U-I-213/98

Opravilna št.:
U-I-213/98
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 33/2000, Uradni list RS, št. 39/2000 (popravek) in OdlUS IX, 58 | 16.03.2000
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2000:U.I.213.98
Akt:
Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98) (ZVCP), posamezne določbe
Izrek:
Prvi odstavek 215. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98) se razveljavi, razen v delu, ki se nanaša na osebe iz drugega odstavka 215. člena tega zakona. Peti odstavek 117. člena, prvi in drugi odstavek 119. člena ter sedmi odstavek 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z Ustavo. Določbe četrtega, petega in šestega odstavka 21. člena, drugega odstavka 23. člena, šestega odstavka 24. člena, drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 27. člena, petega odstavka 28. člena, šestega odstavka 31. člena, petega odstavka 32. člena, drugega in tretjega odstavka 33. člena, tretjega odstavka 40. člena, petega odstavka 102. člena, enajstega odstavka 106. člena, četrtega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena, sedmega odstavka 113. člena, tretjega in četrtega odstavka 117. člena, tretjega odstavka 118. člena, trinajstega odstavka 122. člena, tretjega odstavka 127. člena, četrtega, petega in šestega odstavka 172. člena, petega in šestega odstavka 174. člena, osmega in devetega odstavka 182. člena in četrtega odstavka 200. člena Zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z Ustavo. Zahteva Sodnika za prekrške v Izoli za oceno ustavnosti drugih določb Zakona o varnosti cestnega prometa se zavrže. Pobuda Jožeta Vuka za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 123. člena ter prvega in sedmega odstavka 124. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in pobuda Jožeta Sitarja za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o varnosti cestnega prometa se zavrneta.
Evidenčni stavek:
Sodnik za prekrške je predpostavke za vložitev zahteve za presojo ustavnosti izkazal glede tistih določb Zakona o varnosti cestnega prometa, na podlagi katerih so bili pri njem vloženi predlogi za uvedbo postopka o prekršku.

V kaznovalnem pravu sta prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. gramatikalna, logična in sistematična razlaga). Ker je tudi v kaznovalnem pravu pri razlagi treba izhajati iz tega, da je zakon v sebi sklepčna logična celota, je treba v primeru, ko gramatikalna razlaga pripelje do nesmiselnega sklepa, pomen zakona preveriti z drugimi metodami razlage. Določbe Zakona o varnosti cestnega prometa, v katerih je ob upoštevanju ustaljenih metod razlage mogoče ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja, so v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave).

Ker iz določbe prvega odstavka 215. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določa domnevo, da je storilec prekrška lastnik vozila oziroma imetnik pravice uporabe, ne izhaja, na kakšen način se domnevni storilec razbremeni odgovornosti za prekršek, je navedena določba v nasprotju z 22. členom (enako varstvo pravic) v zvezi z drugo alineo 29. člena Ustave (pravica obdolženca, da se brani); ker mu izpodbijana določba odvzema možnost, da se brani, ne da bi hkrati moral obremeniti svoje bližnje, je navedena določba v nasprotju z 22. členom v zvezi s četrto alineo 29. člena Ustave (pravica obdolženca, da ne izpove zoper svoje bližnje).

Ker je po izpodbijani zakonski določbi lahko obdolženec spoznan za odgovornega za prekršek kljub temu, da obstaja dvom, ali je storilec prekrška, oziroma da je dokazano, da prekrška ni storil, določba posega v domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave).

Kolikor predpisana domneva pomeni, da se kaznujejo tudi osebe, ki so dokazano nedolžne, poseg v domnevo nedolžnosti ni nujen in je zato nedopusten.

Ker je zakonodajalec imel razumen razlog, da za prekrške, povezane z vožnjo pod vplivom alkohola oziroma psihoaktivnih snovi, določi obvezno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, in ker je ta sankcija primerna, da doseže zasledovani namen, tj. za določen čas prepreči udeležbo v prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ki ga morajo zato tudi vsi opravičevati, izpodbijane določbe Zakona o varnosti cestnega prometa, ki določajo to sankcijo, niso v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).
Geslo:
Preizkus alkoholiziranosti - odklonitev.
Načelo varstva zaupanja v pravo.
Načela pravne države.
Pravica do obrambe.
Kazensko pravo, načelo in dubio pro reo.
Jamstvo poštenega postopka.
Pravno jamstvo v kazenskem postopku.
Enako varstvo pravic.
Ustavno sodišče, apelativna odločba.
Cestni promet, sankcija za prekršek.
Zakon, razlaga.
Kazensko pravo, načelo zakonitosti.
Izkazani pravni interes pobudnika kot procesni pogoj za začetek postopka pred Ustavnim sodiščem na podlagi pobude.
Reprezentativni sindikat kot vlagatelj pred Ustavnim sodiščem.
Cestni promet, varnost.
Cestni promet, sankcija, prepoved nadaljnje vožnje.
Cestni promet, sankcija, prenehanje vozniškega dovoljenja.
Predpisi, nejasne določbe.
Načelo enakosti pred zakonom.
Pridobljene pravice.
Domneva nedolžnosti.
Načelo sorazmernosti.
Varstvo dela, zaposlovanje.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 2., 2. odst. 14., 22., 27., 28., 29., 66. čl.
Zakon o prekrških (ZP), 30., 31., 33. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21., 23., 24., 25., 2. odst. 26., 43. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. U-I-167/97 z dne 13. 11. 1997, Uradni list RS, št. 45/97 in 73/97 - OdlUS VI,145, št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999, Uradni list RS, št. 31/99 - OdlUS VIII,126), št. U-I- 183/96 z dne 16. 7. 1998, Uradni list RS, št. 56/98 - OdlUS VII,146).

