Up-175/95

Opravilna št.:
Up-175/95
Objavljeno:
OdlUS V, 57 | 16.02.1996
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1996:Up.175.95
Akt:
Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1185/95 z dne 22.12.1995, Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1217/95 z dne 19.12.1995 in Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 252/95 z dne 3.11.1995
Izrek:
1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani in sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani se razveljavijo. 2. Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki mora odločiti v 24 urah.
Evidenčni stavek:
Na podlagi drugega odstavka 20. člena Ustave in tretjega odstavka 200. člena Zakona o kazenskem postopku mora sodišče med kazenskem postopku ves čas po uradni dolžnosti in na predlog obdolženca preverjati, ali so podani zakonski pogoji za pripor in mora pripor takoj odpraviti, če ugotovi, da niso podani pogoji, ki jih za pripor določata Ustava in ZKP.

Sodišče se pri presoji osebnosti priprte osebe, njenega zdravstvenega stanja in družinskih razmer ne sme opreti le na izvedeniško mnenje in na poročila skrbstvenih organov, ampak mora, upoštevajoč vse posebne okoliščine, samo napraviti sklep, kako vplivajo ugotovljene spremenjene razmere na obstoj ponovitvene nevarnosti.
Geslo:
Pripor, pogoji za pripor.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika,
Pogoji za pripor, njihovo preverjanje po uradni dolžnosti.
Pravna podlaga:
Ustava, 20. čl.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 200., 205., 207. čl.
Zakon o ustavnem sodišču (ZUstS), 40., 1. odst. 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se ustavno sodišče sklicuje na svoje odločbe Up-57/95, Up-74/95,Up-75/95 in Up-123/95.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-175/95
16.2.1996



O D L O Č B A
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi N.L. iz L., sedaj v priporu, ki jo zastopajo dr. P.Č., R.Č. in A.Č., odvetniki v G., na seji dne 16. februarja 1996

o d l o č i l o:

1. Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1185/95 z dne 22.12.1995, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 1217/95 z dne 19.12.1995 in sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 252/95 z dne 3.11.1995 se razveljavijo.

2. Zadeva se vrne v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki mora odločiti v 24 urah.
 
 
O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Pritožnica je dne 21.11.1995 vložila ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je senat Okrožnega sodišča na glavni obravnavi dne 3.11. 1995 zavrnil predlog njenih zagovornikov za odpravo pripora. V ustavni pritožbi uveljavlja kršitve 18., 19., 20., 22., 23., 27., in tretjega odstavka 53. člena Ustave. ter tretjega odstavka 5. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Navaja, da je v priporu, ki traja že 10 mesecev, hudo zbolela, o čemer obstaja vsa dokumentacija v spisu. Nadaljnje bistvene navedbe so:

- V priporu ji ni omogočeno vsakodnevno zdravljenje pri psihiatru, prav tako pa ni možna hospitalizacija, ker v Centru za mentalno zdravje, kakor tudi v Kliničnem centru ni možnosti zavarovanja.

- Sodišče se je v izpodbijanem sklepu oprlo na mnenje izvedenca dr. L., ki pa je podal zgolj rutinsko izvedeniško mnenje. - Navedbe in utemeljevanje senata glede pritožničinih štirih otrok so pavšalni, nelogični, neživljenjski in cinični ter v nasprotju z zdravniškimi in psihološkimi mnenji, ki so v kazenskem spisu.

- Otroci jo vidijo le vsak teden po 15 minut v prisotnosti paznika, ali pa jo čakajo pred sodno dvorano. Zaradi njenega pripora so mlajši trije otroci, stari 4 in 2 leti popolnoma uničeni, 13 - letna hči pa je poskušala samomor.

Pritožnica meni, da varstvo potencialnih oškodovancev ne more biti priporni razlog, saj 20. člen Ustave dopušča pripor le, da se zavaruje varnost ljudi, ne pa tudi njihovo premoženje.

Poudarja tudi, da v izpodbijanem sklepu niso upoštevana stališča Ustavnega sodišča v zadevah Up 57/95, Up-74/95, Up-75/95 in 123/95, ki zavezujejo sodišča, da morajo ugotoviti konkretne okoliščine, iz katerih je možno potegniti na življenjskih izkušnjah utemeljen sklep, da obstaja realna nevarnost, da bo prav prizadeti posameznik ponovil določeno kaznivo dejanje.

