Up-181/99

Opravilna št.:
Up-181/99
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 7/2003 in OdlUS XI, 292 | 18.12.2002
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2002:Up.181.99
Akt:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 se zavrne, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.
Evidenčni stavek:
Z izpodbijanima sklepoma, s katerima so bili določeni sodni penali v znesku 15. 000 SIT dnevno, pritožniku niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine. V presojo primernosti višine dnevnih zneskov penalov se Ustavno sodišče ne more spuščati. Glede na to, koliko časa se je upiral izvršitvi svojih obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe v motenjski pravdi, je znesek penalov, ki jih dolguje, že dosegel višino, ki ni v sorazmerju z vrednostjo obveznosti, ki je bila predmet spora v tej pravdi. Vendar stališče sodišča, po katerem mora pritožnik kljub temu plačati visoke sodne penale, ne predstavlja kršitve pritožnikove pravice iz 33. člena Ustave. Sodni penali so bili namreč določeni z namenom, da se zagotovi izvršitev pravnomočne sodne odločbe, torej v funkciji zagotovitve učinkovitosti pravice do sodnega varstva nasprotni stranki. Neutemeljeni so tudi očitki ustavne pritožbe, da je uporaba sodnih penalov v motenjskih pravdah nezakonita in da sodišča doslej za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih v pravnomočnih sklepih, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, sodnih penalov niso določala. V delu, ki se nanaša na zatrjevanje kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa je bilo treba ustavno pritožbo zavreči, ker pritožnik ni izčrpal pravnih sredstev.
Geslo:
Civilni postopek, motenje posesti.
Izvršilni postopek, sodni penali.
Pravica do sodnega varstva.
Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
Načela pravne države.
Enakost pred zakonom.
Enako varstvo pravic.
Pravica do zasebne lastnine.
Ustavno sodišče, delni sprejem ustavne pritožbe.
Začasna odredba, sklep višjega sodišča.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava (URS), 2., 14., 22., 23., 33. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 2. al. 1. odst. 55., 1. odst. 59. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-181/99
17. 1. 2000


S K L E P


Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Ž., na seji senata dne 17. 1. 2000

s k l e n i l o :

1. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 28. 12. 1998 se zavrže.

2. Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 se sprejeme v obravnavo.

3. Izvršitev sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 se do končne odločitve zadrži.

O b r a z l o ž i t e v

1. Pritožniku je sodišče v pravdi zaradi motenja posesti naložilo, naj vzpostavi odstranjeno služnostno pot in omogoči tožnikoma njeno nemoteno uporabo. Ker pritožnik v postavljenem roku ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena, sta upnika v izvršilnem postopku predlagala izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov. Okrajno sodišče je predlogu ugodilo in z izpodbijanim sklepom z dne 17. 4. 1997 pritožniku določilo dodatni rok osmih dni za izpolnitev obveznosti, če pa naložene obveznosti v postavljenem roku ne bo izpolnil, mora upnikoma za vsak dan zamude plačati sodne penale v višini 15 000 SIT, v primeru zamude s plačilom penalov pa tudi zakonite zamudne obresti od zapadlih zneskov penalov. Zoper ta sklep se je pritožnik pritožil. Višje sodišče je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o zamudnih obrestih v primeru zamude pri plačilu penalov in v tem delu zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, glede ostalega pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. Z izpodbijanim sklepom z dne 28. 12. 1998 je Okrajno sodišče upnikoma ponovno prisodilo zamudne obresti od zapadlih zneskov penalov.

2. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija vse tri sklepe, izdane v izvršilnem postopku. Zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je določilo sodne penale za izvršitev sklepa, izdanega v motenjski pravdi, kršilo njegove pravice iz 14. in 22. ter 33. člena Ustave. Uporaba določbe ZIP o sodnih penalih namreč v motenjskih pravdah ni zakonita in te določbe sodišča v motenjskih zadevah doslej tudi niso uporabljala. Pritožnik tudi meni, da je pravnomočna odločitev v motenjski pravdi, ki je podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov, napačna, kar se bo pokazalo v petitorni pravdi. Nesorazmerna je tudi višina dosojenih penalov, saj so do dneva vložitve ustavne pritožbe penali in zamudne obresti narasli že na približno 30 000 000 SIT. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, ki naj bi jo sodišča zagrešila s tem, da so mu sodni odločbi, izdani dne 28. 12. 1998 in dne 1. 10. 1997, vročila šele dne 12. 5. 1999. Odločitev o zamudnih obrestih pa po mnenju pritožnika vzbuja dvom v nepristranskost sodišča. Ustavnemu sodišču predlaga, da izpodbijane sklepe razveljavi, do končne odločitve pa zadrži njihovo izvrševanje.

