Up-331/98

Opravilna št.:
Up-331/98
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 17/99 in OdlUS VIII, 120 | 04.03.1999
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1999:Up.331.98
Akt:
Ustavna pritožba zoper 2. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 82/98)
Izrek:
Ustavna pritožba zoper 2. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zavrglo, ker ustavna pritožba zoper odločbo Ustavnega sodišča na podlagi enajste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave in 21. člena Zakona o ustavnem sodišču ni dopustna.
Geslo:
Ponovno odločanje Ustavnega sodišča o isti zadevi (obnova postopka pred Ustavnim sodiščem).
Izločitev zadeve iz obstoječe zadeve in njeno samostojno obravnavanje.
Neizpodbojnost odločitve Ustavnega sodišča z ustavno pritožbo.
Referendum.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 1. odst. 160. čl.
Zakon o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI), 24. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21., 55. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. Up-271/98 z dne 28. 10. 1998.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-331/98
4. 3. 1999


S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe dr. M. M. iz L. in drugih na seji dne 4. 3. 1999

s k l e n i l o :

Ustavna pritožba zoper 2. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 82/98) se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Dr. M. M. in 33 sopodpisnikov v ustavni pritožbi z dne 8. 12. 1998 izpodbijajo 2. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U- I-12/97 z dne 8. 10. 1998 zaradi kršitve pravice glasovanja na referendumu iz tretjega odstavka 90. člena v zvezi s pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave.

Pravica glasovanja na referendumu naj bi ne bila kršena samo s tem, če je nekomu glasovanje onemogočeno, ampak tudi s tem, če se njegov glas razvrednoti s tem, da se glasovi štejejo in izid ugotovi na nezakonit način. Po mnenju pritožnikov izpodbijana 2. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 nadomešča odločitev Republiške volilne komisije in zato formalno in materialno predstavlja posamičen akt, zoper katerega mora biti dovoljeno sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave). Ker naj bi v Zakonu o referendumu in ljudski iniciativi (Uradni list RS, št. 15/94, 13/95 - odl. US, 38/96 in 43/96 - odl. US - v nadaljevanju: ZRLI) niti preko smiselne uporabe določb volilne zakonodaje ne bilo zagotovljeno sodno varstvo zoper nezakonito ugotovitev izida referenduma, so pritožniki vložili tožbo na podlagi prvega odstavka 157. člena Ustave pri Upravnem sodišču Republike Slovenije. Menijo pa, da bi jim morala biti odprta pravna pot neposredno na Ustavno sodišče. Iz tega razloga vlagajo hkrati tudi ustavno pritožbo. Tožbo na Upravno sodišče pritožniki štejejo za neučinkovito pravno sredstvo, ker je Upravno sodišče pri svojem odločanju pravno vezano na 1. točko izreka iste odločbe. Da je zoper izpodbijano točko izreka odločbe Ustavnega sodišče dovoljena ustavna pritožba na Ustavno sodišče, po mnenju pritožnikov izhaja iz določb četrtega odstavka 15. člena, četrtega odstavka 153. člena in 158. člena Ustave, ki zavezujejo tudi Ustavno sodišče.

2. Pritožniki na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št.15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) predlagajo, da Ustavno sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega posamičnega akta in po potrebi tudi izvrševanje obeh zakonov, na podlagi katerih je bil izpodbijani akt sprejet: Zakona o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu (Uradni list RS, št. 57/96) in ZRLI. Menijo, da bi z izvršitvijo izpodbijanega posamičnega akta lahko prišlo do težko popravljive posledice, to je do sprejetja volilne zakonodaje, ki bi bila v nasprotju z resnično voljo poslancev in s tem z 82. členom Ustave. Če ne bi prišlo do izglasovanja volilnega zakona s predpisano dvetretjinsko večino vseh poslancev, pa bi bilo vse politične in ustavnopravne zaplete, ki bi nastali v državi, prav tako možno šteti za "težko popravljive škodljive posledice".

3. Ker naj v ZRLI ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo zoper nezakonito ugotovitev izida referenduma, pritožniki dajejo tudi pobudo za oceno ustavnosti 5. razdelka III. poglavja tega zakona. Iz enakih razlogov predlagajo, da Ustavno sodišče začne postopek za oceno 24. člena ZRLI, ki naj pri naknadnem referendumu ne bi predvideval nikakršnega učinkovitega pravnega sredstva.

B.

4. Ustavno sodišče je 2. točko izreka odločbe št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998, zoper katero so pritožniki vložili ustavno pritožbo, izdalo v postopku ocene ustavnosti predpisov (IV. poglavje ZUstS). Ustavno sodišče je na podlagi Poročila Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8. 12. 1996, in v skladu z ugotovitvijo iz 1. točke izreka te odločbe, v izpodbijani točki ugotovilo, da je bil na tem referendumu izglasovan predlog, vsebovan v referendumskem vprašanju, postavljenem na zahtevo 43710 volivk in volivcev.

Izpodbijano odločitev je sprejelo na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS.

5. Na podlagi enajste alinee prvega odstavka 160. člena Ustave se Ustavnemu sodišču lahko naloži pristojnost za odločanje o določenih zadevah le z Ustavo ali z zakonom. ZUstS, ki v 21. členu še natančneje kot prvi odstavek 160. člena Ustave določa pristojnosti Ustavnega sodišča, ne določa, da bi bilo zoper odločbe Ustavnega sodišča, izdane v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov ali izdane v postopku ustavne pritožbe, dopustno vložiti ustavno pritožbo.

6. Ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati odločitve Ustavnega sodišča, ne glede na to, ali imajo značaj splošnega ali posamičnega akta. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da odločba Ustavnega sodišča, izdana v postopku ocene ustavnosti in zakonitosti predpisov, po svoji vsebini ni posamičen akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati z ustavno pritožbo (glej sklep št. Up-271/98 z dne 28. 10. 1998). Tudi če bi odločitev Ustavnega sodišča imela naravo posamičnega akta, kot to zatrjujejo pritožniki, ustavna pritožba ni dopustna. Ustavna pritožba je posebno pravno sredstvo, ki je dopustno zoper posamične akte drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, kadar se z njimi posega v človekove pravice ali temeljne svoboščine. ZUstS v tretjem odstavku 55. člena celo določa, da zoper odločitev senata, sprejeto v postopku preizkusa ustavne pritožbe, to je zoper odločitev o zavrženju, sprejemu ali nesprejemu ustavne pritožbe, ni dopustna pritožba.

7. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo zoper odločbo Ustavnega sodišča, navedeno v izreku tega sklepa, zavrglo, ker iz razlogov, navedenih v tej obrazložitvi, ni dopustna.

8. Na podlagi 58. člena ZUstS lahko Ustavno sodišče zadrži izvršitev posamičnega akta, ki se z ustavno pritožbo izpodbija, če je ustavna pritožba sprejeta v obravnavo. Ker Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, niso bili podani pogoji za odločanje o predlaganem začasnem zadržanju.

9. Pobudo za oceno ustavnosti 5. razdelka III. poglavja in 24. člena ZRLI, ki so jo pritožniki vložili hkrati z ustavno pritožbo, je senat Ustavnega sodišča izločil iz ustavne pritožbe in bo obravnavana kot samostojna zadeva.

C.

10. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 21. in 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Sklep je sprejelo soglasno. Pritrdilna ločena mnenja so dali sodnik Fišer, sodnica Modrijan, sodnik Testen, sodnik Ude in sodnica Wedam - Lukić.


P r e d s e d n i k :
Franc Testen


Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam-Lukić 


Glasovala sem za sklep, s katerim je Ustavno sodišče ustavno pritožbo, vloženo proti 2. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 z dne 8.10.1998 zavrglo. Strinjam se namreč s stališčem, izraženim v 5. točki obrazložitve sklepa, da ustavna pritožba ni pravno sredstvo, s katerim bi bilo mogoče izpodbijati odločitve Ustavnega sodišča. S tem v ničemer ne odstopam od svojih stališč, izraženih v odklonilnem ločenem mnenju k izpodbijani odločbi. Vendar menim, da procesnih (in vsebinskih) napak, ki jih je Ustavno sodišče zagrešilo pri izdaji te odločbe, ni mogoče odpravljati z novimi procesnimi kršitvami, ki bi jih Ustavno sodišče zagrešilo, če bi dopustilo pravno sredstvo, ki v zakonu ni predvideno.

Ustavna pritožba je v Ustavi in v Zakonu o Ustavnem sodišču opredeljena v hierarhiji pravnih sredstev kot zadnje pravno sredstvo proti odločbam sodišč in drugih organov v primeru kršitve človekovih pravic, Ustavno sodišče pa s tem kot zadnja in najvišja inštanca na področju njihovega varstva. Niti Ustava niti Zakon ne predvidevata, da bi bilo mogoče z ustavno pritožbo spodbijati odločbe Ustavnega sodišča. Glede na njeno devolutivno naravo pa bi bila ustavna pritožba proti odločbam Ustavnega sodišča dopustna le, če bi bila z zakonom izrecno predvidena in urejena. Tako je npr. v pravdnem postopku izrecno predvidena pristojnost Vrhovnega sodišča, da odloča o (sicer devolutivnih) pravnih sredstvih zoper lastne odločbe, izdane na prvi ali na drugi stopnji. Za te primere zakon posebej ureja sestavo sodišča, ki je vedno širša od tiste, v kateri je bila izdana izpodbijana odločba (glej člen 44/4 Zakona o pravdnem postopku ter 107. člen Zakona o sodiščih). Vendar pa zakon izrecno določa, da ni zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo, ki jo je na revizijo ali zahtevo za varstvo zakonitosti torej na najvišji stopnji - izdalo Vrhovno sodišče (člen 401/3 ZPP).

Drugo vprašanje je, ali so proti odločbam Ustavnega sodišča dopustna kakšna pravna sredstva na podlagi določbe 6. člena ZUstS, po kateri se o vprašanjih postopka, ki v ZUstS niso urejena, glede na pravno naravo zadeve smiselno uporabljajo določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči. Menim, da glede na položaj Ustavnega sodišča kot zadnje in najvišje inštance v državi za odločanje o zadevah, za katere je pristojno, smiselna uporaba določb o devolutivnih pravnih sredstvih (rednih ali izrednih) ne pride v poštev. Vprašanje pa je, v kakšnem obsegu je mogoče pred Ustavnim sodiščem uporabljati določbe procesnih zakonov, ki se nanašajo na nedevolutivna (remonstrativna) pravna sredstva.

Ustavno sodišče je v nekaterih primerih že uporabilo določbe o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje, ki ga je mogoče šteti med pravna sredstva v širšem pomenu besede. Ustavno sodišče pa se doslej še ni izreklo o vprašanju dopustnosti obnove postopka.

Vprašanje obnove postopka je tesno povezano z vprašanjem pravnomočnosti, saj se po določbah procesnih zakonov lahko obnovi postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan (glej npr. 421. člen Zakona o pravdnem postopku). Pravnomočnost je institut, ki je značilen za postopke, v katerih sodišča odločajo o konkretnih pravicah in pravnih razmerjih, tako da na ugotovljeno dejansko stanje uporabijo pravno normo in izrečejo pravno posledico.

Z institutom pravnomočnosti se je največ ukvarjala teorija na področju civilnega procesnega prava, vendar so njena spoznanja uporabna tudi na drugih pravnih področjih. Pravnomočnost učinkuje v negativnem in v pozitivnem smislu: negativni učinek pravnomočnosti je v tem, da o zadevi, o kateri je pravnomočno razsojeno, ni dopustno ponovno sojenje (ne bis in idem), v pozitivnem smislu pa pravnomočna odločba veže stranke in sodišče, s tem da ne dopušča drugačnega odločanja o isti stvari. Vezanost strank na pravnomočno odločbo pa ne pomeni, da medsebojnega razmerja ne bi smeli sporazumno urediti drugače, kot izhaja iz pravnomočne odločbe. Če to storita, postane pravnomočna odločba za nadaljnji razvoj njunih razmerij brezpredmetna. Pravnomočnost tudi ne velja absolutno, ampak je omejena v subjektivnem, objektivnem in časovnem smislu. Izven tega okvira je tudi potem, ko je o nekem vprašanju že bilo pravnomočno razsojeno, dopustno novo sojenje. Na drugi strani pa imajo pravnomočne sodne odločbe še nekatere učinke (izvršljivost; oblikovalni učinek), katerih posledic se ne da v celoti odpraviti samo s pravnimi sredstvi.

