Up-82/94

Opravilna št.:
Up-82/94
Objavljeno:
OdlUS VI, 76 | 17.04.1997
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1997:Up.82.94
Akt:
Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 9/94 z dne 7.7.1994, odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja opr. št. SP 357/92 z dne 2.3.1993, odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. V-9875270 z dne 3.11.1992 in odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. VO-9875270 z dne 9.7.1992
Izrek:
Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja, odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije in odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije se zavrne kot neutemeljena.
Evidenčni stavek:
Ne Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ne na njegovi podlagi sprejete izpodbijane odločbe pritožniku ne jemljejo njegovih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznanih pri pristojnem nosilcu zavarovanja v tuji državi.

Pritožniku z izpodbijanimi odločbami ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom niti pravica do socialne varnosti. Je v povsem enakem položaju kot vsi tisti nekdanji vojaški zavarovanci, ki ne izpolnjujejo (niso izpolnili) pogojev, predpisanih za pridobitev specifične pravice do akontacije vojaške pokojnine.

V času do ustrezne zakonske ureditve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev pa mora biti tudi pritožniku zagotovljeno uživanje enakih pravic do socialne pomoči oziroma drugih oblik zagotavljanja socialne varnosti v smislu 50. člena Ustave, kot drugim državljanom katerih pravni in dejanski položaj je enak ali v bistvenih elementih podoben kot njegov.
Geslo:
Vojaške pokojnine, akontacija.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pravica, urejanje pravic. Načelo enakosti pred zakonom.
Pravica do socialne varnosti.
Svoboda gibanja.
Načelo usklajenosti pravnih aktov.
Veljavnost predpisov in njihovo objavljanje.
Prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti).
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 32., 50., 153., 154., 155. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), 14., 18., čl.
Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), 14. čl.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), 171., 254. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. U-I-147/94 z dne 30.11.1995 (OdlUS IV,118), št. U-I-70/92 z dne 5.11.1992 (OdlUS I,77), št. U-I-137/92 z dne 8.4.1993 (OdlUS II,38), št. U-I-89/93 z dne 20.1.1994 (OdlUS III,7), št. U-I-63/92 z dne 1.10.1992 (OdlUS I,60), št. U-I-2/93 z dne 21.1.1993 (OdlUS II,8).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-82/94
17.4.1997

O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi L. T. iz L., ki ga zastopa V. L.-B., odvetnica v L. na seji dne 17. aprila 1997

o d l o č i l o:

Ustavna pritožba zoper odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Psp 9/94 z dne 7.7.1994, odločbo Sodišča združenega dela pokojninskega in invalidskega zavarovanja opr. št. SP 357/92 z dne 2.3.1993, odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. V-9875270 z dne 3.11.1992 in odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije št. VO-9875270 z dne 9.7.1992, se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik je po odvetnici vložil dne 29.8.1994 vlogo, naslovljeno kot ustavno pritožbo zoper pravnomočno odločbo Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 7.7.1994, ki naj bi jo bil prejel 30.7.1994. Uveljavlja kršitve 153., 154. in 155. člena Ustave, ki pa jih očita Odloku o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92) in ne neposredno izpodbijani sodni odločbi.

2. Pritožnik izpodbija pravnomočno sodno odločbo, s katero mu ni bila priznana pravica do akontacije vojaške pokojnine po navedenem Odloku, s čimer naj bi mu bile kršene pravice do enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave), do socialne varnosti (drugi odstavek 50. člena Ustave) in do varstva invalidov (prvi odstavek 52. člena Ustave). Dejansko stanje v obravnavani zadevi ves čas postopka ni bilo sporno. Pritožnik je bil spoznan za trajno nesposobnega za aktivno vojaško službo na Višji vojaškomedicinski komisiji dne 21.11.1991 v Nišu. Aktivne vojaške službe je bil razrešen 13.12.1991. Pravica do invalidske pokojnine mu je bila priznana s sklepom Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda z dne 27.4.1992. Pokojnino so mu nakazovali do vključno aprila 1992 na naslov pooblaščenca v Pirotu, od maja 1992 pa je brez vsakih rednih dohodkov.