3. Po določbi 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) je ustavno pritožbo mogoče vložiti, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zoper sklep Okrajnega sodišča z dne 28. 12. 1998 je imel pritožnik možnost vložiti pritožbo, ki je ni izkoristil in ni izčrpal niti rednih pravnih sredstev. Ustavno pritožbo zoper navedeni sklep je bilo zato treba zavreči.

4. Ker je ustavna pritožba zoper sklep Okrajnega sodišča z dne 28. 12. 1998 nedopustna, je Ustavno sodišče presojalo le tiste pritožnikove navedbe iz ustavne pritožbe, ki se nanašajo na sklep Višjega sodišča in sklep Okrajnega sodišča z dne 17. 4. 1997.

Senat Ustavnega sodišča je sklenil, da ustavno pritožbo zoper navedena sklepa sprejme v obravnavo. O njeni utemeljenosti bo odločalo Ustavno sodišče, ki bo presodilo, ali so bile z izpodbijanima sodnima odločbama pritožniku kršene človekove pravice oziroma temeljne svoboščine.

5. V skladu z določbo 58. člena zakona o Ustavnem sodišču, lahko, če je ustavna pritožba sprejeta, senat ali Ustavno sodišče na nejavni seji zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo spodbija, če bi z izvršitvijo lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kot razlog za zadržanje izpodbijanih sklepov pritožnik navaja višino zneska sodnih penalov, ki naj bi ga na podlagi izpodbijanih sklepov dolgoval upnikoma. Upnika sta namreč v izvršilnem postopku predlagala izvršbo s prodajo pritožnikovih nepremičnin za poplačilo glavnice v višini 11 970 000 SIT in obresti v višini okrog 10 000 000 SIT, sodišče pa je predlogu ugodilo in že izdalo sklep, s katerim je dovolilo predlagano izvršbo. Ob upoštevanju navedenega bi po oceni Ustavnega sodišča izvršitev izpodbijanih sklepov za pritožnika pomenila nastanek težko popravljivih škodljivih posledic, tudi če bi kasneje z ustavno pritožbo uspel, zato se je odločilo za zadržanje izvršitve v tretji točki tega sklepa navedenih sklepov. Zadržanje pomeni, da Okrajno sodišče v Škofji Loki ne sme nadaljevati izvršbe v izvršilni zadevi št. In 99/00021 upnikov C. in Č. Č. zoper dolžnika A. A. zaradi izterjave sodnih penalov s prodajo nepremičnin do končne odločitve Ustavnega sodišča.

6. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prvega odstavka 54. člena in 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Lojze Ude ter člana Franc Testen in dr. Dragica Wedam - Lukić.

Predsednik senata
dr. Lojze Ude


Up-181/99-30
18. 12. 2002


O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji dne 18. decembra 2002

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba A. A. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. III Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 se zavrne, v delu, ki se nanaša na kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, pa zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožniku je sodišče v pravdi zaradi motenja posesti naložilo, naj vzpostavi odstranjeno služnostno pot in omogoči tožnikoma njeno nemoteno uporabo. Ker pritožnik v postavljenem roku ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena s pravnomočnim sklepom, sta upnika v izvršilnem postopku predlagala izdajo sklepa o določitvi sodnih penalov. Okrajno sodišče je predlogu ugodilo in z izpodbijanim sklepom z dne 17. 4. 1997 pritožniku določilo dodatni rok osmih dni za izpolnitev obveznosti; če naložene obveznosti v postavljenem roku ne bo izpolnil, mora upnikoma za vsak dan zamude plačati sodne penale v višini 15.000 SIT, v primeru zamude s plačilom penalov pa tudi zakonske zamudne obresti od zapadlih zneskov penalov. Zoper ta sklep se je pritožnik pritožil. Višje sodišče je razveljavilo sklep sodišča prve stopnje glede odločitve o zamudnih obrestih v primeru zamude pri plačilu penalov in v tem delu zadevo vrnilo sodišču v novo sojenje, glede ostalega pa je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje. S sklepom št. I 1254/96 z dne 28. 12. 1998 je Okrajno sodišče upnikoma ponovno prisodilo zamudne obresti od zapadlih zneskov penalov.

2. Z ustavno pritožbo pritožnik izpodbija vse tri sklepe, izdane v izvršilnem postopku. Zatrjuje, da je sodišče s tem, ko je določilo sodne penale za izvršitev sklepa, izdanega v pravdi zaradi motenja posesti, kršilo njegove pravice iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Uporaba določbe Zakona o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 in nasl. - v nadaljevanju ZIP) o sodnih penalih namreč v pravdah zaradi motenja posesti, kjer sodišča izdajajo sklepe in ne sodb, po mnenju pritožnika ni zakonita in te določbe sodišča v motenjskih zadevah doslej tudi niso uporabljala. Nesorazmerna z vrednostjo spora naj bi bila tudi višina dosojenih penalov, ki naj bi že presegla vrednost celotnega zemljišča, po katerem poteka sporna služnostna pot.