Po tretjem odstavku 1. člena ZUstS so odločbe Ustavnega sodišča obvezne, vendar te obveznosti ni mogoče preprosto enačiti s pravnomočnostjo. Učinki odločb Ustavnega sodišča so v postopku odločanja o ustavni pritožbi gotovo drugačni kot v postopku abstraktne presoje. Odločbe, s katerimi Ustavno sodišče odloča o ustavnih pritožbah, so po svoji naravi precej blizu odločbam, izdanim v sodnih postopkih. V postopku abstraktne presoje pa je treba razlikovati med odločbami, s katerimi Ustavno sodišče izpodbijani predpis razveljavi (ali odpravi), ter ugotovitvenimi in interpretacijskimi odločbami. Vsa ta vprašanja so odločilnega pomena za presojo, ali je neko pravno sredstvo primerno in potrebno za izpodbijanje odločb Ustavnega sodišča. Če bo Ustavno sodišče odločilo, da so njegove odločbe v določenih primerih lahko predmet obnove postopka, pa bo treba seveda (smiselno) upoštevati določbe ustreznega procesnega zakona o predpostavkah (legitimacija, roki) ter razlogih za vložitev tega pravnega sredstva.

dr. Dragica Wedam-Lukić


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta 


1. Glasoval sem za izrek sklepa, s katerim je Ustavno sodišče zavrglo ustavno pritožbo dr. M. M. in 33 sopodpisnikov zoper 2. točko izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 z dne 8. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 82/98).

Strinjam se namreč s stališčem, da proti odločbam Ustavnega sodišča na podlagi 11. alinee prvega odstavka 160. člena Ustave in 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju: ZUstS) ni dopustna ustavna pritožba. To stališče velja tako za primer, ko se odločba Ustavnega sodišča nanaša na abstraktno presojo ustavnosti in zakonitosti predpisov in splošnih aktov, kot tudi tedaj, ko se nanaša na posamično zadevo, kadar torej Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi. Ne glede na vse morebitne napake procesne in materialne narave, s katerimi naj bi bila odločba Ustavnega sodišča obremenjena, se nisem mogel zavzeti za obravnavanje ustavne pritožbe. Ne morem namreč sprejeti stališča, naj se s pravnim sredstvom, ki ga pravni sistem ne pozna (ki torej ni legalno), odpravljajo zatrjevane nepravilnosti v odločbi Ustavnega sodišča, da naj se torej nelegalnost odločbe odpravi z nelegalnim pravnim sredstvom. Zaradi tega je bila po mojem mnenju edina možna odločitev Ustavnega sodišča zavrženje ustavne pritožbe.

2. Kljub temu pa moram poudariti nekaj svojih pravnih stališč, ki se nanašajo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/97. V ustavni pritožbi so pritožniki izpodbijali točko 2 izreka odločbe št. U-I- 12/97, češ da je bila s tem izrekom kršena njihova volilna pravica oziroma pravica glasovanja na referendumu (pravica iz tretjega odstavka 90. člena Ustave v zvezi s pravico sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave). Zaradi tega se bom tudi sam omejil na tiste razloge, ki se nanašajo le na to točko izreka.

S točko 2 izreka odločbe št. U-I-12/97 je Ustavno sodišče z večino glasov na podlagi Poročila Republiške volilne komisije o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8. decembra 1996, ugotovilo, da je bil na tem referendumu izglasovan predlog, vsebovan v referendumskem vprašanju, postavljenem na zahtevo 43.710 volilk in volilcev, torej predlog, ki se je zavzemal za dvokrožni večinski volilni sistem. Pri tem pa se je nemogoče izogniti obravnavanju 1. točke izreka odločbe št. U-I- 12/97, ki vsebuje po mnenju večine ustavnih sodnikov, ki je glasovala za to odločbo, edino "ustavno skladno" interpretacijo tretjega odstavka 3. člena Zakona o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki naj bi bila, "da je izglasovan predlog, za katerega je glasovala večina volilcev, ki so glasovali pri tem referendumskem vprašanju. Izrek pod tč. 1 odločbe št. U-I-12/97 je bil namreč le "jemanje zaleta" za skok, izveden s tč. 2 izreka, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je na referendumu uspel predlog za uvedbo dvokrožnega večinskega volilnega sistema.

3. Od procesnih kršitev, ki se nanašajo na izrek pod tč. 2, je treba omeniti kršitev, ki jo predstavlja izdaja nove odločbe (v tem primeru odločbe št. U-I-12/97), v zadevi, v kateri je bilo že pravnomočno odločeno (v primeru smiselne uporabe Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP - je to kršitev iz 7. točke 421. člena ZPP v zvezi z določbo 6. člena ZUstS). Poročilo o izidu glasovanja Republiške volilne komisije z dne 12. decembra 1996 je mogoče namreč šteti za pravnomočno odločbo, ki vsebuje ugotovitev o izidu referenduma in ki je nihče ni izpodbil. V odločbi št. U-I- 12/97 se je Ustavno sodišče sicer v 47. in 49. točki obrazložitve skušalo izogniti temu poročilu s trditvijo, da niti Republiška volilna komisija niti državni zbor nista ugotovila oziroma objavila izida glasovanja na referendumu in da torej doslej (do odločanja Ustavnega sodišča) še ni bilo ugotovljeno, ali je bil kateri izmed referendumskih predlogov sprejet. Vendar pa je ta ugotovitev v obrazložitvi v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča št. Up 341/96 z dne 19. 12. 1996, s katero je senat Ustavnega sodišča zavrgel ustavno pritožbo podpisnikov pobude in predlagateljev zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma za volitve v državni zbor ter socialnodemokratske stranke Slovenije zoper Poročilo Republiške volilne komisije z dne 12. 12. 1996 o izidu glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8. decembra 1996. To ustavno pritožbo pa je senat Ustavnega sodišča zavrgel zaradi tega, ker o vprašanju še ni bilo pravnomočno odločeno v upravnem sporu po prvem odstavku 157. člena Ustave, ker torej niso bila izčrpana proti poročilu vsa pravna sredstva. Res je sicer senat v tem sklepu o zavrženju (glej tč. 3 obrazložitve) uporabil sintagmo "kolikor je poročilo šteti za posamičen akt", način odločanja in razlogi, iz katerih je bila ustavna pritožba proti poročilu zavržena, pa seveda jasno dokazujejo, da je senat Ustavnega sodišča štel poročilo za posamičen akt. Nedvomno torej sledi pravni sklep, da je bilo o ugotovitvi izida referenduma že pravnomočno odločeno (upravni spor proti poročilu Republiške volilne komisije namreč ni bil sprožen) in da je torej Ustavno sodišče s tč. 2 izreka odločbe št. U-I- 12/97 zagrešilo procesno kršitev odločanja o pravnomočno končani zadevi.

