Up-1002/05

Opravilna št.:
Up-1002/05
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.03.2007
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2007:Up.1002.05
Akt:
Odločba Višjega sodišča v Kopru št. PRpv 328/2005 z dne 19. 5. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Idrija št. P-384/03 z dne 16. 8. 2004
Izrek:
Odločba Višjega sodišča v Kopru št. PRpv 328/2005 z dne 19. 5. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Idrija št. P-384/03 z dne 16. 8. 2004 se razveljavita. Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-384/03 Okrajnega sodišča v Idriji zoper obdolženega A. A. se ustavi. Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.
Evidenčni stavek:
Drugostopenjska odločba je bila odpravljena na pritožnikov naslov po nastopu absolutnega zastaranja, zato je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani odočbi razveljavilo in postopek o prekršku ustavilo.
Geslo:
1.5.51.2.9 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev izpodbijanega akta.
1.5.51.2.11 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Odločitev o sporni pravici.
1.4.14.3 - Ustavno sodstvo - Postopek - Stroški - Stroški postopka.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 40.2, 49, 59.1, 60.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-1002/05-21
15. 3. 2007
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa Odvetniška družba B., o. p., d. n. o., Z., na seji 15. marca 2007
odločilo:
 
1. Odločba Višjega sodišča v Kopru št. PRpv 328/2005 z dne 19. 5. 2005 in odločba Sodnika za prekrške Idrija št. P-384/03 z dne 16. 8. 2004 se razveljavita.
 
2. Postopek o prekršku v zadevi št. PRs-384/03 Okrajnega sodišča v Idriji zoper obdolženega A. A. se ustavi.
 
3. Stroški postopka v zadevi iz prejšnje točke bremenijo proračun.
Obrazložitev
A.
 
1. S prvostopenjsko odločbo o prekršku je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve cestnoprometnega prekrška po točki c) četrtega odstavka 117. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 in nasl. – ZVCP). Izrečeni sta mu bili denarna kazen v znesku 90.000 tolarjev in stranska kazen sedem kazenskih točk, naloženo mu je bilo plačilo stroškov postopka. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo prvostopenjsko odločbo.
 
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 22. člena Ustave. Navaja, da je bila drugostopenjska odločba o prekršku odpravljena na pritožnikov naslov po tem, ko je že nastopilo absolutno zastaranje. V zvezi s tem se sklicuje na stališča, ki jih je zavzelo Ustavno sodišče v odločbi št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05 in OdlUS XIV, 39). Predlaga razveljavitev izpodbijanih odločb.
 
3. Ustavno sodišče je v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) s sklepom št. Up-1002/05 z dne 14. 3. 2006 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s 56. členom ZUstS jo je poslalo v odgovor Višjemu sodišču v Kopru ter Okrajnemu sodišču v Idriji, ki nanjo nista odgovorili.
 
B.
 
4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Idriji št. Prs-384/03. Iz spisa je razvidno, da je pritožnik storil prekršek 4. 6. 2003. Prvostopenjska odločba je bila izdana 16. 8. 2004. O pritožbi je Višje sodišče odločilo 19. 5. 2005. Absolutno zastaranje postopka o prekršku zoper pritožnika je nastopilo 4. 6. 2005. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila drugostopenjska odločba, ki jo je Sodnik za prekrške prejel 24. 8. 2005, tega dne tudi odpravljena na pritožnikov naslov, kar pomeni 81 dni po dnevu, ko je nastopilo absolutno zastaranje postopka o prekršku. Pritožniku in njegovemu zagovorniku je bila drugostopenjska odločba vročena 25. 8. 2005 (več kot tri mesece po odločitvi Višjega sodišča in 82 dni po nastopu absolutnega zastaranja postopka o prekršku).
 
5. Gre za primer, o kakršnem je Ustavno sodišče že odločilo z odločbo št. Up-762/03. V njej je med drugim navedlo, da morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom tega roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov. Nasprotno stališče bi pomenilo, da nastopijo učinki odločbe za posameznika, še preden se je imel možnost seznaniti z njeno vsebino, hkrati pa bi imelo za posledico, da "visi" nad posameznikom grožnja s sankcijo še neomejeno dolgo po absolutnem zastaranju oziroma vse do preteka roka za zastaranje izvršitve sankcije. To pa je v nasprotju z namenom instituta zastaranja, ki je prav v tem, da se po preteku določenega časa vzpostavi pravni mir in odpravi negotovost glede možnosti posegov v pravice posameznikov.
 
6. Ker je bila drugostopenjska odločba odpravljena na pritožnikov naslov po nastopu absolutnega zastaranja, je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče izpodbijani odločbi razveljavilo (1. točka izreka).
 
7. Glede na naravo ugotovljene kršitve človekove pravice in glede na to, da so izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 60. člena ZUstS, je Ustavno sodišče z uporabo določbe 4. točke prvega odstavka 167. člena ZP odločilo, da se postopek o prekršku zoper pritožnika ustavi (2. točka izreka). Na podlagi petega odstavka 207. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 7/03 in nasl. – ZP-1) bo Ministrstvo za pravosodje iz evidence kazenskih točk izbrisalo ustrezno število kazenskih točk v cestnem prometu. Ker je Ustavno sodišče samo odločilo o pritožnikovi pravici, je v skladu z določbo četrtega odstavka 176. člena ZP odločilo, da stroški postopka o prekršku bremenijo proračun (3. točka izreka).
 
C.
 
8. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena, prvega odstavka 60. člena in drugega odstavka 40. člena v zvezi z 49. členom ZUstS v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnika Fišer in Tratnik ter sodnici Modrijan in Škrk. Sodnik Ribičič je dal pritrdilno ločeno mnenje, sodnik Fišer je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
Predsednik
dr. Janez Čebulj
 
 
Up-1002/05-
Up-1062/05-
21. 3. 2007
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča 
 
 
1. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločb v zadevah št. Up-1002/05 in Up-1062/05 sicer prepričljivo, vendar na neobičajno zgoščen način pojasnilo razloge za razveljavitev odločb rednih sodišč, za ustavitev postopkov in izbris stranskih kazni: "Ker je bila drugostopenjska odločba odpravljena na pritožnikov naslov po nastopu absolutnega zastaranja, je bila pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave..." (6. točka obrazložitve v obeh odločbah). Odločitev o tem, da Ustavno sodišče vztraja pri navedenem stališču v obeh obravnavanih zadevah, je pomembnejša, kot se zdi na prvi pogled. Po mojem mnenju sta bili obravnavani ustavni pritožbi primerna priložnost za Ustavno sodišče, da bi spregovorilo o vprašanju pravno zavezujoče narave svojih odločb. Ker tega ni storilo, se v tem pritrdilnem ločenem mnenju do tega vprašanja opredeljujem sam.
 
2. Za pravno naravo odločb Ustavnega sodišča velja, da so splošno zavezujoče. O tem pravi tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču naslednje: "Odločbe Ustavnega sodišča so obvezne." Kako razlagati pravno zavezujočo naravo odločb Ustavnega sodišča, kot izhaja iz Ustave in Zakona o ustavnem sodišču?[1] Sodnica dr. Dragica Wedam Lukić je v slavnostnem govoru ob Dnevu ustavnosti 20. 12. 2006 na podlagi usode, ki so jo doživljale odločbe tujih vrhovnih ustavnosodnih instanc, zlasti ameriške in avstrijske, opozorila, da mora imeti Ustavno sodišče zadnjo besedo, čeprav nima prisilnih sredstev, s katerimi bi lahko samo udejanjilo svoje odločitve. V zvezi s tem pravi dr. Boštjan M. Zupančič, da je moč sodne veje oblasti prav v dejstvu, da nima tovrstne moči. Bistvo delovanja sodne veje je v zamenjavi argumenta moči z močjo argumenta, spoštovanje zavezujoče narave njenih odločitev pa je odvisno od upoštevanja načela delitve oblasti, demokratične tradicije in pravne kulture…[2] Po njegovem mnenju je spoštovanje odločb Ustavnega sodišča lakmusov test za civiliziranost in kultiviranost nekega pravnega in političnega prostora.[3] V ustavno-pravni teoriji velja za nesporno, da so odločitve ustavnih sodišč dokončne in pravno zavezujoče. Pri tem seveda ne gre za supremacijo Ustavnega sodišča, ki bi bila sama sebi namen, temveč za to, da se zagotovi prevlada ustavnih načel, vrednot in človekovih pravic, zapisanih v Ustavi.[4]
 
3. Zavedam se, da se citirana opozorila nanašajo pretežno na nespoštovanje odločb Ustavnega sodišča s strani izvršilne in zakonodajne veje oblasti, vendar so po mojem mnenju aktualna tudi, ko gre za vprašanje spoštovanja odločb Ustavnega sodišča pri odločanju rednih sodišč. Celo več, medtem ko poznajo nekatere ustavne ureditve možnost, da parlament z ustavno večino zaobide abstraktno presojo Ustavnega sodišča ali se ji izogne s spremembo Ustave, si je kaj takega pri odločbah, ki se nanašajo na ustavne pritožbe, sploh težko predstavljati. S tega vidika je dosledno upoštevanje stališč Ustavnega sodišča s strani rednega sodstva toliko pomembnejše.
 
4. Pred leti je o vprašanju pravno zavezujoče narave svojih odločb odločalo Ustavno sodišče Češke republike v zadevi št. III. US 425/97. Ugotovilo je, da so odločbe Ustavnega sodišča zavezujoče v absolutnem smislu; zavezujejo vse in vsakogar, tudi Ustavno sodišče samo!
 
5. Ena od odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (sprejeta je bila v zadevi št. Up-762/03) pravi, da morajo pristojni organi "znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Glede na namen zastaranja ne zadošča, da državni organ pred iztekom roka izda odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, tudi možnost, da se seznani z njeno vsebino. Zato mora državni organ pred pretekom absolutnega zastaralnega roka opraviti tudi vsa tista dejanja, ki so potrebna za to, da se prizadeti lahko seznani z vsebino odločitve, to pa pomeni, da mora odločbo znotraj zastaralnega roka vsaj odpraviti na njegov naslov."
 
6. Oba ustavna pritožnika sta odločbo opazila in se v ustavnih pritožbah nanjo tudi sklicujeta. Ob tem zatrjujeta, da gre v njunih primerih za "identične okoliščine", kot so bile podane v zadevi št. Up-762/03. Ne glede na posebnosti vsakega primera in razlike med obravnavanima primeroma ter zadevo, na katero se pritožnika sklicujeta, je povsem nesporno, da sta jima bili drugostopenjski odločitvi poslani prepozno, torej po tem, ko je pretekel absolutni zastaralni rok. To dejstvo samo po sebi zadošča za ugotovitev, da gre v obravnavanih zadevah resnično za zadevi, ki sta takšni, da zanju velja citirano stališče Ustavnega sodišča. Tega ne morejo v ničemer spremeniti posebnosti enega ali drugega primera glede tega, katero sodišče, prvostopenjsko ali drugostopenjsko, je več prispevalo k temu, da odločba ni bila pravočasno poslana na pritožnikov naslov, ali glede tega, koliko časa po preteku absolutnega zastaralnega roka, en dan ali 81 dni, je bila poslana drugostopenjska odločba na pritožnikov naslov.
 
