Up-900/05

Opravilna št.:
Up-900/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 20.11.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:Up.900.05
Akt:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 721/2005 z dne 16. 6. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 8/2002 z dne 30. 3. 2005
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 721/2005 z dne 16. 6. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 8/2002 z dne 30. 3. 2005 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, namreč še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115)
Geslo:
1.5.51.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrženje.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
1.4.52.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke v postopku ustavne pritožbe - Upravičenost za vložitev ustavne pritožbe.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 55.1.3, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-900/05-6
20. 11. 2006
 
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 721/2005 z dne 16. 6. 2005 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 8/2002 z dne 30. 3. 2005 se zavrže.
 
Obrazložitev
 
1. Pritožnik je imel v postopku, v katerem sta bila izdana izpodbijana sklepa, položaj oškodovanca kot tožilca. Iz ustavni pritožbi priloženega sklepa drugostopenjskega sodišča št. I Kp 1445/2004 z dne 17. 11. 2004 izhaja, da je sodišče z njim zavrnilo kot neutemeljeno pritožnikovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča, s katerim je to kot prepozno zavrglo njegovo pritožbo zoper sklep o zavrženju obtožnice, kot nedovoljeno pa pritožbo zoper sklep drugostopenjskega sodišča. Z izpodbijanima sklepoma je bila pravnomočno kot nedovoljena zavržena pritožnikova pritožba zoper navedeni sklep drugostopenjskega sodišča.
 
2. Pritožnik zatrjuje, da mu v postopku preiskave vloma ni bila zagotovljena pravica do enakosti pred zakonom in pravica do sodnega varstva, zaradi česar so bile kršene pravice iz 14., 22. in 23. člena Ustave. V zvezi z izpodbijanima sklepoma navaja, da je sodišče po nepopolni policijski kazenski ovadbi zavračalo preiskavo in ga napotilo na vložitev obtožnice ter da je drugostopenjsko sodišče v nadaljnjem postopku zavrnilo njegovo pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča in ga obsodilo na plačilo povprečnine.
 
3. Po določbi prvega odstavka 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je bila s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.
 
4. Po določbi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrže, če jo je vložila neupravičena oseba. Ustavni pritožnik je imel v kazenskem postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane odločbe, položaj subsidiarnega tožilca.
 
5. Po stališču Ustavnega sodišča zgolj to, da je bil pritožnik kot subsidiarni tožilec stranka v kazenskem postopku, še ne pomeni, da je upravičen vložiti ustavno pritožbo. Iz 22. člena Ustave namreč izhaja, da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in drugimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, za tak položaj pa v primeru subsidiarnega tožilca ne gre. To, da ima oškodovanec v nekaterih primerih možnost sprožiti kazenski pregon zoper tistega, ki je s kaznivim dejanjem posegel v njegove pravice, namreč še ne pomeni, da ima tudi ustavno varovano pravico doseči kazensko obsodbo. S kazensko sodbo se namreč odloča o kazenski odgovornosti ali nedolžnosti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Ne glede na izid kazenskega postopka pa se neposredno ne odloča o materialnopravnem položaju ali pravicah upravičenega tožilca. To pa ne pomeni, da subsidiarni tožilec ne uživa temeljnih procesnih jamstev v kazenskem postopku. Povedano pomeni le, da jih ni mogoče uveljavljati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem. Zato je bilo treba ustavno pritožbo zavreči. Enako je Ustavno sodišče odločilo tudi v sklepu št. Up-285/97 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 115).
 
6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
 
Predsednik senata
dr. Zvonko Fišer
 
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 
 
 
Ne strinjam se z odločitvijo v zadevi št. Up-900/05, po kateri je subsidiarni tožilec neupravičena oseba in ne more vložiti ustavne pritožbe (tč. 4 obrazložitve Sklepa o zavrženju ustavne pritožbe).
 
Svoje nestrinjanje z zavrženjem ustavne pritožbe, ki jo vloži zasebni oziroma subsidiarni tožilec, sem podrobneje obrazložil v odklonilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-168/98 z dne 10. maja 2001. Pri tem sem opozoril, da obstoji več razlogov, zaradi katerih bi veljalo zasebnemu in subsidiarnemu tožilcu priznati pravico, da vlagata ustavno pritožbo zaradi kršitev procesnih jamstev, ki jih imata v kazenskem postopku. Seveda Ustavno sodišče na podlagi take ustavne pritožbe ne bi moglo razveljaviti pravnomočne oprostilne sodbe, omejiti bi se moralo na ugotovitev, da je prišlo do kršitev pritožnikovih procesnih pravic v kazenskem postopku.
 
