Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi, ki sta jo vložila stara starša zoper odločitev sodišč v nepravdnem postopku, s katero ni bilo ugodeno njunemu predlogu za spremembo stikov z mladoletnima vnukoma, in sicer tako, da bi stiki potekali tudi med vikendi, prazniki in počitnicami ter da bi se izvajali brez nadzora centra za socialno delo. Ustavno pritožbo je zavrnilo.

Ustavno sodišče je najprej zavrnilo očitke pritožnikov procesne narave. Ocenilo je, da je obrazložitev sodišč glede zavrnitve predloga za zaslišanje izvedenca v ustavnoprocesnem smislu zadostna. Zato pri izvajanju tega dokaza pritožnikoma niso bila kršena procesna jamstva, ki izvirajo iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče tudi ni pritrdilo tezi pritožnikov o potrebnosti sodelovanja mladoletnih otrok v sodnem postopku in pridobitvi njunega mnenja. Utemeljitev sodišč, da sta bila otroka dovolj vključena v postopek odločanja o stikih s tem, ko je bil v postopku udeležen njun skrbnik, ki je skrbel za zavarovanje njunih pravic in koristi, je po presoji Ustavnega sodišča zadostna z vidika zahteve po ustreznem zastopanju otrok v sodnem postopku, ki je del pravice iz 22. člena Ustave. Glede na to, da sta sodišči oceno o nezmožnosti mladoletnih otrok podati mnenje v tem sodnem postopku oprli na mnenje sodne izvedenke, tudi v tem pogledu ni podlage za sklep o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče je zavrnilo tudi očitek pritožnikov o kršitvi pravic iz 14. in 22. člena Ustave, ker naj bi odločitev sodišča, da se stiki še vedno izvršujejo pod nadzorom, odstopala od ustaljene sodne prakse. Pojasnilo je, da so okoliščine določitve stikov v konkretni zadevi tako specifične, da jih je težko primerjati z drugimi primeri iz sodne prakse. Zato sklicevanje pritožnikov na stališče sodne prakse, po katerem se stiki pod nadzorom izvajajo le takrat, kadar družinske povezanosti med osebami, med katerimi se izvajajo, ni ali pa je bila ta dlje časa prekinjena in je zato potreben določen čas za vzpostavitev pristnega odnosa, ne more biti odločilno.

Prav tako je Ustavno sodišče zavrnilo očitek pritožnikov o kršitvi pravice do družinskega življenja (53. člen Ustave in 8. člen EKČP). Poudarilo je, da so specifične okoliščine te zadeve (zlasti predhodna medijska izpostavljenost tega primera, ki pomeni nevarnost za nove vdore medijev in javnosti v zasebnost vseh vpletenih oseb, pa tudi potreba po nadaljnjem izvajanju svetovalne funkcije, ki jo opravlja strokovna delavka centra za socialno delo na stikih) tiste, ki pri tehtanju pravice pritožnikov do izvajanja nenadzorovanih stikov z mladoletnima vnukoma ter koristjo obeh mladoletnih otrok pretehtajo v prid varstvu koristi otrok. Stališče, da morata pritožnika pri pogostosti in načinu izvajanja stikov svoje interese podrediti interesu po zagotovitvi največje koristi mladoletnih otrok, pa ne more biti ustavno ali konvencijsko sporno.