U-I-149/10

Opravilna št.:
U-I-149/10
Objavljeno:
Neobjavljeno | 19.09.2012
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2012:U.I.149.10
Akt:
Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 60/11) (ZVISJV)

Zakon o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/06 – uradno prečiščeno besedilo) (ZTPIU)

Uredba o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/08)

Uredba o spremembi Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 50/09)
Izrek:
Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 60/11), Zakona o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/06 – uradno prečiščeno besedilo) ter ustavnosti in zakonitosti Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/08) ter Uredbe o spremembi Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 50/09) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Če zahteva ne vsebuje razlogov neskladnosti izpodbijanih členov predpisa z Ustavo ali z zakonom, jo Ustavno sodišče zavrže. Če lokalna skupnost ne izkaže, da bi izpodbijane določbe zakona posegale v ustavni položaj in pravice samoupravne lokalne skupnosti, Ustavno sodišče zahtevo zavrže. 
Geslo:
1.5.51.1.1.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje zahteve - Neupravičeni predlagatelj.
1.5.51.1.1.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje zahteve - Nepopolna vloga.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 25.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-149/10-13
19. 9. 2012
 

 
SKLEP 
 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti in zakonitosti, začetem z zahtevo Občine Gorenja vas – Poljane, ki jo zastopa župan Milan Čadež, na seji 19. septembra 2012
 
sklenilo:
 
Zahteva za oceno ustavnosti Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in 60/11), Zakona o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/06 – uradno prečiščeno besedilo) ter ustavnosti in zakonitosti Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/08) ter Uredbe o spremembi Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 50/09) se zavrže. 
 
OBRAZLOŽITEV
 
A. 

1. Predlagateljica navaja, da je Uredba o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (v nadaljevanju Uredba) v neskladju z 2. členom Ustave, ker naj ne bi urejala odškodnine prizadetim prebivalcem v lokalni skupnosti zaradi obremenitve okolja. Uredba o spremembi Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (v nadaljevanju Uredba o spremembi) naj bi bila v neskladju z 2. členom, drugim odstavkom 14. člena, 22., 72., 138., 153. in 155. členom Ustave. Predlagateljica navaja, da Uredba o spremembi nedvomno posega v ustavni položaj občine, ker arbitrarno zmanjšuje višino nadomestila, do katerega je upravičena zaradi omejene rabe prostora. S tem naj bi bile ogrožene premoženjske pravice in interesi občine. Predlagateljica tudi predlaga, naj Ustavno sodišče odloči o skladnosti Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (v nadaljevanju ZVISJV), ki naj bi bil v neskladju drugim odstavkom 14. člena, 22. in 72. členom Ustave, ker naj bi bili njeni prebivalci diskriminirani v primerjavi s prebivalci, ki živijo ob jedrskih objektih. Predlaga tudi, naj Ustavno sodišče oceni ustavnost Zakona o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (v nadaljevanju ZTPIU).
 
 
B. – I. 

2. Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) določa v prvem odstavku 24.b člena, kaj mora vsebovati zahteva za začetek postopka za oceno ustavnosti zakona ali drugega predpisa. Med drugimi zahtevami je izrecno določeno, da mora zahteva vsebovati razloge neskladnosti izpodbijanih členov predpisa z Ustavo ali zakonom (prva in tretja alineja prvega odstavka 24.b člena ZUstS). Predlagatelj mora torej jasno navesti, v čem je protiustavnost izpodbijane zakonske norme oziroma protiustavnost ali nezakonitost podzakonskega predpisa. Po prvem odstavku 25. člena ZUstS Ustavno sodišče zahtevo zavrže, če niso izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 24.b člena ZUstS.

3. Predlagateljica v zahtevi za oceno ustavnosti ZTPIU ne navede, katere člene zakona izpodbija z zahtevo niti ne navede razlogov neskladnosti. Ker zahteva za oceno ustavnosti ZTPIU ne izpolnjuje pogojev iz členov ZUstS, navedenih v prejšnji točki, jo je Ustavno sodišče zavrglo, ne da bi predlagateljico pozvalo k njeni dopolnitvi.
 