K obravnavani zadevi so bile s sklepom Ustavnega sodišča pridružene zadeve št. U-I-214/98, št. U-I-76/99, št. U-I-100/99, št. U-I-102/99, št. U-I-104/99 z dne 13. 5. 1999, št. U-I-221/99 z dne 21. 10. 1999, št. U-I-250/99 z dne 250/99, št. U-I-257/99, št. U-I-258/99 z dne 2. 12. 1999, št. U-I-280/99 z dne 13. 1. 2000, št. U-I-42/00, št. U-I-43/00 in št. U-I-44/00 z dne 2. 3. 2000 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-213/98
16. 3. 2000


O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobude Jožeta Vuka iz Ljubljane in drugih ter z zahtevami Sindikata cestnega prometa Slovenije, ki ga zastopa predsednik Zoran Alijevič, Sodnika za prekrške v Dravogradu in Sodnika za prekrške v Izoli na seji dne 16. marca 2000

o d l o č i l o :

1. Prvi odstavek 215. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98) se razveljavi, razen v delu, ki se nanaša na osebe iz drugega odstavka 215. člena tega zakona.

2. Peti odstavek 117. člena, prvi in drugi odstavek 119. člena ter sedmi odstavek 120. člena Zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z Ustavo.

3. Določbe četrtega, petega in šestega odstavka 21. člena, drugega odstavka 23. člena, šestega odstavka 24. člena, drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 27. člena, petega odstavka 28. člena, šestega odstavka 31. člena, petega odstavka 32. člena, drugega in tretjega odstavka 33. člena, tretjega odstavka 40. člena, petega odstavka 102. člena, enajstega odstavka 106. člena, četrtega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena, sedmega odstavka 113. člena, tretjega in četrtega odstavka 117. člena, tretjega odstavka 118. člena, trinajstega odstavka 122. člena, tretjega odstavka 127. člena, četrtega, petega in šestega odstavka 172. člena, petega in šestega odstavka 174. člena, osmega in devetega odstavka 182. člena in četrtega odstavka 200. člena Zakona o varnosti cestnega prometa niso v neskladju z Ustavo.

4. Zahteva Sodnika za prekrške v Izoli za oceno ustavnosti drugih določb Zakona o varnosti cestnega prometa se zavrže.

5. Pobuda Jožeta Vuka za začetek postopka za oceno ustavnosti šestega odstavka 123. člena ter prvega in sedmega odstavka 124. člena Zakona o varnosti cestnega prometa in pobuda Jožeta Sitarja za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o varnosti cestnega prometa se zavrneta.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudnik Jože Vuk izpodbija določbe Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju: ZVCP), ki predpisujejo sankcijo prenehanja vozniškega dovoljenja (peti odstavek 117. člena, prvi odstavek 119. člena, sedmi odstavek 120. člena) in določbe, ki so posledica te kazenske sankcije (šesti odstavek 123. člena, prva, tretja in četrta alinea prvega odstavka 124. člena, sedmi odstavek 124. člena). Meni, da sankcija odvzema vozniškega dovoljenja pomeni odvzem izobrazbe, pridobljene po veljavnih predpisih, in da zato ni dopustna. Izpodbijane določbe naj bi bile v neskladju z 2. členom, z 8. členom, s 153. členom in s 155. členom Ustave ter s 130. členom ZVCP. Pobudnik izkazuje pravni interes s trditvijo, da je poklicni voznik.

Predlaga razveljavitev sedmega odstavka 124. člena in nadomestitev izpodbijane sankcije s sankcijo začasnega odvzema vozniškega dovoljenja.

2. Sindikat cestnega prometa Slovenije izpodbija peti odstavek 117. člena in sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Meni, da predpisana sankcija v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) strožje kaznuje poklicne voznike v primerjavi z ostalimi. Za ostale voznike naj bi namreč izrek sankcije prenehanja vozniškega dovoljenja pomenil le prepoved vožnje določene kategorije vozil, za poklicne voznike pa naj bi taka sankcija vodila do prepovedi vožnje vseh kategorij vozil. Kot taka naj bi dejansko predstavljala prepoved opravljanja poklica. Ker naj bi sankcija ne bila vezana na prekršek, ki je povezan z opravljanjem dela voznikov, naj bi bila tudi v nasprotju s 66. členom Ustave. Predlagatelj dodaja, da bi za prekrške smele biti predpisane le sankcije, kakršne so predpisane za kazniva dejanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanih določb.