7. Edino omembe vredno posebnost v zadevi št. Up-1062/05 vidim v tem, da je drugostopenjsko sodišče spremenilo odločitev o stranski kazni tako, da je namesto prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja izreklo pritožniku kazen 6 kazenskih točk. Če do te spremembe ne bi prišlo, bi seveda bil ustavni pritožnik pred Ustavnim sodiščem uspešen, saj po ustaljeni ustavnosodni presoji prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja izključuje zavrnitev ustavne pritožbe (pravzaprav njen nesprejem), ker za to ni izpolnjen pogoj, da kršitev ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Tako se tudi s tega vidika pokaže absurdnost zavzemanja za nesprejem ali zavrnitev ustavne pritožbe v tem primeru. Vztrajanje pri takšnem zavzemanju bi namreč pomenilo, da bi bila omilitev kazni z odločitvijo drugostopenjskega sodišča za pritožnika škodljiva, ker zaradi nje ne bi mogel biti uspešen z ustavno pritožbo.
 
8. Ne znam si predstavljati, kako bi bilo mogoče oblikovati negativno odločitev o obravnavanih ustavnih pritožbah. Naj bi morda Ustavno sodišče odločilo, da se obravnavani ustavni pritožbi ne sprejmeta, češ da od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja? Kaj bi takšna odločitev v obravnavanih zadevah pomenila za položaj in (samo)podobo Ustavnega sodišča? Pomenila bi, da Ustavno sodišče pritrjuje in se uklanja tistim, ki podcenjujoče obravnavajo odločbe Ustavnega sodišča kot nekakšne neobvezne usmeritve o tem, kaj je skladno z Ustavo in kaj ne. Ustavno sodišče bi samo sebi odvzemalo avtoriteto in to v času, ko državni organi, zadolženi za njihovo uresničevanje, ignorirajo nekatere odločbe Ustavnega sodišča, ki so posebnega pomena za varstvo človekovih pravic. Žal to ne bi bilo škodljivo le za položaj in vlogo Ustavnega sodišča kot vrhovnega varuha ustavnosti in človekovih pravic, temveč bi pomenilo tudi zanikanje načel ustavne demokracije.[5]
 
9. Odločitev v obravnavanih zadevah je pomembna z vidika uveljavljanja načela enakosti oziroma enakopravnosti. S tega vidika velja opozoriti, da je Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v Strasbourgu v svoji novejši sodni praksi precej pogosto sprejelo tako imenovane vodilne (pilotske) sodbe, s katerimi je odločilo ne le o konkretnem pritožnikovem primeru, temveč tudi o velikem številu drugih podobnih primerov (na primer v zadevi Broniowski v. Poljska in deloma tudi v zadevi Lukenda v. Slovenija). Takšna praksa gre precej dlje od stališča o pravno zavezujoči naravi odločb Ustavnega sodišča, ki ga zastopam v tem ločenem mnenju. Pomeni namreč konkreten zavezujoč napotek državi članici Sveta Evrope, kako mora ravnati v vseh primerih, ki so podobni pritožnikovemu. Za takšno sodno prakso ESČP nima niti približno enako trdnih podlag v EKČP, kot jo ima za stališče o pravno zavezujoči naravi svojih odločb Ustavno sodišče v 1. členu Zakona o Ustavnem sodišču. Poleg tega so nekatera evropska ustavna sodišča, na primer nemško zvezno Ustavno sodišče, skušala večkrat relativizirati domet sodb ESČP (npr. odločba št. 2 BvR 1481/04, sprejeta 14. oktobra 2004, ki se nanaša na ustavno pritožbo očeta nezakonskega otroka), kar za zavezujočo naravo odločb nemškega zveznega Ustavnega sodišča ne velja.
 
10. Za spoštovanje človekovih pravic, in ne le za položaj Ustavnega sodišča, je bistveno, da redna sodišča spoštujejo njegova stališča v svoji sodni praksi. Ne predvsem zato, ker jim je Ustavno sodišče, ko odloča o ustavnih pritožbah o kršitvi z Ustavo določenih človekovih pravic, nadrejeno, temveč zato, ker so dolžna soditi po Ustavi in zakonu. Če v konkretnem primeru redno sodišče odloči v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča in pride zaradi tega do ustavne pritožbe, mora Ustavno sodišče ponovno odločati o zadevi. Seveda lahko Ustavno sodišče v takšnih izjemnih primerih, če bi redno sodišče v svoji sodbi navedlo argumente za drugačno stališče, kot ga je sprejelo Ustavno sodišče, ponovno pretehta svojo odločitev in po potrebi tudi spremeni zavzeto stališče. O tej možnosti je Ustavno sodišče že zavzelo povsem nedvoumno stališče v 7. točki obrazložitve svoje Odločbe v zadevi št. Up-140/02, v kateri pravi: "Sodišča morajo spoštovati odločitve Ustavnega sodišča v konkretni zadevi (2. člen Ustave in tretji odstavek 1. člena ZUstS). Če se ne strinjajo s stališči, izraženimi v njih, pa morajo prepričljivo utemeljiti, zakaj vprašanja, na katera opozarja obrazložitev, niso pomembna in jih zato sodišču ni treba razrešiti (podobno v odločbi št. Up-314/99 z dne 12. 7. 2001, Uradni list RS, št. 64/01 in OdlUS X, 224). Odločba sodišča, ki take predhodne odločbe ne upošteva in tudi prepričljivo ne argumentira, s katerimi njenimi stališči ne soglaša in zakaj, že iz tega razloga krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Odločitev revizijskega sodišča takšnih argumentov ne vsebuje, zato jo je Ustavno sodišče razveljavilo…"[6]
 
