Up-410/01

Opravilna št.:
Up-410/01
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 20/2002, Uradni list RS, št. 25/2002 (popr.) in OdlUS XI, 110 | 14.02.2002
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2002:Up.410.01
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1457/2001 z dne 13. 9. 2001, sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 704/98 z dne 23. 6. 1999 ter dopolnilni sklep in sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 761/2001 z dne 25. 10. 2001
Izrek:
Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1457/2001 z dne 13. 9. 2001, sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 704/98 z dne 23. 6. 1999 ter dopolnilni sklep in sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 761/2001 z dne 25. 10. 2001 se razveljavijo.
Evidenčni stavek:
Sodni odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev, predstavljata kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave.
Geslo:
Načelo enakosti pred zakonom.
Enako varstvo pravic.
Pravica otrok.
Zakonska zveza in družina, razveza zakonske zveze.
Otroci, dodelitev otroka ob razvezi zakonske zveze.
Otroci, preživnina.
Pravdni postopek, kontradiktornost.
Pravdni postopek, začasna odredba.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 22., 56. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/00 - OdlUS IX,131, št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000, - OdlUS IX,132 in št. Up-359/01 z dne 15. 11. 2001, Uradni list RS, št. 96/01.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-410/01
14. 2. 2002


O D L O Č B A


Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž. na seji dne 14. februarja 2002

o d l o č i l o :

Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1457/2001 z dne 13. 9. 2001, sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 704/98 z dne 23. 6. 1999 ter dopolnilni sklep in sklep Okrožnega sodišča v Celju št. P 761/2001 z dne 25. 10. 2001 se razveljavijo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo ustavnega pritožnika in mu v varstvo in vzgojo dodelilo starejšega otroka, mlajšega pa je sodišče prve stopnje zaupalo materi. Skladno z odločitvijo o vzgoji, varstvu in preživljanju je sodišče na podlagi načela, da tisti od staršev, pri katerem otrok ne živi, prispeva preživnino v denarju, odmerilo preživnino za oba otroka. Glede na to, da je vsak izmed staršev v postopku zahteval dodelitev obeh otrok in ustrezen denarni znesek preživnine zanju, je sodišče prve stopnje zahtevek vsakega od zakoncev v preostalem delu zavrnilo. Sodišče je še odločilo, da obe pravdni stranki trpita vsaka svoje stroške. Nadalje je sodišče do pravnomočne odločitve v pravdi spremenilo prej izdano začasno odredbo, ki je določala, da se oba otroka dodelita v vzgojo in varstvo materi, tako da je starejšo hčer zaupalo očetu (temu ustrezno je določilo tudi višino preživnine, ki naj bi jo bila zavezana plačevati mati, in dovolilo izvršbo na njeno plačo), mlajšo pa materi (skladno s tem je določilo višino preživnine, ki naj bi jo bil zavezan plačevati oče in dovolilo izvršbo na njegovo plačo). Odločilo je tudi, da se očeta otrok ne oprosti plačila sodnih taks. V obrazložitvi je sodišče prve stopnje predvsem podalo mnenja strank in potek postopka, nato pa zaključilo, da je tožnikov predlog za spremembo pravnomočne začasne odredbe utemeljen, zato mu je ugodilo, kot sledi iz izreka. Višje sodišče je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo, razen v delu, ki se je nanašal na razvezo zakonske zveze. Višje sodišče je razveljavilo tudi sklep sodišča prve stopnje, ki je predstavljal spremembo prvotne začasne odredbe, razen v delu, s katerim je bila najmlajša hči do pravnomočne odločitve zaupana materi, določena preživnina za najmlajšo hčer in dovoljena izvršba na dohodke očeta otroka kot zavezanca za plačilo preživnine. Hkrati je odločilo, da ostaja v veljavi sklep sodišča prve stopnje o prvotni začasni odredbi, s katero sta bila oba otroka zaupana v varstvo in vzgojo materi. Kot razlog za takšno odločitev je Višje sodišče navedlo, da je koristno, da sta obe deklici pri enem od staršev in da ni v korist otrok, da se selita od enega do drugega starša večkrat, kot je to nujno potrebno. To pa po mnenju sodišča še zlasti, ker se okoliščine po izdaji začasne odredbe niso bistveno spremenile. Takšna nova spremenjena okoliščina, ki bi utemeljevala spremembo začasne odredbe, po mnenju Višjega sodišča tudi ni želja otrok, da bi živela z očetom. Hkrati je po prepričanju Višjega sodišča najmanj v korist otrok, da bi se z začasnimi odredbami spreminjale odločitve (prvotna začasna odredba), ki imajo že po svoji naravi le začasen značaj. Ker je Višje sodišče menilo, da ni v korist otrok spreminjati že sprejete začasne odredbe, je dalo, kot pravi, prednost objektivnim dejavnikom (mnenju psihologinje pri centru za socialno delo in mnenju izvedenke psihiatrične stroke) pred subjektivnimi dejavniki (željo otrok). Višje sodišče je potrdilo tudi sklep, da se očeta otrok ne oprosti plačila sodnih taks.

