Pritožnik, kot volivec in kot kandidat, je v ustavni pritožbi trdil, da je Upravno sodišče z izpodbijano sodbo kršilo pravice iz 22., 23., 24., 25. in 43. člena Ustave, 6. in 10. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP), 3. člen Prvega protokola k EKČP in “druge določbe” EKČP, ter načelo demokratičnosti države, ki naj bi vključevalo zahtevo po poštenih volitvah ter po učinkovitem sistemu varstva volilne pravice in sistemu odprave nepravilnosti pri volitvah v volilnem sporu. Upravno sodišče naj bi zatrjevane kršitve storilo s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave, čeprav naj bi pritožnik to v postopku pred Upravnim sodiščem zahteval ter naj bi pri tem za vsako predlagano pričo in zase posebej pojasnil, zakaj predlaga zaslišanje in kaj bo ta oseba izpovedala. Pritožnik je trdil, da obveznost izvedbe glavne obravnave v volilnih sporih določa Kodeks dobre prakse v volilnih zadevah. Ugotovljena volilna nepravilnost je bila po pritožnikovem mnenju pomembna in je v nasprotju s stališčem Upravnega sodišča bistveno vplivala na izid, saj bi županova lista v primeru, če bi osvojila le nekaj glasov manj, prejela 22 (namesto 23) od 45 sedežev v Mestnem svetu in v njem ne bi več imela večine. Zaslišanja prič in pritožnika ter izvedba drugih predlaganih dokazov bi po mnenju pritožnika dokazali še več kršitev. Skupaj z ustavno pritožbo je pritožnik vložil tudi pobudo, s katero je izpodbijal Zakon o lokalnih volitvah (v nadaljevanju ZLV). Ta naj ne bi vseboval določbe, da mora Upravno sodišče v primeru volilnega spora izvesti javno in ustno obravnavo, zaradi česar naj bi obstajala protiustavna pravna praznina.
 
Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo. Sprejelo je stališče, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Sodišče ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankami navadno sporna dejstva glede na vse okoliščine posameznega primera. Tak položaj je še poudarjen, če sodišče odloča o pravici stranke na prvi in hkrati edini stopnji sojenja, na kateri mora sprejeti dokončno odločitev. Tedaj je pomembno, da ima stranka pravico sodišču tudi ustno predstaviti svoja stališča in razloge iz pisnih vlog.
 
Ustavno sodišče je poudarilo, da je volilni spor po volilnem dnevu posebno sodno varstvo volilne pravice, namenjeno varstvu javnega interesa oziroma ustavnopravnih vrednot, in sicer poštenega volilnega postopka, v katerem so spoštovana vsa volilna pravila, zagotovljena enakopravnost kandidatov in verodostojno ugotovljena izražena volja volivcev v volilnem izidu, da bi se doseglo zaupanje v pošteno izvedbo volitev, ki je temelj legitimnosti oblasti. Pojasnilo je, da četrti odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem sodišče vselej sodi na seji v sporih o zakonitosti aktov volilnih organov, v volilnem sporu po volilnem dnevu ni uporabljiv, saj se v tem volilnem sporu ne odloča o zakonitosti akta, s katerim je volilni organ odločil o posameznikovi pravici, temveč se preizkuša odločitev predstavniškega organa občine, ki je po zakonski ureditvi prvi poklican k presoji volilnih nepravilnosti v volilnem postopku, v katerem so njegovi člani (in župan) na podlagi odločitve volivcev pridobili mandate. V teh postopkih (najprej pred predstavniškim organom) mora biti dovoljeno uveljavljati vse volilne nepravilnosti, ki bi lahko prizadele volilni izid, ne glede na to, ali je do njih prišlo zaradi odločitev ali ravnanj volilnih organov, kandidatov, volivcev ali drugih udeležencev v volilnem postopku. V volilnem sporu po volilnem dnevu pri lokalnih volitvah mora zato Upravno sodišče, ko odloča o njem, primerno uporabljati 51. člen ZUS-1, ki zahteva odločanje po opravljeni glavni obravnavi, kar vzpostavlja kot pravilo, v prvem in drugem odstavku 59. člena pa določa, kdaj lahko Upravno sodišče odloči brez glavne obravnave, tj. na seji. Primerna uporaba 51. člena ZUS-1, ki jo zahteva drugi odstavek 102. člena ZLV, Upravnemu sodišču v volilnem sporu po volilnem dnevu omogoča ustavnoskladno vodenje postopka volilnega spora.
 
Ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča v delu, ki se nanaša na volitve za župana Mestne občine Ljubljana, je Ustavno sodišče zavrglo, ker je ugotovilo, da za odločanje o utemeljenosti ustavne pritožbe, kolikor se nanaša na županske volitve, niso izpolnjene procesne predpostavke. V delu, ki se nanaša na volitve članov Mestnega sveta, pa je sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje, ker je Upravno sodišče s stališči, s katerimi je utemeljilo odločanje v volilnem sporu brez glavne obravnave, kršilo pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
 