 
B. – II. 
 
4. Občina lahko na podlagi 91. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09 in 51/10 – v nadaljevanju ZLS) vloži zahtevo za presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov, če ti posegajo v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti.
 
5. Predlagateljica v zahtevi ne utemeljuje, da je zaradi ZVISJV in Uredbe ogrožena kakšna pravica ali ustavni položaj lokalne skupnosti. Iz zahteve izhaja, da jo vlaga predvsem v imenu svojih prebivalcev, ki naj bi bili prikrajšani za pridobitev odškodnine zaradi obremenitev okolja. Z razlogi, ki so povezani s položajem prebivalcev lokalne skupnosti, predlagateljica ne more izkazati, da izpodbijana predpisa posegata v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti.
 
6. S 1. členom Uredbe o spremembi je bila spremenjena višina nadomestila za omejeno rabo prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh. V tretjem odstavku 2. člena Uredbe je navedeno, da se plačilo za nadomestilo za omejeno rabo prostora ne upošteva kot lastni prihodek občine pri izračunu sredstev za finančno izravnavo. Zato znižanje nadomestila ne more pomeniti, da predlagateljica ne bi mogla izvršiti vseh nalog, ki jih mora občina izvajati na podlagi zakonov, in sicer v obsegu, določenem z zakoni. Višina nadomestila ne vpliva na obseg sredstev, ki morajo biti občini zagotovljena, da lahko izvršuje svoje izvirne pristojnosti. Nadomestilo za omejeno rabo prostora je dodatno namensko sredstvo občine. Zato se z Uredbo o spremembi niso zmanjšala sredstva, ki jih občina nujno potrebuje za izvrševanje svojih izvirnih pristojnosti. Glede na navedeno 1. člen Uredbe o spremembi ne posega v ustavni položaj in pravice predlagateljice.
 
7. Člen 2 Uredbe o spremembi je po svoji naravi prehodna določba, ki je urejala način plačila nadomestila in akontacij za leto 2009, drugače kot je določeno v 7. členu Uredbe. Po koncu leta 2009 se je akontacija izračunala tako, kot je določeno v 7. členu Uredbe. Ker je navedena določba veljala zgolj za leto 2009, v času vložitve zahteve ni več veljala. O ustavnosti predpisa, ki ne velja več, odloča Ustavno sodišče le, če so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS. Zato mora v takih primerih predlagatelj izkazati pravovarstveno potrebo. Ker ureditev, ki ureja spremembo plačila nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh, ne posega v ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti, predlagateljica tudi v tem delu ne izkazuje pravovarstvene potrebe.
 
8. Ker niso izpolnjeni pogoji iz 91. člena ZLS, je Ustavno sodišče zahtevo za oceno ustavnosti ZVISJV ter zahtevo za oceno ustavnosti in zakonitosti Uredbe in Uredbe o spremembi zavrglo.
 
 
C. 
 
9. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega odstavka 25. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Ernest Petrič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič – Horvat, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo s šestimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Korpič – Horvat in Sovdat ter sodnik Mozetič. Sodnica Sovdat je dala odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
 
dr. Ernest Petrič
Predsednik
 
 
 
U-I-149/10-14
15. 10. 2012
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Jadranke Sovdat 
 
1. Glasovala sem proti sklepu, ker se ne strinjam niti z razlogi za zavrženje zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti izpodbijane uredbe niti z razlogi za zavrženje zahteve za oceno ustavnosti obeh zakonov.
 
