U-I-37/04

Opravilna št.:
U-I-37/04
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.04.2004
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2004:U.I.37.04
Akt:
Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) (ZUstS), 9. čl.
Izrek:
Pobuda za oceno ustavnosti 9. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) se zavrže.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče zavrže pobudo, če pobudnik ne izkazuje več pravnega interesa za presojo izpodbijanega predpisa.
Geslo:
1.4.9.2 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stranke - Interes.
1.4.51.4 - Ustavno sodstvo - Postopek - Procesne predpostavke (v vseh postopkih razen v postopku ustavne pritožbe) - Pravni interes za vložitev pobude.
1.5.51.1.2.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku abstraktne presoje - Zavrženje pobude - Ker ni pravnega interesa.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 25, Zakon o Ustavnem sodišču[ZUstS]
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-37/04
15. 4. 2004
 
SKLEP
 
Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo dr. Jureta Marna iz Maribora, na seji dne 15. aprila 2004
 
sklenilo:
 
Pobuda za oceno ustavnosti 9. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) se zavrže.
 
Obrazložitev
 
1. Pobudnik izpodbija 9. člen Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS), kolikor ta kot pogoj za ustavne sodnike določa minimalno starost 40 let. Meni, da je določba s takšnim pogojem v neskladju s 163. členom Ustave, ki kot edini pogoj za ustavne sodnike določa, da morajo biti pravni strokovnjaki.
 
Navaja tudi, da gre za arbitrarno določeno starostno omejitev, pri čemer omenja starostno diskriminacijo. Zatrjuje kršitev 14. člena Ustave, smiselno pa tudi kršitev prvega odstavka 153. člena Ustave.
 
2. Skladno s prvim odstavkom 24. člena ZUstS lahko da pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti vsak, če izkaže svoj pravni interes. Po drugem odstavku navedenega člena ZUstS je pravni interes podan, če predpis ali splošni akt za izvrševanje javnih pooblastil, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes mora biti po ustaljeni ustavnosodni presoji Ustavnega sodišča neposreden in konkreten.
 
Splošen in abstrakten pravni interes, ki bi ga imel kdorkoli, ne zadošča. Predpis mora neposredno posegati v lastne pravice, pravne interese oziroma pravni položaj pobudnika, ugoditev predlogu pa mora privesti do izboljšanja njegovega pravnega položaja.
 
3. Pravni interes za vložitev pobude je pobudnik utemeljeval z navedbami, da se je prijavil na razpis za mesto sodnika Sodišča prve stopnje v Luksemburgu. Ministrstvo za pravosodje je njegovo prijavo zavrnilo, ker ni izpolnjeval pogoja minimalne starosti 40 let. Zoper odločitev Ministrstva za pravosodje je sprožil upravni spor. Skladno s prvim odstavkom 3. člena Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (Uradni list RS, št. 64/01 in nasl. - ZPKSMS), ki se v zvezi s pogoji za kandidate za sodnike mednarodnih sodišč sklicuje na pogoje, ki veljajo za izvolitev za sodnika Ustavnega sodišča, velja omenjeni starostni pogoj iz 9. člena ZUstS tudi za kandidaturo za sodnika mednarodnega sodišča. Glede na navedeno je Ustavno sodišče pobudniku priznalo pravni interes za izpodbijanje 9. člena ZUstS, kolikor se ta določba uporablja tudi v postopku predlaganja in izvolitve kandidatov za sodnike mednarodnih sodišč. S sklepom št. U-I-37/04 z dne 19. 2. 2004 je Ustavno sodišče pobudo sprejelo.
 
4. V času, ko je pred Ustavnim sodiščem tekel postopek za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve, je bil v Uradnem listu Republike Slovenije objavljen nov razpis za mesto za sodnika Sodišča prve stopnje v Luksemburgu (Uradni list RS, št. 29/04). Po podatkih, ki jih je Ustavnemu sodišču posredovalo Ministrstvo za pravosodje, se je pobudnik prijavil tudi na ta razpis. Kot izhaja iz navedb pobudnika v pobudi, je pobudnik ob prijavi na ta razpis že dopolnil 40 let. To pa pomeni, da za izpodbijanje starostne omejitve iz 9. člena ZUstS ne izkazuje več pravnega interesa. Zato je Ustavno sodišče njegovo pobudo zavrglo.
 
5. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi 25. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam Lukić ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk in Jože Tratnik. Sklep je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnik Čebulj in sodnica Krisper Kramberger. Sodnica Škrk je dala pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
 
Predsednica
dr. Dragica Wedam Lukić
 
U-I-37/04
19. 4. 2004
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk, ki se mu pridružuje sodnica dr. Wedam Lukić 
 
1. Strinjam se s sklepom o zavrženju pobude, vendar ne iz razlogov, ki so navedeni v četrti točki obrazložitve. V njej je povedano, da pobudnik ne izpolnjuje več pravnega interesa za izpodbijanje 9. člena Zakona o ustavnem sodišču (Ur. list št. 15/94, v nadaljevanju ZUstS) v delu, ki se nanaša na starostno omejitev, ker se je pobudnik prijavil na ponovljen razpis Ministrstva za pravosodje za sodnika Sodišča prve stopnje v Luksemburgu in medtem dopolnil starost 40 let.
 
2. Zadeva ni tako preprosta kot se kaže na prvi pogled. Pobudnik se je v okviru Objave razpisov za kandidate iz Republike Slovenije v institucije in organe EU z dne 29. 12. 2003 prijavil na 1 prosto mesto za sodnika Sodišča prve stopnje (The Court of First Instance) v Luksemburgu. Pravni interes je utemeljeval z negativno odločbo Ministrstva za pravosodje, ki je njegovo kandidaturo s sklepom zavrnilo s (kratko) obrazložitvijo, da ne izpolnjuje pogojev, določenih v 3. členu Zakona o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč (Uradni list, št. 64/01 in 59/02, v nadaljevanju ZPKSMS), ker ne izpolnjuje pogoja za izvolitev na sodniško mesto vrhovnega sodišča oziroma za izvolitev za sodnika Ustavnega sodišča, ker "še ni dopolnil 40 let in nima 20 let delovnih izkušenj na pravniških delih po opravljenem pravniškem državnem izpitu." ZPKSMS namreč v prvem odstavku 3. člena določa, da za kandidata za sodnika mednarodnega sodišča lahko kandidira oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev na sodniško mesto vrhovnega sodnika, ali oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev za ustavnega sodnika. Takšna negativna odločba Ministrstva za pravosodje je navedla pobudnika, da je izpodbijal kot neskladen z Ustavo 9. člen ZUstS in sicer iz razloga, ker kot enega od kumulativnih pogojev za izvolitev za ustavnega sodnika Republike Slovenije določa dopolnjeno starost 40 let. Pri tem se je pobudnik smiselno skliceval na prepoved razlikovanja (diskriminacijo) po prvem odstavku 14. člena Ustave.[1] 3. Prav nič neustavnega ne vidim v 9. členu ZUstS, ki ob pogoju, da je za ustavnega sodnika lahko izvoljen slovenski državljan, ki je pravni strokovnjak, kumulativno dodaja še doseženo starost 40 let. Ob upoštevanju 129. člena Ustave, ki dopušča določitev starostne meje za izvolitev sodnikov v Republiki Sloveniji, bi po mojem v celoti vzdržala ustavnosodna presoja glede starosti kot pogoja za izvolitev za sodnika Ustavnega sodišča po 9. členu ZUstS. Tu namreč starost ni uporabljena kot diskriminacijska okoliščina. Za sodnika Ustavnega sodišča se pričakuje (ob pogoju, da gre za pravnega strokovnjaka), da je to oseba z določenimi življenjskimi izkušnjami, osebno zrelostjo, izdelanim svetovno- nazorskim prepričanjem, (strokovnim) ugledom ipd.
 
4. Podobno bi lahko sklepali glede imenovanja kandidatov v tista mednarodnih sodišča, ki za kandidate predpisujejo alternativno bodisi sposobnost opravljanja najvišjih (visokih) sodnih funkcij v njihovi državi ali pa da gre za vrhunske pravne strokovnjake.
 
