Up-273/00

Opravilna št.:
Up-273/00
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 1/2001 in OdlUS IX, 311 | 21.12.2000
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2000:Up.273.00
Akt:
Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 116/00 z dne 28. 6. 2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. Kpd 168/99 z dne 12. 6. 2000
Izrek:
Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 116/00 z dne 28. 6. 2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. Kpd 168/99 z dne 12. 6. 2000 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Ker 20. člen Ustave določa pogoje za odreditev pripora pred vložitvijo obtožnice v kazenskem postopku in kot tak trajanje pripora na največ šest mesecev pred vložitvijo obtožnice omejuje le v primerih, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem, v pritožnikovem primeru, v katerem gre za pripor v postopku izročitve, ni uporabljiv.

Določba Zakona o kazenskem postopku, ki omejuje trajanje pripora v kazenskem postopku na dve leti in šest mesecev, se uporablja tudi v postopku izročitve. Ker v pritožnikovem primeru trajanje pripora še ni prekoračilo tega roka, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi postopek izročitve ne tekel brez nepotrebnega odlašanja, z izpodbijanima sklepoma o zavrnitvi predloga za odpravo pripora ni bila kršena pravica do osebne svobode (19. člen Ustave).
Geslo:
Načelo enakosti pred zakonom.
Enako varstvo pravic.
Varstvo osebne svobode.
Odreditev in trajanje pripora.
Pravica do sodnega varstva.
Pripor (v postopku izročitve, trajanje).
Kazenski postopek (postopek izročitve).
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 19., 20., 22., 23. čl.
Konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 5. čl.
Zakon o kazenskem postopku (ZKP), 192., 200., 201., 207., 525., 527. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-273/00
21. 12. 2000


O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. A. iz Ž., Z. V., ki ga zastopa B. B., odvetnik v U. na seji dne 21. decembra 2000

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba A. A. A. zoper sklep Okrožnega sodišča v Krškem št. Ks 116/00 z dne 28. 6. 2000 v zvezi s sklepom istega sodišča št. Kpd 168/99 z dne 12. 6. 2000 se zavrne.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Z izpodbijanima sklepoma je bil zavrnjen pritožnikov predlog za odpravo ekstradicijskega pripora. Ker po vložitvi prošnje za azil ni bil v skladu z Zakonom o azilu (Uradni list RS, št. 61/99 - v nadaljevanju: ZAzil) napoten v azilni dom, naj bi bila kršena 22. in 14. člen Ustave. Poleg tega naj bi bil kršen tudi 20. člen Ustave, ker je v priporu že več kot šest mesecev.

Pogodbe o pravni pomoči v civilnih, družinskih in kazenskih zadevah (Uradni list SFRJ, MP, št. 5/63 - v nadaljevanju:
Pogodba), na katero se sklicujeta izpodbijana sklepa, naj bi v pritožnikovi zadevi ne bilo mogoče uporabiti, ker je bila sklenjena med Jugoslavijo in ZSSR, Slovenija in Ruska federacija pa sta sedaj samostojni državi. Pritožnik predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijana sklepa odpravi in odloči, da se v skladu s 26. členom ZAzil namesti v azilni dom, podrejeno pa, naj Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo v novo odločanje pristojnemu sodišču.

2. Ustavna pritožba je bila s sklepom z dne 10. 11. 2000 sprejeta v obravnavo. Na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 v nadaljevanju: ZUstS) sta bila ustavna pritožba in sklep o njenem sprejemu vročena Okrožnemu sodišču v Krškem. Sodišče na ustavno pritožbo ni odgovorilo.

3. Ustavno sodišče je v postopku pogledalo svoj spis št. Up- 78/00.

B.