Pritožnik tudi meni, da je pravnomočna odločitev v pravdi zaradi motenja posesti, ki je podlaga za izdajo izpodbijanih sklepov, napačna. Zatrjuje tudi kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave, ki naj bi jo sodišča zagrešila s tem, da so mu sodni odločbi, izdani dne 1. 10. 1997 in dne 28. 12. 1998, vročila šele dne 12. 5. 1999. Zavlačevanje sodišča z vročitvijo in neprepričljiva odločitev o zamudnih obrestih po mnenju pritožnika vzbujata dvom v nepristranskost sodišča. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sklepe razveljavi, do končne odločitve pa zadrži njihovo izvrševanje.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-181/99 z dne 17. 1. 2000 ustavno pritožbo zoper sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 28. 12. 1998 zavrgel, ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 in sklep Okrajnega sodišča v Škofji Loki št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997 pa sprejel v obravnavo ter do končne odločitve zadržal izvršitev teh dveh sklepov. V skladu z določbama 6. in 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) je bila ustavna pritožba vročena Okrajnemu sodišču v Škofji Loki, Višjemu sodišču v Ljubljani in nasprotni stranki v izvršilnem postopku. Sodišči na pritožnikove navedbe iz ustavne pritožbe nista odgovorili. Nasprotna stranka pa v odgovoru meni, da je uporaba sodnih penalov v motenjskih zadevah zakonita ter tudi v skladu z obstoječo sodno prakso. Glede zatrjevane kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pa meni, da je zavlačevanje s strani sodišča sicer nedopustno, nima pa vpliva na vsebino zadeve.

B. - I.

4. Ker je Ustavno sodišče sprejelo ustavno pritožbo v obravnavo le v tistem delu, v katerem pritožnik izpodbija sklep Višjega sodišča št. II Cp 710/97 z dne 1. 10. 1997 in sklep Okrajnega sodišča št. I 1254/96 z dne 17. 4. 1997, je v nadaljnjem postopku presojalo le tiste navedbe pritožnika in nasprotne stranke, ki se nanašajo na navedena sklepa.

5. Izpodbijani sodni odločbi temeljita na zakonski ureditvi instituta sodnih penalov. Materialnopravno podlago za institut sodnih penalov je v času izdaje izpodbijanih sklepov vseboval takrat veljavni Zakon o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR). ZOR je v 294. členu upniku dajal možnost, da je v primeru, če dolžnik ni izpolnil nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno odločbo, zahteval, naj sodišče dolžniku določi dodatni rok za izpolnitev, če v tem roku obveznosti ni izpolnil, pa naloži, da bo moral od tega dneva dalje plačati določeno vsoto denarja za vsak dan (ali drugo časovno enoto) zamude. Določbe procesne narave je vseboval ZIP v določbah 187. člena, ki je v prvem odstavku navedenega člena določal, da o upnikovi zahtevi za določitev sodnih penalov odloča sodišče v izvršilnem postopku. Sodni penali so sedaj urejeni v Obligacijskem zakoniku (Uradni list RS, št. 83/01 - v nadaljevanju OZ) v 269. členu in Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ) v 212. členu. Vsebinskih razlik v ureditvah ni (v prvem odstavku 212. člena ZIZ ni več govora o "pravnomočni sodbi", temveč o "izvršilnem naslovu", kar vzpostavlja jasnejšo povezavo z ustrezno določbo OZ).

6. Sodni penali so instrument pritiska na dolžnika, ki ni izpolnil svoje nedenarne obveznosti, ugotovljene v pravnomočni odločbi, ki mora imeti lastnost izvršilnega naslova. Sodne penale določi sodišče na zahtevo upnika. Upnik jih lahko zahteva, dokler ne predlaga izvršbe odločbe. Od dneva vložitve predloga za izvršbo te pravice nima več (tretji in četrti odstavek 212. člena ZIZ). Pri odločanju o zahtevi za določitev sodnih penalov sodišče presoja, ali so podane procesne predpostavke zanjo, ne pa tudi pravilnosti in zakonitosti pravnomočne odločbe, iz katere izhaja dolžnikova obveznost.

7. Penali prenehajo teči s trenutkom, ko dolžnik izpolni svojo obveznost, ali ko upnik vloži predlog za izvršbo sodne odločbe.