11. V obravnavanih primerih ne gre za takšen poskus dialoga med rednim sodstvom in Ustavnim sodiščem, o katerem govori Odločba v zadevi št. Up-140/02 in jo je pojasnjeval na posvetovanju Beneške komisije sodnik Franc Testen,[7] pač pa gre za primer, ko so redna sodišča spregledala stališče Ustavnega sodišča. Zato Ustavno sodišče ni moglo ignorirati dejstva, da so redna sodišča delovala v neskladju z Ustavo, njenim 22. členom, ko niso upoštevala stališča iz sodbe Ustavnega sodišča. Če Ustavno sodišče v takšnih primerih ne bi razveljavilo odločitev rednih sodišč, bi pristajalo na neenako obravnavanje pritožnikov, saj bi redna sodišča odločala različno, enkrat v skladu, drugič v nasprotju s stališčem Ustavnega sodišča, enkrat na podlagi ene, drugič na podlagi nasprotne razlage Ustave. To bi bilo z vidika pravne varnosti in predvidljivosti sodnih odločitev nesprejemljivo. Če torej Ustavno sodišče ne spremeni svojega stališča, če se vsebinsko ne umakne zaradi argumentov rednih sodišč, potem ne more z utemeljitvijo, da gre za nepomembno pravno vprašanje, dopuščati svojemu stališču nasprotno prakso rednih sodišč. Pri tem velja upoštevati, da Ustavno sodišče razveljavi sodbe rednih sodišč celo takrat, kadar samovoljno odstopijo od ustaljene sodne prakse (rednih sodišč).
 
12. Po mojem mnenju nasprotovanje odločitvi Ustavnega sodišča v obravnavanih zadevah ni bilo toliko posledica drugačnega pogleda na vlogo Ustavnega sodišča in zavezujočo naravo njegovih odločitev, temveč pogojeno bolj z nestrinjanjem s stališčem, ki ga je zavzelo Ustavno sodišče v zadevi št. Up-762/03. Ne glede na eventualno spornost posameznega stališča (ki ga Ustavno sodišče v izjemnih primerih lahko tudi spremeni) ne bi smelo voditi do odločitev, tudi v obravnavanih zadevah ne, ki bi ogrožale pomen Ustave, položaj Ustavnega sodišča in pravno zavezujočo naravo njegovih odločb.
 
13. Naj se vrnem k stališču češkega Ustavnega sodišča o tem, da odločba Ustavnega sodišča ne zavezuje le rednih sodišč, temveč tudi Ustavno sodišče samo. Drugače povedano, vztrajanje pri svojih načelnih stališčih ni le pravica, temveč je tudi obveznost Ustavnega sodišča. Naj zato za konec zastavim naslednji vprašanji. Prvo: ali ni bistvena sestavina pravno zavezujoče narave odločb Ustavnega sodišča, da zavezuje tudi tiste v Ustavnem sodišču in izven njega, ki se z njimi ne strinjajo? In drugo: kdo bo spoštoval odločbe Ustavnega sodišča, če bo o njihovi zavezujoči naravi dvomilo samo?
 
 
dr. Ciril Ribičič
 
 
 
Opombe:
[1]V Ustavi Litve, na primer, tudi ni ničesar, kar bi izrecno govorilo o zavezujoči naravi odločb Ustavnega sodišča, vendar je vseeno nesporno sprejeto stališče, da imajo sodbe Ustavnega sodišča učinek erga omnes. Iz Zakona o Ustavnem sodišču (76. člen) tako izhaja, da imajo odločbe, ki jih sprejme Ustavno sodišče, moč zakona in so zavezujoče za vse državne organe, sodišča, podjetja, ustanove in organizacije, pa tudi za uradnike in državljane. (Več o tem: Kristina Pakalnyté, The Lithuanian Constitutional Court: its Nature, Structure, and Position in the Lithuanian Legal Order, International Journal of Baltic Law, št. 1/2005, II. del, str. 33).
[2]Dr. Boštjan M. Zupančič, O univerzalnosti človekovih pravic, Pravna praksa, št. 40/2006, str. 11.
[3]Dr. Boštjan M. Zupančič, Mednarodna sodna presoja in internacionalizacija ustavnega prava, Pravna praksa, št. 1/2005, priloga, str. 4.
[4]Sarah Wright, Central and Eastern Europe Constitutional Courts and the Anti-majoritarian Objection to Judicial Review, Law and Policy in International Business, 1 June 1995.
[5]Prim. Andraž Teršek, Ustavna demokracija in konstitucionalizem: (evropska) izhodišča in onkraj njih, v: X. dnevi javnega prava, IJU, Portorož, 14. - 16. junija 2004.
[6]Ko je sodnik dr. Zvonko Fišer utemeljeval, zakaj je glasoval proti tej odločitvi, ni načeloma nasprotoval zavzetemu stališču Ustavnega sodišča, saj se je v odklonilnem ločenem mnenju skliceval na to, da je Vrhovno sodišče v konkretnem primeru izrecno navedlo, da je odločalo upoštevajoč razloge iz odločbe Ustavnega sodišča.
[7]O dialogu med rednim in Ustavnim sodiščem in o citirani odločbi Ustavnega sodišča je govoril na konferenci, ki jo je organizirala Beneška komisija v Tirani 28. in 29. aprila 2003, ustavni sodnik Franc Testen v referatu "The Binding Force of the Decisions of the Constitutional Court of Slovenia": "In one of its late decisions the Constitutional Court stated that a regular court is constitutionally not prevented from confronting its own views and interpretations of law and Constitution to the interpretations by the Constitutional Court. If persuasive and convincing, the arguments by the regular court may prevail. What the constitutional provision of article 22 demands is that the regular court may not simply overlook the argumentation of the Constitutional Court: it is bound to give reasons for its dissent with the Constitutional Court view and interpretation. The final say whether the argumentation of the regular court in this respect was satisfactory, however goes to the Constitutional Couurt."
 
