Predgovor predsednice Ustavnega sodišča dr. Jadranke Sovdat:

Spoštovani!

 
Letno poročilo o delu Ustavnega sodišča Republike Slovenije je najprej priložnost, da se Ustavno sodišče sámo kritično ozre na svoje opravljeno delo. Ponudi pa tudi možnost, da svoje delo v pregledni obliki predstavi javnosti in hkrati opozori na pravne in dejanske ovire, ki ogrožajo učinkovit način izvrševanja ustavnosodne oblasti.
 
Sistematika Poročila o delu za leto 2017 je enaka tisti iz preteklih let. Razdeljeno je na vsebinski in številčni vidik. Z vsebinskega vidika so v poročilu predstavljene nekatere pomembnejše odločitve. Te skupaj z drugimi vsebinskimi odločitvami, ki jih poročilo ne izpostavlja, rišejo zrcalno sliko tega, koliko in kako so drugi organi oblasti v državi pri izvrševanju svojih pristojnosti spoštovali Ustavo. S tega vidika je treba posebej opozoriti na neodzivnost zakonodajalca v zvezi s tistimi odločitvami iz preteklih let, glede katerih bi se ta že zdavnaj moral odzvati in odpraviti ugotovljene protiustavnosti. Še nekaj več se jih je nabralo kot leto pred tem. Vse dokler se zakonodajalec (ali drug normodajalec) ne odzove na ugotovljeno protiustavnost, grobo krši načela pravne države in ločitve oblasti. Poročilo tudi podrobno navaja statistične podatke, ki pokažejo presek stanja na zadnji dan v letu in so lahko hudo zavajajoči, če ne vemo, kakšna vsebina je za njimi. Poročilo jih zato podrobneje pojasnjuje. V tem uvodu pa želim prispevati le nekaj poudarkov tega, kar je v poročilu sicer obravnavano, a se po moji oceni kaže kot izredno pomembno.
 
V preteklem letu je bila končana velika, dvotretjinska menjava ustavnih sodnikov. Spomladi preteklega leta je prenehal mandat sodnici Jasni Pogačar, sodniku in nekdanjemu predsedniku Ustavnega sodišča dr. Ernestu Petriču ter sodnikoma dr. Mitji Deisingerju in Janu Zobcu, ki se jim zahvaljujem za opravljeno delo. Po izteku njihovih mandatov so nastopili svojo funkcijo štirje novi ustavni sodniki. Že v lanskem poročilu sem napovedala, da bo tako obsežna menjava v sestavi Ustavnega sodišča v prvem letu po njej nujno upočasnila delo Ustavnega sodišča. To se je tudi zgodilo, pri čemer ni mogoče zanemariti niti hkratnih obsežnih kadrovskih menjav v strokovni službi Ustavnega sodišča. Tako novi sodniki kot novi svetovalci so morali krepko poprijeti za delo, da smo lahko v preteklem letu storili toliko, kot smo. Vendar ocenjujem, da je mnogo pomembneje od tega znova opozoriti na nujnost ustavnih sprememb, ki so pred leti iz morda ne čisto jasnih razlogov propadle.
 
Ob tem, ko zakonodajalec že nekaj let vse bolj zapira in oži dostop do Vrhovnega sodišča, se nedopustno hkrati ne vpraša, ali ima to lahko dejanske negativne posledice na učinkovitost Ustavnega sodišča. Ima jih, kar kaže prav veliko naraščanje števila ustavnih pritožb. Število pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti predpisov je namreč nihalo tudi v preteklih letih in je bilo v mnogočem odvisno od tega, koliko pobud je bilo v krajšem času vloženih zoper iste zakonske določbe, pa tudi od tega, kakšna je bila zakonodajna aktivnost, ki se je nanašala na veliko število naslovnikov novih zakonskih norm. Učinkovita in prava rešitev problema, ki postaja vedno akutnejši, seveda ni v tem, da se v celoti zavrti kolo nazaj glede Vrhovnega sodišča, čeprav ni izključeno, da ne bi bilo treba česa vendarle ponovno premisliti. Rešitev so ustavne spremembe, ki bodo Ustavnemu sodišču omogočile izbiranje ustavnih pritožb, o katerih bo odločalo, zato da bo lahko resno obravnavalo najpomembnejša ustavnopravna vprašanja. Take ustavne spremembe glede Ustavnega sodišča so danes v resnici še bistveno nujnejše, kot so bile takrat, ko ustavodajalec začetega ustavnorevizijskega postopka ni uspešno zaključil. Razlogi so razvidni iz poročila. Če se ustavne spremembe ne bodo zgodile, bo po moji oceni že ob koncu tega leta mogoče pričakovati še bistveno več nerešenih zadev pred Ustavnim sodiščem. V nadaljnjih letih bo samo še slabše. Ustavno sodišče je najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin v državi, kot pravi Zakon o Ustavnem sodišču. Tak bi bil njegov položaj, četudi Zakon tega ne bi izrecno zapisal, saj že iz njegovega ustavnega položaja izhaja, da je zadnji varuh Ustave in v njej vsebovanih vrednot. Že večkrat je bilo poudarjeno, da od najvišjega sodišča v državi za varstvo ustavnosti, ki ga sestavlja samo devet ustavnih sodnic in ustavnih sodnikov, ni mogoče pričakovati reševanja tisoč in več zadev letno. To ni in ne sme biti njegova naloga, če hočemo, da bo lahko učinkovito opravljalo svojo precedenčno vlogo, kakršna pritiče sodišču, ki je na določenem področju opredeljeno kot najvišje.
 