2. Ustavni pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija odločitev Višjega sodišča. Navaja, da je sodišče s svojo odločitvijo povsem zavrlo postopek, ki že tako traja predolgo. Tak dolgotrajen postopek po mnenju pritožnika ni v korist otrok.

Hkrati pritožnik navaja, da ni razumljivo, da se jasna volja zelo prisebnih in zrelih otrok, da živita pri očetu, ne upošteva niti v najmanjši meri. Meni tudi, da je Višje sodišče dalo prednost zgolj koristim matere, medtem ko je otroka in njega obravnavalo kot predmete postopka brez kakršnihkoli pravic. Ob vsem tem se je po mnenju pritožnika Višje sodišče sklicevalo le na dvoje strokovnih mnenj, ki temeljita na očitni spolni diskriminaciji (to je, da je za deklici bolje, da se dodelita materi). Višje sodišče po navedbah pritožnika ni dovolj raziskalo dejanskega stanja in se je zadovoljilo predvsem z ugotovitvijo, da je začasna odredba le začasna ureditev spornega stanja. S tem naj bi Višje sodišče kršilo predvsem pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), pravico do sodnega varstva (23. člen Ustave), načela pravne in socialne države (2. člen Ustave), zahtevo po spoštovanju načel mednarodnega prava (8. člen Ustave), človekovo osebnost in dostojanstvo (21. člen Ustave), svobodo izražanja (39. člen Ustave), določbe o zakonski zvezi in družini (53. člen Ustave), pravice in dolžnosti staršev (54. člen Ustave) ter pravice otrok (56. člen Ustave).

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-410/01 z dne 20. 11. 2001 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu z določbama 6. in 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Višjemu sodišču v Celju in nasprotni stranki v pravdi, ki na navedbe v ustavni pritožbi nista odgovorila.

B.