3. Pobudnik Edvin Zuljan izpodbija peti odstavek 117. člena ZVCP. Določba naj bi v pretirani meri posegala v pridobljene pravice in ustvarjala neenakost med vozniki. Pobudnik meni, da je vozniško dovoljenje pravica, s katero se uresničuje pravica do svobodnega gibanja. Z možnostjo udeležbe v prometu naj bi bila povezana tudi možnost za opravljanje službenih obveznosti in s tem za pridobivanje dohodka. Zakon bi moral razlikovati med primeri, ko je vožnja pod vplivom alkohola vzrok za prometno nesrečo, in primeri, ko do prometne nesreče še ni prišlo. Te udeležence v cestnem prometu bi za potreben čas iz prometa izločil že izrek varstvenega ukrepa začasne prepovedi vožnje motornega vozila. Taka sankcija naj bi v zadostni meri vplivala na voznike in hkrati ne bi pretirano posegala v pridobljene pravice. Pobudnik tudi meni, da predpisana sankcija pomeni za kaznovanega le povzročanje stroškov. Nadalje naj bi izpodbijana določba omogočala pretirano arbitrarnost policije in preprečevala, da bi obdolženec v sodnem postopku imel tudi dejansko možnost obrambe. Pobudnik izkazuje pravni interes s predložitvijo odločbe o prekršku, s katero mu je bila izrečena sporna sankcija. Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

4. Sodnik za prekrške v Dravogradu izpodbija peti odstavek 117. člena, drugi odstavek 119. člena in sedmi odstavek 120. člena ZVCP. S tem, ko je zakonodajalec predpisal obvezen izrek sankcije, naj bi sodnikom preprečil, da bi v posamičnih primerih upoštevali okoliščine, ki so pomembne za izbiro kazenske sankcije in njeno odmero. Tako naj bi ne bilo mogoče upoštevati znatnih razlik v stopnji odgovornosti, nagibov za storitev prekrška, stopnjo ogrožanja, okoliščin, v katerih je bil prekršek storjen, prejšnjega življenja storilca, njegovih osebnih razmer in obnašanja po storjenem prekršku. Ker gre za stransko kazen, naj bi sodnik za prekrške ne mogel uporabiti niti določb o omilitvi kazni. Predpisana sankcija pa naj bi bila nesorazmerna tudi zaradi tega, ker je zakonodajalec v primeru hujših oblik kaznivih ravnanj, to je kaznivih dejanj, izbiro sankcije prepustil sodnikom, v primeru prekrškov kot lažjih kršitev pa ne. Izpodbijana določba naj bi bila zaradi tega v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Predlagatelj je zahtevi priložil sklepe o prekinitvi postopkov, ki tečejo zaradi prekrškov, za katere je treba izreči izpodbijano sankcijo.

5. Pobudnica Majda Kovač izpodbija sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Sankcija prenehanja vozniškega dovoljenja naj bi pomenila poseg v njene pravice, ta pa naj bi bil dopusten le, če posameznik z izvrševanjem pravice ovira ali ogroža druge. Zgolj z odklonitvijo preizkusa alkoholiziranosti naj bi ta pogoj ne bil izpolnjen. Odklonitev takega preizkusa naj bi še ne dokazovala, da je voznik res vinjen. Zaradi tega naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju s 15. členom Ustave. Ker naj bi bila predpisana sankcija v nesorazmerju s težo prekrška in v nesorazmerju s sankcijami, predpisanimi za kazniva dejanja kot hujše oblike kaznivih ravnanj Kazenski zakonik (Uradni list RS, št. 63/94 in 23/99 - v nadaljevanju: KZ), naj bi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja poznal le kot varnostni ukrep naj bi bila izpodbijana določba v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. in 22. člen Ustave). Pobudnica izkazuje pravni interes s predložitvijo odločbe o prekršku, s katero ji je bila izrečena sporna sankcija. Predlaga razveljavitev izpodbijane določbe.

6. Pobudniki Anton Vidmar, Oskar Birsa, Jožef Kompara in Matjaž Vidmar izpodbijajo peti odstavek 117. člena, drugi odstavek 119. člena in sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Izpodbijana sankcija naj bi po teži in naravi presegala kazni, ki se izrekajo za istovrstna kazniva dejanja. Nedopustno naj bi posegala v pridobljene pravice. Vozniško dovoljenje naj bi bilo mogoče pridobiti po daljšem temeljitejšem študiju predpisov, opravi ustreznih testov, opravljenem usposabljanju pri vožnji vozil ter polaganju izpitov. Z njegovo razveljavitvijo naj bi se razveljavilo tudi pridobljeno šolsko oziroma strokovno znanje.