3. Pritožnik ne pred sodiščem ne v ustavni pritožbi ne uveljavlja bistvenih kršitev pravil postopka in tudi ne zmotne uporabe materialnega prava (v smislu, kot bi jih lahko uveljavljal v reviziji po 385. členu ZPP). Že v pritožbi na Sodišče združenega dela RS pa je uveljavljal neustavnost Odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (s predlogom, da sodišče postopa po 156. členu Ustave) in kršenje svojih ustavnih pravic. Glede na navedeno je senat Ustavnega sodišča menil, da je pritožnik materialno izčrpal pravno varstvo in je štel, da je izpolnjen pogoj po prvem odstavku 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS), zato je s sklepom z dne 20.12.1995 sprejel ustavno pritožbo v obravnavo.

Ustavno sodišče naj bi presodilo, ali so bile pritožniku z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice in temeljne svoboščine iz 14. in 50. člena Ustave oziroma kakšne druge ustavne pravice.

4. Iz navedb pritožnika, potrjenih z listinskimi dokazi v spisu, izhaja, da je pritožnik slovenski državljan. Prošnjo za sprejem v državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu je vložil 7.10.1991, odločba o sprejemu pa je bila izdana 4.12.1992. V času od 25.6.1991 do 4.12.1991 (oz. do dokončnosti odločbe o sprejemu v državljanstvo) je bil v skladu s 13. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije izenačen v pravicah in dolžnostih z državljani RS. Pritožnik ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, prijavljeno pred letom 1985 (po lastnih navedbah od 1964, odkar v Sloveniji tudi stalno živi in dela). Pridobil je pravico do invalidske upokojitve od 14.12.1991 dalje z odločbo Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev iz Beograda, katerega zavarovanec je bil.

5. Višje delovno in socialno sodišče v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin edini veljavni predpis v Republiki Sloveniji, ki ureja področje izplačevanja akontacij vojaških pokojnin, zaradi česar sta ga dolžna pri odločanju o (tovrstnih) zahtevkih upoštevati tako ZPIZ kot sodišče. Po mnenju sodišča (izraženem ne samo v izpodbijani odločbi) pa je nujno, da bi zakonodajalec ob pripravi bodočih predpisov celovito uredil vprašanje vojaških pokojnin in drugih dajatev, pridobljenih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, ter pretehtal tudi situacijo oseb, ki pogojev po Odloku ne izpolnjujejo. Sodišče je Vladi predlagalo tudi, da sprejme avtentično tolmačenje nekaterih določb Odloka, vendar je Vlada menila, da to ni potrebno. Glede navedb pritožnika, da Odlok odloča o že pridobljenih pravicah in z datumi za nazaj te pravice jemlje, se Višje delovno in socialno sodišče v celoti strinja s stališčem Vrhovnega sodišča, izraženim v zadevi s podobnim pravnim in dejanskim stanjem (sodba št. VIII Isp-44/95 z dne 5.12.1995).

Sicer pa je o ustavnosti Odloka odločilo tudi Ustavno sodišče na zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča (OdlUS III,7).

B.- I.

6. Republika Slovenija se je z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91 z dne 25.6.1991 - v nadaljevanju: UZ) obvezala:

- da bo aktivnim vojaškim osebam in civilnim osebam v službi v JLA zagotavljala statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do 25.6.1991 po zveznih predpisih, če nadaljujejo delo kot pripadniki TO oziroma nadaljujejo službo v TO (14. člen ustavnega zakona), - da bo uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) zagotavljala varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do 25.6.1991 določali predpisi SFRJ (18. člen ustavnega zakona).

Normativno je na podlagi 21. člena UZ izvedbo sprejete obveznosti uredil odlok Izvršnega sveta. Najprej je bil to Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91 z dne 31.10.1991), ki ga je nato nadomestil Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 z dne 25.1.1992). Meddržavni sporazum o vojaških pokojninah je bil doslej sklenjen le z Republiko Hrvaško (o njegovi skladnosti z Ustavo je Ustavno sodišče odločilo v zadevi U-I-147/94 - OdlUS IV,118).

7. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je Ustavno sodišče doslej presojalo že petkrat, čeprav izrecno nikoli s stališča skladnosti s 153., 154. in 155. členom Ustave, kar uveljavlja pritožnik v svoji ustavni pritožbi:

a) V zadevi U-I-70/92 (OdlUS I,77) je Ustavno sodišče odpravilo (izrecno izpodbijano) določbo, ki je kot pogoj za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine določala stalno prebivališče v RS.

Ocenilo je, da je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) norma, ki omejuje državljanu ustavno pravico do pokojnine glede na njegovo bivališče. V obrazložitvi je posebej navedeno: "Napadena določba je v nasprotju z določbami 14. člena v zvezi z 32. členom (svoboda gibanja) posegla v pravico iz 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti)".

b) V zadevi U-I-137/92 (OdlUS II,38) Ustavno sodišče ni sprejelo pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. člena Odloka. Ocenilo je, da ne krši ustavnega načela enakosti pred zakonom, saj ne dela razlik med osebami, ki so bile v enakem položaju, ampak samo natančneje določa, komu naj se izplačujejo akontacije vojaške pokojnine, pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na podlagi 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

c) V zadevi U-I-89/93 (OdlUS III,7), kjer se je postopek začel na predlog Sodišča združenega dela RS, je Ustavno sodišče ugotovilo, da Odlok ni v neskladju z Ustavo. Ocenilo je, da Odlok ne ureja same pravice do pokojnine in pogojev za njeno pridobitev, temveč ureja le način določanja akontacij in njihovega izplačevanja upravičencem, ki so to postali po določbah zakona. č) V zadevah U-I-63/92 (OdlUS I,60) in U-I-2/93 (OdlUS II,8)

Ustavno sodišče ni sprejelo pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. člena Odloka, ki določa višino in valuto akontacij. Ocenilo je, da je v tem delu odlok skladen z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

B.- II.

8. Določba 18. člena UZ zagotavlja varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS v obsegu in pod pogoji, ki so jih določali predpisi SFRJ. Tako zakonodaja o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev kot zakonodaja, ki ureja obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri ZPIZ, ločita pojem zavarovanca in uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kdor je prenehal biti vojaški zavarovanec in je ob prenehanju izpolnjeval z zakonom predpisane pogoje, pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - postane torej uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (14. člen ZPIZVZ).

Smiselno enako določa npr. prvi odstavek 171. člena veljavnega ZPIZ.

9. Določba 18. člena UZ, uveljavljena dne 25.6.1991, je zagotovila varstvo pravic le uživalcem vojaških pokojnin, ne pa tudi vojaškim zavarovancem. Samo nekaterim vojaškim zavarovancem je UZ zagotovil varstvo statusnih, socialnih in drugih pravic, pridobljenih do 25.6.1991 po zveznih predpisih. Po določbi 14. člena UZ so to tiste aktivne vojaške osebe, vojaki po pogodbi in civilne osebe v službi v JLA, ki nadaljujejo delo kot pripadniki TO oziroma ki nadaljujejo službo v TO. Vendar bodo te osebe tudi sicer pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavljale pri ZPIZ kot njegovi zavarovanci (prvi odstavek 254. člena ZPIZ).

10. Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin, ki je pričel veljati 31.10.1991 (Uradni list RS, št. 21/91), je razširil pravico do akontacij vojaških pokojnin na tiste osebe, ki so bile na dan 25.6.1991 še vojaški zavarovanci, pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa so uveljavile najpozneje do 18.7.1991 (drugi odstavek I. točke). Veljavni Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je pravico do akontacij priznal še tistim vojaškim zavarovancem, ki so bili po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, so pa do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (druga alinea prvega odstavka 2. člena), ter tistim, ki so pristopili k TO in so do 1.2.1992 izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (tretja alinea prvega odstavka 2. člena).

11. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 3. člena Odloka je pojem "uveljavile pravico" iz prve alinee prvega odstavka 2. člena Odloka razumeti tako, da gre v teh primerih za tiste vojaške zavarovance, ki jim je bila do 18.7.1991 že izdana odločba o odmeri pravic. Odlok v tem delu tako pomika datum uveljavitve 18. člena UZ na 18.7.1991. Za nekatere pa ta datum pomakne na 18.10.1991 s tem, da zanje tudi ne zahteva izdane odločbe v tem roku, ampak le, da so vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o PIZVZ (torej ne glede na to, kdaj jim je bila izdana odločba o odmeri pravice oziroma ali jim je bila sploh izdana s strani SPIZVZ).

12. Ustavno sodišče je v zadevah OdlUS II,38 in OdlUS III,7 že odločilo, da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da niti 18. člen UZ niti Odlok ne urejata pravic vojaških zavarovancev in tudi ne vprašanja njihovega upokojevanja. Vojaški zavarovanci niso bili zavarovanci obveznega zavarovanja v RS, pač pa zavarovanci posebne skupnosti vojaških zavarovancev. Začasno do ureditve sukcesije držav, naslednic bivše SFRJ, urejata v obliki akontacij le socialni položaj uživalcev vojaških pokojnin in vojaških zavarovancev do določenega roka. Pri tem je izhajalo iz temeljnega pravila pokojninskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke za določene zavarovance.

13. Z Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je RS "prevzela izplačevanje pokojnin" upravičencem iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki imajo stalno prebivališče v RS. Sredstva za ta izplačila zagotavlja proračun, ob upoštevanju tudi načela o sukcesiji držav, da bo morala RS prevzeti obveznosti iz tega zavarovanja po kriteriju pripadnosti zavarovane osebe državi naslednici (bodisi po državljanstvu bodisi po stalnem prebivališču). V skladu s prevzetimi obveznostmi do vojaških zavarovancev bo pripadal RS ustrezen del premoženja, s katerim je upravljal izvajalec tega zavarovanja. To pa bo predmet sporazuma med državami naslednicami nekdanje SFRJ.

14. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ne ureja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te pravice ureja in lahko ureja le zakon. V primeru vojaških zavarovancev je bila to zakonodaja nekdanje skupne države. Izplačevanje pokojnin in drugih dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je obveznost nosilca takega zavarovanja. Sporni odlok v to obveznost (in v pravico zavarovanca, da tako izplačilo terja od nosilca zavarovanja) ne posega ne za naprej in ne za nazaj. "Pravica do akontacije pokojnine" ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak posebna, specifična pravica, ki temelji na prostovoljno prevzeti obveznosti države in ne na obveznosti nosilca zavarovanja. Odlok jo ureja na podlagi UZ in za vse upravičence od 1.11.1991 dalje.

15. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin izhaja iz dejanskih okoliščin, v kakršnih je bil sprejet, zlasti uveljavitve osamosvojitvenih aktov in dogovora o dokončnem umiku JLA iz RS. V okviru teh dogovorov je tudi prenos izplačevanja pokojnin vojaškim upokojencem iz Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev na slovenski ZPIZ s 1.11.1991. Odlok je pri tem med upravičence do vojaške pokojnine vštel tudi tiste, ki so jim bile v času od 25.6.1991 do dokončnega umika JLA iz Slovenije odločbe o odmeri pokojnine že izdane, oziroma tiste, ki so v tem času vložili zahtevek za upokojitev in izpolnili zanjo tudi predpisane pogoje. Taka ureditev v pravico pritožnika v ničemer ne posega.

Njegov dejanski in pravni položaj je namreč drugačen. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je uveljavljal in uveljavil pri nosilcu zavarovanja izven Slovenije po poteku datumov, določenih z 2. členom Odloka.

16. Pravice bivših vojaških zavarovancev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bo urejal poseben zakon, ki je že v zakonodajnem postopku (prva obravnava-Poročevalec št. 46/95; druga obravnava-Poročevalec 32/96). Do takrat pa je država dolžna zagotavljati socialno varnost vsem svojim državljanom enako (14. in 50. člen Ustave).