2. Dne 15.1.1996 so zagovorniki pritožnice poslaIi listino "obvestilo zdravniku" z dne 5.1.1996 in psihiatrični izvid nevropsihiatra dr. Ž. z dne 4.1.1996, iz katerih je razvidno, da ima pritožnica napade z izgubo zavesti, s slinjenjem in krči. Psihiater predlaga nevrološko obravnavo, povečano pozornost zaradi suicidalnosti ter "nujno angažiranje v smislu odprave pripora, saj pacientka v stanju, v kakršnem je, najbrž ni v stanju ponavljati kazniva dejanja". Meni, da ji pripor očitno poslabšuje fizično in psihično stanje ter povzroča veliko škodo tudi njenim otrokom.

3. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom na glavni obravnavi dne 3.11.1995 zavrnil predlog zagovornikov obtožene N.L. za odpravo pripora. V izpodbijanem sklepu senat ugotavlja, da pri pritožnici še vedno obstaja priporni razlog ponovitvene nevarnosti iz istih razlogov, glede katerih je bil pripor odrejen in nazadnje podaljšan s sklepom št. Ks 1044/95 z dne 19.10.1995. Senat poudarja, da je obdolženka utemeljeno sumljiva, da je bila storila večje število kaznivih dejanj goljufije, s katerimi naj bi si bila pridobila sorazmerno visoko premoženjsko korist, ter da zoper njo teče še preiskava zaradi večjega števila kaznivih dejanj goljufije in kaznivega dejanja izdaje nekritega čeka. Sodišče v izpodbijanem sklepu meni, da še vedno obstaja realna nevarnost, da bo na prostosti lahko ponovila istovrstna kazniva dejanja in se pri tem sklicuje na izvedeniško mnenje psihiatra dr. J.L., da pritožničine duševne težave, stresno reagiranje, ne zmanjšujejo možnosti, da ne bi mogla storiti kaznivih dejanj, katerih je obtožena. Sodišče tudi ni upoštevalo navedbe v predlogu za odpravo pripora, da je pritožnica popolnoma psihofizično uničena. Pri tem se sklicuje na navedeno psihiatrično izvedensko mnenje, da pripor sicer deluje na pritožnico obremenjujoče in neugodno, vendar ne bolj kot na mnoge druge osebe, ki so v priporu, ter da znaki stresnega reagiranja niso samo posledica pripora, ampak tudi splošnih življenjskih okoliščin, v katerih se je znašla zaradi prekinitve zveze s svojim izvenzakonskim partnerjem. Sodišče v izpodbijanem sklepu podrobno navaja, kje se sedaj nahajajo otroci in kdo skrbi zanje. Glede skrbi za otroke pred odreditvijo pripora pa sodišče na podlagi poročila Centra za socialno delo Ljubljana Moste - Polje ugotavlja, da pritožnica svojim otrokom v času, ko je bila v tujini, ni nudila vzgoje in je zaradi tega tudi v kazenskem postopku zaradi zanemarjanja roditeljskih dolžnosti. Pri tem sodišče poudarja, da je pritožnica osumljena kaznivih dejanj goljufije, ki naj bi jih bila storila še po rojstvu četrtega otroka, in meni, da dejstvo, da ima pritožnica štiri otroke, in njihovo zdravstveno stanje ne morejo vplivati na priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Senat nadalje meni, da je podana sorazmernost med težo kaznivih dejaj in višino povzročene škode in trajanjem pripora ter da je "pripor tudi neizogibno potreben zaradi zaščite pravice potencialnih oškodovancev glede na to, da je obdolženka osumljena večih hudih kaznivih dejanj zoper premoženje in z njimi posegala v pravice drugih oseb".

4. Ustavna pritožba je bila poslana Okrožnemu sodišču v Ljubljani, ki je poslalo na vpogled kazenski spis in v svojem dopisu z dne 13.2.1996 odgovorilo na nekatere navedbe v ustavni pritožbi. Bistvene navedbe v odgovoru so:

- Postopek bi se lahko že končal, če ne bi bilo predlogov zagovornika za preložitev glavnih obravnav dne 20.9.1995, 13.12.1995 in 1.2.1995, glede na zdrvastveno stanje obtoženke pa je morala biti preložena tudi glavna obravnava dne 13.2.1996.

Izvedenec psihiater bo ocenil, ali se je obtoženka sposobna udeležiti glavne obravnave dne 26.2.1996 in bo odgovoril na druga strokovna vprašanje.

