Ustavno sodišče je uvodoma opozorilo, da je pritožnik ustavno pritožbo vložil skupaj z dvajsetimi drugimi poslanci Državnega zbora, in da je bila v fazi preizkusa ustavne pritožbe v obravnavo sprejeta zgolj njegova ustavna pritožba, ustavna pritožba vseh drugih vlagateljev pa je bila zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa. Iz tega razloga se  je Ustavno  sodišče  v postopku obravnavanja  in  odločanja  o  ustavni pritožbi moralo omejiti zgolj na tiste očitke ustavne pritožbe, ki se nanašajo na kršitve človekovih pravic pritožnika, in torej ni presojalo očitkov, ki se nanašajo na kršitev človekovih pravic drugih vlagateljev. Ustavno sodišče je pojasnilo, da prav tako ni moglo vsebinsko presojati očitkov, s katerimi pritožnik utemeljuje, da je prišlo do posega v delo poslancev in njihovo avtonomijo, ki naj bi bila določena v 82. členu Ustave, ter v parlamentarno demokracijo in načelo delitve oblasti. Navedlo je, da ti instituti ne sodijo na področje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, temveč na področje državne ureditve, ustavno pritožbo pa je dovoljeno vložiti zgolj zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče je torej lahko presojalo zgolj očitek pritožnika, da je bilo poseženo v njegovo pravico do obrazložene sodne odločbe in v pravico do zasebnosti, ker iz izpodbijane odredbe naj ne bi izhajale konkretne okoliščine, ki bi kazale, da se bodo pri preiskavi v Državnem zboru odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek (primernost posega), ter ker sodišče naj ne bi obrazložila sorazmernosti med posegom  v zasebnost  ter  cilji  odrejena  hišne  preiskave  (sorazmernost  v  ožjem smislu).  

V okviru te presoje je moralo Ustavno sodišče najprej odgovoriti na vprašanje, ali izpodbijana odredba sploh posega v pritožnikovo pravico do zasebnosti. Presodilo je, da odredba dovoljuje poseg v pritožnikovo pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, pri čemer to ne velja zgolj glede dovoljenja za zaseg morebitnih zasebnih komunikacijskih sredstev, ki bi bila najdena v pritožnikovi poslanski pisarni, temveč prav  tako  glede zasega  dokazov  o  komunikaciji,  ki je potekala  preko  komunikacijskih  sredstev  Državnega  zbora.  Zaposleni  oziroma funkcionarji lahko  namreč,  ob  upoštevanju konkretnih  okoliščin  primera,  tudi pri uporabi službenih  komunikacijskih sredstev utemeljeno pričakujejo, da se delodajalec, organizacija oziroma osebe, ki jim sporočila niso namenjena, z njimi ne bodo seznanili.

Ustavno sodišče je v nadaljevanju pojasnilo, da mora sodišče, ko odloča o posegih v zasebnost, presoditi, ali so podani vsi ustavni  in zakonski pogoji za poseg v zasebnost, in to presojo obrazložiti. če iz sodne odredbe ni razvidno, da bi sodišče opravilo presojo obstoja ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do zasebnosti, gre za kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe, ki izhaja iz 22. člena Ustave. če pa sodišče sicer to presojo opravi in jo obrazloži, vendar razlogi sodišča niso v skladu z ustavnimi pogoji za poseg v zasebnost, gre za kršitev 35. člena, prvega odstavka 36. člena oziroma prvega odstavka 37. člena Ustave. 

Po  presoji Ustavnega sodišča  je  v  obravnavanem  primeru  sodišče  v  odredbi  v zadostni meri in razumno utemeljila, zakaj je podana verjetnost, da se bodo pri preiskavi odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek, oziroma da je preiskava primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja. Glede  na  to,  da  je  sodišče  v  obrazložitvi odredbe  pojasnilo  obstoj  utemeljenih razlogov za sum, da je bilo izvršena težko kaznivo dejanje zoper gospodarstvo, pa, po presoji Ustavnega sodišča, sodišču tudi ni mogoče očitati, da iz obrazložitve odredbe  ne izhaja razumno sorazmerje med posegom  v pritožnikovo pravico do zasebnosti, ki jo pritožnik kot poslanec uživa v svojem delovnem okolju, in interesi kazenskega postopka.

Ustavno sodišče je presodilo, da z izpodbijano odredbo ni bila kršena pritožnikova pravica do obrazložene sodne odločbe niti njegova pravica do zasebnosti, zato je ustavno pritožbo zavrnilo.

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper odredbo, s katero je sodišče v predkazenskem postopku zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti zoper več osumljencev, med drugim zoper pritožnika, poslanca Državnega zbora, kot domnevnega pomočnika pri kaznivem dejanju, odredilo hišno preiskavo poslovnih prostorov s pritiklinami na naslovu Državnega zbora, ki jih uporablja pritožnik, ter zaseg, zavarovanje, pregled in preiskavo elektronskih podatkov Državnega zbora, ki se nanašajo na pritožnika oziroma do katerih je imel pritožnik dostop.