Statut Meddržavnega sodišča v Haagu, ki je najstarejše in najznamenitejše mednarodno sodišče, v 2. členu določa, da je "zbor neodvisnih sodnikov, izvoljenih ne glede na njihovo državljanstvo izmed oseb z visokim moralnim ugledom, ki izpolnjujejo pogoje, kakršni se v njihovih državah zahtevajo za opravljanje najvišjih sodnih služb, ali pa so pravniki, ki so priznani strokovnjaki v mednarodnem pravu." Smiselno podobno določbo najdemo v 21. členu Evropske konvencije za človekove pravice.[2] Določbo, ki je glede kriterija opravljanja sodnih funkcij v državi praktično identična Statutu Meddržavnega sodišča, vsebuje 223. člen Pogodbe o Evropski skupnosti (dalje PES)[3], ki predpisuje pogoje za sodnike Evropskega sodišča (European Court of Justice-ECJ). Sodniki tega sodišča morajo biti izvoljeni izmed oseb, katerih neodvisnost je nedvoumna in ki izpolnjujejo pogoje, ki se v njihovih državah zahtevajo za najvišje ("the highest") sodne položaje ali so priznani pravni strokovnjaki.
 
5. Nastopa pa v konkretnem primeru starost kot pogoj, v zvezi s katerim bi se lahko postavilo vprašanje nedopustnega razlikovanja. Vendar je treba pri tem poudariti, da pobudnik tega pogoja ne izpodbija na način, kot bom to skušala obrazložiti v nadaljevanju, ker svoje nestrinjanje z obstoječo ureditvijo podaja zgolj v okviru 9. člena ZUstS. Omenjeno je že bilo, da se je pobudnik prijavil na prvo Objavo razpisov za kandidate iz Republike Slovenije v institucije in organe EU decembra lani in sicer na 1 prosto mesto za sodnika Sodišča prve stopnje (The Court of First Instance) v Luksemburgu.
 
6. Pogoji za sodnika Sodišča prve stopnje so predpisani v drugem odstavku 224. člena PES, ki določa, da so sodniki tega sodišča izvoljeni med osebami, katerih neodvisnost je nedvoumna, in ki izpolnjujejo pogoje za imenovanje na višji sodniški položaj.[4] Primerjava te določbe z 223. členom PES nas pripelje do razlage, da je kvalifikacija opravljanja sodnih funkcij pri sodniku prve stopnje nižja kot za sodnika Evropskega sodišča, je pa izključna: kandidati morajo izpolnjevati pogoje, ki se zahtevajo za opravljanje višjih sodniških položajev. Za razliko od 223. člena PES v to določbo niso alternativno vključeni priznani pravni strokovnjaki in je torej v tem pogledu določba 224. člena PES ožja. Vsekakor jo je treba razlagati tako, da se za sodnika Sodišča prve stopnje zahteva kvalifikacija opravljanja višjih sodnih funkcij, kar bi v slovenskem pravnem redu odgovarjalo pogojem, ki se zahtevajo za sodnika višjega sodišča. Takšno razlago potrjujejo tudi določbe o pristojnosti Sodišča prve stopnje, iz katerih je razviden okvir dela, ki ga opravljajo ti sodniki.[5]
 
7. Če "prevedemo" te pogoje v naš pravni red ne oziraje se na 3. člena ZPKSMS, kar bi se tudi zgodilo, če tega zakona ne bi bilo, in bi bila določba 224. člena PES na podlagi 8. člena Ustave uporabljena neposredno, ugotovimo, da je starost po ZPKSMS v zvezi z 9. členom ZUstS v tem primeru pogoj, ki bi bil lahko problematičen z vidika prepovedi razlikovanja. Upoštevaje 8. člen Zakona o sodniški službi, ki določa splošne pogoje za izvolitev v sodnika, (vključno s predpisano minimalno starostjo 30 let) in njegov 11. člen, ki določa, kdo je lahko izvoljen v višjega sodnika, zlahka ugotovimo, da je to lahko oseba, ki je mlajša od 40 let. To je lahko oseba, ki je opravljala sodniško funkcijo v trajanju najmanj šest let ali ima najmanj devet let delovnih izkušenj po opravljenem pravniškem državnem izpitu (prvi odstavek), oziroma univerzitetni učitelj prava, ki izpolnjuje formalne pogoje za sodnika, če je izvoljen najmanj v naziv docenta (drugi odstavek).
 