2. Glede uredbe: Uredba o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 22/08) je bila izdana na podlagi tretjega odstavka 12. člena Zakona o trajnem prenehanju izkoriščanja uranove rude in preprečevanju posledic rudarjenja v Rudniku urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 36/92 in nasl. – v nadaljevanju ZTPIU). Ta zagotavlja lokalni skupnosti, na območju katere se nahaja odlagališče rudarske in metalurške jalovine, nadomestilo zaradi omejene rabe prostora; območje omejene rabe prostora in višino nadomestila pa določi Vlada. Z navedeno uredbo je Vlada storila, za kar jo je pooblastil zakonodajalec, z Uredbo o spremembi Uredbe o določitvi območja in višini nadomestila zaradi omejene rabe prostora na območju Rudnika urana Žirovski vrh (Uradni list RS, št. 50/09), ki jo predlagateljica izpodbija, pa je med drugim višino nadomestila prepolovila sredi leta 2009 (1. člen) in uredila vpliv tega zmanjšanja glede na izplačane akontacije v letu 2009 že za to leto (2. člen). Predlagateljica na novelo uredbe naslavlja več ustavnopravnih očitkov. Ustavno sodišče se z njihovo vsebino ni ukvarjalo, ker je večina sodnic in sodnikov menila, da predlagateljica ni izkazala, da uredba sploh posega v njen ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti; znižanje nadomestila naj ne bi vplivalo na izvrševanje občinskih nalog iz izvirne pristojnosti, ker se plačilo za nadomestilo ne upošteva kot lastni prihodek občine pri izračunu sredstev za finančno izravnavo (6. točka obrazložitve sklepa).
 
3. Načrtovanje prostorskega razvoja občine sodi med izvirne pristojnosti lokalne samouprave (med lokalne zadeve javnega pomena – izvirne naloge občine ga uvršča tretja alineja drugega odstavka 21. člena Zakona o lokalni samoupravi, Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZLS). Občina, na katere območju je opuščen rudnik urana z vsemi posledicami, ki jih je na prostor in okolje povzročilo njegovo nekajletno delovanje – torej tudi z območji rudarske in metalurške jalovine, je na tem območju nedvomno omejena pri izvrševanju svoje navedene izvirne pristojnosti. Na tem območju ne more svobodno načrtovati niti prostorskega razvoja, niti posegov v prostor, niti drugih dejavnosti, ki bi pomenile med drugim tudi omogočanje pogojev za gospodarski in socialni razvoj občine in za zadovoljevanje lokalnih potreb njenih prebivalcev, zaradi katerih je v bistvu ustanovljena; vse to sodi v njene izvirne pristojnosti. Da je to nadomestilo namenjeno omejeni rabi prostora in da se upravičencu izplačuje zaradi zmanjšanja finančnih virov lokalne skupnosti in kot nadomestilo zaradi zmanjšanja uporabne vrednosti lokalne infrastrukture, povsem jasno izhaja tudi iz drugega odstavka 136. člena Zakona o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski varnosti (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – ZVISJV), ki je poznejši splošni predpis v razmerju do ZTPIU. Da so te omejitve še toliko večje, ko gre za opuščeni rudnik urana, je po mojem mnenju očitno, pa tudi predlagateljica izrecno poudarja, da je do tega nadomestila upravičena ne zaradi vplivov na okolje, ampak zaradi omejene rabe prostora, ki se po njenih navedbah kljub sanaciji jalovišča Jazbec ni v ničemer zmanjšala (str. 12 zahteve).
 
4. Zahteva je bila poslana Vladi, da se o njej izjavi. Vlada na navedbe v zahtevi ni odgovorila. To je njena pravica. Vendar pa ni odgovorila niti na zahtevo sodnice poročevalke, ki je od nje na podlagi 5. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) kar dvakrat terjala predložitev ustreznih konkretnih podatkov, povezanih prav z navedbami predlagateljice iz zahteve glede zagotavljanja tega nadomestila. Če Vlada Ustavnemu sodišču ne da povsem konkretnih zahtevanih podatkov, pa to ni več njena pravica, ampak v pravni državi neupoštevanje njene dolžnosti, izrecno določene v navedeni določbi ZUstS. Ne glede na to, da Vlada obveznosti ni izpolnila, kar je sicer "nenavadno", ne morem pritrditi, da spreminjanje uredbe, s katero se ureja odmena občini za omejeno izvrševanje njenih izvirnih pristojnosti, glede na navedeno ne vpliva na njen ustavni položaj. Zato z zavrženjem zahteve glede uredbe ne morem soglašati.
 