Razveljavitev vozniškega dovoljenja naj bi bila dopustna le, če bi bila njegova pridobitev posledica kaznivega dejanja. Ker z izrekom sporne sankcije vozniško dovoljenje preneha veljati za vse kategorije vozil, naj bi izpodbijane določbe onemogočale opravljanje poklica. Sporna sankcija naj bi ne bila usklajena s kazensko zakonodajo, po kateri je sodišče tisto, ki o sankciji odloči po presoji vseh okoliščin primera. Iz navedenih razlogov naj bi bile izpodbijane določbe v nasprotju z ustavnim varstvom pridobljenih pravic, načeli pravne države in enakostjo pred zakonom. Pobudnika Jožef Kompara in Matjaž Vidmar menita, da so izpodbijane določbe ZVCP v nasprotju z enakim varstvom pravic tudi zaradi tega, ker ne omogočajo sodnega varstva vsem osebam, ki jim je bila izrečena sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pobudnik Matjaž Vidmar še meni, da bi bilo sankcijo za odklonitev preizkusa, ali oseba vozi pod vplivom mamil, dopustno izreči le, če bi bila zalotena pri storitvi pomembnejšega prekrška ali če bi policist utemeljeno sumil, da je voznik pod vplivom mamil. Pobudnika Oskar Birsa in Matjaž Vidmar tudi menita, da bi morala biti oseba poučena o posledicah odklonitve takega preizkusa. Podobno naj bi bilo namreč tudi v kazenskem pravu sprejeto načelo, da mora biti oseba ob pridržanju ali aretaciji poučena o razlogu za poseg v svobodo gibanja in o pravicah, ki mu gredo ob tem. Pobudniki izkazujejo pravni interes s pravnomočnimi odločbami o prekršku, s katerimi so jim bile izrečene sankcije iz petega odstavka 117. člena oziroma iz sedmega odstavka 120. člena ZVCP. Predlagajo razveljavitev izpodbijanih določb.

7. Sodnik za prekrške v Izoli izpodbija kaznovalne določbe ZVCP, ki jih posebej našteva, in 215. člen istega zakona. Večina kaznovalnih določb naj bi ne bila v skladu z načelom določnosti pri predpisovanju kazenskih sankcij (28. člen Ustave). V njih naj bi namreč ne bili določeni znaki prekrška, ampak zgolj napotilo na materialnopravno določbo. Zaradi tega naj bi ne bilo mogoče ugotoviti, katero ravnanje je prepovedano. Pogosto namreč ista materialnopravna določba vsebuje več medsebojno pogojenih obveznosti in prepovedi, tako da ni jasno, ali je prekršek kršitev vsake izmed njih ali zgolj vseh skupaj. Tak primer naj bi bili določbi sedmega odstavka 91. člena in drugega odstavka 23. člena ZVCP. V petem odstavku 120. člena, na katerega je navezana sankcija iz sedmega odstavka istega člena, pa naj bi določeno ravnanje ali opustitev sploh ne bilo predpisano. Iz nekaterih določb ZVCP naj bi ne bilo razvidno, ali gre za prekršek, kaznivo dejanje ali gospodarski prestopek. Zaradi tega naj bi ne bilo mogoče določiti, kateri organ je pristojen za odločanje, to pa naj bi utemeljevalo kršitev 2. in 23. člena Ustave. Člen 215 ZVCP pa naj bi bil v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave) in prepovedjo samoobdolžitve in obdolžitve svojih bližnjih (četrta alinea 29. člena Ustave).

Predlagatelj je zahtevi priložil odločbo o prekinitvi postopka zaradi prekrška po sedmem odstavku 120. člena ZVCP in izpis iz vpisnika vloženih predlogov za začetek postopka o prekršku. Iz izpisa je razvidno, da pred Sodnikom za prekrške v Izoli teče postopek zaradi prekrškov iz določb Zakona o varnosti cestnega prometa, ki so navedene v 4. točki izreka.

8. Pobudnica Vesna Avbar izpodbija prvi odstavek 215. člena ZVCP. Določba naj bi uveljavila načelo objektivne odgovornosti v kaznovalnem pravu. Ker naj bi od domnevnega storilca prekrška izsiljevala priznanje, pa naj bi bila v nasprotju s četrto alineo 29. člena Ustave. Pobudnica izkazuje pravni interes z obvestilom Policijske uprave, po katerem je dolžna bodisi plačati denarno kazen bodisi v skladu z izpodbijano določbo ZVCP navesti podatke o vozniku.

9. Pobudnik Goran Mršič izpodbija sedmi odstavek 120. člena ZVCP. Meni, da ta določba, ki opredeljuje sankcijo, nima ustrezne povezave v materialnopravni določbi petega odstavka istega člena. Pravni interes izkazuje s predložitvijo odločbe, s katero mu je bila izrečena kazen na podlagi sedmega odstavka v zvezi s petim odstavkom 120. člena ZVCP.

10. Pobudnik Jože Sitar izpodbija ZVCP v celoti, izrecno pa četrti in peti odstavek 117. člena in prvi (pravilno: tretji) odstavek 127. člena. Ne strinja se z vrtoglavimi kaznimi in z razveljavitvijo vozniškega dovoljenja že zaradi storitve prekrška, s katerim ni nihče ogrožen. Predlaga, naj Ustavno sodišče presodi ZVCP predvsem z vidika pravičnosti. Pravni interes izkazuje z odločbo o prekršku, s katero je bil kaznovan zaradi prekrška iz c točke četrtega odstavka 117. člena in iz prvega odstavka 127. člena ZVCP.

11. Pobudnik Jože Gornik izpodbija tretji odstavek 120. člena ZVCP. Meni, da bi udeleženec v prometu moral imeti možnost, da strokovni pregled zaradi ugotovitve alkoholiziranosti zahteva tudi v primeru, ko niso podani zdravstveni razlogi zoper preizkus s sredstvi ali napravami. Mnogi udeleženci naj bi namreč kljub potrebni skrbnosti ne uspeli opraviti preizkusa s sredstvi ali napravami. V praksi naj bi se tudi dogajalo, da policist že po enem neuspelem preizkusu ugotovi, da se udeleženec ni držal navodil proizvajalca. Postopek za preizkus alkoholiziranosti bi moral biti zato urejen podrobneje.

