AktualnoNovice

31.07.2019
Odločba Ustavnega sodišča št. Up-531/19 z dne 4. 7. 2019
Pritožnik, slovenski državljan, je bil v Romuniji spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj davčne zatajitve, izrečena pa mu je bila štiriletna kazen zapora. Romunija je na podlagi evropskega naloga za prijetje in predajo (v nadaljevanju ENPP) Republiko Slovenijo zaprosila za predajo pritožnika zaradi prestajanja izrečene kazni. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom z dne 4. 3. 2016 predajo dovolilo, pri čemer jo je odložilo do tedaj, ko bo pritožnik v Republiki Sloveniji prestal kazen zapora, ki mu je bila izrečena v drugem kazenskem postopku v Sloveniji. Sodišče je v sklepu o dovolitvi odložene predaje navedlo, da pritožnik v Romuniji ni bil osebno navzoč na sojenju, v katerem mu je bila izdana obsodilna sodba, in da na to sojenje tudi ni bil osebno povabljen, vendar pa je podan pogoj za predajo iz drugega odstavka 13. člena Zakona o sodelovanju v kazenskih zadevah z državami članicami Evropske unije (v nadaljevanju ZSKZDČEU-1), saj je Romunija dala ustrezna zagotovila, da bo pritožniku po predaji zagotovljena možnost ponovnega sojenja. Zoper ta sklep je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo.

Po izdaji izpodbijanega sklepa je pritožnik poskušal doseči ponovno sojenje v Romuniji in je na romunsko sodišče vložil dve vlogi. Prvo vlogo so romunska sodišča obravnavala kot pritožbo zoper prvostopenjsko obsodilno sodbo. Pritožbeno sodišče v Temišvarju je ugotovilo, da pritožniku sodba Okrajnega sodišča v Timisu ni bila vročena, zato je odredilo, da se sodba prevede v slovenski jezik in se pritožniku vroči v zavodu za prestajanje kazni v Republiki Sloveniji. Hkrati je pritožnika povabilo na obravnavo. Pritožbeno sodišče je nato izvedlo obravnavo v pritožnikovi nenavzočnosti in njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Drugo vlogo so romunska sodišča obravnavala kot zahtevo za ponovno sojenje na podlagi 466. člena romunskega Zakona o kazenskem postopku, ki ureja ponovno odprtje kazenskega postopka v primeru sojenja v nenavzočnosti obsojenca. Sodišče prve stopnje je to vlogo zavrnilo, pritožbeno sodišče v Temišvarju pa je to odločitev potrdilo. Iz sklepa pritožbenega sodišča med drugim izhaja, da je bil pritožnik tako na prvi kot na drugi stopnji na sojenje vabljen v skladu z romunsko zakonodajo.
 
Po prejemu odločitev romunskih sodišč je pritožnik na Okrožno sodišče v Ljubljani vložil zahtevo za razveljavitev oziroma preklic izpodbijanega pravnomočnega sklepa, s katerim je bila dovoljena odložena predaja pritožnika Romuniji. Navajal je, da je bila predaja dovoljena zaradi zagotovil romunskih organov, da mu bo zagotovljeno ponovno sojenje, kasneje pa se je izkazalo, da so bila ta zagotovila prekršena. Preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani je pritožnikovo vlogo obravnaval kot pritožbo zoper izpodbijani pravnomočni sklep o predaji in jo kot nedovoljeno zavrgel. Zoper to odločitev je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani zavrnil.
 
Pritožnik je zoper oba pravnomočna sklepa vložil ustavno pritožbo, v kateri je uveljavljal kršitve pravice do obrambe, pravice do pravičnega sojenja, pravice do zagovornika in pravice do sojenja v navzočnosti. Zatrjeval je, da je bila predaja dovoljena zaradi zagotovil romunskih organov, da mu bo v Romuniji zagotovljeno ponovno sojenje, kasneje pa se je izkazalo, da teh zagotovil ni več in jih v bistvu tudi nikoli ni bilo, saj je bila v Romuniji zavrnjena njegova pritožba zoper obsodilno sodbo, pravnomočno pa je bila zavrnjena tudi njegova zahteva za obnovo postopka zaradi sojenja v nenavzočnosti. Pritožnik meni, da je s tem odpadla pravna podlaga za predajo.
 
Ustavno sodišče je presodilo, da je stališče obeh slovenskih sodišč o tem, da je Romunija dala ustrezna zagotovila iz drugega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1, da bo pritožniku po predaji omogočeno vnovično sojenje, očitno napačno in pomeni kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Niti iz obravnavanega ENPP niti iz kasneje pridobljene dokumentacije namreč ni mogoče razbrati jasnih in konkretnih zagotovil romunskih pravosodnih organov, 1) da bo pritožniku nemudoma po predaji vročena sodba, na kateri temelji ENPP zaradi izvršitve kazni, 2) da bo pritožnik obveščen o pravici zahtevati vnovično sojenje, tokrat v njegovi navzočnosti, in 3) da bo obveščen o roku, v katerem bo lahko zahteval vnovično sojenje. Zgolj navedba romunskega sodišča, da lahko oseba, ki ji je bilo sojeno v nenavzočnosti, v skladu z romunsko zakonodajo zahteva ponovno odprtje kazenskega postopka, vključno s priloženim prevodom nekaterih določb romunskega Zakona o kazenskem postopku, po presoji Ustavnega sodišča ne pomeni zagotovil iz drugega odstavka 13. člena ZSKZDČEU-1. Ustavno sodišče je razveljavilo pravnomočni sklep o dovolitvi predaje in zadevo vrnilo v novo odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

Datoteke

acrobat Sklep
[216.16 KB]
acrobat Odločba.
[248.75 KB]