Seveda pa bi bilo mogoče to kršitev upoštevati le v morebitnem obnovitvenem postopku, ki bi bil sprožen v rokih, predpisanih z ZPP in s strani upravičenih predlagateljev; vse seveda pod predpostavko, da bi Ustavno sodišče dokončno zavzelo stališče, da je proti njegovim odločbam mogoče vložiti predlog za obnovo postopka in sicer s smiselno uporabo Zakona o pravdnem postopku, ki ureja obnovo postopka v členih 421-428. Pri tem opozarjam, da je Ustavno sodišče posredno že odgovorilo na vprašanje, ali je obnova postopka, v katerem je odločalo (tudi) Ustavno sodišče v posamični zadevi, ki se nanaša na odločanje o ustavni pritožbi, dopustna. V nekaj svojih odločbah civilnega senata (glej na primer odločbo št. Up 95/95 z dne 26. 2. 1998) je Ustavno sodišče zavrnilo predlog za obnovo postopka, češ da ustavni pritožnik "ne zatrjuje in ne dokazuje nobenega od razlogov, ki bi v skladu s 421. členom ZPP v zvezi s 6. členom ZUstS lahko upravičili obnovitev postopka". Smiselno iz take obrazložitve sledi, da bi Ustavno sodišče dovolilo obnovo, kolikor bi za obnovo obstojali zakoniti razlogi. Tako stališče je nujno tudi iz razloga, ker je v posamičnih (na primer civilnih) zadevah vsekakor dovoljena obnova postopka pred sodiščem prve stopnje, pa čeprav je v tej zadevi odločalo na podlagi ustavne pritožbe tudi Ustavno sodišče. Le tedaj, kadar predlagatelj obnove zatrjuje katerega izmed razlogov za obnovo postopka, ki se nanaša edino le na postopek pred Ustavnim sodiščem, bi v skladu z določbo 428. člena ZPP o obnovi postopka odločalo to sodišče. Prav procesne kršitve, ki so po 421. členu ZPP razlog za obnovo postopka, pa so tiste, ki jih lahko zagreši tudi Ustavno sodišče (tako kot v obravnavanem primeru). Vprašanje je sicer, ali bo Ustavno sodišče zavzelo isto stališče tudi glede obnove postopka, v katerem je to sodišče odločalo o abstraktni oceni ustavnosti in zakonitosti predpisov. Sam osebno pa se bom zavzemal za tako stališče, saj tudi Ustavno sodišče lahko v postopku zagreši hude procesne kršitve (pri izdaji odločbe sodeluje sodnik, ki bi moral biti izločen, udeležencu v postopku ni bila dana možnost obravnavanja in dr.).

4. Najtežja kršitev, ki pa je ni mogoče po mojem mnenju izpodbijati z nobenim pravnim sredstvom, pa je kršitev temeljnega pravila vsakega glasovanja, da se morajo izidi glasovanja računati po pravilih, s katerimi so bili volilci pred glasovanjem seznanjeni. Če se kasneje ugotovi, da taka pravila niso v skladu z Ustavo, je mogoče glasovanje, izvedeno na podlagi protiustavnih pravil, kvečjemu razveljaviti, nikakor pa ni mogoče oblikovati novih "ustavno skladnih" pravil, in po že izvedenem glasovanju na podlagi novih pravil izračunati izid. V konkretnem primeru računanja izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu, ki je bil 8. decembra 1996, bi smelo Ustavno sodišče kvečjemu razveljaviti samo glasovanje, nikakor pa ne bi smelo na novo izračunati njegovega izida.

Naj pojasnim svojo trditev o spremembi pravil za glasovanje in računanje izida glasovanja:

a) Zakon o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu je v 2. členu predpisal, da se o vseh referendumskih vprašanjih (3) glasuje z eno glasovnico in da volilec glasuje tako, da pri posameznem referendumskem vprašanju obkroži besedo "za" ali besedo "proti". Po tej določbi volilec lahko obkroži besedo "za" samo pri enem referendumskem vprašanju.V drugem odstavku 3. člena pa isti zakon določa, da je glasovnica neveljavna, če se volilec ni opredelil do nobenega od referendumskih vprašanj, ali če je obkrožil besedo "za" pri več referendumskih vprašanjih. V tretjem odstavku 3. člena zakon še določa, da je izglasovan predlog, za katerega je glasovala večina volilcev, ki so glasovali.

Iz tega zakonskega besedila, ki je bil prenesen tudi na navodila za glasovanje, je jasno, da je po določbah zakona šlo za en sam referendum in ne za tri ločene referendume o volilnem sistemu. b) Ustavno sodišče pa je v tč. 1 izreka odločbe št. U-I-12/97 odločilo, da je tretji odstavek 3. člena Zakona o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu v skladu z Ustavo, če se razlaga tako, da je izglasovan predlog, za katerega je glasovala večina volilcev, ki so glasovali pri tem referendumskem vprašanju. Očitno je torej odločba Ustavnega sodišča štela, da je šlo za tri referendume o volilnem sistemu. V obrazložitvi odločbe Ustavnega sodišča je sicer zapisano (glej zlasti tč. 37 - 45 obrazložitve), da je tako razlagal zakon tudi zakonodajalec sam (v gradivih ob sprejemanju zakona). Zapisano je (tč. 39 obrazložitve), da je zakonodajalec s sintagmo "večina volilcev, ki so glasovali" mislil večino, ugotovljeno pri vsakem referendumskem vprašanju posebej, da pa je kot redundantno opustil dodatno označbo "pri vsakem referendumskem vprašanju". Ta naknadna interpretacija "volje zakonodajalca" pa je očitno prirejena potrebam izreka pod tč. 2 odločbe št. U-I-12/97. c) Tako na referendumu kot na volitvah volilci glasujejo; na volitvah o kandidatih za poslance, na referendumu pa o referendumskem vprašanju. Bistvo vsebine glasovanja je, da se izračunajo rezultati po objavljenih navodilih za glasovanje in za izračun rezultatov. Naknadno spreminjanje pravil za izračun rezultatov predstavlja kršitev temeljnih pravil o glasovanju.