- Opozarjajo na socialni poročili Centra za socialno delo Ljubljana Moste-Polje in na izvedensko mnenje psihiatra dr. J.L. (v spisu).

- Dejanji po obtožbi v spisu I K 252/95 naj bi obtoženka storila v času, ko je zoper njo bila v teku preiskava za več kaznivih dejanj goljufije.

5. Dne 15.2.1996 so zagovorniki pritožnice z dopisom (prošnja za pospešitev zadeve) med drugim sporočili Ustavnemu sodišču, da je bila po dvakratnem epileptičnem napadu, do katerega je prišlo na glavni obravnavi dne 13.2.1996, pritožnica po nalogu sodnice odpeljana v psihiatrično bolnico, kjer da zanjo nihče nič ne sprašuje, pritožnica pa da v to bolnico ne spada in da oni ne vedo, kaj bi z njo, medtem ko se po mnenju zagovornikov njeni stanje rapidno slabša, zaradi česar iz razlogov humanosti prosijo za pospešitev zadeve.

B.

6. Ustavno sodišče je na seji senata s sklepom z dne 29.1.1996 sprejelo ustavno pritožbo N.L. v obravnavo.

7. Ustavno sodišče je vpogledalo spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. I K 252/95.

8. Pritožnica je vložila ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je senat Okrožnega sodišča v Ljubljani na glavni obravnavi dne 3.11.1995 zavrnil predlog njenega zagovornika za odpravo pripora. Pritožnica se je v času vložitve ustavne pritožbe nahajala v priporu na podlagi sklepa o podaljšanju pripora opr. št. Ks 1044 z dne 19.10.1995. Pritožnica se še nahaja v priporu in sicer je bil zoper njo pripor podaljšan s sklepom št. Ks 1217/95 z dne 19.12.1995 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. Kp 1185/95 z dne 22.12.1995. Na glavni obravnavi dne 13.2.1996 je senat zavrnil predlog zagovornika za odpravo pripora, stranke pa so se odpovedale pismenemu odpravku sklepa o priporu.

9. Ustava v prvem odstavku 20. člena določa, da se sme oseba, za katero obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, pripreti samo na podlagi odločbe sodišča, kadar je to neogibno potrebno za potek kazenskega postopka ali za varnost ljudi. Po določbi drugega odstavka 20. člena pa sme pripor trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski razlogi. Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in 70/94, v nadaljevanju: ZKP) v tretjem odstavku določa, da se mora pripor odpraviti v kateremkoli času med postopkom, brž ko prenehajo razlogi, zaradi katerih je bil pripor odrejen. Na podlagi navedenih določb morajo sodišča med kazenskim postopkom ves čas po uradni dolžnosti preverjati, ali so še podani zakonski razlogi za pripor in morajo pripor odpraviti, če ugotovijo, da ni več razlogov zanj. V ta namen ZKP vsebuje določbe (205. in 207. člen), ki postavljajo sodišču roke, v katerih morajo tudi brez predloga strank preizkusiti, ali še obstojijo priporni razlogi. Obdolženec sme biti pridržan v priporu le na podlagi sklepa o podaljšanju pripora. Prav tako pa sme sam obdolženec kadarkoli med postopkom podati predlog, da se pripor zoper njega odpravi in da sodišče preizkusi, ali je priporni razlog še podan.

10. Ustavno sodišče je v odločbah št. Up-57/95, Up-74/95 in Up- 75/95, s katerimi je odločalo o ustavnih pritožbah v zvezi s pripori, sprejelo stališče, da mora sodišče pri vsakem odločanju o priporu skrbno presoditi morebitne nove okoliščine, ki se pojavijo med postopkom na strani pritožnika, vključno z njegovim zdravstvenim stanjem. Ustavno sodišče je v navedenih odločbah sprejelo tudi načelno stališče, da iz vsebine pojma "neogibno potrebno za varnost ljudi" iz 20. člena Ustave ni mogoče vnaprej izključiti premoženjskih deliktov, češ da z njimi varnost ljudi sploh ne more biti ogrožena. Poudarilo pa je, da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo odtehtala posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi. Nadalje je sprejelo stališče, da mora iz vseh konkretnih okoliščin, ki opravičujejo bojazen, da bo prizadeti ponovil kaznivo dejanje, izhajati realna nevarnost, ki mora biti tako velika, da ob uporabi načela sorazmernosti opravičuje pripor. Po odločbi Ustavnega sodišča št. Up 123/95 z dne 6.10.1995 mora sodišče pri presoji, ali obstoja realna nevarnost ponovitve kaznivega dejanja, upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obdolženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje.

11. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri odločanju o predlogu za odpravo pripora upoštevalo predvsem veliko število kaznivih dejanj, za katera je pritožnica obtožena, ter njihovo težo in da zoper njo tečeta še dva kazenska postopka zaradi kaznivih dejanj goljufije in izdaje nekritega čeka. Sodišče je presojalo tudi pritožničino zdravstveno stanje in njene družinske razmere. Pri presoji pritožničinega zdravstvenega stanja je oprlo svojo utemeljitev na psihiatrično mnenje izvedenca psihiatra dr. J.L. in ocenilo, da še vedno obstaja realna nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. Sodišče je tudi presojalo dejstvo, da je pritožnica mati štirih mladoletnih otrok, vendar je na podlagi poročila Centra za socialno delo Ljubljana Moste - Polje sklepalo, da obdolženkini štirje otroci in njihovo zdravstveno stanje ne morejo vplivati na priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Iz obrazložitve sklepa tudi izhaja, da je senat opravil tudi presojo sorazmernosti, s tem ko je sklenil, da je pripor zoper pritožnico neizogibno potreben zaradi varstva "pravice potencialnih oškodovancev".

12. Iz sklepa opr. št. Ks 1044 z dne 19.10.1995, na podlagi katerega se je pritožnica nahajala v priporu v času izdaje izpodbijanega sklepa in na katerega se tudi sklicuje senat v izpodbijanem sklepu, je razvidno, da je sodišče pri preizkusu pripornih razlogov in ob upoštevanju posebnih okoliščin opravilo presojo sorazmernosti in ocenilo, da je zaradi varovanja integritete ljudi in njihovega premoženja, ki jim zagotavlja eksistenčno varnost, potrebno podaljšanje pripora in da na takšen zaključek ne morejo vplivati ugotovljene družinske razmere.

13. Ustavno sodišče je na podlagi podatkov spisa in izpodbijanega sklepa ugotovilo, da senat pri odločanju o pritožničinem predlogu za odpravo pripora ni upošteval pomembne okoliščine, da se je pritožničino zdravstveno stanje med trajanjem pripora bistveno poslabšalo. Senat se je pri presoji te okoliščine oprl izključno na izvedeniško mnenje psihiatra dr. J.L., ki meni, da pritožničino takratno duševno stanje ne odpravlja, ne zmanjšuje in ne povečuje verjetnosti ponovitve kaznivih dejanj in da pripor na pritožnico deluje obremenjujoče in neugodno, vendar ne bolj kot na mnoge druge osebe v priporu.

Senat ni upošteval psihiatričnega izvida nevropsihiatra dr. D.Ž. z dne 23.10.1995 in tudi v izpodbijanem sklepu ni navedel razlogov, zakaj ne sprejema njegovega izvida. Iz navedenega psihiatričnega izvida je razvidno, da gre pri pritožnici za hudo depresivno reakcijo z resno suicidalno ogroženostjo ter krvavitve iz želodčne sluznice; hkrati pa sodišču tudi predlaga, da se pritožnici omogoči stalne stike s hčerko, ki je tudi sama v hudi depresivni krizi. Da je pritožničino zdravstveno stanje izredno slabo, je prav tako razvidno iz izvedeniškega mnenja kot celote. Tudi v tem izvidu je ugotovljeno, da ima pritožnica znake kroničnega stresnega reagiranja in da je verjetnost samodestruktivnega ravnanja precejšnja. Senat je pri presoji, ali je na podlagi vseh ugotovljenih okoliščin podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti, oziroma ali obstaja realna nevarnost, da bi pritožnica na prostosti ponavljala kazniva dejanja goljufije, v celoti in nekritično sledil izvedenskemu mnenju in to v tistem delu, ko bi moral sam na podlagi vseh podatkov in dokazil v spisu pretehtati, ali pri pritožnici glede na njeno spremenjeno zdravstveno stanje še obstaja takšna stopnja nevarnosti, da še opravičuje pripor.