 
Up-1002/05-22
Up-1062/05-22
19. 3. 2007
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Fišerja,  
ki se mu glede točke 6 pridružuje sodnica dr. Škrk 
 
 
1. V teh dveh primerih je Ustavno sodišče s svojo odločbo razveljavilo odločbi Višjega in Okrajnega sodišča v prekrškovnih zadevah, ker je ugotovilo, da je bila ustavnemu pritožniku kršena pravica iz 22. člena Ustave. Potem, ko je to storilo, je na podlagi poblastila iz prvega odstavka 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) še ustavilo postopek zaradi prekrška, kar pomeni, da je samo odločilo o "glavni stvari".
 
Glasoval sem proti takšni odločitvi iz razlogov, ki jih bom navedel v nadaljevanju. Po vsebini gre za povsem enaki odločbi in tudi stanje stvari v obeh prekrškovnih zadevah se le nepomembno razlikuje, zato se ločeno mnenje nanaša na obe zadevi.
 
2. Prvi razlog za moje nasprotovanje odločbama tiči v dejstvu, da sem glasoval v nasprotju z večino tudi v zadevi št. Up-762/03,[1] ki je nosilna zadeva za stališče, po katerem morajo državni organi znotraj roka, določenega za absolutno zastaranje pregona, opraviti vsa procesna dejanja, da bi postopek zoper posameznika končali. Po stališču Ustavnega sodišča ne zadošča, da bi organ pred potekom roka izdal odločbo, temveč mora imeti posameznik, na katerega se nanaša, možnost seznaniti se z njeno vsebino. Svoje pomisleke zoper takšno odločitev in razloge zanjo sem obrazložil v odklonilnem ločenem mnenju,[2] ki se mu je pridružila sodnica Milojka Modrijan. Pri stališču, ki sem ga zavzel tedaj, v celoti vztrajam in ni nobene potrebe, da bi v tem primeru razloge ponavljal ali dopolnjeval. Ne glede na to moram poudariti, da gre za odločitev, ki jo je sprejelo Ustavno sodišče, ki zavezuje in ki jo je treba spoštovati.
 
3. V odklonilnem ločenem mnenju k nosilni zadevi, v katerem sem se osredotočil na vprašanje zastaranja (kazenskega) pregona, nisem posebej obravnaval tistega dela odločitve, s katero je Ustavno sodišče ustavilo postopek o prekršku. Tedaj je Ustavno sodišče, kot rečeno, uporabilo pooblastilo, ki ga ima po prvem odstavku 60. člena ZUstS in ki pravi, da sme sodišče, kadar razveljavi[3] posamični akt, tudi odločiti o sporni pravici, če je to nujno zaradi odprave posledic, ki so nastale na podlagi odpravljenega posamičnega akta, ali če to terja narava ustavne pravice ali svoboščine, in če je na podlagi podatkov v spisu možno odločiti.
 
Če pustim ob strani dejstvo, da je Ustavno sodišče morda malce preveč na hitro in posplošeno ugotovilo, da so izpolnjeni pogoji za odločanje po prvem odstavku 60. člena ZUstS (ali pa so preveč lapidarne in apodiktične le obrazložitve o uporabi tega pooblastila) v teh in v drugih odločbah, v katerih je bila določba uporabljena, bi želel v tej zvezi v ločenem mnenju opozoriti na dvoje nadaljnjih problemov. Prvi se nanaša na odločanje Ustavnega sodišča po prvem odstavku 60. člena ZUstS kot tako, drugi pa na vprašanje, ki utegne manj pozornemu opazovalcu prakse Ustavnega sodišča ostati skrito, namreč, ali je prav, da sta bili ustavni pritožbi v teh dveh zadevah sploh sprejeti v obravnavo in nato meritorno obravnavani.
 
