Ustavno sodišče je presojalo, ali sta sodišči v posebnih okoliščinah konkretnega primera dovolj zavarovali z 22. členom Ustave zagotovljeno možnost pritožnika izvedeti za sodni postopek in v njem osebno sodelovati. Presodilo je, da sta sodišči kršili pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Nista namreč sprejeli razumno izvedljivih ukrepov za ugotovitev dejanskega prebivališča dolžnika. Prav tako sodišči ob odločanju o tem, ali naj vodita postopek izvršbe za plačilo poudarjeno nizke terjatve s prodajo stanovanja brez vednosti in dejanske udeležbe pritožnika, le ob sodelovanju sodno postavljenega začasnega zastopnika, nista tehtali, kateri od pravic v koliziji dati prednost: pravici dolžnika do osebnega sodelovanja v postopku ali pravici upnika do učinkovitega sodnega varstva njihove terjatve.

Ustavno sodišče je zato izpodbijane sklepe razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Ustavno sodišče je odločalo o ustavni pritožbi zoper sklepe izvršilnega sodišča. S temi sklepi je sodišče za poplačilo več terjatev v skupni višini 192,39 EUR z obrestmi dovolilo nadaljevanje izvršbe z novim sredstvom – izvršbo na pritožnikovo stanovanje in zavrnilo predlog za odlog te izvršbe. Postopek izvršbe, ki se je začel na podlagi verodostojne listine, je sodišče vodilo brez pritožnikovega osebnega sodelovanja, ker je ugotovilo, da njegovo prebivališče ni znano, pritožniku pa je postavilo začasnega zastopnika. Začasni zastopnik pritožnika je v ustavni pritožbi med drugim trdil, da izvršba na pritožnikovo stanovanje zaradi plačila bagatelnega dolga nesorazmerno posega v človekove pravice pritožnika, še posebej, ker se pritožnik sploh ni mogel udeleževati sodnega postopka in začasni zastopnik z njim ni imel stika.