14. Ustavno sodišče na podlagi vsega navedenega ocenjuje, da pri pritožnici glede na njeno zdravstveno stanje vsaj v času, dokler tako stanje traja, ni podana realna nevarnost, da bi pritožnica na prostosti ponavljala kazniva dejanja. Tako oceno potrjuje tudi psihiatrični izvid z dne 4.1.1996, ki ga je zagovornik pritožnice poslal Ustavnemu sodišču v dopolnitev vložene ustavne pritožbe in iz katerega je razvidno, da se pritožničino stanje slabša, da je bila zaradi nejasnih izgub zavesti s krči in zaradi glavobolov predlagana nevrološka obravnava pritožnice ter da v stanju,v kakršnem je, najbrž ni sposobna ponavljati kaznivih dejanj. Tudi drugi podatki v spisu kažejo, da se je pritožničino zdravstveno stanje očitno poslabšalo. Iz spisa je razvidno, da je pri pritožnici dne 5.11.1995 prišlo do ponovne krvavitve iz želodčne sluznice, da je dne 20.11.1995 imela žolčni napad in je bila v Bolnici dr. Petra Držaja operirana zaradi akutnega vnetja žolčnika. Tudi iz zapisnika glavne obravnave z dne 13.2.1996 izhaja, da pritožnica v takšnem zdravstvenem stanju ne fizično ne psihično ni zmožna, da bi na prostosti ponavljala kazniva dejanja, zaradi kakršnih teče zoper njo kazenski postopek.

15. Ustavno sodišče zato sodi, da v sklepih, navedenih v izreku te odločbe, gornji elementi za presojo niso bili v zadostni meri upoštevani. Zato je navedene sklepe razveljavilo in vrnilo zadevo pristojnemu sodišču, ki bo ob ponovnem odločanju moralo upoštevati razloge iz te odločbe. Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94, v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče za novo odločanje o priporu pritožnice določilo rok 24 ur.

C.

16. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj. dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo soglasno. Pritrdilna ločena mnenja so dali oziroma napovedali sodniki Krivic, Šinkovec, Šturm in Zupančič.


Predsednik
dr. Tone Jerovšek



Up-175/95
19.2.1996

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Krivica 


I.

V formalnem smislu je bilo glasovanje četverice sodnikov, ki smo se zavzemali za to, da bi že Ustavno sodišče samo takoj odpravilo pripor, napačno oziroma rezultat pomote pri izvedbi glasovanja: ker smo se strinjali le s 1. točko izreka (razveljavitev sklepov o priporu), 2. točki izreka (vrnitev zadeve v ponovno odločanje Okrožnemu sodišču) pa smo nasprotovali, bi moralo biti tudi glasovanje izvedeno na ta način (ločeno po točkah izreka in ne o izreku kot celoti). Tole ločeno mnenje je po vsebini torej delno odklonilno ločeno mnenje (ker odklanja del izreka) in le delno pritrdilno (kolikor navaja dodatne ali drugačne argumente za obrazložitev 1. točke izreka).
 
II.
 
Za takojšnjo odpravo pripora (z odločbo samega Ustavnega sodišča) sem se zavzemal iz treh razlogov: prvič, ker so bili izpolnjeni vsi zakonski pogoji za to (po prvem odstavku 60. člena ZUstS), drugič, ker je bilo v konkretnem primeru neprestanega slabšanja zdravstvenega stanja pripornice skrajšanje pripora za vsak dan še pomembnejše kot pri priporniku, ki je s priporom prikrajšan le za svobodo, in tretjič, ker je prišlo tri dni pred našim odločanjem celo do skrajno problematične in najbrž tudi z medicinskega gledišča (glej navedbe v 5. točki obrazložitve) nedopustne premestitve pripornice v zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice, kar bo morda treba šteti za dodatno kršenje njenih pravic - predvsem pa bi bilo ta skrajno nedopustni položaj treba kar najhitreje prekiniti.
 
Poleg takojšnje odprave pripora sem predlagal, da se v izrek vključi še dodatna točka, ki naj bi se glasila: "Pristojna socialna služba (Center za socialno delo Ljubljana Moste-Polje) po odpravi pripora skrbi za primerne ukrepe, ki jih izvede sama ali jih predlaga pristojnim organom in službam, če bi bili taki ukrepi potrebni iz socialnih, zdravstvenih ali drugih razlogov, in o tem sproti poroča Okrožnemu sodišču v Ljubljani." Tako odločitev bi Ustavno sodišče lahko sprejelo ob smiselni uporabi drugega odstavka 40. člena (v zvezi z 49. členom)
 