17. Ustavno sodišče je v svoji odločbi OdlUS III, 7 navedlo: "Kolikor pa vojaški zavarovanci, slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji, niso pridobili pravice do akontacije pokojnin po 18. členu UZ in se jim ne izplačuje akontacija po Odloku ter nimajo nujnih sredstev za preživljanje, uživajo enake pravice do socialne pomoči kot drugi državljani v smislu prvega odstavka 50. člena Ustave".

18. Z Zakonom o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - v nadaljevanju: ZZSV) je določeno, da imajo slovenski državljani, ki so uveljavili pravico do pokojnine v republikah nekdanje SFRJ, pravico do dodatka do polne pokojnine iz sredstev, ki se zagotavljajo iz proračuna.

Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe OdlUS IV, 118, s katero je ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo določitev pogoja stalnega prebivališča za pridobitev te pravice, med drugim navedlo: "ZZSV zagotavlja socialno varnost slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico iz pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ.

Dodatek, ki gre upravičencem po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so le-to dolžni zagotavljati le posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Gre za pravico, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom.

Socialnovarstvene pravice pa praviloma zagotavlja država in ne nosilci socialnih zavarovanj. Namen pravice do dodatka iz ZZSV je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ."

19. Pritožniku z izpodbijanimi odločbami ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom niti pravica do socialne varnosti. Je v povsem enakem položaju kot vsi tisti nekdanji vojaški zavarovanci, ki ne izpolnjujejo (niso izpolnili) pogojev, predpisanih za pridobitev specifične pravice do akontacije vojaške pokojnine. Ne Odlok ne na njegovi podlagi sprejete izpodbijane odločbe pritožniku ne jemljejo njegovih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznanih pri pristojnem nosilcu zavarovanja v drugi državi. V času do ustrezne zakonske ureditve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev pa mora biti tudi pritožniku zagotovljeno uživanje enakih pravic do socialne pomoči oziroma drugih oblik zagotavljanja socialne varnosti v smislu 50. člena Ustave kot drugim državljanom, katerih pravni in dejanski položaj je enak ali v bistvenih elementih podoben kot njegov. Ali bi na tej podlagi tudi njemu pripadal dodatek na podlagi ZZSV, je vprašanje, o katerem bodo morali odločiti pristojni organi, če bo vložil tak zahtevek.

20. Ustavno sodišče se ni spuščalo v ponovno presojo ustavnosti Odloka ali v presojo ustavnosti zakonske ureditve oziroma neureditve drugih socialnovarstvenih pravic posameznikov, ki so v enakem ali podobnem dejanskem in pravnem položaju kot pritožnik. V okviru postopka reševanja konkretne ustavne pritožbe je lahko presojalo le, ali so z izpodbijanimi odločbami morda pritožniku kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine.

Pritožnik je uveljavljal priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine po Odloku, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da je skladen z Ustavo.

C.

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmomi glasovi proti enemu. Proti je glasoval sodnik Krivic, ki je dal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k:
dr. Tone Jerovšek


Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica

I.

Moje nasprotovanje tej odločbi je dvojno, temelji na dveh pravnih naziranjih:

- prvo ("radikalna varianta") je v mojem znanem stališču, da je vladni Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin iz leta 1992 protiustaven - to pravno naziranje me vodi do stališča, da bi bilo izpodbijane odločbe treba odpraviti in zahtevati (ob odsotnosti izrecne zakonske ureditve nekaterih vprašanj) ponovno odločanje neposredno na podlagi ustavno zajamčenih pravic; - drugo pravno naziranje ("kompromisna varianta") se izogne vprašanju ustavnosti omenjenega odloka (ker je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-89/93 ustavnost tega odloka enkrat že potrdilo), vendar kljub temu zahteva odpravo izpodbijanih odločb in sicer na podlagi tega, da 50. člen Ustave državljanom zagotavlja pravico do socialne varnosti "pod pogoji, določenimi z zakonom": izpodbijane odločbe o pritožnikovi pravici do socialne varnosti odločajo na podlagi vladnega odloka in ne na podlagi zakona, zato to njegovo ustavno pravico že s tem nedvomno in očitno kršijo; po tej varianti bi bilo pri ponovnem odločanju o pritožnikovi pravici treba odločiti na podlagi "ustavnokonformne" interpretacije Zakona o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (ZZSV); po tej varianti bi pritožnik dobil sicer mnogo manjši mesečni znesek kot po prvi varianti, vendar za vse sporno obdobje - medtem ko bo tudi v primeru morebitne ugodne rešitve na podlagi (negotove) možnosti, nakazane v 18. in 19. točki obrazložitve te odločbe, dobil ta manjši znesek šele od vložitve zahteve naprej (za dosedanjih pet let pa nič).