4. Na načelni ravni moram poudariti, da nimam pomislekov zoper pooblastilo Ustavnega sodišča za odločanje o pravici ali svoboščini po prvem odstavku 60. člena ZUstS. Možnost meritorne odločitve s strani Ustavnega sodišča je logičen in neizogiben del ureditve ustavne pritožbe, če nočemo, da bo ta institut neučinkovit, nekakšen brezzobi tiger. Če Ustavno sodišče nima možnosti, da bi v konkretnem primeru, v katerem ugotovi kršitev ustavne pravice, uveljavilo svoje stališče,[4] bi njegova ugotovitev ostala na nivoju grožnje, ali, kar je še slabše, v sistemu sodnega odločanja o človekovih pravicah in svoboščinah bi povzročala nesprejemljivo dvovladje in pravno negotov položaj. Ko smo se odločili za uvedbo ustavne pritožbe v pravni red, smo jo tako rekoč "dobili v paketu".
 
Toda obenem se je treba zavedati, da takšno odločanje o ustavni pritožbi zaradi poseganja v pravnomočne sodne odločbe lahko povzroča konfliktne situacije med Ustavnim sodiščem in "rednim" sodstvom, vključno z Vrhovnim sodiščem. Poseganje v pravnomočne odločbe[5] in nevarnost ustvarjanja konfliktnih situacij znotraj sistema odločanja se pogosto navajajo kot argument proti institutom, kakršen je ustavna pritožba. Konflikti so na načelni ravni lahko produktivni, ker opozarjajo na odprte probleme,[6] vendar zaradi pravne varnosti ne smejo ostati (predolgo) nerazrešeni.[7] Na koncu je o spornem vprašanju treba odločiti in vzpostaviti stabilno prakso, ki bo obveljala v prihodnosti.
 
Ne glede na vse povedano sem prepričan, da mora biti meritorno odločanje Ustavnega sodišča o pravici ali svoboščini po prvem odstavku 60. člena ZUstS izjemno in omejeno na redke posamične zadeve. Vezano je na razmeroma stroge pogoje, ki jih je treba ugotoviti za vsak primer posebej. Omenjena določba po mojem prepričanju ni primerna za uveljavljanje volje Ustavnega sodišča tedaj, ko nastane v praksi konflikt širših razsežnosti. Pravni red bi moral v takšni situaciji odpreti druge možnosti, skozi katere bi bilo mogoče sporne odločbe razveljaviti ali odpraviti. Neprimerno in z vidika normalnega delovanja pravosodnega sistema je nesprejemljivo potiskati pritožnike, ki menijo, da so bili prizadeti, v (serijsko) vlaganje ustavnih pritožb.
 
Skratka, če je šteti položaj, ki je nastal v obeh obravnavanih primerih za izjemnega, potem uporaba prvega odstavka 60. člena ZUstS, tako se zdi,[8] ne bi smela vzbujati pomislekov. Če pa gre za sistemski spor o dometu zastaranju pregona, ki nastaja med Ustavnim sodiščem in "rednim" sodstvom, potem imam pomisleke zoper rešitev, po kateri bi Ustavno sodišče svoje stališče v vsakem konkretnem primeru uveljavljalo na opisani način. Ustavno sodišče bi na ta način odprlo novo fronto, ki ga utegne močno obremeniti, in ki po mojem prepričanju ne bi bila v skladu z digniteto tega organa.
 
V obravnavanih primerih ni bilo ugotovljeno, ali nastaja pri razlagi in uporabi instituta (absolutnega) zastaranja pregona v prekrškovnih zadevah načelna razlika med Ustavnim sodiščem in sodišči, ali pa je odločanje sodišč, ki bi sicer kazalo v tej smeri,[9] pripisati drugim vzrokom.[10]
 
Problematičnost obeh odločb vidim prav v tem, da utegneta biti precedenčni z vidika pristopa k reševanju opisane problematike.
 
5. Položaj, ki nastane ob odločanju po prvem odstavku 60. člena ZUstS, je nekoliko podoben tistemu, ki ga v naši procesni zakonodaji sedaj predvideva in deloma ureja 416. člen Zakona o kazenskem postopku. Po tej določbi je dopustno vložiti zahtevo za spremembo pravnomočne sodne odločbe, če je bil razveljavljen ali odpravljen predpis, na podlagi katerega je bila izdana pravnomočna obsodilna sodba, ali na podlagi odločbe ESČP. Zakonodajalec predvideva, da bo Ustavno sodišče s svojo odločbo v postopku abstraktne presoje tako poseglo v predpis, da bo spodmaknilo pravni temelj pravnomočnim odločbam, ki so se opirale nanj. Iz citirane določbe izrecno ne izhaja, da bi zakonodajalec takšno posledico vezal tudi na odločitev v postopku z ustavno pritožbo, pač pa jo je predvidel v primeru sodbe ESČP. Ta ima bistveno več podobnosti z odločanjem v postopku z ustavno pritožbo, kakor podobnosti s postopkom abstraktne presoje predpisa. Citirana določba je že za kazensko področje, na katerega se nanaša, očitno nepopolna, nejasna in težavna za uporabo, toda njeno temeljno sporočilo je nesporno: pod določenimi pogoji je mogoče posegati v pravnomočne odločbe sodišč na podlagi odločb, ki sta jih sprejeli Ustavno sodišče in ESČP. To seveda ni nič novega, saj je Ustavno sodišče že davno uveljavilo stališče, da je z odločbo v postopku z ustavno pritožbo mogoče poseči v pravnomočne sodne odločbe in ji s tem določilo učinke, podobne tistim, ki nastanejo po uspešno uveljavljenem izrednem pravnem sredstvu.[11] Toda v primerih pogostih ali ponavljajočih se kršitev, do katerih lahko pride v masovnih postopkih, je rešitev očitno nepraktična, saj se lahko zgodi, da bo celo v času odprtega roka za vložitev ustavne pritožbe nastalo toliko spornih zadev, da bi odločanje v postopku z ustavno pritožbo, vključno z odločanjem o pravici po prvem odstavku 60. člena ZUstS, Ustavno sodišče brez prave potrebe močno obremenilo. Pri tem je treba poudariti, da bo šlo včasih za zelo "tehnično" odločanje,[12] brez omembe vredne ustavnopravne problematike.
 