Izpodbijana določba naj bi bila v nasprotju z načeli pravne države (2. člen Ustave) in z jamstvom enakega varstva pravic (22. člen Ustave). Sporna pa naj bi bila tudi sankcija za odklonitev preizkusa alkoholiziranosti, ker naj bi posegala v pridobljene pravice.

12. Državni zbor se je izjavil glede ustavnosti petega odstavka 117. člena in sedmega odstavka 120. člena ZVCP. Navedel je, da je poostrena sankcija posledica ugotovitev o visokem številu alkoholiziranih voznikov. V zadnjih letih naj bi bil alkoholiziran vsak deseti povzročitelj prometne nesreče z materialno škodo, vsak peti povzročitelj nesreče s telesnimi poškodbami in vsak tretji povzročitelj nesreče s smrtnim izidom. Sankcija prenehanja vozniškega dovoljenja je določena zaradi varnosti drugih udeležencev v prometu in naj bi zato ne bila v neskladju z Ustavo. Sklicujoč se na podatke ameriškega National Council of Alcoholism je stopnja 1,5 promila alkoholiziranosti že znak alkoholizma, čeprav še ni zunanjih znakov pijanosti.

Zato naj bi bila neutemeljena trditev, da bi smel poklicni voznik s tolikšno stopnjo alkoholiziranosti bodisi poklicno bodisi sicer voziti motorno vozilo. Določbi naj bi bili namreč v interesu varstva drugih udeležencev v prometu in kot taki v skladu s 14. členom Ustave. Ker naj bi bil poklicni voznik sam odgovoren za izrek sankcije, naj bi tudi ne bil kršen 66. člen Ustave.

13. Vlada je v svojem mnenju povzela stališča Ministrstva za notranje zadeve, oba pa zavračata utemeljenost očitkov glede ustavnosti petega odstavka 117. člena in sedmega odstavka 120. člena ZVCP. Oba sta opozorila na veliko število umrlih v prometnih nesrečah, kar je bil temeljni razlog za sprejem nove, strožje ureditve varnosti cestnega prometa. Število umrlih v prometnih nesrečah na milijon prebivalcev naj bi bilo v državah Evropske unije za približno tretjino, v prometno najbolj varnih državah pa za polovico manjše kot v Sloveniji v letu 1997.

Temeljni pogoj za drugačno, manj agresivno ter bolj premišljeno ravnanje udeležencev v prometu in s tem za zmanjšanje števila umrlih v prometnih nesrečah naj bi bila ustrezna normativna ureditev varnosti cestnega prometa. Razlogi za 80 % prometnih nesreč v zadnjih letih naj bi bili alkoholiziranost in kršitve pravil o hitrosti, prehitevanju, smeri vožnje in prednosti na križišču. Zaradi tega naj bi bile za te kršitve v novem zakonu predpisane kazenske točke. Vlada meni, da očitki Sindikata glede kršitve enakosti pred zakonom niso utemeljeni. V vsakem poklicu naj bi obstajala vrsta predpisanih, strokovnih, običajnih ali moralnih omejitev, ki jih mora tisti, ki opravlja tak poklic, spoštovati. Opravljanje številnih poklicev in ne le poklica voznika naj bi bilo pogojeno z določenimi omejitvami tudi v prostem času. Vozniškega dovoljenja naj bi tudi ne bilo mogoče primerjati s šolskim spričevalom ali diplomo, s katero imetnik dokazuje doseženo izobrazbeno stopnjo. Možna naj bi bila le primerjava z licenco za opravljanje poklica oziroma dejavnosti, to pa imetnik izgubi, če prekrši določena pravila ali če ne izpolnjuje več predpisanih pogojev. Vozniško dovoljenje, kot eden od pogojev za upravljanje vozil v cestnem prometu, je upravna odločba, ki se izda pod pogoji, ki jih določa zakon, in ki velja, dokler so zakonski pogoji izpolnjeni. Vozniško dovoljenje naj bi ne bilo pravica, ampak privilegij tistih, ki izpolnjujejo predpisane pogoje, med katerimi so starost, telesna in duševna zmožnost, usposobljenost in v nekaterih primerih tudi nekaznovanost. Podobne ureditve naj bi poznali povsod po Evropi, izrecno pa je Vlada omenila odločbo nemškega zveznega upravnega sodišča, ki naj bi potrjevalo njeno stališče. Pri tako visokih stopnjah alkoholiziranosti, ki kažejo na določeno mero navajenosti, če že ne odvisnosti,1 bi ne bilo le nesmiselno, temveč tudi nevarno razlikovati med poklicnimi in nepoklicnimi vozniki oziroma prvim dajati še bonitete. V evropskih državah, v katerih uporabljajo kazenske točke (Nemčija, Francija, Anglija), naj bi bila vožnja pod vplivom alkohola sankcionirana z največjim številom točk, v Angliji pa naj bi voznik izgubil vozniško dovoljenje. Kazenske točke naj bi se povsod seštevale ne glede na to, s katero kategorijo vozil je bil prekršek storjen. Vezane so namreč na imetnika vozniškega dovoljenja, ki naj bi bil (ali pa ne) glede na svoje telesne in duševne značilnosti sposoben za varno vožnjo in osebnostno primeren za voznika. Poleg tega naj bi bili medicinski in psihološki kriteriji za vožnjo vozil višjih kategorij strožji od tistih za nižje kategorije. V primeru ugoditve zahtevi pa bi se zgodilo ravno nasprotno. Kazenske točke naj bi v primerjanih državah dobival le manjši delež voznikov (manj kot 10%), delež tistih, ki izgubijo vozniško dovoljenje, pa naj bi bil od dva do tri na tisoč imetnikov vozniških dovoljenj.