Zaradi tega je odločba Ustavnega sodišča št. U-I-12/97 pripeljala do stanja, ko naj bi bil bodoč volilni sistem, to je glasovanje o kandidatih za poslance, uveljavljen s kršitvijo temeljnih pravil o glasovanju.

Ne gre za to, ali je Ustavno sodišče smelo naknadno poiskati "ustavno skladno" interpretacijo 3. člena ZNGUIG. Tudi če bi to smelo storiti v primeru zakona, ki je prenehal veljati, pa taka "ustavno skladna" interpretacija ne bi smela biti podlaga za nov izračun izidov glasovanja na referendumu o volilnem sistemu. Če bi Ustavno sodišče ocenilo, da je bilo glasovanje na referendumu in ugotavljanje izida glasovanja izvedeno po protiustavnih pravilih (ali pa, da je bil sam zakon sprejet z namenom drobitve glasov in je bil torej zakonodajalčev namen suspekten), bi smelo glasovanje na referendumu in posledično ugotovitev o izidu glasovanja kvečjemu razveljaviti. V nobenem primeru pa ni smelo na podlagi novih pravil o glasovanju in računanju izidov glasovanja, ki jih je samo postavilo, preračunati izidov glasovanja in na novo ugotoviti njegov rezultat.

5. Glede položaja, ki je nastal po izdaji odločbe št. U-I-12/97 in po zavrženju ustavne pritožbe proti tej odločbi, naj opozorim še na problem obveznosti odločb Ustavnega sodišča. Prav gotovo so odločbe Ustavnega sodišča obvezne ne samo zaradi tega, ker tako predpisuje tretji odstavek 1. člena ZUstS, temveč tudi iz razloga, ker to terja načelo delitve oblasti in pooblastil, ki ga ima v tem sistemu medsebojne kontrole sodstvo.

Seveda pa lahko Ustavno sodišče samo spremeni svojo prakso.

Vsekakor odločbe Ustavnega sodišča, izdane v postopku abstraktnega ocenjevanja ustavnosti in zakonitosti predpisov, nimajo učinkov pravnomočnosti, kot jih na primer poznamo v civilnem pravdnem postopku. Nikakor ne veljajo pravila "res iudicata pro veritate accipitur", "res iudicata ius facit inter partes" in "ne bis in idem" tako kot na primer v primeru pravnomočne sodbe, izdane v civilnem sporu. Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da je mogoče nek zakon ali drug predpis z vidika njegove ustavnosti ali zakonitosti ponovno ocenjevati, če predlagatelj ali pobudnik navaja nove pravne in dejanske razloge. Ustavno sodišče je tako že večkrat zavrnilo nove pobude kot očitno neutemeljene, češ da pobudnik ni navedel nobenih novih pravnih in dejanskih razlogov (tako na primer sklep št. U-I-151/95 z dne 7. 12. 1995, sklep št. U-I-165/94 z dne 6. 6. 1996, odločba št. U-I-44/96 z dne 13. 6. 1996, Uradni list RS, št. 36/96 in druge).

Poleg tega pa je v dosedanji praksi Ustavno sodišče že spremenilo svoje stališče. Eden od teh primerov je stališče o pravnem položaju tistih, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, ki je bila kasneje razveljavljena. Z odločbo št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992, Uradni list RS, št. 56/92) je Ustavno sodišče razveljavilo 92. člen Zakona o denacionalizaciji, ki je določal, da se tudi za vprašanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, uporabljajo določbe tega zakona (torej ZDEN) tudi, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka. V tej odločbi se je Ustavno sodišče sklicevalo na 30. člen Ustave, po katerem ima tisti, kdor je bil po krivem obsojen za dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode in druge pravice po zakonu. S to odločbo je torej Ustavno sodišče zavzelo stališče, da imajo tisti, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno s kazensko sodbo, v primeru razveljavitve te sodbe, pravico do polne odškodnine in da je protiustavno izenačevanje njihovega pravnega položaja s položajem tistih oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z drugimi oblikami podržavljenja. Že z odločbo št. U- I-107/96 z dne 4. 12. 1996 je Ustavno sodišče relativiziralo stališče iz odločbe št. U-I-10/92 in zakonodajalcu "svetovalo", naj ponovno prouči pravni položaj tistih, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z zaplembo, izrečeno s kazensko sodbo. Z odločbo št. U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98) pa je Ustavno sodišče ob presoji Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o postopku za izvrševanje kazenskih sankcij vzdržalo v veljavi novo ureditev, ki v bistvu pomeni izenačitev pravnega položaja tistih oseb, ki jim je bilo premoženje podržavljeno z zaplembo v kazenskem postopku, s pravnim položajem drugih upravičencev do denacionalizacije (z nekaterimi manj pomembnimi razlikami kot je na primer garancija države za obveznice odškodninskega sklada). To stališče je Ustavno sodišče sprejelo ne le zaradi načel socialne države (zaradi prevelikih obremenitev za proračun), temveč tudi zaradi enakopravnega obravnavanja vseh, ki jim je bilo premoženje podržavljeno.

Stališče iz leta 1992 je bilo torej z novo odločbo v celoti spremenjeno.

V zadevah, v katerih si sledijo različni normativni akti in posamične odločbe, je zaradi tega seveda mogoče, da Ustavno sodišče svoja stališča ob obravnavanju novih zadev tudi spremeni in korigira.

6. Odločba Ustavnega sodišča, s katero naj bi bil uveljavljen dvokrožni večinski volilni sistem, je sporna, po mojem mnenju v procesnem in materialnem pogledu nepravilna. Na drugi strani sem osebno mnenja, da ni mogoče sprejeti nekaterih trditev o neobveznosti določene vrste odločb Ustavnega sodišča. Mnenja sem, da bi bilo za uveljavitev načel pravne države najprimerneje izvesti nov referendum o bodočem volilnem sistemu, saj izgleda, da se od političnih subjektov nihče več ne zavzema za ohranitev sedanjega. Pri tem bi bilo treba tudi presoditi, ali bi kazalo razpisati nov predhodni referendum ali pa naknadni referendum, na katerem bi volilci odločali o volilnem sistemu, ki bi ga z zakonom oblikoval državni zbor.

dr. Lojze Ude


Pritrdilno ločeno mnenje sodnice Modrijan 


Pritožitelji so z ustavno pritožbo izrecno izpodbijali le 2. točko ustavne odločbe št. U-I-12/97 z dne 8.10.1998, ker naj bi bila z njo kršena človekova pravica iz 44. člena v povezavi z 90. členom Ustave. Ustavno pritožbo so utemeljevali s 4. odstavkom 15. člena, 4. odstavkom 153. člena in 158. členom Ustave.