4. Pritožniku je bila na podlagi mednarodne tiralice odvzeta prostost dne 24. 8. 1999. Istega dne je bil zoper njega odrejen pripor iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. v nadaljevanju: ZKP). Dne 23. 9. 1999 je Okrožno sodišče v Krškem prejelo zahtevo Ruske federacije za pritožnikovo izročitev. Sklep sodišča o tem, da so izpolnjeni pogoji za pritožnikovo izročitev, je dne 3. 12. 1999 postal pravnomočen. V septembru 1999 je pritožnik vložil prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji. V času izdaje izpodbijanih sklepov o tej prošnji še ni bilo pravnomočno odločeno.

5. Očitek o kršitvi 22. člena (enako varstvo pravic) in drugega odstavka 14. člena Ustave (enakost pred zakonom) ni utemeljen.

Pritožnik je v priporu zaradi tega, ker teče zoper njega postopek za izročitev Ruski federaciji. Zaradi tega je njegov položaj drugačen kot položaj drugih oseb, ki so vložile prošnjo za azil. Določb ZKP oziroma mednarodne pogodbe, ki urejajo postopek izročitve, ni mogoče razumeti drugače, kot da gre za specialne določbe v razmerju do ZAzil. Glede na očitek o uporabi Pogodbe Ustavno sodišče poudarja, da za pritožnikov pravni položaj ni pomembno, ali se v njegovem primeru Pogodba uporablja ali ne, saj je sodišče pripor utemeljilo tudi na določbah ZKP (521. člen ZKP). Te bi bilo treba uporabiti v vsakem primeru, saj se tudi po Pogodbi pripor lahko odredi le pod pogoji, ki so določeni v zakonodaji zaprošene države (62. člen).

6. Prav tako ni utemeljen očitek, da je s tem, ko je v priporu že več kot šest mesecev, kršen 20. člen Ustave. Sodišče je sprejelo stališče, da je postopek izročitve - vključno s priporom - v ZKP urejen posebej v določbah 521. do 537. člena.

Med temi določbami se po stališču sodišča le 524. člen sklicuje na določbe ZKP o priporu, in sicer na 201. člen, ki določa priporne razloge. Določbe ZKP o podaljševanju pripora naj bi zato za pripor, odrejen v postopku izročitve, ne veljale. To stališče ni v nasprotju z 20. členom Ustave. Iz besedila 20. člena Ustave izhaja, da določa pogoje za odreditev pripora pred vložitvijo obtožnice v kazenskem postopku. Trajanje pripora na največ šest mesecev pred vložitvijo obtožnice je torej omejeno le na primere, ko zoper nekoga teče kazenski postopek pred domačim sodiščem. Postopek za izročitev obdolžencev in obsojencev je povezan s kazenskim postopkom, ki teče v drugi državi in se v času postavitve zahteve za izročitev lahko nahaja v katerikoli fazi - pred ali po vložitvi obtožnice, pred ali po pravnomočnosti sodbe. Iz navedenih razlogov določba 20. člena Ustave za pripor, odrejen v postopku izročitve, ni uporabljiva.

7. Ne glede na to Ustava vsebuje varovalke zoper predolgo trajanje pripora v postopku izročitve. Ker gre za omejitev svobode, tudi za ta pripor veljata določbi 19. člena (varstvo osebne svobode) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Po drugem odstavku 19. člena Ustave se nikomur ne sme vzeti prostost, razen v primerih in po postopku, ki ga določa zakon. Člen 23 Ustave zagotavlja med drugim pravico, da o njegovih pravicah odloči sodišče brez nepotrebnega odlašanja.