5. Res je, da predlagatelji lahko neuspeh z zahtevo že v fazi izkazanosti procesne predpostavke pripišejo sebi, če namesto utemeljevanja zakonskih pogojev, pod katerimi lahko vložijo zahtevo, utemeljujejo svoj pravni interes za ustavnosodno presojo. Po dobrih osemnajstih letih od uveljavitve ZUstS bi bilo mogoče od vseh, ki dostopajo do Ustavnega sodišča, in še toliko bolj od kvalificiranih udeležencev, kar predlagatelji so, pričakovati poznavanje določb ZUstS in njihovega položaja v postopku pred Ustavnim sodiščem. Glede na deveto alinejo prvega odstavka 23.a člena ZUstS je predlagatelj v postopku pred Ustavnim sodiščem lahko predstavniški organ samoupravne lokalne skupnosti – torej občinski svet, če predpis posega v ustavni položaj ali v ustavne pravice občine. Po 91. členu ZLS, ki je v veljavi še dlje kot ZUstS in na katerega se predlagateljica v uvodu tudi sklicuje, ima položaj predlagatelja v postopku pred Ustavnim sodiščem tudi občina, ki lahko z zahtevo izpodbija državne predpise, s katerimi se posega v "ustavni položaj in pravice lokalne skupnosti". Ta določba torej ni nič drugega kot specialna zakonska določba, ki poleg tistih iz 23. člena (ki temelji na 156. členu Ustave) in iz prvega odstavka 23.a člena ZUstS določa enega izmed predlagateljev v postopku pred Ustavnim sodiščem. V tem pogledu predlagateljici, ki vlaga zahtevo po navedeni določbi ZLS, ni mogoče česa očitati. Vendar kljub temu predlagateljica že na samem začetku zahteve ponuja utemeljitev svojega pravnega interesa za ustavnosodno presojo.
 
6. Tako 23.a člen ZUstS kot 91. člen ZLS imata svoj ustavni temelj v prvem stavku drugega odstavka 162. člena Ustave. Drugi stavek navedene ustavne določbe pa določa ustavne pogoje za vložitev pobude. Zanjo, ki jo lahko, kot pravi Ustava, vloži vsakdo, ki izkaže pravni interes, in ne le upravičeni predlagatelji, ki jih določa zakon, se zahteva utemeljitev pravnega interesa. Ta je na zakonski ravni urejen v določbah 24. člena ZUstS. Prav zaradi tega, ker predlagateljem za dostop do Ustavnega sodišča ni treba izkazati pravnega interesa, govorimo o t. i. privilegiranih udeležencih v postopku ustavnosodne presoje. Zaradi tega je nerazumljivo, da predlagatelji v zahtevah (kar se dogaja presenetljivo pogosto) utemeljujejo svoj pravni interes za oceno ustavnosti izpodbijanih predpisov, namesto da bi utemeljili obstoj zakonskih pogojev, pod katerimi so upravičeni nastopati kot predlagatelji. To bi morala biti danes res že abeceda ustavnosodne presoje.
 
7. Le zaradi napačnega zatrjevanja, da gre za pravni interes, zahteve tako in tako ni mogoče zavreči, če so pri tem vsebinsko izkazani zakonski pogoji, ki morajo biti izpolnjeni; to niti ni sporno. Kljub temu, da predlagateljica na eni strani utemeljuje svoj pravni interes, pa na drugi strani v tej utemeljitvi in v utemeljitvi zahteve navede razloge, katerih bistvo sem predstavila (3. točka tega mnenja) in zaradi katerih je po mojem mnenju treba šteti, da je izkazala pogoje iz 91. člena ZLS. Zato menim, da bi se Ustavno sodišče moralo ukvarjati z vsebino zatrjevanih protiustavnosti.
 