Ustavne spremembe bi se morale odzvati tudi na položaj, ki nastane z dvotretjinsko zamenjavo ustavnih sodnikov. Če pustimo ob strani ustavne ureditve, kot sta na primer belgijska in avstrijska, kjer imajo ustavni sodniki trajni mandat (do upokojitvene starosti), poznajo druge ustave mehanizme, ki naj preprečijo obsežne hkratne menjave sodnikov, in sicer prav z namenom preprečitve položaja, ki je pri nas vgrajen v sistem ter je bil in bo periodično ponavljajoč. Druge ustave imajo tudi vzvode, ki naj zagotovijo uravnoteženo sestavo ustavnega sodišča z vidika tega, koliko naj bo v njem profesorjev prava, koliko kariernih sodnikov in koliko predstavnikov drugih pravniških poklicev. Tudi to je za delo ustavnega sodišča lahko pomembno, zato bi bilo treba razmisliti tudi o tovrstnih normativnih spremembah. Dokler jih ni, bi za to moral poudarjeno skrbeti vsaj predsednik republike kot predlagatelj kandidatov za ustavne sodnike.
 
Poudariti želim še nujo spoštovanja finančne neodvisnosti Ustavnega sodišča, še posebno od izvršilne oblasti. Zakon o Ustavnem sodišču vsebuje v tem pogledu nekaj zelo pomembnih pravil. Državni zbor je tisti, ki določa proračun Ustavnega sodišča, porabo sredstev, ki so namenjena v proračunu zanj, pa lahko po izrecni zakonski določbi nadzoruje (le!) Računsko sodišče. To je ustavna institucija, ki mora biti opremljena z enakimi lastnostmi neodvisnosti in nepristranskosti pri svojem delu, kot so značilne za Ustavno sodišče kot najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti. Vlada in ministrstva, ki delujejo pod njenim okriljem, teh lastnosti nimajo. V opredeljenem okviru mora Ustavno sodišče uživati finančno neodvisnost. Ustavno sodišče že nekaj let brezuspešno opozarja tako na ustavno problematičnost zakonske ureditve javnih financ kot na njene razlage. Te ne upoštevajo ustavnega položaja Ustavnega sodišča, ki se odraža prav v navedenih določbah Zakona o Ustavnem sodišču. Zakonska ureditev, ki lahko vpliva na delo Ustavnega sodišča, mora biti jasna in taka, da vselej zagotavlja njegovo neodvisnost. Zato naj uvodne misli končam s poudarkom iz resolucije, ki smo jo predsedniki ustavnih sodišč, članic Konference evropskih ustavnih sodišč, sprejeli ob zaključku kongresa v preteklem letu v Batumiju: “Legitimnost ustavnega sodišča in njegova učinkovitost sta vedno odvisna od njegove neodvisnosti. Samo če je ustavno sodišče neodvisno, in tudi daje videz neodvisnosti, od vseh drugih državnih organov, političnih strank in drugih interesnih skupin, bo uživalo zaupanje, ki ga morajo v demokratični družbi sodišča na splošno, še posebno pa ustavna sodišča, uživati v javnosti.”         

                                                                                                                   Dr. Jadranka Sovdat

Predsednica Ustavnega sodišča Republike Slovenije, dr. Jadranka Sovdat, je v sredo, 4. 4. 2018, skupaj z generalnim sekretarjem dr. Sebastianom Neradom, predstavila poročilo o delu Ustavnega sodišča za preteklo leto.