Up-161/98

Opravilna št.:
Up-161/98
Objavljeno:
Neobjavljeno | 15.02.2002
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2002:Up.161.98
Akt:
Ustavna pritožba A. A.:

- zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25/97 z dne 12. 2. 1997,

- zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 790/97 z dne 27. 1. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 9. 7. 1997,

- zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 5.

3. 1998 in

- zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju v zadevi št. K 166/95 in pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. I Kp 25/97
Izrek:
Ustavna pritožba A. A.: - zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25/97 z dne 12. 2. 1997, - zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 790/97 z dne 27. 1. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 9. 7. 1997, - zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 5. 3. 1998 in - zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju v zadevi št. K 166/95 in pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. I Kp 25/97 se zavrže.
Evidenčni stavek:
Zgolj dejstvo, da je bil pritožnik stranka v kazenskem postopku še ne pomeni, da je aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe. Izpodbijana oprostilna sodba v kazenskem postopku se namreč na pritožnika - zasebnega tožilca v kazenskem postopku neposredno ne nanaša, saj z njo ni bilo odločeno o njegovih pravicah. Ker je ustavno pritožbo po stališču Ustavnega sodišča vložila neupravičena oseba, jo je bilo treba v delu v katerem izpodbija odločitev, da se obdolženka oprosti obtožbe, zavreči.

Dopustna pa je ustavna pritožba v delu, v katerem se nanaša na izrek o stroških kazenskega postopka, saj je z njim odločeno o obveznosti pritožnika. Ker pa je ustavna pritožba zoper pravnomočno oprostilno sodbo očitno prepozna, (z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva pritožnik ne more ustvariti novega roka za vložitev ustavne pritožbe) je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči.

Ustavna pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče odmerilo višino potrebnih izdatkov obdolženega ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice, ki jih je dolžan povrniti pritožnik je bila vložena, ne da bi bilo pred tem izčrpano redno pravno sredstvo. Zato je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči.

Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev v zvezi z zatrjevanjem kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo.


Geslo:
Zasebni tožilec kot vlagatelj ustavne pritožbe.

Neupravičena oseba, zasebni tožilec.

Pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

Predhodno izčrpanje vseh pravnih sredstev kot procesni pogoj za vložitev ustavne pritožbe.

Pravica do povračila škode.

Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 23., 26. čl.

Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1., 2., 3. al. 1. odst. 55. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001, Uradni list RS, št. 52/01 - OdlUS X,116.


Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-161/98-8

15. 2. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž. na seji senata dne 15. februarja 2002

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba A. A.:

- zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 25/97 z dne 12. 2. 1997,

- zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 790/97 z dne 27. 1. 1998 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 9. 7. 1997,

- zoper sklep Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 z dne 5.

3. 1998 in

- zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave v postopku pred Okrajnim sodiščem v Kranju v zadevi št. K 166/95 in pred Višjim sodiščem v Ljubljani v zadevi št. I Kp 25/97 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo, s katero je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe, da je storil kaznivi dejanji neopravičenega izkoriščanja in dajanja v promet izvodov avtorskega dela po prvem in drugem odstavku 101. člena Zakona o avtorski pravici (Uradni list SFRJ, št. 19/78 in nasl. - ZAP).

Obtožbo je pritožnik vložil kot zasebni tožilec. Z izpodbijano sodbo je sodišče naložilo pritožniku in podjetju Z., d.o.o., V. tudi nerazdelno plačilo stroškov kazenskega postopka, potrebnih izdatkov obdolženca, potrebnih izdatkov ter nagrade zagovornice obdolženega in 80 000 SIT odmerjene povprečnine. Ustavno pritožbo vlaga tudi zoper pravnomočen sklep, s katerim je bila kot nedovoljena zavržena njegova zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno oprostilno sodbo. Smiselno pa izpodbija sklep, s katerim je sodišče odmerilo višino potrebnih izdatkov obdolženega ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice, ki jih je dolžan povrniti pritožnik. Zatrjuje kršitev pravice enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave ter kršitev pravice do sojenja v razumnem roku iz 23. člena Ustave.

