V drugi pravdi med istimi strankami je bilo ugodeno podrejenemu tožbenemu zahtevku nasprotne stranke za ugotovitev, da ima na podlagi stvarnopravnih pravil o priposestvovanju na nepremičninah v lasti pritožnic služnostno pravico postavitve, nadzora, upravljanja, vzdrževanja, popravila in rekonstrukcije elektroenergetskih objektov, tj. električnih vodov, zaradi katerih so pritožnice v prvi pravdi zahtevale odškodnino.

Ustavno sodišče je izpodbijane sodbe presojalo predvsem z vidika kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave. Bistveni očitek pritožnic je namreč bil, da sodišča v nobeni izmed pravd niso pripisala ustrezne ustavnopravne teže okoliščini, da je šlo v obravnavani zadevi za dejansko in protipravno razlastitev. Ustavno sodišče je poudarilo, da je razlastitev po 69. členu Ustave prisilen odvzem ali omejitev lastninske pravice na nepremičnini v javno korist na način in po postopku, ki je predpisan z zakonom. Izpostavilo je, da zaradi resnosti posega v lastninsko pravico na nepremičnini Ustava določa vsebinske in formalne pogoje (med njimi tudi plačilo odškodnine), pod katerimi je tak poseg dopusten. Po oceni Ustavnega sodišča pomeni odškodnina po 69. členu Ustave denarno nadomestilo (odmeno) za odvzem ali omejitev lastninske pravice v javno korist, ki ga je treba razločevati od pojma odškodnine po splošnih določbah odškodninskega prava.

Po presoji Ustavnega sodišča ni sprejemljiva z vidika pravice iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave odločitev sodišč, ki je zavarovala položaj nasprotne stranke kot razlastitvenega upravičenca tako, da je ugotovila obstoj služnosti v javno korist po pravilih stvarnega prava zgolj na podlagi dejstva njenega nemotenega več kot dvajsetletnega izvrševanja. Sodiščema je Ustavno sodišče očitalo, da nista upoštevali, da je položaj pritožnic ustavno varovan ne le v okviru 33. člena Ustave, ampak glede na okoliščine obravnavanega primera tudi v okviru 69. člena Ustave. Sodišči naj bi ovrednotili le pasivnost pravnih prednikov in pritožnic, medtem ko naj te okoliščine ne bi soočili s pasivnostjo nasprotne stranke, ki je bila razlastitvena upravičenka in ki ji je pravni red jasno in nedvoumno nalagal dolžnosti v razmerju do razlastitvenih zavezancev. Zaradi ugotovljene kršitve pravice do zasebne lastnine je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.
 
Ustavno sodišče je v nadaljevanju presojalo še odločitev sodišč o zavrnitvi odškodninskega zahtevka pritožnic. Ta odločitev temelji na stališču, da sta imela pravna prednika pritožnic možnost vložiti odškodninski zahtevek po splošnih določbah odškodninskega prava zoper pravno prednico nasprotne stranke, pa tega v zakonsko predpisanih zastaralnih rokih nista vložila. Ustavno sodišče je preizkušalo, ali je razlaga pravil o zastaranju morda preveč omejujoča z vidika pravic do zasebne lastnine in dostopa do sodišča (prvi odstavek 23. člena Ustave). Glede na to, da sta po ugotovitvah sodišč pravna prednika pritožnic z gradnjo soglašala in da gre pri daljnovodu za objekt, ki ga je nemogoče spregledati, je Ustavno sodišče ocenilo za razumno sklepanje sodišč, da sta bila pravna prednika pritožnic z nastankom škode in povzročiteljem seznanjena neposredno takrat, ko je škoda nastala, torej najkasneje leta 1975, ko je bil dokončno zgrajen daljnovod. Po presoji Ustavnega sodišča okoliščina trajajočega protipravnega stanja sama zase v okoliščinah obravnavanega primera ne more utemeljiti, da stališče o zastaranju odškodninskega zahtevka pritožnic krši njihovo pravico do zasebne lastnine. Pomembno je, da stališče o zastaranju odškodninskega zahtevka ne pomeni, da bi pritožnice izgubile možnost uveljaviti pravico do odmene, ki jo zagotavlja 69. člen Ustave, še preden bi jo imele možnost uveljaviti. Odločitev o zavrnitvi odškodninskega zahtevka tudi ni sporna z vidika pravice do dostopa do sodišča. Ker tudi ni ugotovilo, da bi bila pritožnicam v postopku kršena kakšna druga ustavna procesna jamstva, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrnilo.

Ustavno sodišče je obravnavalo spor med pritožnicami, solastnicami zemljišč, in nasprotno stranko, pravno naslednico Združenega podjetja za distribucijo električne energije Slovenije, ki je na nepremičninah pritožnic oziroma njihovih pravnih prednikov v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zgradilo daljnovod in dva srednjenapetostna kablovoda. Pritožnice so v prvi pravdi zahtevale od nasprotne stranke plačilo odškodnine zaradi protipravnega ravnanja, ker naj ne bi izpeljala razlastitvenega postopka oziroma postopka za omejitev lastninske pravice ter jim izplačala ustrezne odmene. Tožbeni zahtevek pritožnic je bil pravnomočno zavrnjen na podlagi ocene o zastaranju odškodninske terjatve.