8. Glede na razpoložljive podatke v spisu se že ves čas postopka pred Ustavnim sodiščem zastavlja resen dvom, ali pobudnik izpolnjuje pogoje po 224. PES.[6] Sam tega ne navaja in se ne sklicuje niti na PES in tudi ne na protiustavnost ZPKSMS zaradi njegove morebitne neskladnosti z 224. členom PES, zato se je zastavilo vprašanje, ali ne bi kazalo pobude zavreči zaradi pomanjkanja pravnega interesa že iz tega razloga. Kljub temu sem nato, zaradi ustavnopravnih vprašanj, ki so se pojavila v predmetni zadevi, glasovala za sprejem pobude.
 
9. Po mojem prepričanju ZPKSMS odpira problem ustavnopravne narave v primeru, ko se merila za kandidate za mednarodne sodnike po slovenskem pravnem redu ne pokrivajo z merili oziroma pogoji, ki jih za mednarodna sodniška mesta določajo mednarodne pogodbe.[7] Sodišče prve stopnje v okviru EU je tak primer.[8] ZPKSMS v drugem odstavku 2. člena sicer določa, da v primeru, če pravila mednarodnega sodišča ali mednarodna pogodba, ki obvezuje Republiko Slovenijo, določa posebne pogoje za izvolitev sodnika mednarodnega sodišča, je za kandidata za sodnika tega sodišča lahko predlagana in izvoljena oseba[9], ki izpolnjuje tudi te pogoje. Zakonodajalec je torej to uredil na tak način, da mora kandidat Republike Slovenije, ki kandira za mednarodnega sodnika, v vsakem primeru izpolnjevati pogoje, ki se po domačem pravu zahtevajo za vrhovnega ali ustavnega sodnika (prvi odstavek 3. člena), v primeru, da mednarodna pogodba zahteva posebne pogoje, pa mora izpolnjevati tudi te pogoje. Vlada in državni zbor takšno ureditev upravičujeta s tem, da morajo za mednarodne sodnike, ki jih predlaga Republika Slovenija, kandidirati najkompetentnejši kandidati, torej tisti, ki po domačem pravu izpolnjujejo pogoje za najvišje sodne funkcije. Ta trditev se na prvi pogled zdi razumna in utemeljena, vendar je njena pomanjkljivost v tem, da izhaja iz primata notranjega prava. Takšna ureditev je ustavnopravno dvomljiva z vidika 8. člena Ustave v zvezi s 153. členom Ustave (usklajenost pravnih aktov), ki določata, da morajo biti zakoni v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z veljavnimi mednarodnimi pogodbami, ki jih je ratificiral državni zbor. Zato bi bilo po moji oceni razumneje, če bi zakonodajalec za primer, če mednarodna pogodba za izvolitev za mednarodnega sodnika predpisuje posebne pogoje, dopustil v zakonu možnost neposredne uporabe mednarodne pogodbe (primat mednarodnega prava), kar bi se sicer itak zgodilo, če ZPKSMS sploh ne bi bilo.
 
10. V zvezi z mednarodnopravnimi obveznostmi v odnosu do EU se bo pravno stanje spremenilo 1. 5. letos, ko bo na podlagi prvega odstavka 3. a člena Ustave začel v Republiki Sloveniji neposredno veljati[10] evropski pravni red. Vendar to vprašanje zaenkrat še ni v neposredni povezavi s presojo, ki jo je v predmetni zadevi opravilo Ustavno sodišče.
 
11. Glede na vse povedano menim, da pobudnik v predmetni zadevi ni izkazoval pravnega interesa za presojo 9. člena ZUstS že v začetku vložitve pobude in bi jo lahko Ustavno sodišče zavrglo iz razlogov, ki sem jih skušala obrazložiti v tem ločenem mnenju.
 