Predlaga, naj Ustavno sodišče izpodbijane akte odpravi, podrejeno pa naj jih razveljavi in vrne zadevo Višjemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

2. Pritožnik meni, da je pritožbeno sodišče napačno odločilo, ko je izreklo oprostilno sodbo, saj bi moralo ob ugotovitvi, da ni zahteve upravičenega tožilca, izreči zavrnilno sodbo. Prav tako naj ne bi bila pravilna odločitev pritožbenega sodišča, da je pritožnik kot zasebni tožilec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka, ker se je ta končal z oprostilno sodbo. Sprememba zakonodaje, do katere je prišlo že po vloženi zasebni tožbi, po mnenju pritožnika ne more iti v škodo zasebnega tožilca, pač pa je država tista, ki naj v tem primeru nosi odgovornost.

Odgovornost države naj bi bila v tem, da je spremenila zakonodajo, kot tudi v tem, da je sodišče kršilo pravico do sojenja v razumnem roku in razpisalo prvi narok za glavno obravnavo šele po treh letih od vložitve zasebne tožbe, v času, ko je bil uveljavljen že nov Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. - KZ).

B.

3. Po določbi 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži pri Ustavnem sodišču ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina.

4. Z ustavno pritožbo zoper pravnomočno oprostilno sodbo (prva alineja izreka tega sklepa) pritožnik izpodbija tako odločitev sodišča, da se obdolženec oprosti obtožbe, kot tudi odločitev sodišča o stroških kazenskega postopka. Po stališču Ustavnega sodišča, sprejetem v sklepu št. Up-168/98 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 52/01 in OdlUS X, 116), zasebni tožilec iz kazenskega postopka ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo. Iz navedenega pa sledi, da ni aktivno legitimiran niti za vložitev ustavne pritožbe zoper odločitve o vloženih izrednih pravnih sredstvih zoper pravnomočno oprostilno sodbo (druga alineja izreka tega sklepa). Glede razlogov za tako odločitev se Ustavno sodišče tudi v tej zadevi sklicuje na obrazložitev sklepa št. Up-168/98. Ustavna pritožba pritožnika v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča, da se obdolženec oprosti obtožbe, da je storil kaznivi dejanji neopravičenega izkoriščanja in dajanja v promet izvodov avtorskega dela, torej ni dopustna.

5. Razlog iz prejšnje točke ne bi bil ovira za dopustnost ustavne pritožbe zoper pravnomočno oprostilno sodbo v delu, v katerem se nanaša na izrek o stroških kazenskega postopka, saj je z njimi odločeno o obveznosti pritožnika. Vendar za njeno obravnavo tudi v tem delu ni izpolnjena procesna predpostavka.

6. Ustavno pritožbo mora pritožnik v skladu z 52. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS št. 15/94 - v nadaljevanju ZUstS) vložiti v roku 60 dni od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ustavno sodišče je že večkrat odločilo, da si z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva pritožnik ne more ustvariti novega roka za vložitev ustavne pritožbe. Pritožnikova zahteva za varstvo zakonitosti zoper sodbo drugostopenjskega sodišča je bila zavržena kot nedovoljena. To pomeni, da je rok za vložitev ustavne pritožbe zoper izpodbijano pravnomočno oprostilno sodbo začel teči z vročitvijo sodbe sodišča druge stopnje. Pritožnik sicer izrecno ne navaja, kdaj mu je bila ta sodba vročena, iz zapisa na njeni kopiji pa je razvidno, da naj bi jo prejel dne 7. 3. 1997. S poizvedbami na Okrajnem sodišču v Kranju je bilo ugotovljeno, da je bila izpodbijana sodba pritožbenega sodišča pritožniku vročena dne 7. 3. 1997, njegovemu pooblaščencu pa dne 5. 3.

1997. Ker je bila ustavna pritožba vložena šele dne 13. 6. 1998, je rok iz 52. člena ZUstS očitno zamujen in ustavna pritožba prepozna. Ustavno pritožbo zoper pravnomočno oprostilno sodbo je bilo treba zato tudi v delu, v katerem izpodbija izrek o stroških kazenskega postopka, zavreči.

7. Tudi v delu, v katerem izpodbija sklep, s katerim je sodišče odmerilo višino potrebnih izdatkov obdolženega ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice, ki jih je dolžan povrniti pritožnik (tretja alineja izreka tega sklepa), ni izpolnjena procesna predpostavka za obravnavo ustavne pritožbe.