ZUstS, po katerem Ustavno sodišče, "če je potrebno, določi, kateri organ mora izvršiti odločbo in na kakšen način". V tem izjemnem primeru, ko zaradi socialnih (družinskih) in zdravstvenih komplikacij, nastalih med priporom, obstaja nevarnost nastanka nepredvidenih socialnih, zdravstvenih ali drugih komplikacij tudi po odpravi pripora, bi bilo treba poskrbeti za izvršitev odločbe Ustavnega sodišča ne le v smislu drugega odstavka 60. člena ZUstS, torej za odpravo pripora, ampak - po ugotovljeni kršitvi pravice pritožnice do osebne svobode - tudi za preprečitev morebitnih za samo pritožnico, njene otroke ali druge osebe škodljivih posledic te kršitve, do katerih bi lahko pripeljalo zdravstveno stanje pritožnice, ugotovljeno z zdravniškimi izvidi, ali njegovo nadaljnje poslabšanje.
 
Zakonski pogoji za to, da bi Ustavno sodišče samo odpravilo pripor, so navedeni v prvem odstavku 60. člena ZUstS, ki se glasi: "Če Ustavno sodišče odpravi posamični akt, lahko odloči tudi o sporni pravici oziroma svoboščini, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so na podlagi odpravljenega posamičnega akta že nastale ali če to terja narava ustrezne pravice oziroma svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti."
 
Da bi bilo v tem konkretnem primeru to nujno storiti že "zaradi odprave posledic, ki so ... že nastale", namreč zdravstvenih posledic, je razvidno že iz navedb v obrazložitvi odločbe.
 
Poleg tega tako ravnanje "terja narava ustrezne pravice oziroma svoboščine", namreč osebne svobode. V drugem odstavku 20. člena Ustave je izrecno določeno, da sme pripor trajati samo toliko časa, dokler so za to dani zakonski pogoji. Ker je v 14. točki obrazložitve ugotovljeno, da realna nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj ni podana, da torej ponovitvene nevarnosti kot zakonskega pogoja za pripor (vsaj dokler traja zdravstveno stanje, kakršnega zdravniški izvidi ugotavljajo že od 26. oktobra 1995 dalje) ni, je torej očitno, da je neobstoj zatrjevanega zakonskega pogoja za pripor Ustavno sodišče ugotovilo dne 16. februarja 1996 in da bi zato v skladu z drugim odstavkom 20. člena Ustave pripor moral že takrat tudi prenehati. Že omenjene ugotovitve v 14. točki obrazložitve so hkrati dokaz, da je bil izpolnjen tudi drugi pogoj iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, namreč, da je bilo možno odločiti na podlagi podatkov v spisu (čeprav po logiki postopka in tudi glede na določbe 28. člena ZUstS nikakor ni izključeno, da bi Ustavno sodišče odločalo tudi na podlagi dodatnih podatkov, ki bi jih v postopku pridobilo samo).
 
Z omenjenimi ugotovitvami v 14. točki obrazložitve (da ponovitvene nevarnosti že nekaj časa ni več) je torej v neskladju stališče v 15. točki, da zato Ustavno sodišče vrača zadevo pristojnemu sodišču, "ki bo ob ponovnem odločanju moralo upoštevati razloge iz te odločbe".
 
III.
 
Ne strinjam pa se v celoti tudi z obrazložitvijo 1. točke izreka, ki jo podpiram. Obrazložitev se je omejila na ugotovitev, da ponovitvena nevarnost ne obstaja (od 3. novembra 1995 naprej - od dne sprejetja prvega od treh razveljavljenih sklepov o priporu) izključno zato, ker v nastalem zdravstvenem stanju pripornica ni več ne fizično ne psihično zmožna ponavljati kazniva dejanja. Po mojem mnenju pa bi bilo tudi v primeru, da bi ponovitvena nevarnost sama po sebi še obstajala, pripor v tem konkretnem primeru kljub temu treba odpraviti - ali vsaj razveljaviti sklepe o priporu in zahtevati od pristojnega sodišča ponovno odločanje.
 
