AktualnoNovice

30.07.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-321/17 z dne 11. 7. 2019
Pritožnik je izpodbijal pravnomočni sklep, s katerim je bil postopek odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja nad njim ustavljen in njegov predlog za odpust obveznosti zavrnjen. Sodišči sta namreč ugotovili, da pritožnik davčnemu organu ni predložil obračuna prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter nekatere druge prispevke) ter da zato ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ta sprememba je določila strožje pogoje za odpust obveznosti, sodišči pa sta jo v tem primeru uporabili na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ker o odpustu obveznosti še ni bilo odločeno. Pritožnik je zatrjeval očitno napačno uporabo navedene določbe 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (22. člen Ustave), s čimer naj bi bile stranke postavljene v neenak položaj (drugi odstavek 14. člena Ustave). Sodiščema je očital, da na določene njegove navedbe nista odgovorili in s tem kršili 22. in 25. člen Ustave.

Ustavno sodišče je vse očitke zavrnilo kot neutemeljene. Presodilo je, da ni arbitrarna uporaba tretjega odstavka 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, na podlagi katerega sta sodišči pri presoji pogojev za odpust obveznosti v pritožnikovem primeru uporabili spremenjeni (strožji) 399. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Pojasnilo je, da razlogi sodišč glede na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-56/17, Up-335/17 z dne 4. 4. 2019, s katero je bil presojana navedena določba 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, niso ustavno sporni. Glede na navedeno naj bi bil neutemeljen tudi očitek o kršitvi drugega odstavka 14. člena Ustave. Glede očitkov, da sodišči na nekatere njegove navedbe nista odgovorili, pa je Ustavno sodišče ocenilo, da sta odgovorili na vse za odločitev bistvene pritožnikove navedbe, pri čemer je ponovilo že večkrat zapisano stališče Ustavnega sodišča, da je zahteva po obrazloženosti instančnih sodišč v primerih, ko je odgovor na očitke vlagatelja pravnega sredstva vsebovan že v odločbi nižjega sodišča, instančno sodišče pa s temi argumenti soglaša, nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti odločb prvostopenjskih sodišč.
 
Ker je Ustavno sodišče ocenilo, da so vsi pritožnikovi očitki neutemeljeni, je ustavno pritožbo zavrnilo.
 

Datoteke

acrobat Sklep
[224.07 KB]
acrobat Odločba
[237.54 KB]