8. Glede zakonov: predlagateljica v uvodu zahteve navede, da izpodbija uredbo o spremembi uredbe, v dveh krajših odstavkih pa "opozarja" (prav s to besedo) tudi na neustavnost obeh zakonov. Protiustavnost novele uredbe obsežno utemeljuje, v sklepnem predlogu pa predlaga odpravo novele uredbe in predlaga hkratno oceno ustavnosti obeh zakonov. Tako se seveda zastavi vprašanje, ali predlagateljica sploh izpodbija oba zakona ali v resnici le nakazuje, naj Ustavno sodišče na podlagi 30. člena ZUstS oceni tudi ustavnost zakonov. Glede na to, da imamo opravka s kvalificirano udeleženko v postopku pred Ustavnim sodiščem in glede na to, da ZUstS določa, kaj mora vsebovati zahteva (prvi odstavek 24.b člena), v temelju podpiram stališče, da je trditveno breme in breme izkazovanja v celoti na predlagatelju in da je Ustavno sodišče pri presoji, ali je to breme izpolnjeno, strogo. Ustavno sodišče bi glede na nejasnost v zahtevi, ali sploh izpodbija oba zakona, in glede na to, da je trditveno breme na predlagateljici, lahko štelo, da zakonov sploh ne izpodbija. S tem bi lahko soglašala. Če bi glede zatrjevanih protiustavnosti Uredbe menilo, da mora presojati tudi zakonske določbe, bi to po 30. členu ZUstS tako in tako lahko storilo. Vendar je večina štela, da jih izpodbija.
 
9. Ko je tako, pa ne morem soglašati z utemeljitvijo zavrženja v 3. in 5. točki obrazložitve sklepa. Predlagateljica protiustavnost ZVISJV utemeljuje najprej s tem, da "neupravičeno ne ureja vprašanja določanja nadomestil za omejeno rabo prostora za sevalne objekte". Če to zatrjevanje povežemo z navedbami predlagateljice glede protiustavnosti uredbe z vidika "podlage v zakonu", predlagateljica zatrjuje, da je v ZVISJV protiustavna pravna praznina. Predlagateljica sicer v tem pogledu glede pravne praznine nima čisto prav, ker tretji odstavek 136. člena ZVISJV določa, da Vlada podrobneje predpiše merila za določitev višine nadomestila za omejeno rabo prostora. To pomeni, da nimamo opravka s pravno praznino, ampak bi se lahko zastavilo le vprašanje "podlage v zakonu" za določanje višine nadomestila, se pravi skladnosti ureditve z načelom zakonitosti iz drugega odstavka 120. člena Ustave. Torej tudi ni mogoče reči, da predlagateljica ni navedla razlogov protiustavnosti glede urejanja nadomestila za omejeno rabo prostora. K tem očitkom predlagateljica res doda še protiustavnost navedenega zakona, ker naj bi diskriminiral prebivalce, ki živijo v bližini jedrskih objektov, s tistimi, ki živijo v bližini sevalnih objektov. Ta očitek se lahko nanaša kvečjemu na nadomestilo, do katerega so upravičeni zaradi vplivov na okolje prebivalci in ne občina, zato s tega vidika tudi po mojem mnenju ni izpolnjen pogoj iz 91. člena ZLS in v tem pogledu soglašam z ugotovitvijo v 5. točki obrazložitve sklepa. Vendar pa zaradi tega še ni mogoče reči, da predlagateljica vlaga zahtevo predvsem v imenu svojih prebivalcev (5. točka obrazložitve sklepa).
 
10. Glede ZTPIU je po mojem mnenju jasno razvidno, da predlagateljica (če že štejemo, da ga izpodbija) izpodbija tretji odstavek 8. člena (kar v opombi 21 tudi izrecno navede) tega zakona, ker s tem, ko določa, da je zavezanec za plačilo nadomestila za omejeno rabo prostora javno podjetje, ki naj bi bilo likvidirano leta 2010 (zahteva je bila vložena 18. 6. 2010, Vlada pa na izrecno zastavljena vprašanja o tem ni odgovorila), nedopustno omejuje trajanje upravičenosti do tega nadomestila, pri čemer se izrecno sklicuje na zatrjevane protiustavnosti v uredbi, v katerih utemeljuje, zakaj ne bi smelo priti do ukinitve nadomestila, ki naj se zagotavlja zaradi zmanjšanja finančnih virov lokalne skupnosti in zmanjšanja uporabne vrednosti objektov lokalne infrastrukture. Zato menim, da glede tega zakona ni mogoče govoriti o nepopolni vlogi, kot je to utemeljeno v 3. točki obrazložitve sklepa.
 
 
 
dr. Jadranka Sovdat
S o d n i c a
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Občina Gorenja vas - Poljane
Datum vloge:
21.06.2010
Datum odločitve:
19.09.2012
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US29870