V treh odločbah v pripornih zadevah z dne 7. julija 1995, omenjenih v 9. točki obrazložitve, namreč ni rečeno samo, da mora sodišče pri vsakem odločanju o priporu skrbno presoditi morebitne nove okoliščine, vključno z zdravstvenim stanjem pripornika, ampak tudi, da mora ob uporabi načela sorazmernosti pretehtati, ali bi v konkretnem primeru odprava pripora pomenila tako velik poseg v ustavno pravico drugih ljudi do varnosti, da to odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode. Pri tem je Ustavno sodišče opozorilo tudi na presojo tako imenovane sorazmernosti v ožjem pomenu: sodišča morajo presojati, ali je poseg v obdolženčevo svobodo v razumnem sorazmerju z dobrino, ki naj se s posegom zavaruje, in z razumno pričakovanim učinkom takega zavarovanja. Po odločbi št. Up-123/95 z dne 6.10.1995 pa mora sodišče pri presoji upoštevati ne samo težo in okoliščine storitve očitanega kaznivega dejanja, ampak tudi osebnost obtoženca, okolje in razmere, v katerih živi, in njegovo dotedanje življenje.
 
V pričujočem primeru je redno sodišče v izpodbijanem sklepu sicer presojalo tudi pritožničine družinske razmere, vendar je upoštevalo le okoliščino, da je pritožnica zapustila otroke in odšla za dve leti v tujino, ne da bi poskrbela za otroke, ter da je bila zaradi tega zoper njo vložena ovadba zaradi kaznivega dejanja zanemarjanja otrok - ni pa upoštevalo tega, da je pritožnica dejansko skrbela za vse štiri otroke od leta 1993, ko se je vrnila iz tujine, in da je najmlajši otrok star šele dve leti, ko lahko ločenost od matere povzroči trajne posledice v njegovem duševnem in telesnem razvoju. Prav tako ni upoštevalo psihiatričnega izvida, v katerem se izrecno predlaga sodišču, naj omogoči pripornici stalne stike s 13-letno hčerko, ki je v hudi depresivni krizi. Senat v izpodbijanem sklepu ne utemeljuje, zakaj tega ni upošteval, ampak samo na splošno ugotavlja, da vse te okoliščine nimajo nobenega vpliva na priporni razlog ponovitvene nevarnosti.
 
Celo v primeru, če bi bilo to res in sama ponovitvena nevarnost zaradi navedenih družinskih okoliščin ne bi bila nič zmanjšana (kar se mi zdi močno sporno), bi bilo nesprejemljivo stališče, da tovrstne okoliščine nimajo nobenega vpliva na dopustnost pripora iz razlogov sorazmernosti. Nasprotno, presoja sorazmernosti pomena varovanih dobrin nasproti teži posega se bistveno spremeni, če varovanju možnih oškodovancev pred morebitnimi nadaljnjimi goljufijami obdolženke stojita nasproti ne le pravica obdolženke do osebne svobode in do zdravja, ampak tudi temeljne pravice njenih otrok. Seveda je te pravice svojih otrok najprej ogrozila pritožnica sama, ne le z dveletno zapustitvijo, ampak tudi s kriminalno dejavnostjo, če ji bo dokazana, in z njenimi posledicami - toda vse to države ne opravičuje, da bi otrokom (v tej starosti|) smela povzročati še dodatno škodo z nadaljnjim zadrževanjem njihove matere v priporu, in to zaradi slabo izkazane realne nevarnosti nadaljnjih goljufij (tudi če bi je trenutno zdravstveno stanje pripornice ne izključevalo). Ob tem pa je treba opozoriti še na stališče Ustavnega sodišča, citirano že v 9. točki obrazložitve, "da nevarnost ponavljanja premoženjskih deliktov praviloma ne bo odtehtala posega v osebno svobodo, če ne bo šlo za težje delikte z elementi nasilja ali drugačnega poseganja v najpomembnejše ustavno varovane dobrine drugih ljudi" (npr. za premoženjski delikt, ki nekoga spravi ob sredstva za preživljanje in podobno).
 
V izpodbijanih sklepih presoja, ali v konkretnem primeru gre za take premoženjske delikte, ni bila opravljena, čeprav bi po stališču Ustavnega sodišča praviloma le realna nevarnost ponavljanja prav takih deliktov lahko odtehtala že zgolj poseg v osebno svobodo obdolženca, kaj šele pripor, ki resno ogroža celo njegovo zdravje ali pa celo zdravje, normalen razvoj in druge pravice obdolženčevih otrok. Ustavno sodišče bi zato po mojem mnenju moralo v svoji odločbi opozoriti tudi na te bistvene napake rednih sodišč pri presoji utemeljenosti pripora v izpodbijanih sklepih.