Izpodbijana točka odločbe po svoji naravi predstavlja posamični akt izdan v referendumskem postopku. Pridružujem se trditvi pritožnikov, da Ustavno sodišče ni imelo zakonske podlage za sprejem navedenega akta, sploh pa ne v 2. odstavku 40. člena ZUstS (če je potrebno, določi ustavno sodišče, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način). V tem primeru je sodišče presojalo ustavnost Zakona o načinu glasovanja in o ugotavljanju izida glasovanja na referendumu o volilnem sistemu (ZNGUIG). Po Zakonu o referendumu in o ljudski iniciativi ugotavlja in objavlja izid glasovanja na referendumu RVK (39. člen). Glede na interpretacijsko odločitev v 1. točki izreka (tudi ta je brez pravne podlage, saj je ZNGUIG že prenehal veljati, odločitev o izidu glasovanja pa je bila že pravnomočna), s katero je Ustavno sodišče že po izvedenem referendumu spremenilo eno temeljnih pravil ugotavljanja izida glasovanja (za pošteno izvedbo in izid referenduma v demokratični državi, kar naj bi Slovenija po ustavi bila, morajo biti pravila glasovanja znana v naprej) bi v skladu z ustavnim načelom varstva zaupanja v pravo (2. člen Ustave)

Ustavno sodišče z odločbo lahko le naložilo Državnemu zboru, da o istih vprašanjih ponovno razpiše predhodni referendum. Tako pa je brez zakonske podlage in tudi v nasprotju s samo naravo referenduma samo dopolnilo Poročilo RVK, kar vsebinsko pomeni, da mu je dalo drugo vsebino.

S tem je poseglo v posamični akt RVK, ki je po izteku rokov za sodno varstvo postal že pravnomočen (upravni spor zoper navedeni akt ni bil sprožen, Ustavno sodišče pa je ustavno pritožbo pobudnikov zoper navedeni akt dne 19.12.1996 zavrglo, ker ti še niso izčrpali vseh pravnih sredstev). Ker do odločanja o sporni zadevi (8.10.1998) ni bila vložena nova ustavna pritožba ( saj pritožniki oz. pobudniki zanjo niso izpolnjevali procesne predpostavke - izčrpanost pravnih sredstev), je Ustavno sodišče s tem, ko je brez zakonske podlage (brez ustavne pritožbe) samo spremenilo že pravnomočno Poročilo RVK o izidu glasovanja na referendumu, kršilo tudi 158. člen Ustave.

Kljub hudim procesnim napakam, ki so bile storjene pri odločanju o izpodbijani 2. točki izreka odločbe, pa sem v tem primeru glasovala za sklep o zavrženju ustavne pritožbe. Presodila sem, da navedenih procesnih napak ni mogoče odpraviti brez ponovne kršitve procesnih pravil ZUstS. Ustavno sodišče bi lahko meritorno odločilo o ustavni pritožbi, če bi ZUstS izrecno omogočal ustavno pritožbo tudi zoper odločbe Ustavnega sodišča. Menim, da razlaga določbe prvega odstavka 51. člena ZUstS, ki se nanaša na ustavno pritožbo zoper posamične akte, ki jih je izdal državni organ in so bile z njimi kršene človekove pravice in svoboščine, v kontekstu z drugimi določbami ZUstS, ne dopušča razlage, da je tudi zoper odločbe Ustavnega sodišča dovoljena ustavna pritožba. Ustavno sodišče je namreč najvišji organ sodne oblasti za varstvo ustavnosti in zakonitosti ter človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1. čl. ZUstS), zato naj bi zoper njegove odločitve ne bilo pravnih sredstev.

Milojka Modrijan


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Testena 


V celoti soglašam z izrekom in z obrazložitvijo sprejetega sklepa. Ustavna pritožba zoper 2. točko izreka odločbe ustavnega sodišča št. U-I-12/97 in poskusi izpodbijanja tudi drugih točk izreka navedene odločbe pa ne odpirajo samo vprašanja dopustnosti ustavnih pritožb zoper odločitve ustavnega sodišča - na to vprašanje je sodišče s tem sklepom odgovorilo - ampak tudi širše pravno vprašanje dokončnosti oziroma (ne)spremenljivosti odločitev ustavnega sodišča.

Ustavno sodišče doslej tega vprašanja ni sistematično obravnavalo, ampak je samo v posamičnih primerih, ko so bile zoper njegove odločitve vložene vloge, označene z nazivom kakšnega od rednih ali izrednih pravnih sredstev, predvidenih v zakonih, ki urejajo posamezne postopke pred sodišči ali pred upravnimi organi, odločalo, ali je takšno pravno sredstvo dovoljeno ali ne. Doslej po tej poti pred ustavnim sodiščem še nobenemu udeležencu ni uspelo izpodbiti izdane odločitve.

V Zakonu o ustavnem sodišču je izrecno določeno, da so odločbe ustavnega sodišča obvezne (tretji odstavek 1. člena ZUstS), nikjer pa ni izrecno določeno, da bi bile njegove odločitve (lahko) tudi pravnomočne ali pa na primer dokončne. Sploh je vprašljivo, ali je v zvezi z odločitvami ustavnega sodišča pravno korektno govoriti o njihovi pravnomočnosti oziroma dokončnosti. Oba pojma sta namreč pravno opredeljena v posameznih postopkovnih predpisih, tesno pa povezana ravno s sistemom rednih in izrednih pravnih sredstev v posameznem postopku. Že sama uporaba pojmov pravnomočnost in dokončnost v zvezi z odločitvami ustavnega sodišča je torej sporna, saj lahko na neki način prejudicira stališče do dopustnosti posameznih pravnih sredstev zoper odločitve ustavnega sodišča. Tudi sicer pri preučevanju pravne narave in učinkov odločitev ustavnega sodišča (zlasti odločitev, sprejetih v postopkih tkim. abstraktne presoje) instrumentarij pravnomočnosti, dokončnosti in iz njiju izpeljanih posledic in doktrin (izvršljivost, subjektivne in objektivne meje pravnomočnosti, doktrina rei judicatae, ne bis in idem) odpove. Zato se v nadaljevanju ne sprašujem o tem, ali so odločitve Ustavnega sodišča dokončne, pač pa, ali je po pravni poti mogoče doseči njihovo spremembo.