B. - I.

14. Ustavno sodišče je na podlagi šeste alinee 52. člena Poslovnika Ustavnega sodišča Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 49/98) zadevo obravnavalo prednostno.

15. Sindikat cestnega prometa Slovenije ima položaj predlagatelja v postopku pred Ustavnim sodiščem (23. člen Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS). Je reprezentativni sindikat. Izpodbijani določbi petega odstavka 117. člena in sedmega odstavka 120. člena ZVCP določata sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, veljavno vozniško dovoljenje pa je predpostavka za opravljanje poklica voznika. Ti so člani predlagatelja.

16. Po 23. členu ZUstS lahko sodišče vloži zahtevo za presojo ustavnosti zakona, če tako vprašanje nastane v zvezi s postopki, ki jih vodi. Ustavno sodišče je že odločilo, da so sodniki za prekrške glede na svoje pristojnosti del sodne oblasti (nazadnje v odločbi št. U-I-167/97 z dne 13. 11. 1997, Uradni list RS, št. 45/97 in 73/97 ter OdlUS VI, 145). Zato jim gre položaj predlagatelja v postopku pred Ustavnim sodiščem. Druga predpostavka za obravnavanje zahteve je, da je vprašanje o ustavnosti zakona nastalo v zvezi s postopki, ki jih sodnik za prekrške vodi. Obstoj te predpostavke bo sodišče praviloma izkazalo s sklepom o prekinitvi postopka, ki ga sprejme na podlagi 156. člena Ustave. Zahtevi Sodnika za prekrške iz Dravograda so glede vseh treh določb ZVCP, ki jih izpodbija, predloženi sklepi o prekinitvi postopka. Predpostavke za obravnavanje so torej podane. Sodnik za prekrške v Izoli je svoji zahtevi priložil sklep o prekinitvi postopka glede postopka po sedmem odstavku 120. člena ZVCP in računalniški izpis vpisnika o zadevah, glede katerih je podan predlog za uvedbo postopka o prekršku. Hkrati je opozoril na določbo devetega odstavka 105. člena Zakona o prekrških (Uradni list SRS, št. 25/83, 36/83 - popr., 42/85, 47/87, 5/90 in Uradni list RS, št. 10/91, 13/93, 66/93, 39/96, 61/96 - odl. US, 35/97, 73/97 - odl. US, 87/97 in 73/98 - v nadaljevanju: ZP), po kateri je mogoče predlog za uvedbo postopka o prekršku zavrniti še pred uvedbo postopka. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je zahteva iz 23. člena ZUstS izpolnjena tudi glede določb, glede katerih je podan samo predlog za uvedbo postopka o prekršku.

17. Po določbi 24. člena ZUstS mora tisti, ki vloži pobudo za začetek postopka, izkazati svoj pravni interes. Ta je podan, če predpis, katerega oceno pobudnik predlaga, neposredno posega v njegove pravice, pravne interese oziroma pravni položaj. Pravni interes je gotovo izkazan v primeru, ko bo izpodbijana določba ZVCP uporabljena v postopku o prekršku, ki že teče zoper pobudnika, oziroma je že bila uporabljena, pa je kaznovani vložil ustavno pritožbo. Tak je položaj pobudnikov Edvina Zuljana, Antona Vidmarja in Jožefa Kompare glede petega odstavka 117. člena, Majde Kovač in Oskarja Birse glede sedmega odstavka 120. člena v zvezi s tretjim odstavkom istega člena, Gorana Mršiča in Matjaža Vidmarja glede sedmega odstavka 120. člena v zvezi s petim odstavkom istega člena in Jožeta Sitarja glede c točke četrtega odstavka in petega odstavka 117. člena ter glede tretjega odstavka 127. člena ZVCP. Podoben je položaj pobudnice Vesne Avbar glede prvega odstavka 215. člena ZVCP.

18. Vprašljiv pa je pravni interes pobudnikov Antona Vidmarja in Jožefa Kompare glede prvega in drugega odstavka 119. člena ter sedmega odstavka 120. člena, pobudnikov Oskarja Birse in Matjaža Vidmarja glede petega odstavka 117. člena in prvega ter drugega odstavka 119. člena ter Jožeta Vuka glede vseh določb, ki jih izpodbija. Procesne predpostavke glede petega odstavka 117. člena, prvega in drugega odstavka 119. člena in sedmega odstavka 120. člena so podane, ker presojo njihove ustavnosti zahtevajo že drugi vlagatelji. Zaradi tega ni bilo treba odločiti o tem, ali imajo pravni interes tudi navedeni pobudniki. V presojo o obstoju pravnega interesa Jožeta Vuka za oceno ustavnosti šestega odstavka 123. člena ter prvega in sedmega odstavka 124. člena pa se Ustavno sodišče ni spuščalo zaradi tega, ker je pobuda očitno neutemeljena, presoja o obstoju pravnega interesa pa bi bila bolj zapletena od presoje o utemeljenosti pobude.