4. Prvostopno sodišče je na podlagi 411. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 - v nadaljevanju ZPP) na predlog tožnice v pravdnem postopku izdalo začasno odredbo, s katero je mladoletnega otroka dodelilo v varstvo in vzgojo materi. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da je za šest in osem let stari deklici edino prav, da vsaj do pravnomočne odločitve v tem postopku živita pri materi, ki ima urejene vse materialne pogoje in je tudi osebnostno urejena oseba. Sodišče je še dodalo, da pri materi ni našlo ničesar, kar bi jo diskreditiralo pri potegovanju za dodelitev otrok. Celo nasprotno, mati se je po ugotovitvah sodišča v korist otrok uklonila temu, da sme imeti stike z otrokoma le na domu bivšega moža in da ji pri tem ni dovoljeno, da bi otroke kam odpeljala. Takšno stanje je po mnenju prvostopnega sodišča nevzdržno in škoduje otrokoma pri njunem normalnem psihofizičnem razvoju. Glede na to je sodišče prve stopnje prepričano, da je za oba otroka in njun zdrav nadaljnji psihofizični razvoj primerno le to, da ostaneta v vzgoji in varstvu pri materi. Hkrati po oceni sodišča življenje v slovenski prestolnici, kjer živi mati, ni manj kvalitetno od življenja v kmečkem okolju Z. Kasneje je prvostopno sodišče izdalo končno odločitev, s katero je razvezalo zakonsko zvezo in starejšo hčer zaupalo očetu, mlajšo pa materi. Z novo začasno odredbo je spremenilo prvotno začasno odredbo in do pravnomočnega konca postopka starejšo hči zaupalo očetu, mlajšo pa materi. Višje sodišče je končno odločitev sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja razveljavilo v vseh točkah, razen glede razveze zakonske zveze.

Razveljavilo je tudi sklep o začasni odredbi o dodelitvi otrok in sicer v delu, s katerim je sodišče prve stopnje starejšo hči dodelilo tožniku. Odločilo je, da do pravnomočnega konca postopka ostane v veljavi prvotna začasna odredba, s katero sta bila oba otroka dodeljena materi. Ob tem je v obrazložitvi navedlo, da ni mogoče ugotoviti spremenjenih okoliščin, zaradi katerih bi bilo utemeljeno spreminjati že pravnomočno začasno odredbo in ker nasploh ni v korist otrok spreminjati že sprejetih odločitev, ki imajo zgolj začasen značaj. Zato je dalo prednost [objektivnim dejavnikom (mnenju psihologinje pri centru za socialno delo in izvedeniškemu mnenju izvedenke psihiatrične stroke glede koristi obeh deklic) pred subjektivnimi dejavniki (željo otrok)[. Sodišče prve stopnje je pri ponovnem odločanju o razveljavljeni končni odločitvi sklep o začasni odredbi dopolnilo tako, da je očetu naložilo izročiti oba mladoletna otroka materi in mu v primeru neizpolnitve te obveznosti naložilo plačilo denarne kazni. Hkrati je z argumentom, da tožnik ni navedel nikakršnih novih dejstev oziroma predlagal novih dokazov, zavrnilo tožnikov predlog za izdajo nove začasne odredbe, s katero bi mu bila starejša hčerka zaupana v vzgojo in varstvo.

5. Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je odločitev sodišča sama po sebi pravilna, temveč izpodbijano odločbo preizkusi le glede vprašanja, ali so bile z njo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Ustavno sodišče je tako na podlagi pritožnikovih navedb, da je sodišče izdalo začasno odredbo zgolj na temelju navedb tožnice in dveh strokovnih mnenj, ki po mnenju pritožnika temeljita na očitni spolni diskriminaciji (to je, da je za deklici bolje, da se dodelita materi), ter da je sodišče odločilo, ne da bi raziskalo dejansko stanje in opravilo pravno presojo pritožnikovih navedb, temveč se je zadovoljilo predvsem z ugotovitvijo, da je začasna odredba le začasna ureditev spornega stanja, izpodbijane sklepe preizkusilo z vidika morebitne kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

6. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja tudi zahteva po kontradiktornem postopku. Ta zahteva mora biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe. V kontradiktornem postopku mora biti vsaki stranki dana možnost, da predstavi svoja stališča tako glede dejanske kot pravne podlage spora, da predlaga dokaze ter da se izjavi o navedbah nasprotne stranke in o rezultatih dokazovanja pod pogoji, ki je ne postavljajo v neenakopraven položaj nasproti drugi stranki. Navedena ustavna določba terja od sodišča, da mora postopek voditi ob spoštovanju temeljne zahteve po enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice in interese. Ta zahteva temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj zagotavlja vsakomur možnost izjaviti se v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi postal le predmet postopka.