8. Podobna jamstva so po razlagi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: Sodišče) vsebovana tudi v 5. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 v nadaljevanju:
EKČP). Po prvem odstavku 5. člena EKČP ima vsakdo pravico do prostosti in osebne varnosti ter se nikomur ne sme odvzeti prostost, razen v taksativno določenih primerih in v skladu s postopkom, ki je predpisan z zakonom. Med temi je v točki f naštet tudi pripor osebe, proti kateri teče postopek za izgon ali za izročitev. V naslednjih odstavkih so vsebovane procesne varovalke za odločanje o odvzemu prostosti. Tako je v tretjem odstavku vsakomur, ki mu je bila odvzeta prostost po točki c prvega odstavka 5. člena (pripor, vezan na obstoj kazenskega postopka), zagotovljena pravica, da mu sodijo v razumnem roku ali da ga izpustijo. Po stališču Evropske komisije za človekove pravice (v nadaljevanju: Komisija), ki ga je kasneje sprejelo tudi Sodišče, se ta določba ne nanaša na pripor, povezan z ekstradicijskim postopkom (točka f prvega odstavka 5. člena EKČP). Ne glede na to je zahteva po razumnem trajanju pripora osebe, proti kateri teče postopek za izročitev, vsebovana v zahtevi po zakonitosti takega pripora, ki je določena v prvem odstavku 5. člena EKČP. Če je pripor posledica postopka, ki ni izveden s potrebno skrbnostjo (due diligence, la diligence requise), nima več podlage v točki f prvega odstavka 5. člena EKČP.1

9. Določbe ZKP je treba razlagati ob upoštevanju navedenih določb Ustave in EKČP. V poglavju o izročitvi obdolžencev in obsojencev vsebuje ZKP le malo določb o priporu. Pred vložitvijo prošnje za izročitev se lahko tujcu vzame prostost za največ pet mesecev (tretji odstavek 525. člena ZKP). Po vložitvi prošnje lahko preiskovalni sodnik ob izpolnjenosti pogojev za pripor iz 201. člena ZKP odloči, da se tujec pripre, ali sprejme druge ukrepe za zagotovitev njegove navzočnosti (tretji odstavek 524. člena ZKP). Po drugem odstavku 527. člena ZKP sme tujec ostati v priporu do pravnomočnosti sklepa o zavrnitvi izročitve. S temi določbami je povedano dvoje: prvič, da je namen pripora v postopku izročitve zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem možnost njegove dejanske izročitve, in drugič, da se v postopku izročitve smiselno uporabljajo določbe ZKP, ki urejajo ukrepe za zagotovitev obdolženčeve navzočnosti v postopku. Ker ti ukrepi posegajo v ustavne pravice, odkaz na smiselno uporabo omenjenih določb ZKP ne more obsegati le določb, ki take ukrepe dovoljujejo, ampak tudi tiste, ki jih omejujejo. Preiskovalni sodnik zato lahko odredi le tisti poseg v tujčevo svobodo, ki je neogibno potreben za izvedbo izročitve (drugi odstavek 192. člena ZKP). Pripor sme trajati le najkrajši potrebni čas (drugi odstavek 200. člena ZKP). Poleg tega Zakon določa tudi najdaljši dopusten čas trajanja pripora, tj. dve leti in šest mesecev (205. člen in peti odstavek 207. člena ZKP). Določbe o najdaljšem dopustnem trajanju pripora v posameznih fazah postopka so sicer prilagojene ureditvi domačega kazenskega postopka, vendar pa to ne izključuje njihove smiselne uporabe v postopku izročitve.

Smisel pripora v postopku izročitve temu ne nasprotuje. Na drugi strani taka razlaga upošteva, da je pripor eden izmed najhujših posegov v posameznikovo svobodo in da je prav to bil razlog za absolutno omejitev njegovega trajanja v ZKP. Zakonski rok v pritožnikovem primeru še ni potekel, pritožnik pa tudi ne zatrjuje, da bi postopek izročitve ne tekel brez nepotrebnega odlašanja. Z izpodbijanima odločbama zato tudi ni kršen 19. člen Ustave.

10. Ker ustavna pritožba ni utemeljena, jo je Ustavno sodišče zavrnilo.

C.

11. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnik Fišer je napovedal pritrdilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k :
Franc Testen


Opomba:
1Odločitev v zadevi Lynas proti Švici št. 7317/75 z dne 6. 10. 1976, European Commission of Human Rights, Decisions and Reports, 6, str. 162 163, sodba v zadevi Quinn proti Franciji z dne 22. 3. 1995, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 311, 48 in sodba v zadevi Kolompar proti Belgiji z dne 24. 9. 1992, Publ. ECHR, Ser. A, Vol. 235-C, 40 42. V zadnji zadevi Sodišče ni posebej utemeljevalo svoje pristojnosti za presojo trajanja ekstradicijskega pripora, ga je pa presodilo.




Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja 


Glasoval sem za odločbo, s katero je Ustavno sodišče zavrnilo ustavno pritožbo A. A. A. zoper sklepa Okrožnega sodišča v Krškem, ki sta zavrnila pritožnikov predlog za odpravo ekstradicijskega pripora, saj menim, da je odločitev pravilna.

Pomisleke imam le zoper nekatere razloge v 9. tč. obrazložitve odločbe, ki, po mojem mnenju, za odločitev niso bili nujno potrebni, vendar je z njimi Ustavno sodišče očitno želelo postaviti okvire ali kriterije za odločanje o vprašanju, koliko časa sme največ trajati ekstradicijski pripor.

1. Pripor sme trajati najkrajši potrebni čas. To velja tako za pripor v kazenskem postopku, ki teče pred domačimi sodišči, kakor tudi za pripor v ekstradicijskem postopku. To pravilo, konec koncev, velja tudi za vse druge omejevalne ukrepe, ki jih lahko uporabijo sodišča.

Naš zakon o kazenskem postopku je šel še za korak dlje in določil, da sme trajati pripor v postopku na prvi stopnji skupno največ dve leti in šest mesecev: največ šest mesecev v preiskavi do vložitve obtožnice (drugi in tretji odst. 20. čl. Ustave in 205. čl. ZKP) in največ dve leti po vložitvi obtožnice do izreka obsodilne sodbe (peti odst. 207. čl. ZKP). Slednjo omejitev je vpeljal šele ZKP iz leta 1994, ki pa ob tem, presenetljivo naivno, ni predvidel nobenih drugih določb, s katerimi bi takšno ureditev uravnotežil. Skratka, ob absolutni omejitvi, ki ji ni mogoče odreči močnega garantističnega naboja in katere temeljno sporočilo brez pridržkov sprejemam (država svoje počasnosti ne more in ne sme prevaliti na pleča priprtega obdolženca: če že kazenskega postopka ne uspe izpeljati v sprejemljivem roku, potem mora odpraviti vsaj omejevalni ukrep), sem pričakoval hkratno uveljavitev rešitev, s katerimi bi bilo mogoče preprečevati vsaj morebitna zavlačevanja postopka s strani obtoženca. Bili bi nadvse nerealni, če bi mislili, da se to ne more zgoditi. Še boljša bi bila seveda ureditev, ki bi upoštevala tudi druge dogodke, včasih celo povsem objektivne, ki povzročijo, da teče kazenski postopek dlje časa, kakor običajno, pa bodo po veljavni ureditvi prav tako pripeljali do obvezne odprave pripora ob poteku že omenjenega najdaljšega roka.

