Ustavno sodišče je zavrnilo pritožnikove očitke kot neutemeljene, ker je na te očitke odgovorilo že v odločbi št. U-I-56/17, Up-335/17 z dne 4. 4. 2019, s katero je presojalo tretji odstavek 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ocenilo je, da izpodbijana določba ni v neskladju z 2. in 155. členom Ustave).
 
Ustavno sodišče je glede na navedeno ustavno pritožbo zavrnilo. 
Pritožnik je izpodbijal pravnomočni sklep, s katerim je bil postopek odpusta obveznosti v postopku osebnega stečaja nad njim ustavljen in njegov predlog za odpust obveznosti zavrnjen. Sodišči sta namreč ugotovili, da je pritožnik v zadnjih petih letih prevzemal nesorazmerne obveznosti in da zato ne izpolnjuje pogojev za odpust obveznosti iz 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ki je bil spremenjen z Zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju. Ta sprememba je določila strožje pogoje za odpust obveznosti, sodišči pa sta jo v tem primeru uporabili na podlagi tretjega odstavka 34. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, ker o odpustu obveznosti še ni bilo odločeno. Pritožnik je zatrjeval kršitev 14. in 22. člena Ustave, ker naj bi sodišči na podlagi navedenega 34. člena retroaktivno uporabili spremenjeni 399. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, kar naj bi bilo v nasprotju s 155. členom Ustave, zaradi poslabšanja njegovega pravnega položaja pa naj bi bilo kršeno tudi načelo pravne varnosti iz 2. člena Ustave.