Glede na to, da ZUstS izrecno ne predvideva nobene pravne poti za spreminjanje odločitev,1 ki jih je sprejelo Ustavno sodišče, je edina pravna pot do morebitnih - recimo jim vendarle - pravnih sredstev preko določbe 6. člena ZUstS, ki določa, da "O vprašanjih postopka, ki niso urejena s tem zakonom, ustavno sodišče glede na pravno naravo zadeve smiselno uporablja določbe zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči".2 Iz navedene določbe izhaja, da ustavno sodišče uporablja določbe posameznih postopkovnih predpisov le smiselno, to je toliko, kolikor se posamezne postopkovne določbe v drugih predpisih prilegajo procesnim položajem, ki lahko glede na siceršnjo zgradbo ustavnosodnega postopka nastanejo pri odločanju ustavnega sodišča. Ne soglašam z nekaterimi, v javnih polemikah ob tej zadevi izraženimi stališči, da z uporabo določbe 6. člena ZUstS že a priori ni mogoče utemeljiti dopustnosti nobenega pravnega sredstva v postopku pred ustavnim sodiščem. Koliko je uporaba posameznih procesnih institutov iz analognih postopkov smiselna oziroma primerna, je treba presojati v vsakem posameznem primeru, pri tem pa upoštevati tudi pravno naravo zadeve. Pri presoji, kakšna je pravna narava zadeve, pa ne gre samo za vprašanje, ali je sedes zadeve izvorno na civilnem, na kazenskem ali na upravnem področju,3 ampak v zvezi z obravnavanim problemom zlasti za vprašanje, za katerega od različnih postopkov, ki jih glede na svoje pristojnosti lahko vodi Ustavno sodišče, gre. Pri iskanju odgovora na vprašanje, koliko so določbe analognih postopkovnih predpisov o dopustnosti pravnih sredstev primerne za uporabo v ustavnosodnih postopkih, se bo med drugim zanesljivo pokazala bistvena razlika med postopki abstraktne presoje in postopki po ustavnih pritožbah. Medtem ko posebnosti prvih skoraj v celoti izključujejo uporabo pravnih sredstev kot procesnih institutov, ki temeljijo na načelih pravnomočnosti, dokončnosti, znanega oziroma določenega števila strank in s tem določljivega obsega subjektivnih meja učinkovanja odločitev, pri drugih teh posebnosti v glavnem ni.

Določbe o pravnih sredstvih so tako močno prepletene s celotno zgradbo posameznega postopka, da jih je res mogoče le skrajno zadržano presajati v druge postopke, v katerih niso izrecno predvidena. To toliko bolj velja za postopek pred ustavnim sodiščem, ki je na področju, na katerem je pristojno, najvišji organ sodne oblasti, v naravi pravnih sredstev pa je praviloma tudi njihova devolutivnost4 - kar predpostavlja obstoj hierarhično nadrejenega organa, izjemoma pa obstoj organizacijskih predpisov, ki zagotavljajo, da organ ne bo dvakrat odločal o isti zadevi v enaki sestavi, samo izjemoma in izrecno pa tudi možnost popolnoma remonstrativnega pravnega sredstva. Z upoštevanjem teh kriterijev ni mogoče vnaprej izključiti takšne razlage 6. člena ZUstS, po kateri bi bila tudi v ustavnosodnem postopku lahko dovoljena smiselna uporaba določb o kakšnem remonstrativnem pravnem sredstvu, kot sta na primer po ZKP zahteva za varstvo zakonitosti in po ZPP obnova postopka.5 Vendar nujna restriktivna uporaba takšne možnosti kaže na to, da bi bilo tudi takšna pravna sredstva v posameznih primerih mogoče dovoliti le ob najhujših procesnih kršitvah, storjenih v postopku pred ustavnim sodiščem, ki po analognih predpisih predstavljajo podlago za vložitev takšnega remonstrativnega pravnega sredstva. Ob tem pa vse to lahko velja za postopke ustavne pritožbe, v mnogo manjši meri pa za postopke abstraktne presoje, kjer skoraj ni kriterija za določitev, kateri od sodnih postopkov naj bo izbran za analogni postopek. Na posebnosti, ki so v posameznih postopkih, kjer odločitve učinkujejo samo na stranke, utemeljene v naravi merituma, ki je predmet obravnave, se namreč v postopkih abstraktne presoje, ki imajo učinke erga omnes, ni mogoče prepričljivo sklicevati.