Zaradi popolne korektnosti moram opozoriti na še en element, ki v odločbi - povsem umestno - ni bil obravnavan, saj zanjo ni pomemben, ki prav tako dokazuje nedorečenost pravkar obravnavane procesne ureditve. Z novelo Kazenskega zakonika iz aprila 1999. leta je bila namreč najdaljša zaporna kazen (t. i. izjemna zaporna kazen), ki jo je dotlej predvidevala naša kazenska zakonodaja, podaljšana (brez vsakršne prave potrebe, nepremišljeno in nedomišljeno, da ne bo dvoma, kaj si o tej spremembi mislim) z dvajset na trideset let; obenem so bile razširjene možnosti za izrek kazni dvajsetih let zapora in odprte možnosti za izrek kazni zapora v trajanju med petnajstimi in dvajsetimi leti. Obravnavana rešitev glede absolutne omejitve trajanja pripora je bila, kakor že vemo, sprejeta poprej in ob spremembi materialne zakonodaje ali po njej, vse do tega trenutka, v ničimer ni bila spremenjena ali dopolnjena. In vendar je vsakomur na prvi pogled jasno, da sta situaciji bistveno različni. Ob takšni spremembi kaznovalnih okvirov bi bilo torej še toliko bolj potrebno temeljito domisliti rešitve v procesnem pravu. In da ne bo nadaljnjega nesporazuma, saj se zavedam, da se gibljem po zelo spolzkem terenu, poudarjam, da pri tem nikakor ne mislim na splošno podaljšanje roka iz petega odst. 207. čl. ZKP, temveč, kot rečeno, prvenstveno na uveljavitev rešitev, ki bodo preprečevale zlorabe, ter nato - morda - na dobro pretehtano in diferencirano podaljšanje omenjenega roka pri kaznivih dejanjih, za katera je mogoče izreči izjemno zaporno kazen.

Če strnem: rešitve v procesnem pravu, ki je izrazito nastavljena na postopek pred domačimi sodišči, ki je bila že ob sprejemu nedorečena in ki je še bolj očitno neuravnotežena glede na spremembe materialne zakonodaje, ni mogoče korektno uporabiti v ekstradicijskem postopku, ki ima, kakor bomo videli takoj v nadaljevanju, tudi veliko drugih posebnosti.

2. Pripor v ekstradicijskem postopku je nujno zlo, vendar iz razumljivih razlogov razmeroma pogost pojav. Za razliko od kazenskega postopka, ki teče v domači državi, zakon ne pove prav dosti o tem, koliko časa bi največ smel trajati. Edina norma v tej smeri je tretji odst. 525. čl. ZKP, ki pravi, da sme trajati pripor pred vložitvijo prošnje za izročitev največ pet mesecev.

O najdaljšem roku trajanja pripora zakon ne pove nič.

Situacije, ki se lahko pojavijo v postopku izročitve so izjemno različne. Imeli bomo primere izročitve v fazi predhodnega postopka: morda bi bila, sledeč nosilni ideji iz spornega dela obrazložitve, v takšnem primeru navezava na roke, ki veljajo v postopku pred domačimi sodišči, celo bolj upravičena, saj bi med seboj primerjali relativno bolj primerljive kategorije. Sam sicer ne mislim tako, najmočnejši argument v tej smeri pa je prav rok iz tretjega odst. 525. čl. ZKP. Zakon namreč dopušča razmeroma dolg pripor v domači državi celo v situaciji, ko tuja država še niti prošnje za izročitev ni vložila, temveč je le izjavila, da jo bo vložila (prvi odst. 525. čl. ZKP).

Povsem drugačni so primeri izročitve v fazi sojenja in še bolj tisti v fazi izvrševanja kazenskih sankcij. Prav lahko se zgodi, da bo na našo državo naslovljena prošnja za izročitev obsojenca na izjemno dolgo zaporno kazen (tako dolgo, da si vse njene vplive na obsojenca pri nas težko zamišljamo - kljub že omenjenemu podaljšanju zaporne kazni), ki bo uporabil vse možnosti, ki mu jih daje ekstradicijski postopek, ali z iniciranjem drugih postopkov, da bi izročitev, koliko je le mogoče, zavlekel.

Močno dvomim, da bo mogoče vse naštete in še kopico vmesnih variant ter situacij, ki prihajajo v poštev, korektno presojati po enakih kriterijih in še zlasti ne po tistih, ki jih je nakazalo US v, vsaj zame, deloma sporni 9. tč. obrazložitve.

Zato sem se odločil, da svoje pomisleke nekoliko podrobneje pojasnim v tem ločenem mnenju.


dr. Zvonko Fišer
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
24.07.2000
Datum odločitve:
21.12.2000
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US20498