Pritožniki so v ustavni pritožbi med drugim trdili, da jim je bila kršena pravica do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Prva pritožnica naj bi kot novinarka v okviru opravljanja raziskovalnega novinarstva v tedniku Demokracija v svojem članku, ki naj bi pomenil resno kritiko na temo, v zvezi s katero je obstajal splošni interes javnosti po informiranju – odtekanju informacij o vsebini sodnih odločb v javnost še pred njihovo vročitvijo naslovnikom – objavila dejstvo elektronske korespondence med novinarjem in okrajnim sodnikom. Prva pritožnica meni, da je s tem razkrila poslovno vez, z objavo tudi njunih imen, priimkov in elektronskih naslovov pa naj bi potrdila verodostojnost  svoje informacije. Nedopustno naj bi bilo, da se posamezniki, ki sporno ravnajo s podatki in jih nepooblaščeno posredujejo medijem, nato »skrivajo« za varstvom osebnih podatkov in preprečijo, da bi bila javnost obveščena o (morebitnem) izvoru takega uhajanja informacij. Pritožniki navajajo, da se zavedajo, da njihova pravica do svobode izražanja ni neomejena, vendar menijo, da ne prerkškovni organ ne sodišče nista opravila testa sorazmernosti pri ugotovlljeni koliziji človekovih pravic. Poleg tega pritožniki tudi trdijo, da sploh ni šlo za osebne podatke, saj naj te narave ne bi bilo mogoče pripisati elektronskima naslovoma glede na njuno dostopnost in splošno znano strukturo.
 
Ustavno sodišče je ustavno pritožbo v zadevi prekrška sprejelo v obravnavo zoper sodbo Okrajnega sodišča, ker je ocenilo, da odpira pomembno ustavnopravno vprašanje kolizije pravice do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave in pravice do svobode (novinarskega) izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ustavno sodišče je sodbo Okrajnega sodišča razveljavilo, ker je ugotovilo, kršitev pravice kot novinarke in drugih dveh pritožnikov do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ocenilo je, da Okrajno sodišče pri zagotavljanju funkcije sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave ni upoštevalo meril in zahtev, ki so jih v svojih odločitvah v primeru kolizije dveh enakovrednih pravic že večkrat razložili Ustavno sodišče, ESČP in SEU. Ob upoštevanju očitkov, ki so jih pritožniku uveljavljali v zahtevi za sodno varstvo bi moralo Okrajno sodišče presojo prekrškovnega organa  preizkusiti s tehtanjem pravic v koliziji po metodi praktične konkordance in pri tem upoštevati tudi dejstvo, da je šlo za tematiko, ki je zanimiva za širšo javnost, ki ima pravico vedeti, ali obstaja sum zlorabe položaja z namenom nepooblaščenega posredovanja sodb sodišča. Sodišče pa je zgolj pritrdilo stališču prekrškovnega organa, ki pa zahtevane presoje ni v celoti izpeljal po t. i. metodi praktične konkordance, kljub temu, da je zaznal, da gre za kolizijo dveh pravic. Prekrškovni organ namreč ni upošteval pomena raziskovalnega novinarstva z vidika pravice novinarke do svobode izražanja in s tem na drugi strani informiranja javnosti o zadevah javnega interesa, kar ravnanje sodstva nedvomno je. Prav tako bi moralo Okrajno sodišče ob upoštevnih kriterijih in okoliščinah konkretnega primera tudi sámo opraviti oceno, ali so pritožniki s svojimi ravnanji izpolnili znake očitanega prekrška , nato pa s tehtanjem pravic v koliziji odgovoriti na vprašanje, ali je tu obravnavana objava osebnih podatkov  prekomerno omejujoča za izvrševanje pravice do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
Pritožniki (novinarka, glavni in odgovorni urednik pri odgovorni pravni osebi ter odgovorna pravna oseba) so bili z odločbo prekrškovnega organa – Informacijskega pooblaščenca – spoznani za odgovorne dveh prekrškov po ZVOP-1. Prekrška sta jim bila očitana v zvezi z nezakonito (brez podlage v zakonu ali osebne privolitve posameznikov) objavo podatkov o komunikaciji med novinarjem in sodnikom, pri čemer sta bila objavljena tudi naslova njune elektronske pošte. Zahtevo za sodno varstvo, ki so jo pritožniki vložili zoper odločbo prekrškovnega organa, je Okrajno sodišče zavrnilo.