Penali seveda prenehajo teči tudi takrat, ko nastopi zastaranje terjatve, ugotovljene s pravnomočno sodno odločbo. Po določbi 356. člen OZ te terjatve zastarajo v desetih letih. Potek roka, v katerem je mogoče predlagati prisilno izvršitev sodne odločbe pa ne povzroči prenehanja teka penalov v primerih, ko gre za izpolnitev obveznosti iz sklepa o motenju posesti. Izvršitev sklepa, s katerim je toženi stranki po tožbi zaradi motenja posesti naloženo kakšno dejanje, je v izvršilnem postopku mogoče predlagati le v tridesetih dneh po izteku paricijskega roka (429. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - v nadaljevanju ZPP). Zato je v postopku zaradi motenja posesti predlog za določitev sodnih penalov mogoče vložiti najkasneje v tridesetih dneh po izteku roka za opravo dejanj, določenih v sklepu. To pa ne pomeni, da pravočasno zahtevani (in že določeni) sodni penali prenehajo teči s potekom roka za vložitev predloga za izvršbo. Tako omejeni sodni penali bi izgubili svoj smisel. S potekom tega roka namreč obveznost dolžnika ne preneha, le upnik nima več možnosti, da zahteva njeno prisilno izvršitev; četudi nima več možnosti za prisilno uveljavitev svoje (nedenarne) terjatve, pa upnik ohranja interes za pritisk na nerednega dolžnika, naj svojo obveznost iz pravnomočne sodne odločbe izpolni. Če bi veljalo, da penali tečejo le 30 dni, bi si dolžnik iz pravnomočnega motenjskega sklepa vnaprej izračunal, kolikšen znesek mora plačati za to, da mu obveznosti ni treba izpolniti. Pravico prisilno zahtevati izvršitev motenjskega sklepa v izvršilnem postopku pa bi upnik s potekom 30 dni že izgubil. V takem primeru sodni penali pri izvršitvi sklepov iz pravd za motenje posesti ne bi več služili svojemu namenu.

8. Namen sodnih penalov je z grožnjo plačevanja določenih denarnih zneskov pripraviti dolžnika, da sam, brez intervencije države, izvrši obveznost, določeno s pravnomočno sodno odločbo.

Na drugi strani sodni penali za upnika predstavljajo možnost, da hitro in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno in s tem uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Pravica iz 23. člena Ustave namreč ne zagotavlja zgolj pravice od sodišča zahtevati meritorno, vsebinsko odločitev v nekem sporu, temveč vsebuje tudi pravico zahtevati, da se doseže izvršitev sodne odločbe, s katero je sodišče odločilo o kakšni pravici ali obveznosti. Namen in cilj sodnega varstva je namreč praviloma dokončno dosežen šele z uresničitvijo določene pravice oziroma pravnega razmerja in ne le z odločitvijo o njegovem obstoju. Zato morajo biti stranki, ki ji je bila v sporu s pravnomočno odločbo priznana pravica, dana možnost in sredstva, da to pravico tudi dejansko uveljavi. Prisilni uveljavitvi pravnomočne sodne odločbe je prvenstveno namenjen izvršilni postopek, v katerem lahko upnik, če dolžnik sam ne izpolni svoje obveznosti, doseže njeno izvršitev. Kadar gre za nedenarne terjatve, pa ima upnik za dosego tega cilja na voljo tudi institut sodnih penalov.

9. Pomen tega instituta pa ni samo v tem, da omogoča upniku, da čim hitreje in s čim manj sredstvi doseže izpolnitev tistega, kar mu je bilo pravnomočno prisojeno, in s tem uresničitev pravice do (učinkovitega) sodnega varstva iz 23. člena Ustave. Penali imajo pomembno vlogo tudi pri uveljavljanju načela pravne države iz 2. člena Ustave, katerega sestavni del je tudi zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja pravnomočnih odločb sodišč. Da institut sodnih penalov zasleduje ta cilj, je razvidno tudi iz določbe drugega odstavka 294. člena ZOR (sedaj drugega odstavka 269. člena OZ), ki sodišču daje možnost, da upoštevajoč namen, zaradi katerega je penale odredilo, zmanjša določeno vsoto sodnih penalov, vendar šele takrat, ko dolžnik obveznost izpolni.

B. - II.

10. Tudi v pritožnikovem primeru so bili določeni sodni penali z namenom, da se zagotovi izvršitev pravnomočne sodne odločbe, torej v funkciji zagotovitve učinkovitosti pravice do sodnega varstva nasprotni stranki.

11. Upoštevanje navedenega namena določitve sodnih penalov je zlasti pomembno pri presoji, ali izpodbijana sklepa pomenita nedopusten poseg v pritožnikovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavno sodišče v postopku z ustavno pritožbo ne presoja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno in procesno pravo, temveč le, ali je z odločitvijo kršilo človekove pravice. Ustavno sodišče je že večkrat poudarilo, da vsaka odločitev sodišča, ki ima za stranko premoženjskopravne posledice, še ne pomeni posega v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, zato tudi morebitna napačna uporaba materialnega prava v premoženjskopravnem sporu sama zase še ne pomeni kršitve te pravice. Za njeno kršitev bi šlo le, če bi pri odločanju o premoženjskopravnih razmerjih sodišče sprejelo pravno stališče, ki bi bilo v neskladju s 33. členom Ustave (tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001 - Uradni list RS, št. 64/01).