Franc Testen

Opombe:
1Tu ne nameravam obravnavati pravnega položaja, ki nastane, če Ustavno sodišče v postopku abstraktne presoje pobudo zavrne kot očitno neutemeljeno ali pa ugotovi, da izpodbijani predpis ni v neskladju z Ustavo oz. zakonom. To sodišče je v zvezi s ponovljenimi pobudami, ki so bile v takšnih primerih vložene zoper isti predpis, že ugotovilo, da zoper vlaganje takšnih pobud ne obstajajo nikakršne procesne ovire in je takšne pobude vedno meritorno presojalo. Tu bi le opozoril, da pri ponovni pobudi ne gre za vlogo, ki bi zastavljala vprašanje, ali je zoper odločitev Ustavnega sodišča dopustno redno oziroma izredno pravno sredstvo: ne izpodbija se odločitev Ustavnega sodišča, marveč se le ponovi pobuda, ki želi uspeti tam, kjer je predhodna pobuda propadla.
Procesno stališče, ki ga je v zvezi s tem sprejelo Ustavno sodišče, pa ravno kaže na to, da v postopkih abstraktne presoje načelo rei iudicatae kot procesna ovira za "ponovno odločanje o isti stvari" ni uporabno. V teh primerih je torej pravna pot za spremembo odločitve ustavnega sodišča odprta.
2Takšne postopke v nadaljevanju imenujem tudi analogni postopki.
3Ustavno sodišče je doslej v postopkih po ustavnih pritožbah določbo 6. člena ZUstS res uporabljalo tako, da je kot analogni postopek uporabljalo v civilnih zadevah ZPP, v kazenskih ZKP, v upravnih pa ZUP in ZUS. Takšna praksa je že pri ustavnih pritožbah lahko vprašljiva, saj so vprašanja, ki jih Ustavno sodišče obravnava v postopku ustavne pritožbe, popolnoma drugačna od vprašanj, ki jih v analognih postopkih obravnavajo sodišča. Toliko teže pa je opredeliti in utemeljiti, kateri naj bo analogni postopek v postopku abstraktne presoje. Tudi ta problem zelo oži in zaplete morebitno uporabnost določbe 6. člena ZUstS kot pravne podlage za uvedbo pravnih sredstev v ustavnosodni postopek. Ravno sistemi izrednih pravnih sredstev se v navedenih procesnih predpisih močno razlikujejo. Skoraj nemogoče je strokovno utemeljiti, uporaba katerih - zelo različnih - postopkovnih določb glede izrednih pravnih sredstev bi bila smiselna v posameznem primeru abstraktne presoje.
4Mogoče je tudi to razlog, da doslej še nisem zasledil, da bi se kakšen del pravne stroke zavzemal, naj bo zoper odločitve Ustavnega sodišča dovoljena tudi pritožba kot eno od pravnih sredstev. Posamezni udeleženci v postopkih so doslej na ustavno sodišče že nekajkrat vložili tudi pritožbe zoper njegove lastne odločitve, vendar jih je sodišče vedno zavrglo. Resni poskusi izpodbijanja odločitev ustavnega sodišča so se doslej omejili le na analogno uporabo določb o izrednih pravnih sredstvih. 5Ne pa n.pr. zahteva za varstvo zakonitosti po ZUS. To pravno sredstvo je v rokah vrhovnega državnega tožilca. Tu ne gre več samo za vprašanje dopustnosti določenega pravnega sredstva, ki ga je z vsemi pomisleki, težavami in omejitvami vendarle še mogoče obravnavati tudi s stališča 6. člena ZUstS, ampak za vprašanje pristojnosti državnega organa, da pravno sredstvo vloži. Takšne pristojnosti pa določba o smiselni uporabi določb zakonov, ki urejajo postopke pred sodišči, ne more podeliti.



Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 


Glasoval sem za sklep, ker menim, da pravilno rešuje temeljno vprašanje, ki je bilo predmet odločanja v tem primeru. Strinjam se tudi z veliko večino navedb v obrazložitvi, dodal pa bi naslednje: V tej zadevi se ustavna pritožba dr. M. in ostalih pojavlja zelo izrazito v funkciji pravnega sredstva zoper odločbo US RS št. U-I- 12/97. S tem odpira načelno vprašanje pravnih sredstev v postopku pred Ustavnim sodiščem.

Upoštevaje, da ima postopek pred Ustavnim sodiščem po procesnopravni plati, po eni strani, celo vrsto posebnosti, po drugi strani pa je s predpisi bistveno manj natančno določen, kakor so drugi postopki (sodni, upravni), je vendarle treba vztrajati pri izhodišču, da bi zakonodajalec, če bi imel takšen namen in to ne bi bilo v nasprotju z vlogo in položajem Ustavnega sodišča v naši ureditvi, tudi v tem postopku že sam predvidel pravna sredstva. Tako so, konec koncev, ravnali tisti tuji, dasi redki, zakonodajalci, ki so predvideli pravna sredstva v zvezi z odločanjem ustavnih sodišč.

Nasprotno, naš zakonodajalec tega ni storil, temveč je - kakor pravilno opozarja sklep - celo v tistem primeru, ki se mu je dobesedno ponujal in v zvezi s katerim pritožbo celo omenja (3. odst. 55. čl. ZUstS), to pravno sredstvo izrecno izključil. Toliko bolj nesprejemljivo je zato razmišljanje, da bi bila pritožba dopustna v tistih primerih, v katerih ni niti omenjena, kaj šele predvidena.

Pri vprašanju dopustnosti pritožbe zoper odločitve Ustavnega sodišča zato ne gre toliko za vprašanje pristojnosti tega sodišča (tč. B. 5. obrazložitve), temveč za (načelno) vprašanje, kaj je s pravnimi sredstvi v postopku pred tem sodiščem; vprašanje je treba, po mojem prepričanju, rešiti na način, ki je naveden v 3. in 4. odst. tega ločenega mnenja.

Poleg načelne odločitve, bi uvedba tako pomembnega in kompleksnega pravnega instituta, kakor so pravna sredstva, terjala poglobljen razmislek in odločitev o velikem številu nikakor ne nepomembnih in nič kaj preprostih vprašanj. V načelni diskusiji, ki se je razvila ob tem primeru, so se morebiti nekoliko sramežljivo skrivala v ozadju in so se na prvi pogled morda komu zdela drugotnega pomena, vendar so še kako tehtna. Omenjam samo nekatera:

- v katerih primerih odločanja Ustavnega sodišča bi bila pritožba pojmovno možna;

- kdaj naj bo pritožba dopustna;

- komu in kdaj gre pravica do pritožbe;

- vsebina, modalitete in roki za pritožbo;

- pritožbeni razlogi;

- postopek s pritožbo;

- odločitve v zvezi s pritožbo.

In ko bi se enkrat odprla pot do pritožbe v postopku pred Ustavnim sodiščem, bi duh iz steklenice že ušel: naslednja stopnička za razpravo bi postala izredna pravna sredstva.

Na nobeno od teh vprašanj ni mogoče zadovoljivo odgovoriti s sklicevanjem na 6. čl. ZUstS, ki odkazuje na uporabo drugih sodnih postopkov za procesna vprašanja, ki niso urejena s tem zakonom.

Rešitve tako pomembnih načelnih vprašanj, kakor so uvedba in obstoj pravnih sredstev na eni strani ter njihova celotna pravna ureditev na drugi strani, v naši pravni kulturi in tradiciji pač ni mogoče zasnovati na preposti odkazilni normi, ki, takšna kakršna je, utegne biti nevarna in težavna za uporabo celo glede znatno manj daljnosežnih vprašanj.

Tudi po tej poti, na prvi pogled morebiti prakticistični, čeprav sem globoko prepričan, da temu ni tako, prav tako pridem do sklepa, da pritožba v postopku pred Ustavnim sodiščem ni dopustna.


dr. Zvonko Fišer
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
08.12.1998
Datum odločitve:
04.03.1999
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US19350