II.

Pravno naziranje, na katerem temelji "radikalna varianta", sem podrobno prikazal v svojih ločenih mnenjih k odločbi št. U-I- 137/92 (objavljeno v dodatku h knjigi OdlUS III na str. 660-663, ker je bilo pomotoma izpuščeno pri objavi odločbe v OdlUS II, 38) in k odločbi št. U-I-89/93 (objavljeno: OdlUS III, 7).

Iz drugega od teh dveh ločenih mnenj tu citiram samo nekaj bistvenih odlomkov:

- Pravice vojaških oseb, živečih v Sloveniji ali celo njenih državljanov, do pokojnine ne izvirajo samo iz 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine (s kratico: UZ-TUL), ampak predvsem iz 2., 14. in 50. člena ustave; kakršnakoli omejevanja izplačevanja akontacij samo na določene kategorije teh oseb so že zato protiustavna, delno širjenje kroga upravičencev iz 18. člena UZ-TUL z odlokom pa je protiustavno zato, ker je arbitrarno in premajhno.

- Določitev datuma upokojitve do 18.7.1991 kot kriterija za opredelitev upravičencev po odloku je arbitrarna in v nasprotju z enakostjo vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena ustave). - Vezanje izjem od gornjega temeljnega kriterija na stanje suspenza, dopusta ali bolniškega staleža pomeni poleg tega še kršitev prvega odstavka 14. člena ustave - prepoved diskriminacije glede na "družbeni položaj ali katerokoli drugo osebno okoliščino".

- Če neke pravice "zagotavlja oziroma varuje 18. člen UZ", odlok pa določa, komu se te pokojnine oziroma akontacije izplačujejo, potem je to zame povsem očiten poseg uredbe v določanje teh pravic oziroma v zakonsko materijo.

- Z 18. členom UZ je Slovenija zagotovila "varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Slovenije"; če s spornim odlokom zagotavlja (začasno) varstvo teh pravic ne tako, da bi že prevzela dokončno izplačevanje teh pokojnin, ampak tako, da zagotavlja namesto tega samo izplačevanje akontacij, potem je pač ta "pravica do akontacije" edina pravica, ki jo prizadetim Slovenija po 18. členu UZ trenutno zagotavlja - in če sporni odlok določa merila in pogoje za to, komu ta pravica pripada in komu ne, potem bi bilo nesmiselno trditi, da ne določa pogojev za pridobivanje pravic in da zato ni v nasprotju z ustavo. Ta "pravica do akontacije" je za te ljudi in za njihovo socialno varnost trenutno tudi mnogo pomembnejša kot pravica do pokojnine, ki bo vsaj nekaterim morda dokončno priznana šele po njihovi smrti.

- Tak izvedbeni predpis k ustavnemu zakonu, ki bo šele preciziral krog upravičencev in pogoje za pridobitev pravice, pa je lahko po ustavi samo zakon in ne vladna uredba, kot to zatrjuje obrazložitev.

III.

Tudi "kompromisna varianta" bi pomenila odpravo izpodbijanih odločb. Bile so sicer izdane točno po Odloku - toda ne po zakonu. Ustava pa, kot rečeno, daje državljanu pravico do socialne varnosti "pod pogoji, določenimi z zakonom" - in tudi za sodnike ustava pravi, da so "vezani na ustavo in zakon".