12. Takega stališča pa v izpodbijanih sklepih ni. Z izpodbijanima sklepoma so bili določeni penali v dnevnem znesku 15. 000 SIT. V presojo primernosti višine dnevnih zneskov penalov v obravnavnem primeru se Ustavno sodišče ne more spuščati, da pa bi pritožniku sodišče dosodilo dnevni znesek penalov v višini, ki bistveno odstopa od tiste, ki jo sodišča sicer določajo, pritožnik niti ne zatrjuje. Glede na to, koliko časa se je upiral izvršitvi svojih obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe v motenjski pravdi, je znesek penalov, ki jih dolguje, že dosegel višino, ki ni v sorazmerju z vrednostjo obveznosti, ki je bila predmet spora v tej pravdi. Vendar stališče sodišča, po katerem mora pritožnik kljub temu plačati visoke sodne penale, ne predstavlja kršitve pritožnikove pravice iz 33. člena Ustave. Če bi namreč obveljalo, da postanejo nezakoniti ali protiustavni vsi sklepi o določitvi sodnih penalov, ko zaradi dolžnikove odločenosti, da sodne odločbe ne bo izvršil, nastane očitno nesorazmerje med vrednostjo nedenarne obveznosti in višino sodnih penalov, bi dolžnik vedno lahko izsilil svojo zmago v pravdi, ki jo je sicer izgubil.

Upnikova pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave bi se tako izvotlila. To toliko bolj velja v pravdah zaradi motenja posesti, kjer upnik po preteku trideset dni po izteku roka, ki je bil v sklepu določen za to, da opravi kakšno dejanje, ne more več zahtevati izvršitve sklepa. Poudariti je tudi treba, da je imel pritožnik ves čas v svojih rokah možnost, da zaustavi naraščanje obveznosti iz naslova sodnih penalov: vse, kar bi moral za to storiti, je spoštovanje rezultata postopka v motenjski pravdi, ki jo je pravnomočno izgubil. Dokler dolžnik ne izpolni svoje obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe, se vprašanje sorazmerja med vsebino (obsegom) obveznosti in višino nateklih penalov ne more postaviti. Z njim pa se nato ukvarja sodišče, ki odloča o morebitnem zahtevku za zmanjšanje višine dosojenih penalov (drugi odstavek 269. člena OZ). Navedena zakonska določba sodišču daje pooblastilo, da potem, ko dolžnik izpolni obveznost, na njegov predlog zmanjša določeno vsoto penalov, upoštevajoč namen, zaradi katerega je odredilo njihovo plačilo. Pri odločanju o zmanjšanju penalov sodišče upošteva vsebino obveznosti, njen pomen za upnika ter tudi okoliščine v zvezi z dolžnikovo izpolnitvijo na eni strani in višino nateklih penalov na drugi strani. Šele v tej odločitvi morebiti neupoštevana sorazmernost je nato, če so izpolnjene druge predpostavke za ustavno pritožbo, lahko predmet ustavnopravne presoje.

13. Za ustavnosodno presojo bi lahko bila pomembna trditev, ki izhaja iz ustavne pritožbe, da so sodni penali v obravnavanem primeru tekli tudi še po tem, ko je bila že pravnomočna odločitev v petitorni pravdi glede sporne služnostne poti, ter da nasprotni stranki od nateklih penalov pripadajo tudi zamudne obresti.

Izpodbijana sklepa sodišč pa takih stališč ne vsebujeta. Zato se Ustavno sodišče ni spuščalo v presojo, ali bi navedeni stališči pomenili kršitev pritožnikovih ustavnih pravic.

14. Neutemeljeni oziroma za ustavno sodno presojo nerelevantni pa so tudi ostali očitki ustavne pritožbe. Izpodbijana sklepa, s katerima je določilo sodne penale, sta sodišči izdali v izvršilnem postopku, v katerem sodišče ne presoja pravilnosti in zakonitosti pravnomočnih odločb, ki predstavljajo izvršilni naslov. Pritožnikovo zatrjevanje, da je sklep o motenju posesti, iz katerega izhaja obveznost, katere izpolnitev se z določitvijo penalov skuša doseči, napačen, zato ne more biti pomembno pri odločanju o utemeljenosti te ustavne pritožbe.

15. Tudi očitka pritožnika o kršitvi pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave na podlagi te ustavne pritožbe ni mogoče presojati. Procesna predpostavka za dopustnost ustavne pritožbe ter tudi posameznih navedb v njenem okviru je tudi predhodno izčrpanje pravnih sredstev (51. člen ZUstS).

Pritožniku sta bila sklepa, za katera trdi, da so sodišča potrebovala predolgo, da so mu jih vročila, že vročena in je torej dejanje, s katerim naj bi bila kršena ustavna pravica, že v času vložitve ustavne pritožbe prenehalo. Morebitne zahtevke iz naslova domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem. Pritožnik ni izkazal, da bi to sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil. Ker torej ni izčrpal vseh pravnih sredstev, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo v tem delu zavrglo.