Matevž Krivic


Up-175/95
16. februar 1996


Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje 
sodnikov dr. Šinkovca in dr. Zupančiča 


Glasovala sva sicer za razveljavitev odločb rednega sodišča, vendar sva samo delno za to odločitev, ker sva bila mnenja, da bi Ustavno sodišče moralo samo odpraviti pripor.

 
Sodnika:
 
dr. Janez Šinkovec
 
dr. Boštjan M. Zupančič



Up-175/95
21. februar 1996


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Lovra Šturma 


V razpravi o sprejemanju odločitve sem se v tem primeru zavzemal za to, da Ustavno sodišče pripora ne bi razveljavilo, ampak da bi ga odpravilo. Hkrati z odpravo pripora bi bilo namreč po mojem mnenju enostavneje odrediti posebne dodatne ukrepe, kakor le z razveljavitvijo pripora. Z dodatnimi ukrepi mislim nadomestila za pripor, na katera izrecno opozarja resolucija R(80) 11. odbora Ministrov Evropskega sveta o priporu iz 1980. leta. III. poglavje te resolucije z naslovom: "Načela za uporabo nadomestil za pripor" primeroma navaja v 15. točki naslednje možnosti za uporabo nadomestil za pripor:
 
- obljuba osumljenca, da se bo odzival na pozive sodišča in da ne bo oviralkazenskega postopka;
 
- obljuba osumljenca, da ne bo zapustil kraja prebivališča, ki ga določi sodišče;
 
- prepoved da bi osumljenec zapustil določen kraj brez dovoljenja sodišča;
 
- obveznost osumljenca, da se bo v določenih rokih javljal pri določenem organu (sodišče, policija);
 
- odvzem potnega lista ali drugih osebnih dokumentov; - plačilo varščine ali drugega pologa (vrednostni papirji, zlatnina), glede na oceno osebnosti in materialne zmožnosti osumljenca;
 
- sprejem obljube, ki jo da za osumljenca druga oseba; - nadzor in pomoč organa, ki ga določi sodišče.
 
Dodatne ukrepe Ustavno sodišče lahko odredi na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS, ki se v zvezi z 49. členom ZUstS smiselno uporablja tudi za odločanje o ustavni pritožbi.
 
Zato sem predlagal, naj se v izrek vključi še dodatna točka, ki bi poleg odprave pripora v prvi točki izreka v tem primeru odredila namesto pripora nadomestilo in sicer prepoved, da bi osumljenka zapustila svoje stanovanje brez dovoljenja sodišča (tako dovoljenje bi bilo treba dati vnaprej za obisk zdravnika oz. zdravstvenih zavodov) in obveznost osumljenke, da se vsakodnevno javlja pri policiji. Zaradi morebitnih socialnih in zdravstvenih implikacij bi prišlo v poštev tudi to, da bi se odredil nadzor in pomoč pristojne socialne službe za čas, v katerem bi bila na podlagi medicinskih implikacij takšen nadzor oz. pomoč potrebna.
 
V razpravi sem tudi predlagal naj Ustavno sodišče v obrazložitev vključi poziv zakonodajalcu, naj dopolni zakon o kazenskem postopku tako, da bodo sodišča imela možnosti določiti nadomestila za pripor. Ker ta predlog ni bil sprejet, izkoriščam priložnost sedaj in na tem mestu pozivam zakonodajalca, naj čim prej dopolni zakon o kazenskem postopku tako, da bo upošteval prej navedeno resolucijo iz 1980. leta. Pripominjam, da so prvo resolucijo o priporu države Evropske skupnosti sprejele že 1965. leta. Nato so 1973. leta sprejele Minimalna pravila za obravnavanje pripornikov, nato 1980. leta pa novo resolucijo o priporu. Številne evropske države so sledile priporočilom in poleg pripora uporabljajo celo paleto milejših preventivnih ukrepov. V Sloveniji takih ukrepov ( z izjemo varščine) ne poznamo, ker jih veljavna zakonska ureditev ne pozna. Zato pozivam zakonodajalca, naj sledi razvoju sodobne kriminalne politike in kazenskega postopka in z novelo veljavnega zakona o kazenskem postopku predvidi kar se da široko uporabo nadomestil za pripor, določitev katerih naj bi bila v pristojnosti sodišča.


Sodnik
Dr. Lovro Šturm
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
21.11.1995
Datum odločitve:
16.02.1996
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US17699