Ugotovitvena sodba Ustavnega sodišča o teh kršitvah je pomembna z vidika moralnega interesa prizadetega, saj najvišja sodna instanca ugotovi, da so mu bile kršene z Ustavo zagotovljene pravice. To pomeni za pritožnika samo po sebi pomembno moralno zadoščenje. Prav tako je taka sodba opozorilo rednim sodiščem in s tem prispevek k temu, da do podobnih kršitev procesnih pravic ne bi prihajalo v novih primerih. Ni nobenega razloga, da bi se Ustavno sodišče izogibalo opozoriti na omenjene kršitve. Ugotovitvena sodba tudi ni brez pomena v zvezi z morebitnimi odškodninskimi zahtevki zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. Poleg tega mu ne bo treba iti po pravico pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Strasbourg.
 
V isti zadevi sta ločeni mnenji podala tudi sodnika dr. Janez Čebulj in dr. Lojze Ude, ki poudarjata, da uživa zasebni oziroma subsidiarni tožilec vsa temeljna procesna jamstva v kazenskem postopku. Po njunem mnenju odločitev v kazenski zadevi ne zadeva le obdolženca, temveč tudi zasebnega oz. subsidiarnega tožilca, saj gre za osebo, ki naj bi bila oškodovana s kaznivim dejanjem. Seveda Ustavno sodišče ne bi moglo razveljaviti oprostilne sodbe, ker mu to preprečuje 31. člen Ustave (prepoved ponovnega sojenja v isti stvari), lahko pa bi ugotovilo kršitev človekovih pravic zasebnega oziroma subsidiarnega tožilca. Pravica iz 31. člena Ustave ni absolutna, zato ni nobene ovire, da ne bi Ustavno sodišče izdalo ugotovitvene odločbe o kršitvi 22. člena Ustave.
 
V poznejših primerih, ko je Senat za preizkus ustavnih pritožb s področja kazenskopravnih zadev zavrgel ustavne pritožbe zasebnih oziroma subsidiarnih tožilcev,
sem glasoval "za" in v pritrdilnem ločenem mnenju opozarjal na razloge, ki govorijo proti takšni praksi. Kolikor bi glasoval proti, bi vedno znova odpiral vprašanje primernosti odločitev, ki imajo med sodnicami in sodniki večinsko podporo in jih je Ustavno sodišče ponovno potrdilo v sklepu v zadevi št. Up-373/03. Prepričan pa sem, da se bo Ustavno sodišče k temu vprašanju ponovno vrnilo takrat, ko bo prišlo do kakšne posebej grobe in očitne kršitve procesnih jamstev, ki jih v kazenskem postopku uživata zasebni in subsidiarni tožilec. V nasprotnem primeru bi Ustavno sodišče tvegalo obsodbo Slovenije pred Evropskim sodiščem za človekove pravice.
 
Od negativnega stališča o možnosti, da bi zasebni in subsidiarni tožilec lahko vlagala ustavne pritožbe in od rezerviranega stališča, ki ga ima do ugotovitvenih odločb[1], je Ustavno sodišče odstopilo v zadevi št. Up-555/03, v kateri je odločilo, da je bila pritožnikoma, ki sta svojca umrlega v policijski akciji, kršena pravica do učinkovite preiskave, kot izhaja iz 15. člena Ustave in 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Zdi se, da je v navedeni zadevi hotelo Ustavno sodišče napraviti le enkratno izjemo zaradi posebnosti primera, v katerem svojci umrlega niso mogli doseči uvedbe preiskave, čeprav je smrt nastopila, ko je bila žrtev "pod dejanskim fizičnim nadzorom represivnih organov".
 