16. Ustavno sodišče tudi ne more pritrditi pritožniku, ko ta zatrjuje, da je upnik zlorabil pravico, ker ni zahteval izvršbe, ampak je predlagal določitev sodnih penalov. Samo dejstvo, da sta v obravnavanem primeru upnika izkoristila to, v zakonu določeno možnost, in nista predlagala izvršbe, temveč določitev sodnih penalov, sodišče pa je njunemu predlogu ugodilo, ne more pomeniti, da zlorabljata svojo pravico. Za zlorabo bi lahko šlo v primeru, če bi dolžnik na primer že začel izpolnjevati svojo obveznost iz motenjskega sklepa, upnika pa bi vseeno od sodišča zahtevala, da mu naloži penale. Tega pa, kakor tudi kakšnih drugih dejstev, ki bi kazala na to, da upnika svojo pravico zlorabljata, pritožnik v ustavni pritožbi ne navaja. Ker očitno ni mogoče pritrditi zatrjevanjem ustavne pritožbe o zlorabi pravice, se Ustavnemu sodišču ni bilo treba ukvarjati z vprašanjem, ali bi v primeru, če bi ugotovilo, da sta upnika v obravnavanem primeru zlorabila navedeno pravico, izpodbijana sodna odločitev predstavljala poseg v pritožnikovo ustavno pravico in katero.

17. Za ustavnosodno presojo ni odločilno pritožnikovo zatrjevanje, da je uporaba sodnih penalov v motenjskih pravdah nezakonita in da sodišča doslej za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih v pravnomočnih sklepih, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, sodnih penalov niso določala. Ker Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki so odločala v pravdnem ali izvršilnem postopku in ni pristojno presojati pravilnosti ali zakonitosti izpodbijanih sodnih odločb, pritožnikovih trditev o nezakonitosti uporabe instituta sodnih penalov v postopkih za izvršitev sklepov, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, ne more presojati.

18. Z vidika pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave v postopkih pred sodišči in drugimi državnimi organi, bi lahko bile pomembne le pritožnikove navedbe, da sodišča doslej za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih v pravnomočnih sklepih, izdanih v postopkih zaradi motenja posesti, niso določala sodnih penalov. Za kršitev pravice iz 22. člena Ustave bi namreč lahko šlo, če bi sodišče z izpodbijanim sklepom odločilo drugače, kot sicer odloča v podobnih ali enakih zadevah. Pritožnikove navedbe o drugačni sodni praksi pa so povsem pavšalne, saj z ničimer ne izkaže, da bi se izpodbijana odločitev razlikovala od dosedanje sodne prakse v motenjskih zadevah.

Nasprotno, iz odločitev višjih sodišč in Vrhovnega sodišča, dostopnih v računalniško podprti bazi sodnih odločb, je razvidno, da sodišča določajo sodne penale tudi za izpolnitev obveznosti, ugotovljenih s pravnomočnim sklepom o motenju posesti. Vrhovno sodišče je dne 18. 6. 1996 celo sprejelo pravno mnenje, po katerem je treba zahtevo za določitev sodnih penalov za izpolnitev obveznosti, ugotovljene s pravnomočnim sklepom o motenju posesti, vložiti v roku, določenem v 444. členu Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. - ZPP77). Stališča, s katerim je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa svojo odločitev utemeljilo Višje sodišče, tudi ni mogoče oceniti za očitno napačno in arbitrarno. Višje sodišče je namreč v izpodbijanem sklepu navedlo, da ZIP v 187. členu sicer res določa, da je le dolžniku nedenarne obveznosti, ugotovljene s pravnomočno sodbo, v izvršilnem postopku lahko naloženo, da plača sodne penale, vendar pa materialnopravno podlago za določitev sodnih penalov predstavlja določba 294. člena ZOR. Ta pa kot podlago, iz katere izhaja obveznost, katere izpolnitev naj se s sodnimi penali doseže, določa pravnomočno odločbo, med katere pa spada tudi sklep, izdan v postopku zaradi motenja posesti.

19. Ker z izpodbijanima sklepoma pritožniku niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo. Ta odločitev pomeni, da preneha veljati sklep Ustavnega sodišča št. Up-181/99 z dne 17. 1. 2000, s katerim je Ustavno sodišče do končne odločitve zadržalo izvršitev izpodbijanih sklepov.

C.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi druge alineje prvega odstavka 55. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici in sodnika Janko, Ribičič, Škrk in Wedam Lukić. Odklonilno ločeno mnenje je dala sodnica Wedam Lukić.

Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić


Up-181/99
10. 1. 2003


Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam Lukić,  
ki se mu pridružuje sodnik dr. Ribičič
 

1. Ustavno sodišče je z večino glasov zavrnilo ustavno pritožbo, vloženo proti sklepu o določitvi sodnih penalov, določenih zaradi izvršitve odločbe, izdane v postopku zaradi motenja posesti. Ugotovilo je, da z izpodbijanim sklepom pritožniku niso bile kršene človekove pravice. Strinjam se s stališčem, da vprašanje, ali je uporaba sodnih penalov v motenjskih pravdah zakonita, samo po sebi ne more biti predmet presoje Ustavnega sodišča (17. točka obrazložitve), in da izpodbijana odločba tudi ne odstopa od uveljavljene sodne prakse (18. točka obrazložitve), zaradi česar bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar bi lahko pomenilo kršitev 22. člena Ustave. Ne morem pa se strinjati z argumentacijo, s katero je večina zavrnila očitke glede kršitve pravice do lastnine iz 33. člena Ustave.

2. Ustavno sodišče je glede pravice do lastnine res že večkrat poudarilo, da vsaka odločitev sodišča, ki ima za stranko premoženjskopravne posledice, še ne pomeni posega v lastninsko pravico iz 33. člena Ustave, zato tudi morebitna napačna uporaba materialnega prava v premoženjskopravnem sporu sama zase še ne pomeni kršitve te pravice (11. točka obrazložitve). Vendar v konkretnem primeru ne gre za to, da bi sodišče zakon napačno uporabilo, saj bi določbe o sodnih penalih, kakršne so, težko uporabilo drugače. Zakon namreč ne daje podlage za kakršnokoli časovno omejitev teka penalov; govori namreč le o tem, da jih sodišče določi za vsak dan ali drugo časovno enoto zamude (269. člen Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ; prej 294. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Te določbe ni mogoče razlagati drugače, kot da penali tečejo, vse dokler dolžnik ne izpolni obveznosti. Glede na to se je v razpravi zastavilo vprašanje, ali ne bi kazalo začeti postopka za presojo skladnosti ureditve sodnih penalov z Ustavo. Ta predlog ni dobil večinske podpore, vendar je Ustavno sodišče s tem, ko je zavrnilo ustavno pritožbo, posredno ocenilo tudi, da ureditev, na kateri temelji izpodbijana odločitev, ni v neskladju z Ustavo.

Večinska odločba sicer priznava, da je glede na to, koliko časa se je dolžnik upiral izvršitvi svojih obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe v motenjski pravdi, znesek penalov, ki jih dolguje, že dosegel višino, ki ni v sorazmerju z vrednostjo obveznosti, ki je bila predmet spora v tej pravdi. Vendar po mnenju večine to ne predstavlja kršitve pritožnikove pravice iz 33. člena Ustave, saj " je imel pritožnik ves čas v svojih rokah možnost, da zaustavi naraščanje obveznosti iz naslova sodnih penalov: vse, kar bi moral za to storiti, je spoštovanje rezultata postopka v motenjski pravdi, ki jo je pravnomočno izgubil."

3. Takšno sklepanje se zdi na prvi pogled logično, vendar se z njim ne morem strinjati. Po tej logiki namreč ne bi mogla biti sporna nobena, še tako stroga sankcija, saj se ji prizadeti vedno lahko izogne tako, da ravna v skladu z zakonom. V konkretnem primeru bi se dolžnik lahko sodnim penalom celo v celoti izognil, če bi prostovoljno izpolnil svojo obveznost. Problem je nastal zaradi tega, ker ni ravnal tako in je pri tem vztrajal. Pravo vprašanje, ki bi si ga moralo zastaviti Ustavno sodišče, je zato po mojem mnenju vprašanje, ali je v skladu z Ustavo, da mora nekdo zato, ker noče prostovoljno izpolniti obveznosti, ki mu je naložena s pravnomočno sodno odločbo, nasprotni stranki na koncu plačati denarni znesek, ki ni več v nikakršnem razumnem sorazmerju z vrednostjo te obveznosti. Glede na zakonsko ureditev sodnih penalov se namreč lahko zgodi, da bo zaradi tega ob vse svoje premoženje. Iz obrazložitve izhaja, da je takšna ureditev nujna za zagotovitev pravice do sodnega varstva nasprotne stranke in za zagotovitev spoštovanja sodnih odločb, saj bi v nasprotnem primeru " dolžnik vedno lahko izsilil svojo zmago v pravdi, ki jo je sicer izgubil."