Izpodbijani določbi je pobudnik navedel med določbami, ki govorijo o sankciji prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ni pa navedel posebnih razlogov, zakaj naj bi bili v neskladju z Ustavo. Iz istih razlogov Ustavno sodišče ni presojalo, ali je podan pravni interes Jožeta Sitarja za izpodbijanje ZVCP (z izjemo tistih določb, na podlagi katerih je bil kaznovan). Pobudnik namreč niti po pozivu k dopolnitvi pobude ni navedel, s katerimi določbami Ustave naj bi bile v neskladju. Zato je Ustavno sodišče njuni pobudi kot očitno neutemeljeni zavrnilo.

19. Po navedenem je Ustavno sodišče pobude sprejelo v obsegu, ki je razviden iz 1. in 2. točke izreka, in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena ZUstS takoj nadaljevalo z odločanjem o zadevi.

B. - II.

20. Očitek, da so določbe:

a) četrtega, petega in šestega odstavka 21. člena, šestega odstavka 24. člena, drugega odstavka 25. člena, četrtega odstavka 27. člena, petega odstavka 28. člena, petega odstavka 102. člena, enajstega odstavka 106. člena, četrtega odstavka 108. člena, tretjega odstavka 109. člena, tretjega, četrtega in petega odstavka 117. člena, tretjega odstavka 118. člena, tretjega odstavka 127. člena ter petega in šestega odstavka 174. člena v delu, v katerem se nanašata na četrti odstavek istega člena, osmega in devetega odstavka 182. člena, četrtega odstavka 200. člena ter četrtega, petega in šestega odstavka 172. člena, in

b) drugega odstavka 23. člena, šestega odstavka 31. člena, petega odstavka 32. člena, tretjega odstavka 40. člena, trinajstega odstavka 122. člena ter petega in šestega odstavka 174. člena v delu, v katerem se nanašata na prvi odstavek istega člena, ter sedmega odstavka 113. člena v neskladju z načelom zakonitosti v kazenskem pravu (28. člen Ustave), ni utemeljen.

21. Člen 28 Ustave določa, da nihče ne sme biti kaznovan za dejanje, za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni, še preden je bilo storjeno. Ustavna določba zahteva, da je zakon, ki neko ravnanje opredeljuje kot kaznivo, vnaprej določen, jasen in predvidljiv. Smisel te zahteve je v tem, da storilec vnaprej ve, kaj je kaznivo, in se zaveda, da dela nekaj, kar je določeno kot kaznivo ravnanje. Zakon izpolnjuje te zahteve, če je mogoče z ustaljenimi metodami razlage ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja in je na ta način ravnanje organov, ki ga morajo izvajati, determinirano. V kaznovalnem pravu sta prepovedani zakonska in pravna analogija, dopustne pa so metode razlage, ki ostajajo znotraj možnega besednega pomena zakona (npr. gramatikalna, logična in sistematična razlaga). Še posebej v primeru, ko gramatikalna razlaga pripelje do nesmiselnega sklepa, je treba pomen zakona preveriti z drugimi metodami razlage. Tudi v kaznovalnem pravu je namreč pri razlagi treba izhajati iz tega, da je zakon v sebi sklepčna logična celota.

22. ZVCP je pisan tako, da so v začetnih odstavkih posameznega člena opredeljena pravila ravnanja v cestnem prometu, v zadnjih odstavkih istega člena pa je praviloma določena sankcija za kršitev postavljenih pravil. Sankcija je uvedena z obrazcem, ki se glasi: "z denarno kaznijo ... se kaznuje za prekršek ..., ki ravna v nasprotju s ... tega člena." Zakonodajalčeva odločitev ni brez stvarnega razloga. ZVCP predpisuje način ravnanja in pogoje za udeležbo v cestnem prometu (prim. 1. člen Zakona), na tako določena pravila pa bodisi je bodisi ni navezana sankcija za primer njihove kršitve. Poleg tega je rešitev, po kateri je kaznovalna določba vključena v člen, ki določa pravila ravnanja, za naslovljenca pregledna, in to morda še bolj kot v prej veljavnih Zakonu o temeljih varnosti cestnega prometa (Uradni list SFRJ, št. 50/88 in nasl.) in Zakonu o varnosti cestnega prometa (Uradni list SRS, št. 5/82 in nasl.), v katerih so bile kaznovalne določbe umeščene v nekaj členov na koncu obsežnega zakona. Tak način določanja zakonskih znakov prekrška sam po sebi ni v nasprotju z načelom zakonitosti. Že z vzpostavitvijo logične zveze med pravilom ravnanja in določbo, ki uvede sankcijo, je namreč mogoče jasno ugotoviti, katero ravnanje je prepovedano.