V tem primeru ni šlo za pravnomočno oprostilno sodbo, saj je bil postopek ustavljen z odločitvami, da se kazenska preiskava ne uvede[2]. Poleg tega učinkovita preiskava, o kateri govori Ustavno sodišče, ni nujno kazenska. Po drugi strani je res, da bi dosledno vztrajanje Ustavnega sodišča pri stališču, da zasebni in subsidiarni tožilec nista upravičeni osebi za vložitev ustavne pritožbe, privedlo do zavrženja tudi v zadevi št. Up-555/03. Ta odločba Ustavnega sodišča predstavlja z vidika možnosti zasebnega oz. subsidiarnega tožilca, da uveljavlja svoje pravice tudi s pomočjo ustavne pritožbe, pomemben korak naprej. Je pa bila pot do nje dolgotrajna tudi zato, ker je bilo treba utemeljiti izjemo od siceršnje prakse Ustavnega sodišča glede tega vprašanja.
 
ESČP je v zadevi Matko v. Slovenija, pritožba št. 43393/98, odločilo, da je Slovenija kršila 3. člen EKČP, ker ni bila izvedena učinkovita preiskava domnevnega policijskega nasilja nad pritožnikom. Senat ESČP je to odločitev sprejel soglasno. Pritožnik je bil v Sloveniji obsojen zaradi preprečitve dejanja uradne osebe, sam pa se je zaradi nasilja policistov, ki je privedlo do telesnih poškodb, obrnil na ESČP. Na ugovor države, da ni izčrpal pravnih sredstev, določenih v Sloveniji, je pritožnik odgovoril, da ni imel nikakršnih možnosti za uspeh, če bi kot subsidiarni tožilec sprožil kazenski postopek; civilne tožbe pa ni mogel sprožiti, ker mu niso hoteli posredovati spiska policistov, ki so imeli opravka z njim. Po navedbi pritožnika je bilo v dvodnevni akciji iste skupine specialcev aretiranih in poškodovanih okoli 30 ljudi. Sodba ESČP je oblikovno (ugotovitvena sodba) in vsebinsko podobna odločitvi Ustavnega sodišča v zadevi št. Up-555/03, ki jo ESČP tudi povzema v tistem delu obrazložitve svoje sodbe (tč. 66), ki se nanaša na slovensko notranje-pravno ureditev in sodno prakso. To je ena redkih svetlih točk iz omenjene sodbe ESČP glede varstva človekovih pravic v Sloveniji pred policijskim nasiljem. Kolikor bi bilo navedeno stališče Ustavnega sodišča uveljavljeno v Sloveniji že prej, bi verjetno ESČP terjalo od pritožnika, da izčrpa pravna sredstva v Sloveniji, preden toži Slovenijo pred ESČP. Tako pa je ESČP ugotovilo, da tožena država ni prepričljivo in kredibilno navedla razlogov, ki bi pojasnili in upravičili stopnjo nasilja, ki je bila uporabljena zoper pritožnika in je privedla do telesnih poškodb, dokumentiranih z zdravniškimi izvidi. In Slovenija je bila še enkrat, po razvpitem primeru Rehbock, obsojena za kršitev 3. člena EKČP, ki govori o mučenju in nečloveškem ravnanju. Slika o Sloveniji, kot jo kažeta ta dva primera z vidika možnosti prizadetih, da uveljavljajo kršitve človekovih pravic, povzročenih s policijskim nasiljem, je zelo zaskrbljujoča. Tudi s tega vidika bi bilo pomembno zagotoviti vsakomur, da najprej uveljavlja kršitve v okviru slovenske pravne ureditve, vključno z možnostjo ustavne pritožbe, če ne uspe kot subsidiarni ali zasebni tožilec, preden se obrne na ESČP.
 
Pisanju tovrstnih ločenih mnenj bi se lahko izognil v primeru, če bi Ustavno sodišče sprejelo moj predlog, da se pri sklicevanju na dosedanjo lastno prakso kratko (v opombi) omeni razloge, ki smo jih sodniki, ko smo glasovali "proti", navedli v svojih ločenih mnenjih. Takšna opomba bi se lahko glasila takole:
 