7. Iz določbe 22. člena Ustave med drugim izhaja dolžnost sodišča, da pretehta navedbe strank in na podlagi enakopravno izvedenega dokaznega postopka odloči o utemeljenosti zahtevka ter v obrazložitvi odločbe z razlogi za svojo odločitev seznani stranke. V postopkih za izdajo začasnih odredb zaradi njihove narave obstajajo nekatere posebnosti. Ena izmed njih je, da se sodišče ni dolžno na podlagi izvedenega dokaznega postopka prepričati o utemeljenosti zahtevka, temveč zadostuje že verjetnost, da je zahtevek utemeljen. Vendar pa to dejstvo še ne pomeni, da sodišče lahko izda začasno odredbo, ne da bi sploh ugotavljalo, ali so podani razlogi zanjo in ne da bi to svoje ravnanje tudi ustrezno obrazložilo (odločba št. Up-232/99 z dne 17. 2. 2000, Uradni list RS, št. 24/00, OdlUS IX, 131, odločba št. Up-3/00 z dne 2. 3. 2000, OdlUS IX, 132 in odločba št. Up- 359/01 z dne 15. 11. 2001, Uradni list RS, št. 96/01). To še toliko bolj velja za začasne odredbe, s katerimi se odloča o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok, ki kljub svoji začasni naravi navadno ostajajo v pravni veljavi dalj časa. To ima navadno za posledico, da sodišče zaradi tega, ker so bili otroci na podlagi začasne odredbe v vzgoji in varstvu pri enem od staršev, v končni odločbi zaradi koristi otrok (da otroka ne bi iztrgalo iz družinskega okolja, v katerega se je medtem že vrasel) ne odloči drugače. S tem imajo začasne odredbe v zadevah vzgoje, varstva in preživljanja otrok velik neposreden vpliv na končno odločitev. Zato je toliko bolj pomembno, da se pri njihovi izdaji v večji meri preizkusi, ali so podani razlogi za njihovo izdajo, in da se odločitev sodišča tudi ustrezno obrazloži. Ta odločitev sodišča je namreč kljub svoji začasni naravi takšna, da lahko močno in trajno prizadene ne samo interese pravdnih strank (staršev), temveč tudi interese in koristi otroka, ki pa po 56. členu Ustave uživa še prav posebno varstvo in skrb države. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje kot razlog za začasno odredbo o dodelitvi otroka tožnici navedlo predvsem, da je za šest in osem let stari deklici edino prav, da vsaj do pravnomočne odločitve v tem postopku živita pri materi, ki ima urejene vse materialne pogoje in je tudi osebnostno urejena oseba. Sodišče je še dodalo, da pri materi ni našlo ničesar, kar bi jo diskreditiralo pri potegovanju za dodelitev otrok. Takšna obrazložitev je pomanjkljiva, saj iz nje ni razvidno, da bi sodišče odgovorilo na pritožnikove navedbe o tem, zakaj naj mati ne bi bila primerna za varstvo in vzgojo otrok (ker naj bi večji del dneva preživela na delu, ker naj bi otroka prepuščala prijateljicam, ker naj bi otroka večkrat odtegnila od rednih obiskov pritožniku). Prav tako sodba sodišča prve stopnje ne vsebuje razlogov o tem, zakaj v skladu s koristjo otroka ni upoštevalo želje obeh otrok živeti pri očetu oziroma razlogov, zakaj druge okoliščine konkretnega primera pretehtajo nad željo otrok. Tega ni obrazložilo niti Višje sodišče, ko je odločilo, da sklep sodišča prve stopnje ostane v veljavi do pravnomočnega konca postopka, ker ni mogoče ugotoviti spremenjenih okoliščin, ki bi utemeljevale spremembo prvotne začasne odredbe. Višje sodišče je v svoji odločitvi zgolj pojasnilo, da daje prednost objektivnim dejavnikom (mnenju psihologinje pri centru za socialno delo in izvedeniškemu mnenju izvedenke psihiatrične stroke glede koristi obeh deklic) pred subjektivnimi (željo otrok), vendar pri tem ne pove, na katere dele mnenj se pravzaprav opira niti katere konkretne okoliščine konkretnega primera opravičujejo uporabo zgolj splošnega mnenja izvedenca psihiatrične stroke, da je za otroke v takšni starosti na splošno koristneje, da se dodelijo materi. Višje sodišče tudi ne obrazloži, zakaj meni, da je želja otroka toliko manj pomembna od mnenja psihologa in psihiatra. Predvsem iz obrazložitve ni razvidno, da bi sodišče pri naklonitvi prednosti objektivnim okoliščinam pretehtalo, ali dajanje prednosti mnenjema psihologa in psihiatra res odtehta škodo, ki bi z neupoštevanjem otrokovega mnenja nastala v otrokovi psihi (odločba Ustavnega sodišča št. Up-359/01). Višje sodišče na ta način ni obrazloženo in argumentirano zavrnilo pritožnikovih ugovorov zoper obstoj predpostavk za prvotno začasno odredbo.