8. Po določbi prvega odstavka 51. člena ZUstS se lahko ustavna pritožbo vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva.

Izjemoma lahko Ustavno sodišče odloča pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, če je zatrjevana kršitev očitna in bi za pritožnika nastale nepopravljive posledice (drugi odstavek 51. člena ZUstS).

9. Zoper sklep, s katerim je sodišče odmerilo višino potrebnih izdatkov obdolženega ter potrebnih izdatkov in nagrade njegove zagovornice, ki jih je dolžan povrniti pritožnik, je imel pritožnik možnost vložiti pritožbo. V vlogi ne navaja, ali je pred vložitvijo ustavne pritožbe zoper navedeni sklep izčrpal redno pravno sredstvo. Iz kazenskega spisa Okrajnega sodišča v Kranju št. K 166/95 pa je razvidno, da pritožnik zoper izpodbijani sklep ni vložil pritožbe. Ustavna pritožba je bila tako vložena, ne da bi bilo pred tem izčrpano redno pravno sredstvo. Zato je bilo treba ustavno pritožbo tudi v tem delu zavreči.

10. Procesne predpostavke pa niso izpolnjene niti za obravnavo zatrjevane kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v kazenskem postopku pred prvostopenjskim in pritožbenim sodiščem (četrta alineja izreka tega sklepa). V postopku, ki naj bi trajal nerazumno dolgo, je bila že izdana pravnomočna sodba.

Zatrjevana kršitev ustavne pravice je torej ob vložitvi ustavne pritožbe že prenehala. Morebitne zahtevke (odškodnina) iz naslova domnevne kršitve te pravice lahko pritožnik v takem primeru uveljavlja v postopku pred pristojnim sodiščem (26. člen Ustave), ko so pravna sredstva v tem postopku izčrpana, pa lahko ob pogojih iz ZUstS vloži tudi ustavno pritožbo. Pritožnik ni izkazal, da bi navedeno sodno pot pred vložitvijo ustavne pritožbe izkoristil, zato glede zatrjevane kršitve pravice iz 23. člena Ustave ni izčrpal vseh pravnih sredstev (tako tudi v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-74/98 z dne 16. 12. 1998, OdlUS VII, 251). Ker procesna predpostavka izčrpanosti pravnih sredstev ni podana, je Ustavno sodišče ustavno pritožbo tudi v tem delu zavrglo.

C.

11. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve, druge in tretje alineje prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: namestnica predsednika senata dr. Mirjam Škrk ter člana Milojka Modrijan in dr. Ciril Ribičič. Sodnik Ribičič je dal k 4. točki obrazložitve pritrdilno ločeno mnenje.

Namestnica predsednika senata

dr. Mirjam Škrk

Up-270/98

28. 2. 2002

Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Ribičiča k točki 4 v zadevi Up-161/98

V odklonilnem ločenem mnenju v zadevah št. Up-168/98 in št. Up- 268/97 sem pojasnil razloge, zakaj se ne strinjam s stališčem Ustavnega sodišča, po katerem sta zasebni in subsidiarni tožilec neupravičeni osebi za vložitev ustavne pritožbe. Pri teh razlogih vztrajam in jih bom poskušal ponovno uveljavljati takrat, ko bom ocenil, da je zaradi specifičnosti nove konkretne zadeve ali iz drugih razlogov realno pričakovati, da bi Ustavno sodišče lahko zavzelo drugačno stališče. Do takrat pa se bom podredil večinsko sprejetemu stališču Ustavnega sodišča glede tega vprašanja. Zato sem v konkretni zadevi glasoval za zavrženje (čeprav me njeno nosilno stališče glede tega, da pritožnik kot subsidiarni tožilec ni aktivno legitimiran za vložitev ustavne pritožbe, ne prepriča). V nasprotnem primeru bi ponovno sprožil razpravo in odločanje celotnega Ustavnega sodišča o zadevi, o kateri je nedavno odločilo po obsežni razpravi in ne da bi bilo mogoče realno pričakovati drugačno odločitev.

dr. Ciril Ribičič


Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Datum vloge:
13.06.1998
Datum odločitve:
15.02.2002
Vrsta odločitve:
sklep
Vrsta rešitve:
zavrženje
Dokument:
US21251