"Iz ločenih mnenj, ki so jih napisali sodniki dr. Lojze Ude, dr. Janez Čebulj in dr. Ciril Ribičič izhaja, da zasebni tožilec oziroma subsidiarni tožilec sicer res nimata ustavno varovane pravice doseči obsodbe, imata pa ustavno varovano pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Nobena človekova pravica ni absolutna in tudi za pravico iz 31. člena Ustave, ki naj bi bila v večini primerov tista ovira, ki bi lahko onemogočala presojo tovrstnih odločitev, velja tretji odstavek 15. člena Ustave. Ustavno sodišče bi moralo ustavne pritožbe, ki jih vložita zasebni oziroma subsidiarni tožilec, vsebinsko obravnavati in v primeru ugotovljene kršitve človekove pravice izdati ugotovitveno odločbo. Njun interes je, da Ustavno sodišče ugotovi, da so bile zasebnemu oziroma subsidiarnemu tožilcu kršene človekove pravice, določene z Ustavo. Ugotovitvena odločba ne bi pomenila samo moralnega zadoščenja prizadetim posameznikom, temveč bi prispevala k temu, da se podobne kršitve procesnih pravic ne bi ponavljale. Poleg tega pa bi imela ugotovitvena odločba vpliv na morebitne odškodninske pravde."
 
Takšna opomba ne bi v ničemer zmanjševala pomena in avtoritete odločitve Ustavnega sodišča. Povedala bi le to, da je bilo stališče Ustavnega sodišča sprejeto z večino glasov in kratko povzela razloge, zaradi katerih so sodniki, ki so ostali v manjšini, glasovali proti. Ločeno mnenje ni privilegij ali kaprica ustavnega sodnika. Določeno je v Zakonu o Ustavnem sodišču, iz Poslovnika Ustavnega sodišča pa izhaja, da je "namenjeno predstavitvi argumentov, ki jih je sodnik izrazil ob obravnavanju in odločanju o zadevi in ki so narekovali njegovo odločitev" (70. člen).[3] V začetnem obdobju po sprejemu Ustave so se ločena mnenja objavljala skupaj z odločitvijo Ustavnega sodišča v Uradnem listu.
 
Naj v zvezi s prepovedjo sojenja v isti stvari dodam naslednje: ta prepoved absolutno varuje tistega, ki je bil pravnomočno oproščen krivde, in ne dovoljuje, da bi bil zoper njega sprožen ponovni kazenski postopek. Menim, da je omenjena prepoved iz 31. člena Ustave argument "za" in ne "proti" temu, da se zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu prizna pravica vložiti ustavno pritožbo. Zakaj? Zato, ker prepoved preprečuje, da bi prišlo do obsodbe tistega, ki je bil pravnomočno oproščen. To povsem zadošča. Varstvo, ki gre dalj od tega in želi preprečiti, da ne bi na oprostilno sodbo padla senca dvoma, je močno pretirano. Pretirano je zato, ker je njegova neposredna posledica, da zasebni oz. subsidiarni tožilec ne moreta uveljavljati varstva svojih pravic. Večinsko stališče pravi, da zasebni oz. subsidiarni tožilec nedvomno uživata procesno varstvo pravic v kazenskem postopku, le z ustavno pritožbo ga ne smeta uveljavljati. To je vprašljivo zlasti iz dveh razlogov: prvi se nanaša na možnost tožbe zoper Slovenijo pred ESČP. Zakaj? Ustavno sodišče ravno pri zasebnem oz. subsidiarnem tožilcu, in samo v tem primeru, ne bi bilo pristojno presojati kršitev, ki jih ustavni pritožnik lahko uveljavlja pred ESČP. Tudi, če ne bi bilo nobenega drugega razloga, razen razloga, da je Slovenija dolžna spoštovati minimalne standarde varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin, določene v EKČP in v praksi ESČP, bi veljalo priznati zasebnemu oz. subsidiarnemu tožilcu možnost predhodnega uveljavljanja kršitve pred Ustavnim sodiščem. V nasprotnem primeru bi skrb za uveljavljanje EKČP v Sloveniji v nasprotju z načelom subsidiarnosti prepustili v celoti ESČP.
 