Pritožnikova pravica do vojaške pokojnine z zakonom izrecno še ni urejena, po Odloku pa mu akontacija ne pripada. Obstaja pa zakon (ZZSV), ki bi zakonsko rešitev takih izjemnih primerov ob ustrezni interpretaciji vendarle omogočal. Po mojem mnenju je v takem primeru sodišče dolžno odločiti po tem edinem zakonu, ki v pravnem redu za take primere obstaja - tudi če se (v tako izjemno zapletenem pravnem položaju in v svoji eksistenčni socialni zahtevi) državljan nanj ni izrecno skliceval. In če tudi veljavnost tega edinega zakona na take primere lahko raztegne s svojo "ustavnokonformno" interpretacijo le Ustavno sodišče (potem ko je pristojno ministrstvo celo že nakazalo to možnost, le da je ZPIZ ni akceptiral|) - ali ni potem Ustavno sodišče dolžno za varstvo ustavnih pravic prizadetega državljana poskrbeti tako, da tako "ustavnokonformno" interpretacijo tudi izda?

Tako rešitev sem Ustavnemu sodišču tudi predlagal, vendar ni bila sprejeta. Bila je v tem, da bi se v izreku odločbe po odpravi izpodbijanih odločb podala naslednja "ustavnokonformna" interpretacija ZZSV: "Zakon o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 z dne 21.9.1992) je v skladu z Ustavo, če se razlaga tako, da zagotavlja enake pravice tudi tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, ki so uveljavili pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev."

Obrazložitev pa bi poleg sedanjih točk 1-17 vsebovala na ustreznih mestih še naslednje:

13. Poleg obveznosti, sprejetih z UZ, je Izvršni svet RS 14. novembra 1991 sprejel Odlok o izplačevanju akontacij pokojnin, ki so jih osebe s stalnim prebivališčem v RS uveljavile v drugih republikah SFRJ (Uradni list RS, št. 26/91), s katerim je RS s 1.11.1991 začasno prevzela izplačevanje akontacij pokojnin in drugih dajatev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki bi jih bile sicer upravičencem dolžne izplačevati Skupnosti PIZ v nekdanjih jugoslovanskih republikah BiH, Črni gori, Hrvatski, Makedoniji ali Srbiji. V V. točki tega Odloka je določeno, da se bodo akontacije izplačevale, dokler skupnosti PIZ iz drugih republik nekdanje SFRJ ne bodo pričele nakazovati pokojnin oziroma do sklenitve sporazuma o izvajanju pokojninskega in invalidskega zavarovanja med RS in drugimi republikami nekdanje SFRJ.

14. Z Zakonom o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - v nadaljevanju: ZZSV) je določeno, da imajo slovenski državljani, ki so uveljavili pravico do pokojnine v republikah nekdanje SFRJ, pravico do dodatka do polne pokojnine iz sredstev, ki se zagotavljajo iz proračuna.

Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe OdlUS IV,118, s katero je ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo določitev pogoja stalnega prebivališča za pridobitev te pravice, med drugim navedlo: "ZZSV zagotavlja socialno varnost slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico iz pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ.

Dodatek, ki gre upravičencem po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so le-to dolžni zagotavljati le posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Gre za pravico, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom.

Socialnovarstvene pravice pa praviloma zagotavlja država in ne nosilci socialnih zavarovanj. Pri teh pravicah pogoj stalnega prebivališča v državi ni diskriminatoren, saj je stopnja socialne ogroženosti posameznika odvisna zlasti od ekonomskih okoliščin, ki se razlikujejo od države do države."

...

16. Z Odlokom o izplačevanju akontacij ("navadnih", "civilnih") pokojnin je RS "začasno prevzela izplačevanje akontacij pokojnin" upravičencem, ki imajo stalno prebivališče na ozemlju RS in bi jim bile pokojnine in druge dajatve sicer dolžne izplačevati Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja, pri katerih so bili zavarovani. Izplačana sredstva naj bi ZPIZ kot izplačevalcu akontacij vrnile za izplačilo pokojnin zavezane SPIZ, proračun RS pa samo tista sredstva, ki ne bi bila vrnjena (IV. točka Odloka). Pravica do akontacije po tem Odloku preneha, ko nosilec zavarovanja prične nakazovati upravičencu pokojnino in druge dajatve oziroma do sklenitve ustreznega meddržavnega sporazuma.

