Up-306/04

Opravilna št.:
Up-306/04
Objavljeno:
Neobjavljeno | 08.06.2006
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2006:Up.306.04
Akt:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 28/2002 z dne 8. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 649/2001 z dne 4. 10. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 6/99 z dne 22. 2. 2001
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 28/2002 z dne 8. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 649/2001 z dne 4. 10. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 6/99 z dne 22. 2. 2001 se ne sprejme.
Evidenčni stavek:
Ker so sodišča svojo odločitev obširno obrazložila ter pri tem uporabila razumne in logične pravne argumente, jim ni moč očitati arbitrarnosti, zato za kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave očitno ne gre.

Pritožnik kršitev pravice do nepristranskega sojenja ne more zatrjevati z navedbo, da je bil izvedenec v postopku pristranski, zato za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena ne gre.
Geslo:
1.5.51.2.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Nesprejem, ker očitno ni kršitve ustavnih pravic.
5.3.13.18 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Enakost orožij (22, 14).
5.3.13.13 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Neodvisnost (23).
5.3.13.14 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Nepristranskost (23).
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, 23, Ustava [URS]
Člen 55.2.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-306/04-13
8. 6. 2006
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 29. maja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)
 
sklenilo:
 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 28/2002 z dne 8. 1. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 649/2001 z dne 4. 10. 2001 in s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. K 6/99 z dne 22. 2. 2001 se ne sprejme.
 
Obrazložitev
 
A.
 
1. S pravnomočno sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je sodišče v okviru preizkusne dobe treh let določilo kazen enega leta in šestih mesecev zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.
 
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 29. člena Ustave. Zatrjuje, da postopek zoper njega ni bil pošten. Obsodilna sodba naj bi namreč temeljila na dokazu, to je izvedenskem mnenju, ki bi moral biti izločen. Pritožnik navaja, da se je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja seznanil z vsebino izjave, ki jo je pritožnik dal policiji in vsebino tega dokaza povzel v izvedensko mnenje. Tako naj bi izvedensko delo opravil pod vtisom nedovoljenega dokaza. Res je sicer zunajobravnavni senat del izvedenskega mnenja kasneje izločil, vendar pritožnik pri tem poudarja, da bi moralo biti v skladu z 18. členom Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – ZKP) izločeno celotno izvedensko mnenje. Pritožnik se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-92/96, saj naj bi "teorija psihološke okuženosti" veljala ne samo za sodnika, temveč tudi za vse ostale osebe, ki so v pomoč sodišču pri izvrševanju sodne funkcije. Za zagotovitev poštenega sojenja bi bilo po oceni pritožnika nujno, da bi bil izvedenec izločen brez presojanja, ali je seznanitev z nedopustnimi dokazi vplivala na njegovo mnenje ali ne. Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi.
 
 
B.
 
3. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje, da kazenski postopek, voden zoper njega, ni bil pošten. Zapoved o poštenem postopku v temelju pomeni prepoved samovolje državnih organov v postopku zoper posameznika. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti in pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126). Pošteno sojenje zagotavljajo določbe Ustave, zlasti 22. člen, prvi odstavek 23. člena in v kazenskem postopku 29. člen. Ugotovitev, ali konkretni kazenski postopek ustreza standardu poštenega kazenskega postopka, je odvisna od presoje postopka kot celote.
 
4. Z navedbo, da bi sodišče v postopku moralo iz spisa izločiti celotno izvedensko mnenje, ker temelji na nedovoljenem dokazu, kot tudi postaviti novega izvedenca, ki z nedovoljenim dokazom ne bi bil "psihološko okužen", pritožnik zatrjuje zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter napačno uporabo prava. S tem pa glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Tudi če bi bile izpodbijane sodbe napačne, to samo po sebi še ne bi pomenilo kršitve pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Za zatrjevano kršitev bi šlo, če bi bila odločitev tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da bi jo bilo mogoče oceniti za arbitrarno. Oceno arbitrarnosti odločitve lahko Ustavno sodišče izreče le v primeru, ko sodišče odločitve sploh ne utemelji s pravnimi argumenti, tako da bi bilo mogoče sklepati, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju sploh ne bi smeli priti v poštev. Tega pa izpodbijanim sodbam ni mogoče očitati. Sodišča so svojo odločitev o tem, zakaj ni potrebno izločiti celotnega izvedenskega mnenja in v kolikšnem delu so se nanj oprla pri svoji odločitvi, obširno obrazložila ter pri tem uporabila razumne in logične pravne argumente. Glede na navedeno pritožniku ni bilo poseženo v pravico iz 22. člena Ustave.
 
5. Pritožnik zatrjuje tudi kršitev pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Pritožnik te kršitve ne more utemeljevati z navedbo, da je bil izvedenec, ker se je seznanil z nedovoljenim dokazom, v postopku pristranski, da bi bilo zato "psihološko okuženo" tudi sodišče, pa pritožnik ne izkaže. Zato za kršitev pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave očitno ne gre.
 
6. V čem naj bi bila kršitev 29. člena Ustave, pritožnik ni utemeljil, zato Ustavno sodišče tega očitka ni moglo presojati.
 
7. Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.
 
 
C.
 
8. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel z dvema glasovoma proti enemu, proti je glasoval sodnik Ribičič, ki je dal odklonilno ločeno mnenje. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Za sprejem se je izrekla sodnica dr. Dragica Wedam Lukić. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.
 
 
Predsednik senata
dr. Zvonko Fišer
 
 
Up-306/04
30. 5. 2006
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 
 
 
Kazenski senat Ustavnega sodišča je sklenil, da se ustavna pritožba A. A. ne sprejme, iz česar naj bi izhajalo, da pritožniku očitno niso bile kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. S tako odločitvijo senata se ne morem strinjati iz naslednjih razlogov:
 
V tem primeru gre za vprašanje psihološke okužbe sodišča in izvedenca. V konkretnem primeru je pritožnik v predkazenskem postopku izjavil, da se mu je mudilo in s tem na nek način priznal prehitro vožnjo. To njegovo mnenje je povzel tudi izvedenec v svojem izvedeniškem mnenju, v katerem je izračunaval domnevno hitrost pritožnikovega vozila. Sodišče je izločilo iz izvedeniškega mnenja sporno izjavo pritožnika in ocenilo, da s tem ni v ničemer sporna nepristranskost izvedeniškega mnenja in njegovega avtorja. Pri tem ni odveč opozoriti, da je bilo izvedeniško mnenje po oceni pritožnika bistvenega pomena za odločitev sodišča.
 
Po mojem mnenju izvedeniškega mnenja ni mogoče "popravljati" na takšen način, da se iz njega izloči izjava, ki je izvedenec ne bi smel uporabiti, pa tudi ne vedeti zanjo, temveč bi bilo treba izdelati novo mnenje istega ali celo drugega izvedenca. Poleg tega je bilo prek izvedeniškega mnenja tudi sodišče seznanjeno s sporno pritožnikovo izjavo in s tem psihološko okuženo.
 
Iz navedenih razlogov sem se zavzemal za sprejem ustavne pritožbe v obravnavo. Ali so bile pritožniku kršene njegove ustavne pravice, bi pokazala meritorna obravnava ustavne pritožbe.
 
 
dr. Ciril Ribičič
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
04.05.2004
Datum odločitve:
08.06.2006
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
nesprejem ustavne pritožbe
Dokument:
US26220