Drugi razlog zadeva položaj tistih, ki so bili s storitvijo kaznivega dejanja oškodovani.[4] Njihov položaj v kazenskem postopku ni enakovreden položaju obtoženca; in prav je tako! Toda preprečevati ugotovitev, da so jim bile v kazenskem postopku kršene zagotovljene ustavne pravice, je neupravičeno. Ne strinjam se s tistimi, ki pravijo, da ima obtoženi v kazenskem postopku preveč pravic. Te pravice so pridobitev večstoletnega razvoja in jih ne gre omejevati. Je pa pretirano po končanem kazenskem postopku, ko je obtoženi dokončno oproščen krivde, njegov interes (da na oprostilno sodbo ne bi padla senca dvoma) varovati do takšnih skrajnosti, da je zaradi tega prizadet pravni interes nekoga, ki so mu bile v kazenskem postopku kršene njegove ustavne pravice. Ustavno sodišče s svojimi odločitvami pogosto vzpostavlja ravnotežje, ki ga redno sodstvo ne more, ko odloča črno-belo o tem, ali je nekdo storil kaznivo dejanje (in ga obsodi) ali ne (in ga oprosti krivde). Zakaj Ustavno sodišče tega ne bi moglo storiti sámo in samó takrat ne, ko se z ustavno pritožbo nanj obrneta zasebni in subsidiarni tožilec? Zakaj bi ravno in samo v tem primeru [5], pritožnik lahko šel neposredno, mimo Ustavnega sodišča, na ESČP?
 
Primer, h kateremu pišem to ločeno mnenje, dokazuje, da Ustavno sodišče ni spremenilo svojega načelnega odklonilnega stališča do pravice subsidiarnega tožilca, da vloži ustavno pritožbo. Zato sem se, ne glede na to, da se ne strinjam s sprejetim sklepom, odločil da glasujem "za" in da napišem pritrdilno ločeno mnenje, ker bi glasovanje "proti" na senatu povzročilo ponovno obravnavo tega primera na seji Ustavnega sodišča.
 
 
Sodnik
dr. Ciril Ribičič
 
Opombe:
[1] O možnosti širše uporabe ugotovitvenih odločb in o uvedbi pravičnega zadoščenja govorita moje ločeno mnenje v zadevi št. Up-134/97 in članek dr. Janeza Čebulja, Posebnosti ustavne pritožbe s področja upravnega prava, v: Ustavno sodstvo, M. Pavčnik in A. Mavčič (ur.), CZ, Ljubljana 2000, str. 319, 320.
[2] Sodnik Franc Testen je takšno možnost napovedal v svojem pritrdilnem ločenem mnenju v zadevi št. Up-168/98, in sicer kot nosilec odločilnega petega glasu proti pravici zasebnih in subsidiarnih tožilcev, da vlagajo ustavne pritožbe. Zapisal je: "Sam zaenkrat ne izključujem, da bo Ustavno sodišče kdaj, ko se bo srečalo s hudimi procesnimi kršitvami, poseglo tudi po takšni goli ugotovitvi, ki bo pritožniku predstavljala določeno satisfakcijo – kar lahko pomeni tudi določeno izboljšanje pravnega položaja. Vendar tega Ustavno sodišče nikoli ne bo moglo storiti v primerih, ko se je kazenski postopek končal s pravnomočno oprostilno sodbo."
[3] Menim, da je s tega vidika ločeno mnenje ne le pravica, temveč do določene mere tudi dolžnost, zlasti v primerih, ko bi bilo sodnikovo glasovanje mogoče razlagati na različne načine. Širše o tem: Ciril Ribičič, Ločena mnenja in varstvo človekovih pravic, Pravna praksa 2006, št. 41-42, priloga.
[4] O pogojih, pod katerimi oškodovanec kot stranka v kazenskem postopku uveljavlja pred ESČP kršitve 6. člena EKČP, glej: Matija Longar, Oškodovanec kot stranka v kazenskem postopku, Pravna praksa 2006, št. 17, str. 26.
[5] Vse več je ustavnih sodišč, ki v zadevah, v katerih grozi obsodba pred ESČP, sama na zelo podoben način, kot to stori ESČP, ugotovijo kršitev in namenijo pritožniku pravično zadoščenje. Če nič drugega, govori za takšno prakso sodišč (od Hrvaške, prek Slovaške, do Norveške) načelo subsidiarnosti. Vsaj deloma je Ustavno sodišče ravnalo podobno v že omenjeni odločbi v zadevi št. 555/03, ko je ugotovilo kršitev pritožnikovih pravic, ki bi jih sicer pritožnika lahko uveljavila pred ESČP.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
15.09.2005
Datum odločitve:
20.11.2006
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US26718