4. Ti argumenti se mi ne zdijo dovolj prepričljivi. Res je, da pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ne pomeni samo pravice, doseči meritorno odločitev, temveč tudi pravico zahtevati, da se doseže njena izvršitev. Zato mora država z uporabo prisilnih sredstev omogočiti, da se med upnikom in dolžnikom vzpostavi stanje, kakršno ima upnik pravico zahtevati na podlagi izvršilnega naslova. Prisilni izvršitvi sodnih odločb so - kot ugotavlja tudi večinska odločba - prvenstveno namenjena izvršilna sredstva v izvršilnem postopku po Zakonu o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in nasl, v nadaljevanju ZIZ). V našem pravnem sistemu velja načelo "naturalne" izvršbe, ki upniku omogoča, da tudi v izvršilnem postopku doseže predvsem tisto, kar ima pravico zahtevati na podlagi izvršilnega naslova. Šele če to ni mogoče, so na vrsti nadomestne oblike izvršbe. Pri izvršbi za izročitev premičnih stvari je to kritni nakup (217. člen ZIZ) , in če ta ni mogoč, denarna odškodnina (215. člen ZIZ, če gre za določene stvari, in 217. člen ZIZ, če gre za nadomestne stvari), pri izvršbi za opravo tako imenovanih nadomestnih dejanj pa pooblastilo upniku, da na dolžnikove stroške opravo dejanja zaupa komu drugemu ali ga opravi sam (225. člen ZIZ). Podobno velja tudi v primeru vzpostavitve prejšnjega stanja, ko lahko sodišče upnika na njegov predlog pooblasti, da sam, če je treba pa tudi s pomočjo izvršitelja, na dolžnikove stroške in nevarnost vzpostavi prejšnje stanje (228. člen ZIZ). Izjema je izvršba za opravo nenadomestnih dejanj ter izpolnitev obveznosti kaj opustiti ali dopustiti, ko je mogoče dolžnika prisiliti k izpolnitvi samo posredno - z denarnimi kaznimi (226. in 227. člen ZIZ). V vsakem primeru pa lahko upnik od dolžnika zahteva tudi odškdnino zaradi neizpolnitve obveznosti po splošnih pravilih (glej zlasti 265. do 268. člen OZ ter 219. člen ZIZ). Mislim, da je temeljni namen pravice do sodnega varstva s tem dosežen. Ta pravica namreč upniku zagotavlja vzpostavitev stanja, ki je bilo porušeno zaradi kršitve njegovih pravic, ter povrnitev morebitne škode, ki mu je zaradi tega nastala, več od tega pa Ustava ne zahteva. Upniku daje torej pravni red v izvršilnem postopku na razpolago učinkovita sredstva, s katerimi lahko doseže dejansko uveljavitev pravice, ki mu je priznana s pravnomočno sodno odločbo. Sodni penali so zato samo dodatna možnost, vendar za uveljavitev upnikove pravice do sodnega varstva niso nujni. Morda so v praksi v nekaterih primerih res bolj učinkoviti, in to tem bolj, čim bolj so nesorazmerni z višino oziroma pomenom dolgovane obveznosti, vendar to še ne more biti zadosten razlog za njihovo upravičenost.

5. Prav tako se ne morem strinjati z argumentom, da je sporna ureditev upravičena s stališča uveljavljanja načel pravne države iz 2. člena Ustave. Eden od vidikov pravne države je brez dvoma tudi zagotavljanje izvrševanja in spoštovanja sodnih odločb.

Zakonodajalec bi zato lahko nespoštovanje oziroma neizvršitev sodne odločbe opredelil kot kaznivo ravnanje in zanj določil sankcijo (kot je to storil za primer neplačevanja preživnine, določene z izvršljivo sodno odločbo - 203. člen KZ), vendar bi morala biti tudi taka sankcija sorazmerna teži kršitve in uravnotežena v primerjavi s sankcijami, določenimi za druga kazniva ravnanja. V primeru sodnih penalov sicer ne gre za kazensko sankcijo, to pa še ne pomeni, da tudi zanje ne bi morali veljati smiselno enaki kriteriji.

6. Na koncu bi rada poudarila, da ne mislim, da bi bila vsakršna ureditev sodnih penalov ustavno sporna. Ko so bili sodni penali z ZOR in Zakonom o izvršilnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 20/78 - ZIP) leta 1978 uvedeni v naš pravni sistem, sem v njih videla predvsem sredstvo za vzpostavitev pravičnejšega ravnovesja med pravicami upnika denarne in upnika nedenarne obveznosti. To ravnovesje je namreč porušeno takrat, kadar je v zamudi dolžnik, ki dolguje izpolnitev nedenarne obveznosti, saj lahko upnik nedenarne obveznosti zahteva samo odškodnino za škodo, ki mu je nastala zaradi zamude, medtem ko pripadajo upniku denarne obveznosti še zamudne obresti. Po mojem mnenju bi bili sodni penali upravičeni v vseh tistih primerih, ko običajna izvršilna sredstva ne morejo biti učinkovita, tudi v tem primeru pa bi moralo biti zagotovljeno razumno sorazmerje med njihovo višino ter višino in pomenom temeljne obveznosti. Uporaba tega instituta v praksi pa gre daleč preko tega okvira. Že obravnavani primer kaže, do kakšnega nesorazmerja lahko to pripelje, ureditev, kakršna je, pa nima nobenih varoval za preprečitev morda še bolj drastičnih primerov. Zato mislim, da je ureditev sodnih penalov, kakršna je, v neskladju z Ustavo.


dr. Dragica Wedam Lukić

dr. Ciril Ribičič
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
13.07.1999
Datum odločitve:
18.12.2002
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US22004