 
 
dr. Mirjam Škrk
 
dr. Dragica Wedam Lukić
 
 
 
 
Opombe:
[1]V pobudi je navedel kršitev 14. člena kot celote.
[2]"1. Sodniki morajo imeti visok moralni ugled in morajo bodisi izpolnjevati zahtevane pogoje za opravljanje visokih pravosodnih funkcij ali pa morajo biti splošno priznani pravni strokovnjaki." [3]Prečiščeno besedilo Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti, Ur. list RS, št. 27/04, MP, št. 7/04. Glej tudi Consolidated version of the Treaty establishing the European community, Off.
Journal C 325, 24 December 2002.
[4]"The members of the Court of First Instance shall be chosen from persons whose independence is beyond doubt and who possess the ability required for appointment to high judicial office." [5]Prvotna pristojnost Sodišča 1. stopnje je obsegala zgolj reševanje v delovnih sporih in pristojnost za tožbe fizičnih in pravnih oseb na podlagi tedanjih členov 173 in 175 PES (sedanja 230. in 232. člena PES), če je šlo za spore zaradi izvajanja konkurenčnih pravil, ki so veljala za podjetja. "Maastrichtska pogodba je spremenila določbo takratnega člena 168a PES (sedaj 225. člen PES), s katero je Svetu podelila pristojnost, da s soglasjem na predlog Sodišča in po posvetovanju s Komisijo in EP prenese v jurisdikcijo Sodišča I. stopnje tudi druga področja, razen odločanja v predhodnih vprašanjih." Pogodba iz Nice je Sodišče 1. stopnje dvignila na raven sodišča, ki uživa popolno pristojnost. P. Grilc, T. Ilešič, Pravo EU, Prva knjiga, Pravna fakulteta in Cankarjeva založba, Ljubljana 2001, str. 193.
[6] Pobudnik naj bi diplomiral na Pravni fakulteti v Mariboru leta 2001 in opravil pravniški državni izpit 19. 9. 2001.
[7]Pri tem izhajamo iz dejstva, da je mednarodna pogodba pravni temelj praktično vseh mednarodnih sodišč, z izjemo obeh ad hoc kazenskih tribunalov za nekdanjo Jugoslavijo in Ruando, ki sta bila ustanovljena na podlagi resolucij Varnostnega sveta ZN, izdanih na temelju VII. poglavja Ustanovne listine.
[8]Kot primer, ko so za mednarodne sodnike predpisani posebni pogoji, bi lahko navedli Mednarodni tribunal za pomorsko mednarodno pravo v Hamburgu. Po prvem odstavku 2. člena Statuta hamburškega tribunala (Priloga VI. k Konvenciji ZN o pomorskem mednarodnem pravu) se njegove sodnike (21) izvoli izmed oseb, ki uživajo največji ugled za pravičnost in celovitost ter so priznani strokovnjaki na področju pomorskega mednarodnega prava ("...of recognized competence in the field of the law of the sea.").
[9]Tako ZPKSMS. Pri tem velja opozoriti, da država določeno osebo praviloma lahko le kandidira v mednarodno sodišče. Sodniki se izvolijo v predstavniškem telesu mednarodne organizacije oziroma s strani vseh pogodbenic mednarodne pogodbe, ki je pravna podlaga za ustanovitev in delovanje sodišče, in po pravilih mednarodne pogodbe. Slovenija kot članica mednarodne organizacije oziroma pogodbenica ima pri tem na voljo le svoj glas.
[10]Gre za tk. neposredno uporabo evropskega prava ("direct applicability of Community law"). T. Buergenthal, Self-executing and non-self-executing Treaties in National and International Law, Recueil des Cours, Collected Courses of the Hague Academy of International Law, 1992, IV, Tome 235 de la collection, 1993, Martinus Nijhoff Publishers, str. 334.
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Jure Marn, Maribor
Datum vloge:
12.02.2004
Datum odločitve:
15.04.2004
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US23358