Takšni sodni odločbi, ki v obrazložitvi ne vsebujeta razlogov za odločitev, predstavljata kršitev pritožnikove pravice iz 22. člena Ustave.

8. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bila pritožniku z izpodbijanimi sklepi kršena pravica do enakega varstva pravic, jih je razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Z razveljavitvijo prvotne začasne odredbe, s katero sta bila oba otroka dodeljena materi, je moralo Ustavno sodišče razveljaviti tudi dopolnilni sklep te odredbe, ker se obrazložitev dopolnilnega sklepa sklicuje na obrazložitev začasne odredbe, s katero je bila storjena kršitev 22. člena Ustave in ker izvršitev začasne odredbe z njeno razveljavitvijo ne bi bila več mogoča. Sodišče prve stopnje bo po razveljavitvi izpodbijanih sklepov moralo oceniti, ali varstvo otrokovih koristi terja izdajo začasne odločitve o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok. Če bo ocenilo, da je takšna začasna odločitev nujna za varstvo otrokovih koristi, bo moralo v postopku izdaje nove začasne odredbe, v katerem bodo spoštovane tudi pritožnikove ustavne pravice, ponovno presojati, ali so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe in svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Ker so postopki, v katerih se odloča o otroku, še posebej občutljivi, si bo moralo sodišče prizadevati, da bo spoštovalo načelo hitrega odločanja v družinskih zadevah in da bo v tej zadevi čim prej sprejelo končno odločitev.

9. Ker je Ustavno sodišče izpodbijane sklepe razveljavilo zaradi kršitve 22. člena Ustave, sodišče ni presojalo, ali so podane tudi druge zatrjevane kršitve človekovih pravic.

C.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam-Lukić ter sodnici in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnica Škrk ter sodnika Fišer in Testen. Sodnica Škrk in sodnik Fišer sta dala odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i c a :
Dr. Dragica Wedam-Lukić


Up-410/01
27. 2. 2002


Odklonilno ločeno mnenje sodnikov dr. Fišerja in dr. Škrk  


1. Glasovala sva proti odločitvi Ustavnega sodišča, ki je v tej zadevi razveljavilo tri sklepe višjega in okrožnega sodišča, ki so odločala o začasni odredbi, s katero se odloča o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok do pravnomočno končanega postopka za razvezo zakonske zveze.

Ustavno sodišče je pri tem pritrdilo ustavnemu pritožniku, da višje sodišče ni argumentirano in obrazloženo zavrnilo njegovih ugovorov zoper obstoj predpostavk za prvotno začasno odredbo, s kateri sta bili obe mladoletni hčerki do pravnomočnosti odločbe v tem pravdnem postopku zaupani v varstvo, vzgojo in oskrbo materi. S tem mu je, po mnenju Ustavnega sodišča, kršilo njegove pravice iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).