17. Z ZZSV se zagotavlja socialna varnost tistim državljanom RS s stalnim prebivališčem v RS, ki so upravičenci do pokojnin v kateri od republik nekdanje SFRJ. Pogoj za priznanje dodatka k pokojnini po ZZSV je priznana pravica do pokojnine, pri čemer ni bistveno, kdaj jo je upravičenec uveljavil. ZZSV temelji na obveznosti države iz prvega odstavka 50. člena Ustave in na dejstvu, da je realna vrednost pokojnin v drugih republikah nekdanje SFRJ bistveno nižja od ravni slovenskih pokojnin. Sredstva za izplačevanje teh dodatkov se zagotavljajo v proračunu. ...

19. Z ustavnopravnega stališča pa je lahko sporno, ali je skladna z Ustavo določitev kroga upravičencev. Pravice nekdanjih vojaških oseb, ki imajo stalno prebivališče v RS in so tudi njeni državljani, niso samo pravice iz 14. in 18. člena UZ, ampak tudi pravice, ki jim jih enako kot vsem drugim državljanom zagotavlja (kasneje sprejeta) Ustava - zlasti pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena in pravica do socialne varnosti iz 50. člena. Pri tem se Ustavno sodišče ni spuščalo v ponovno presojo ustavnosti Odloka glede obsega širjenja kroga upravičencev in kriterijev za tako širitev. V okviru postopka reševanja konkretne ustavne pritožbe je presojalo le, ali je v skladu z Ustavo, da bodisi Odlok bodisi drug predpis ne omogoča pritožniku uresničevanja z Ustavo zagotovljenih pravic.

...

23. Ni v skladu s 14. in 50. členom Ustave zakonska ureditev, ki nekaterim državljanom ne zagotavlja socialne varnosti. Tako zakonsko praznino je v konkretnem primeru mogoče zapolniti z ustrezno razlago obstoječih predpisov: z logično razlago (argumentum a simili ad simile) oziroma z zakonsko analogijo in predvsem s teleološko razlago. Pritožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje akontacije vojaške pokojnine, kakršni so določeni z Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin. Po gramatikalni razlagi ne bi izpolnjeval niti pogojev za akontacijo pokojnine po Odloku o izplačevanju akontacij pokojnin, uveljavljenih v drugih republikah SFRJ, niti pogojev za dodatek k pokojnini po ZZSV. Za akontacijo "civilne" pokojnine že zato ne, ker je upravičenec do vojaške pokojnine, v obeh primerih pa še zato, ker ni upravičenec do pokojnine iz katere od republik nekdanje SFRJ, ampak upravičenec do pokojnine iz nekdanje zvezne SPIZVZ. Taka, v praksi uveljavljena razlaga pa je v neskladju z Ustavo, kar je ZZSV mogoče razlagati tudi širše in le taka razlaga je v skladu s 14. in 50. členom Ustave.

24. Namen ZZSV je zagotavljanje socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ - tudi (oziroma zlasti) tistih, ki jim nosilec zavarovanja pokojnin ne nakazuje. Zakon izhaja iz predpostavke, da je SFRJ razpadla, njene pravne naslednice pa so (bodo) države, ki bodo nastale iz nekdanjih republik in ne neka nova država. Zato očitno ZZSV ne omenja posebej tistega nosilca pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki je bil organ za ozemlje celotne skupne države. Vendar Zavod za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu še vedno obstaja in je v primeru pritožnika tudi zavezanec za izplačevanje vojaške pokojnine. ZZSV je skladno z Ustavo mogoče razlagati le tako, da zagotavlja enake pravice do socialne varnosti tudi tistim slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v RS, ki so uveljavili pravico do pokojnine pri nosilcu zavarovanja vojaških zavarovancev, če jim pravice do akontacije vojaške pokojnine ne zagotavlja že Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin.

S tako obrazložitvijo bi bila torej utemeljena moja "kompromisna varianta".


Matevž Krivic
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
30.08.1994
Datum odločitve:
17.04.1997
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US18275