Ustavno sodišče je očitke pritožnice presojalo z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave, ki zagotavlja pravico do sodnega varstva. Pravica do sodnega varstva zagotavlja pravico zahtevati od sodišča meritorno, vsebinsko odločitev v sporu.
 
Sodišči sta pritožnici odrekli sodno varstvo pred sodiščem splošne pristojnosti na podlagi razlage 25. člena Zakona o lokalni samoupravi, po kateri lahko občina v primeru nesoglasij z državo glede višine sredstev sproži spor pred arbitražo. Če spora ni mogoče rešiti na tak način, o njem odloči meritorno Vrhovno sodišče v upravnem sporu.
 
Sodišči sta s tako razlago zavzeli stališče, da arbitraža ni dolžna vsebinsko in meritorno odločiti o sporu, temveč je o sporu dolžno odločiti Vrhovno sodišče v upravnem sporu. S takšno razlago so sodišča sprejela stališča, da je za odločanje o tovrstnem sporu pristojno Vrhovno sodišče v upravnem sporu. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da zavrženje tožbe zaradi nepristojnosti drugega sodišča namesto odstopa tožbe pristojnemu sodišču, pomeni kršitev pravice do sodnega varstva, ker zavrženje tožbe ne zagotavlja učinkovitega uresničevanja pravice do sodnega varstva.
 
Ker so sodišča zavrgla tožbo, kljub temu, da so utemeljevala, da je podana pristojnost Vrhovnega sodišča v upravnem sporu, je Ustavno sodišče ugotovilo, da so sodišča kršila prvi odstavek 23. člena Ustave.
Občina je vložila tožbo zoper Republiko Slovenijo za povrnitev stroškov prevozov osnovnošolskih otrok v obdobju od decembra 2001 do decembra 2004. Ustavno sodišče je odločalo o ustavnih pritožbah občine zoper sklepe sodišč, s katerimi je bila tožba občine zavržena. Sodišča so sprejela stališče, da je za reševanje tovrstnih sporov, torej sporov med lokalno skupnostjo in državo glede financiranja izvirnih nalog lokalne skupnosti, v 25. členu Zakona o lokalni samoupravi urejena pristojnost posebne arbitraže.