2. S takšnim stališčem Ustavnega sodišča se ne strinjava. Po najinem mnenju so bila v tem postopku, vseskozi je treba upoštevati, da gre šele za odločanje o začasni odredbi in ne za odločanje o glavni stvari, spoštovana temeljna načela postopka.

Obe stranki sta imeli možnost predstaviti svoja stališča do spornih vprašanj, izvedeni so bili potrebni dokazi, ki sta jih sodišči ocenili, svoje odločitve pa sta ustrezno obrazložili.

Sodišči pri tem nista kršili ustavnih pravic pritožnika, kakor ta skuša prikazati.

Pritožnik se v bistvu ne strinja z ugotovitvijo dejanskega stanja in ne sprejema odločitve sodišča; očitno ni pripravljen sprejeti nobene odločitve, razen tiste, za katero sam misli, da je prava. Višje sodišče se je pri svoji odločitvi oprlo na poročilo socialne službe in na izvedensko mnenje izvedenke psihiatrične stroke, ni pa upoštevalo želje deklic, pri katerem od staršev bi radi živeli. Takšno svojo odločitev je v zadostni meri obrazložilo. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da ni instanca rednim sodiščem in da ne presoja njihove odločitve glede dejanskega stanja.

3. Zastavlja se vprašanje, ali bi bilo sodišče v takšni situaciji res dolžno napraviti še kaj več; tako izhaja iz odločitve Ustavnega sodišča, s katero se ne strinjava. Dejstvo je, da bo odločitev sodišča, kakršnakoli že bo, vselej prizadela enega od roditeljev, ki se potegujeta za začasno dodelitev otrok ali celo oba. Odločitev bo za roditelja boleča, toda če je v interesu otrok, jo sodišče mora sprejeti in sprejeti jo mora čimprej.

Ustavno sodišče se je v 7. točki obrazložitve svoje odločbe postavilo na stališče, da začasne odredbe v razveznih zadevah ni dopustno izdati zgolj na podlagi verjetnosti, da je zahtevek utemeljen in ne da bi sodišče sploh ugotavljalo, ali so podani pogoji zanjo ter ne da bi svojo odločitev ustrezno obrazložilo.

Pri tem se je sklicevalo na dvoje svojih predhodnih odločb o začasnih odredbah glede dodelitve otrok (Up-232/99 in Up- 359/01).

V teh dveh odločitvah je Ustavno sodišče v resnici nekoliko dvignilo prag pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za odločanje o začasnih odredbah o dodelitvi otrok v primerjavi z začasnimi odredbami v drugih (civilnih) zadevah. Takšno stališče se nama zdi sprejemljivo, toda obravnavana zadeva s tega vidika sploh ni sporna in ni primerljiva z obema citiranima zadevama. Sodiščema, ki sta odločali, zlasti pa ne višjemu sodišču, v tem primeru ni mogoče očitati, da sta odločili zgolj na temelju verjetnosti zahtevka in da nista ugotavljali, ali so izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe.

4. Toda v obravnavanem primeru se Ustavno sodišče ni ustavilo pri stališčih iz obeh svojih citiranih odločb, temveč je napravilo korak naprej in prag presoje, ki ga mora napraviti sodišče v zadevah začasne dodelitve otrok, še nadalje in to zelo bistveno dvignilo. Opozorilo je namreč še na dvoje: da je za začasne odredbe o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok značilno, da, čeprav začasne, ostanejo v veljavi dalj časa in da imajo velik neposredni vpliv na končno odločitev. Zaradi tega bi morala sodišča v še večji meri preizkusiti, ali so podani pogoji za njihovo izdajo in svojo odločitev ustrezno obrazložiti. Čeprav utegne biti vse to res, se s takšnim stališčem ne moreva strinjati. V prvi vrsti zanj ne najdeva nobene pravne podlage ne v ZPP ne v ZZZDR. Sodišča bi si morala v takšnih primerih prizadevati, da bi odločila čim hitreje, izhajajoč pri tem iz načela o varovanju največje možne koristi otrok. Izvesti bi morala le tiste dokaze, ki so nujno potrebni za odločitev, ki je, poudarjava, začasna, in jo ustrezno obrazložiti.

