V okviru te presoje je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijana odredba sploh posega v pritožnikovo pravico do zasebnosti. Presodilo je, da odredba dovoljuje poseg v pritožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, pri čemer to ne velja zgolj glede dovoljenja za zaseg morebitnih zasebnih komunikacijskih sredstev, ki bi bila najdena v pritožnikovi poslanski pisarni, temveč prav tako glede zasega dokazov o komunikaciji, ki je potekala preko komunikacijskih sredstev Državnega zbora. Zaposleni oziroma funkcionarji lahko namreč, ob upoštevanju konkretnih okoliščin primera, tudi pri uporabi službenih komunikacijskih sredstev utemeljeno pričakujejo, da se delodajalec, organizacija oziroma osebe, ki jim sporočila niso namenjena, z njimi ne bodo seznanili.
Ustavno sodišče je v nadaljevanju pojasnilo, da mora sodišče, ko odloča o posegih v zasebnost, presoditi, ali so podani vsi ustavni in zakonski pogoji za poseg v zasebnost, in to presojo obrazložiti. če iz sodne odredbe ni razvidno, da bi sodišče opravilo presojo obstoja ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do zasebnosti, gre za kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave. če pa sodišče sicer to presojo opravi in jo obrazloži, vendar razlogi sodišča niso v skladu z ustavnimi pogoji za poseg v zasebnost, gre za kršitev 35. člena, prvega odstavka 36. člena oziroma prvega odstavka 37. člena Ustave.
Po presoji Ustavnega sodišča je v obravnavanem primeru sodišče v odredbi v zadostni meri in razumno utemeljila, zakaj je podana verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek, oziroma da je preiskava primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja. Glede na to, da je sodišče v obrazložitvi odredbe pojasnilo obstoj utemeljenih razlogov za sum, da je bilo izvršena težko kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pa, po presoji Ustavnega sodišča, sodišču tudi ni mogoče očitati, da iz obrazložitve odredbe ne izhaja razumno sorazmerje med posegom v pritožnikovo pravico do zasebnosti, ki jo pritožnik kot poslanec uživa v svojem delovnem okolju, in interesi kazenskega postopka.
Ustavno sodišče je presodilo, da z izpodbijano odredbo ni bila kršena pritožnikova pravica do obrazložene sodne odločbe niti njegova pravica do zasebnosti, zato je ustavno pritožbo zavrnilo.
Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper odredbo, s katero je sodišče v predkazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zoper več osumljencev, med drugim zoper pritožnika, poslanca Državnega zbora, kot domnevnega pomočnika pri kaznivem dejanju, odredilo hišno preiskavo poslovnih prostorov s pritiklinami na naslovu Državnega zbora, ki jih uporablja pritožnik, ter zaseg, zavarovanje, pregled in preiskavo elektronskih podatkov Državnega zbora, ki se nanašajo na pritožnika oziroma do katerih je imel pritožnik dostop.