Ustavno sodišče je presodilo, da so sodišča v zvezi z zavrnitvijo pritožnikovega predloga za postavitev sodnega izvedenca medicinske stroke sprejela stališča, ki nasprotujejo ustavnoprocesnim jamstvom, vsebovanim v 22. členu Ustave.
 
Glede stališča, da so izvedenska mnenja invalidskih komisij, ki z namenom nudenja strokovne pomoči delujejo v okviru Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, javne listine v smislu prvega odstavka 224. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je Ustavno sodišče ugotovilo, da ni utemeljeno z razumnimi razlogi in je zato v nasprotju s prepovedjo sodniške samovolje, ki je eden od vidikov pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
 
Glede utemeljitve zavrnitve pritožnikovega predloga za pridobitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke pa je ugotovilo, da je v nasprotju z zahtevo po enakosti orožij pravdnih strank iz 22. člena Ustave. Pri tem je poudarilo, da sodišča nimajo potrebnega medicinskega znanja, da bi sama ugotavljala obstoj telesne okvare. Zato morajo v primerih, ko je predlog za postavitev sodnega izvedenca oprt na medicinsko dokumentacijo (priloženo zahtevku za priznanje pravic iz obveznega invalidskega zavarovanja oziroma tožbi), predlogu ugoditi. Pri tem je opozorilo tudi, da so invalidske komisije organi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, ki je v socialnem sporu le ena izmed strank postopka, zato je upoštevanje njihovih izvedenskih mnenj, izdelanih za potrebe odločanja Zavoda, kot odločilnih dokazov v sodnem postopku v nasprotju z zahtevo po enakosti orožij iz 22. člena Ustave.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi pritožnika, ki mu je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije zavrnil priznanje pravice do invalidnine za telesno okvaro, saj naj pri njem ne bi bila podana telesna okvara ustrezne vrste in stopnje. Sodišča so odločitev Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije potrdila, ne da bi postavila sodnega izvedenca medicinske stroke.