5. Ustavno sodišče je s svojo odločitvijo v tej zadevi morda preveč upoštevalo, da imajo sodišča zaostanke in da so pri odločanju o začasnih odredbah pogosto prepočasna. V tem pogledu je opozorilo Ustavnega sodišča na hitrost postopanja na koncu 8. točke obrazložitve vsekakor na mestu. Toda problema zaostankov in predolgih postopkov pred sodišči ni mogoče rešiti tako, da se začasni odločitvi daje značaj (de facto) končne odločitve, temveč ravno nasprotno, vrniti bi se morali na izhodišče in ob tem poudariti bistvene značilnosti odločanja o začasnih odredbah (hitrost, začasnost, omejitve pri ugotavljanju dejanskega stanja in ev. druge relevantne okoliščine).

Odločitev Ustavnega sodišča utegne zaradi tega stališča vnesti še dodatno zmedo v odločanje rednih sodišč o začasnih odredbah in postopke v končni posledici celo podaljšati. Če bodo sodišča sprejela napotke, zapisane v tej odločbi, potem bo zanje manj tvegano, če odločajo počasi, ugotavljajo vsa dejstva in ne le tista, ki so nujno potrebna za odločitev o začasni odredbi, izgovarjajoč se pri tem, da tako ali tako anticipirano odločajo o glavni stvari. Toda nevarnosti s tem še ni konec, kajti če bo kdo iz odločitve v tej zadevi poskusil napraviti kakšen bolj posplošen sklep, potem utegne to pomeniti nadaljnji pritisk k vse bolj pogostemu odločanje o začasnih odredbah tudi v drugih zadevah, namesto da bi takšno odločanje ostalo (čimbolj) redka izjema. Problem je realen, saj se z njim ne srečujejo le redna sodišča, temveč vse bolj pogosto tudi Ustavno sodišče.

Zato sva v tej zadevi glasovala proti odločbi in se odločila, da svoje pomisleke zoper njo pojasniva v odklonilnem ločenem mnenju.


dr. Zvonko Fišer

dr. Mirjam Škrk


Up-410/01
5. 3. 2002


Na podlagi 47. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) izdajam


P O P R A V N I S K L E P


V izreku odločbe Ustavnega sodišča št. Up-410/01-17 z dne 14. februarja 2002 se besedilo [Sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 1457/2001 z dne 13. 9. 2001[ nadomesti z besedilom [ Točki 1/II in 2/II sklepa Višjega sodišča v Celju št. Cp 1457/2001 z dne 13. 9. 2001].

O b r a z l o ž i t e v

V izreku pisnega odpravka odločbe je prišlo do očitne pisne pomote. Predsednica Ustavnega sodišča zato na podlagi 47. člena Poslovnika Ustavnega sodišča izdaja ta sklep. Ker pritožnik v Ustavni pritožbi ne zatrjuje kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin glede zavrnitve njegovega predloga za oprostitev plačila sodnih taks, glede razveze zakonske zveze, odločitve o vzgoji, varstvu in preživljanju otrok v končni odločitvi ter kršitve glede stroškov celotnega pravdnega postopka, Ustavno sodišče izpodbijanega sklepa Višjega sodišča v Celju glede točke I, 3/II in III ni preizkušalo.


Predsednica
Dr. Dragica Wedam-Lukić
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
08.10.2001
Datum odločitve:
14.02.2002
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US21219