Arhiv novic

AktualnoNovice

10.01.2020
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-366/16 z dne 5. 12. 2019
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi časopisne hiše zoper sodbo Vrhovnega sodišča v delu, v katerem ji je bilo naloženo plačilo denarne odškodnine v višini 10.000,00 EUR zaradi okrnitve ugleda in dobrega imena tožnice – politične stranke. Nosilno stališče Vrhovnega sodišča je bilo, da svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe, čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke.

Ustavno sodišče je navedeno stališče presodilo z vidika pravice do svobode izražanja, varovane s prvim odstavkom 39. člena Ustave. V izhodišču svoje presoje je poudarilo, da novinarska svoboda izražanja uživa posebno varstvo, vendar njeno izvrševanje vključuje tudi dolžnosti in odgovornosti, v okviru teh pa se predpostavlja, da gre za delovanje novinarjev v dobri veri pri širjenju objektivnih, verodostojnih in preverjenih informacij in dejstev, ki zadevajo razpravo v javnem interesu. S tem se uresničuje interes javnosti do obveščenosti o temah, ki so pomembne za razpravo v javnem interesu. Novinarska svoboda torej pomeni svobodo odgovornega iskanja resnice. 

Kot je ugotovilo Ustavno sodišče, je Vrhovno sodišče stališče o tem, da svoboda novinarskega izražanja ne more ščititi tudi zavestno neresničnih trditev o dejstvih, ki posegajo v ugled kake osebe, čeravno je okrnjen ugled politične stranke in so meje svobode izražanja v tovrstnih razpravah široke, sprejelo v kontekstu presoje in vrednotenja nižjih sodišč. Vrhovnemu sodišču zato ni mogoče očitati, da bi zanemarilo vidik tehtanja pravic v koliziji in da v tem okviru ne bi v zadostni meri upoštevalo, da je tožnica politična stranka. Navedeno stališče Vrhovnega sodišča tudi ne pomeni, da bi Vrhovno sodišče spregledalo pomen katere od pravic v koliziji. Pomeni le, da mora sodišče glede na konkretno ugotovljene okoliščine primera (zlasti upoštevajoč ugotovitev o zavestno neresničnih trditvah novinarja o dejstvih) zavarovati pravico tožnice do ugleda. Omejitev svobode izražanja zaradi varstva ugleda drugega se v takem primeru izkaže kot nujna v demokratični družbi.

Po presoji Ustavnega sodišča je prisojena odškodnina, ki ji očitno ni mogoče pripisati kaznovalne narave, kot sankcija zaradi kršitve pravice do ugleda sicer omejujoča za uresničevanje pravice do svobode izražanja. Vendar je Vrhovno sodišče navedlo upoštevne in zadostne razloge, ki utemeljujejo, da je v okoliščinah primera nujna v demokratični družbi in da je sorazmerna s ciljem – varovati ugled drugega pred zavestno neresničnimi in za ugled resno škodljivimi trditvami novinarja o dejstvih v časopisu.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

Datoteke

acrobat Odločba
[420.92 KB]
acrobat Pritrdilno LM dr. Čeferin
[293.47 KB]