Vprašanje učinkovanja odločb Ustavnega sodišča je zapleteno in še veliko širše od vidika, ki se ga dotikam v tem ločenem mnenju. Moj namen je bil zgolj opozoriti, da nastaja v postopku pred Ustavnim sodiščem nova potencialno kritična situacija, ki ji bo treba v prihodnje posvetiti več pozornosti. Zanašanje, da jo bo mogoče v celoti rešiti v okvirih odločanja po prvem odstavku 60. člena ZUstS, bi bilo po mojem mnenju kratkovidno.
 
6. Toda s tem zapletov še ni konec. V konkretnem primeru je šlo v postopku o prekršku za zadevo, s katero se Ustavno sodišče na tem nivoju praviloma ne bi ukvarjalo zato, ker ustavna pritožba ne bi bila sprejeta in sicer iz razloga po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZUstS. Ko so se začele pred Ustavnim sodiščem množiti ustavne pritožbe, ki so izpodbijale pravnomočne odločbe o prekršku, je sodišče tudi v tem segmentu skušalo oblikovati kriterije, kdaj gre za zadevo, v kateri morebitna kršitev človekove pravice ali temeljne svoboščine ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Če bi bil izpolnjen še drugi (kumulativni) pogoj, da namreč od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, bi bili izpolnjeni vsi pogoji za nesprejem ustavne pritožbe po citirani določbi.
 
V praksi kazenskega senata se je tako sčasoma izoblikovalo stališče, po katerem obsodbe zaradi prekrška na globo v znesku do 100.000 tolarjev ali celo malo čez ta znesek, pri čemer je bila izrečena tudi stranska kazen do desetih točk, praviloma ni šteti za takšno, da bi imela pomembnejše posledice za pritožnika. Na ta način je Ustavno sodišče izrek kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja opredelilo kot "prag" za presojo prometnih prekrškov. Ta ukrep namreč sam po sebi pomeni kvalitativno hujši poseg v pravice posameznika kot denarna kazen ali stranska kazen kazenskih točk. Zoper takšno rešitev ni bilo pomislekov s strani drugih sodnikov, ki so v teh primerih odločali o ustavni pritožbi na podlagi četrtega odstavka 55. člena ZUstS.[13] V obravnavanem primeru je prišlo do sprejema ustavne pritožbe na opisani način, torej z izrekanjem sodnikov po četrtem odstavku 55. člena ZUstS.
 
Zastavlja se vprašanje pravilnega vrstnega reda odločanja. Vsakomur je jasno, da je treba ustavno pritožbo zavreči, če niso izpolnjene procesne predpostavke za odločanje. Izjeme so postavljene zelo ozko[14] in prav je tako, ker bi sicer same zase ustvarjale neenakost med ustavnimi pritožniki. Odločanje o sprejemu ustavne pritožbe je vsebinski selekcijski mehanizem, ki ga ima na razpolago Ustavno sodišče in ki naj bi mu omogočil,[15] da se mu ni treba spustiti v vsebinsko obravnavo zadev, ki po vnaprej določenih parametrih pred tem sodiščem ne morejo biti uspešne. Nesprejem ustavne pritožbe po drugi alineji drugega odstavka 55. člena ZUstS nedvomno zajema tudi situacijo, v kateri je sicer prišlo do kršitve človekove pravice ali svoboščine, vendar od odločitve ni pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kršitev pa ni imela pomembnejših posledic za pritožnika. Prav v takšnih primerih je nesprejem še posebej indiciran, kajti sicer utegne Ustavno sodišče utoniti v ponavljajočem se ugotavljanju (nespornih) kršitev, ki pa ne izpolnjujejo drugih pogojev za obravnavo. Nismo daleč od končne ugotovitve, da je procesno gledano odločitev o nesprejemu ustavne pritožbe v obravnavo (vsaj iz navedenega razloga) zelo blizu procesni predpostavki.[16]
 
Ker sta konkretna primera znotraj kriterijev za nesprejem ustavne pritožbe, ustavni pritožbi v teh dveh zadevah ne bi smeli biti sprejeti v obravnavo. Ko pa sta bili enkrat sprejeti, bi ju bilo treba v nadaljevanju iz istega razloga zavrniti.[17]
 
V obeh obravnavanih primerih pridemo do takšnega sklepa tudi po drugi poti. Od odločitve Ustavnega sodišča ni bilo mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja. Pravzaprav sploh nobenega, kajti stališče glede absolutnega zastaranja pregona zaradi prekrška je že bilo postavljeno v uvodoma citirani zadevi in ga ni bilo treba ponavljati še v dveh nadaljnjih zadevah. Posledice za pritožnika, ki so nedvomno nastopile, pa so bile tako ali tako znotraj tistih, ki jih Ustavno sodišče ne upošteva v vseh drugih primerih odločanja o sprejemu ustavne pritožbe.
 