Ustavno sodišče je pri presoji, ali je bila z izpodbijano sodbo kršena pravica do glavne obravnave, izhajalo iz meril presoje vpliva volilnih nepravilnosti na volilni izid, na podlagi katerih je razvidno, katera upoštevna dejstva morajo biti ugotovljena, da bi se navedena presoja lahko opravila. Pri presoji vpliva nepravilnosti, ki pomenijo kršitve zakonskih pravil o financiranju volilne kampanje, na volilni izid je treba izhajati iz tega, da ne gre za nepravilnost, ki bi jo bilo mogoče številčno izraziti. Zato je treba upoštevati takó razliko v številu glasov za posameznega kandidata oziroma za kandidatno listo kot tudi težo in obseg vseh ugotovljenih nepravilnosti ter njihovo naravo in pomen za oblikovanje svobodne volje volivca in za spoštovanje enakosti med kandidati v volilni tekmi. Na podlagi ugotovljenih upoštevnih dejstev in opravljene presoje vsega navedenega z vidika razumnega volivca, ki mora biti obrazložena, je treba oceniti vpliv take nepravilnosti na volilni izid.
 
Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Upravno sodišče kljub ugotovitvi o nezadostni konkretizaciji navedb pritožnika sámo ugotavljalo, kaj je vsebina kopij posameznih strani glasila Ljubljana, ki jih je pritožnik priložil pritožbi, in na njihovi podlagi presojalo, ali iz njih izhajajo nepravilnosti glede financiranja volilne kampanje kandidatne Liste Zorana Jankovića na lokalnih volitvah. Dokler Upravno sodišče ni ugotovilo, za katera dejstva gre, ni moglo opraviti njihove pravne presoje, zato ni mogoč zaključek, da je šlo v postopku volilnega spora izključno za pravna vprašanja, na kar se je Upravno sodišče sklicevalo. Ker je Upravno sodišče sámo ugotavljalo, ali gre za nepravilnosti in kakšne, brez upoštevanja trditvene podlage pritožnika, pri tej presoji ni mogoče vzpostaviti jasne povezave med tistim, kar je pritožnik zatrjeval glede glasila Ljubljana, ki naj bi bilo pristransko v korist župana, medtem ko naj drugi kandidati ne bi imeli možnosti predstavljanja sebe in svojih programov v tem glasilu (enakost pasivne volilne pravice, ki lahko vpliva tudi na oblikovanje volje volivcev), in tem, kar je ugotovilo Upravno sodišče. Ker predstavnik predlagatelja liste, katere mandate je pritožnik izpodbijal, obenem ni bil pritegnjen v postopek, je po odločitvi Upravnega sodišča ostalo odprto, ali in katera dejstva naj bi bila v postopku pred Upravnim sodiščem sporna. Ustavno sodišče je pojasnilo, da gre pri obravnavi očitkov o nedovoljenem javnem financiranju za eno od vprašanj, ki so izjemnega pomena za poštenost vsakega volilnega postopka, saj lahko izkrivljajo voljo volivcev in povzročajo neenakost med kandidati v volilni tekmi, zato je še toliko pomembneje vsem strankam volilnega spora omogočiti, da na javni glavni obravnavi ustno predstavijo in soočijo svoja stališča do ugotovljenih dejstev, se izjavijo o njihovi upoštevnosti za presojo, ali ta ustrezajo zakonskemu dejanskemu stanu nedopustnega financiranja, kot tudi o njihovem vplivu na volilni izid. Še posebno narava volilnega spora v teh primerih narekuje, naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. Javne glavne obravnave ni mogoče nadomestiti z javno objavo izreka sodbe na oglasni deski sodišča in objavo sodbe na spletni strani Upravnega sodišča. Prav tako ne more biti samostojen oziroma prevladujoč razlog za opustitev izvedbe glavne obravnave načelo učinkovitosti in ekonomičnosti postopka, ki je sicer ob obstoju še nekaterih drugih okoliščin lahko upoštevno kot dodatni kriterij skupaj s še drugimi izjemnimi okoliščinami, zaradi katerih je opustitev izvedbe glavne obravnave lahko dopustna.
Pritožnik je z ustavno pritožbo izpodbijal odločitev Upravnega sodišča o zavrnitvi pritožbe zoper odločbo Mestnega sveta Mestne občine Ljubljana (v nadaljevanju Mestni svet), s katero je ta zavrnil njegovo pritožbo zoper sklep Volilne komisije Mestne občine Ljubljana. Upravno sodišče je v pritožnikovi pritožbi prepoznalo pet zatrjevanih nepravilnosti v zvezi z lokalnimi volitvami v Mestni občini Ljubljana za župana, Mestni svet in svete četrtnih skupnosti, ter zavrnilo vse pritožnikove očitke, razen delno očitka o porabi proračunskih sredstev za volilno kampanjo. V okviru te nepravilnosti je Upravno sodišče odgovore župana na tri vprašanja od petih, ki jih je ta podal v intervjuju v oktobrski številki glasila Ljubljana, štelo kot volilno propagando. Presodilo je, da ugotovljena nepravilnost – upoštevaje volilne izide (županova lista je prejela 23 mandatov, druga najbolje uvrščena 10, pritožnikova lista pa nobenega) – ni takšna, da bi lahko vplivala na volilni izid. Po presoji Upravnega sodišča ugotovljena nepravilnost tudi po kakovosti ni bila takšna, da bi prizadela objektivno poštenost volilnega postopka oziroma da bi zaradi nje razumen človek podvomil o poštenosti volilnega izida.