AktualnoNovice

01.03.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-441/16 z dne 24. 1. 2019
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper pravnomočni sklep sodišč o podaljšanju pripora. Pritožnik je trdil, da mu je sodišče kršilo pravico do izjave v postopku, ker je njemu in njegovemu zagovorniku predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora vročilo po telefaksu in jima določilo le eno uro časa, da se o predlogu izjavita.

Ustavno sodišče je ponovilo svoje ustaljeno stališče, da mora biti v skladu z 22. členom Ustave stranki dana možnost izjave o celotnem procesnem gradivu, ki je v sodnem spisu in ki lahko vpliva na odločitev sodišča. Poudarilo je, da ima pravica do izjave še posebno ustavnopravno težo v postopku odločanja o priporu, saj gre za odločanje o posegu v posameznikovo osebno svobodo. Sodišče mora priprto osebo seznaniti z vsem gradivom, ki bi utegnilo vplivati na odločitev o priporu, in ji omogočiti primeren rok, da se do njega opredeli. To velja tako v postopku odločanja o odreditvi pripora kot v postopku odločanja o podaljšanju pripora.
 
Po presoji Ustavnega sodišča je čas ene ure občutno prekratek, da bi se lahko pritožnik in njegov zagovornik s predlogom za podaljšanje pripora seznanila in nanj argumentirano odgovorila. Po stališču Ustavnega sodišča bi moralo sodišče – ne glede na to, da je bil predlog za podaljšanje pripora vložen samo dan pred dnem, ko je veljavnost predhodnega sklepa o priporu potekla – pritožniku in njegovemu zagovorniku za odgovor omogočiti vsaj zakonsko predvideni rok 24 ur. Ker sodišče tega ni storilo, je Ustavno sodišče ugotovilo kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave.

Datoteke

acrobat Odločba
[301.01 KB]