7. V obravnavanem primeru se je torej zastavljalo "le"[18] vprašanje spoštovanja precedenčne odločitve Ustavnega sodišča, kar ni situacija, ki jo ima v mislih določba prvega odstavka 60. člena ZUstS, saj je pri njej v izhodišče zelo jasno postavljena odločitev o sporni pravici ali svoboščini; to z drugimi besedami pomeni, da je sodišče svoje pooblastilo za odločitev uporabilo napak.
 
dr. Zvonko Fišer
 
dr. Mirjam Škrk
 
 
 
Opombe:
[1]Gl. odločbo št. Up-762/03 z dne 7. 4. 2005, Ur. l. RS, št. 46/05, OdlUS XIV, 39.
[2]Gl. odklonilno ločeno mnenje v pravkar citirani zadevi z dne 21. 4. 2005.
[3]Zakon sicer govori o odpravi, kar je napak; Ustavno sodišče je to pooblastilo doslej že velikokrat uporabilo ob razveljavitvi (in ne le ob odpravi) izpodbijanega akta. V obravnavanem primeru se s tem vprašanjem ne bom ukvarjal, ker niti za presojo niti za to ločeno mnenje ni bilo pomembno.
[4]Zgolj mimogrede, ker se v to vprašanje v tem okviru poglobljeno ne morem spuščati: tudi v tem primeru gre za širši problem razmerja med reformatoričnimi in kasatoričnimi pooblastili, ki naj jih imajo instančna sodišča. Čeprav bi odločanje Ustavnega sodišča po prvem odstavku 60. člena ZUstS kazalo na uveljavljanje meni načeloma ljube reformatorične logike, vendarle ne gre spregledati, da je Ustavno sodišče v tem pogledu v marsičem v drugačnem in posebnem položaju v primerjavi z "rednimi" instančnimi sodišči.
[5]Zlasti v pravnih ureditvah, ki so manj naklonjene izrednim pravnim sredstvom, kakor je naša.
[6]Npr. na razmerja med človekovo pravico, kakor je določena v Ustavi, ter njeno ureditvijo v zakonodaji in uporabo v praksi.
[7]S tem želim opozoriti le na to, da je mogoče (dopustno) tudi v teh primerih pričakovati poglobljeno razpravo o različnih stališčih, ki so jih zavzela sodišča.
[8]Gl. takoj v nadaljevanju 6. točko tega ločenega mnenja.
[9]Preden bi ugotovili, da gre za načelno različni stališči, bi se bilo treba vprašati vsaj še to, kaj o tem vprašanju v svojih odločbah pravi Vrhovno sodišče, ali je takšna ali drugačna praksa stabilna ali ne, ali pa je praksa šele v nastajanju in podobno.
[10]Npr. začetnim težavam pri prehodu na novo prakso: v nekaterih primerih je bilo videti, da so prvostopenjska sodišča kazala voljo in si prizadevala, da bi spoštovala odločbo Ustavnega sodišča, vendar očitno niso našla primerne poti. Pri tem se je treba zavedati, da glede na veljavno ureditev v zakonodaji o prekrških niti najmanj ni jasno, kako naj bi prvostopenjsko sodišče reagiralo na pravni položaj, ki je nastal v obeh obravnavanih situacijah (ki nista edini možni), v trenutku, ko se je iztekel rok za absolutno zastaranje pregona zaradi prekrška.
[11]Drugače je z odločitvami v postopku abstraktne presoje. Zanje načeloma velja, da se ne raztezajo na že pravnomočno odločena pravna razmerja. Vprašanj, ki se pojavljajo v zvezi s tem, je ogromno, vendar o njih tokrat ne bo tekla beseda, saj za temeljno sporočilo tega ločenega mnenja niso pomembna.
[12]Npr. tedaj, ko bo šlo za spremembo sodne prakse, ki bo nesporna.
[13]Čeprav v situaciji, ko pride do sprejema ustavne pritožbe v ti. kroženju po četrtem odstavku 55. člena ZUstS, pravzaprav sploh ni videti, kaj (katera domnevna kršitev človekove pravice) je razlog za sprejem ustavne pritožbe (kar je sama zase resna pomanjkljivost takšnega načina odločanja, saj bi se lahko zgodilo, da bi vsak izmed sodnikov videl svojo, različno od ostalih dveh), lahko (iz nadaljevanja odločanja) utemeljeno sklepam, da tudi v tem primeru ni šlo za nasprotovanje opisanemu kvantitativnemu kriteriju.
[14]Gl. tretji odstavek 52. člena in drugi odstavek 51. člena. ZUstS.
[15]Ne glede na to, da izkušnje iz dela Ustavnega sodišča kažejo, da te svoje funkcije ne uspeva uspešno opravljati; upam, da bo v prihodnje bolje.
[16]Prim. tudi drugi, tretji in četrti odstavek 35. člena EKČP (Kriteriji sprejemljivosti).
[17]Ali bi Ustavno sodišče ob tem lahko zgolj ugotovilo, da je prišlo pri odločanju do kršitve človekove pravice, je nadaljnje vprašanje, ki odpira nekatere druge variante odločanja, v katere se v tem trenutku ne bom spuščal, da ne bi položaja le še bolj zapletel; tudi takšen model odločanja Ustavno sodišče, resda izjemoma, uporablja.
[18]S tem nikakor ne želim zmanjševati pomena tega vprašanja, nasprotno, želim ga poudariti, vendar tudi, da bi ga bilo treba reševati drugače.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
24.10.2005
Datum odločitve:
15.03.2007
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava ustavitev
Dokument:
US27286