23. Določbe, naštete v 20.a točki te odločbe, so take. Kot primer naj navedemo le drugi in z njim povezani peti odstavek 21. člena. Drugi odstavek določa: "Voznik mora voziti po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje." Četrti odstavek pa se glasi: "Z denarno kaznijo 15 000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z drugim odstavkom tega člena." Iz besedila obeh določb jasno izhaja, da se prepovedana norma glasi: "kdor ne vozi po desnem smernem vozišču glede na dovoljeno smer vožnje". Drugačne razlage si ni mogoče zamisliti. Še bolj jasna sta četrti in peti odstavek 172. člena, ki v kaznovalni določbi še posebej naštevata, kaj je prepovedano. Ker so prepovedi naštete alternativno, je jasno, da vsaka prepoved predstavlja samostojen prekršek.

24. Členi, našteti v 20.b točki te odločbe, so zgrajeni enako. V enem ali v več začetnih odstavkih so opredeljena pravila ravnanja, v zadnjem odstavku pa je določena sankcija na način, kot je to primer v šestem odstavku 31. člena: "Z denarno kaznijo 10 000 tolarjev se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju z določbami tega člena.". Od členov, naštetih v 20.a točki, pa se razlikujejo v tem, da odstavki, na katere se sklicuje določba, ki uvede sankcijo, vsebujejo več pravil ravnanja. Ta pravila so po vsebini na različne načine povezana med seboj: lahko urejajo isto življenjsko situacijo (npr. prvi odstavek 23. člena) ali različne (npr. drugi odstavek 31. člena); lahko določajo pravila kumulativno (npr. prvi odstavek 23. člena) ali pa kot pravilo in izjeme od pravila (npr. prvi ter drugi in četrti odstavek 31. člena), v posebnem odstavku pa še pogoje za dopustnost izjeme (npr. drugi ter tretji in četrti odstavek 31. člena) itd. Logična in sistematična razlaga izpodbijanih členov utemeljujeta sklep, da je sankcija predpisana za vsako kršitev predpisanih pravil ravnanja.

25. Edino taka razlaga je dopustna tudi ob upoštevanju besednega pomena izpodbijanih določb. Zgolj njihova gramatikalna razlaga namreč ne omogoča, da bi ugotovili vsebino izpodbijanih členov, ki bi bila smiselna. Zveza med pravili ravnanja in kaznovalno določbo je v izpodbijanih členih vzpostavljena z besedo določba, ta pa ni enopomenska. V kontekstu obravnavanega zakona bi lahko pomenila člen, formalno ločen del člena, eno ali več povezanih pravil ravnanja, prepovedano ravnanje. Iz izpodbijanih določb je mogoče sklepati, da ZVCP izraza ne uporablja v vsebinskem, temveč v oblikovnem smislu. Gre za formalno povezan del zakonskega besedila. Običajno je to odstavek (npr. drugi odstavek 23. člena, tretji odstavek 40. člena in šesti odstavek 31. člena) ali točka odstavka (sedmi odstavek 113. člena). Ker so odstavki oziroma točke na različne načine povezani, bi zgolj gramatikalna razlaga določb, ki opredeljujejo sankcijo, privedla do nesmiselnega sklepa.

26. Ker je z ustaljenimi metodami razlage mogoče ugotoviti vsebino prepovedanega ravnanja, so določbe, navedene v 20. točki obrazložitve, v skladu z načelom zakonitosti (28. člen Ustave).

27. Pomanjkljivost, ki jo predlagatelj očita drugemu in tretjemu odstavku 33. člena ZVCP, je v tem, da v njiju ni določeno, za katero vrsto kaznivega ravnanja gre. V izpodbijanih odstavkih res ni navedeno, ali gre za prekršek, gospodarski prestopek ali kaznivo dejanje. Očitek torej drži, vendar pa določbi zaradi tega nista v neskladju z Ustavo. Ker sta umeščeni v ZVCP, ki določa le prekrške, ne pa drugih kaznivih ravnanj, in ker je z njima določena sankcija kazenskih točk v cestnem prometu, ki jo pozna le ZP, ju je mogoče razumeti le tako, da določata sankcijo za prekršek. Čeprav opisane pomanjkljivosti še ne pomenijo protiustavnosti, pa v pravnem redu niso zaželene. Zato bi bilo prav, da jih zakonodajalec čimprej odpravi.

28. Neutemeljen je tudi očitek, da je sedmi odstavek 120. člena ZVCP v delu, v katerem določa sankcijo za kršitev petega odstavka istega člena, v nasprotju z 28. členom Ustave. Prvi stavek petega odstavka 120. člena se glasi: "Če policist sumi, da je udeleženec v cestnem prometu pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih sredstev, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, odredi preizkus s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali strokovni pregled, mu prepove nadaljnjo vožnjo in začasno vzame vozniško dovoljenje." V nadaljevanju je določena pristojnost za odločanje o ugovoru zoper policistov odredbo in dolžnost plačila stroškov preizkusa. Sedmi odstavek 120. člena pa določa sankcijo za voznika in voznika inštruktorja, ki ravnata v nasprotju s tretjim ali s petim odstavkom 120. člena.

29. Po gramatikalni in logični razlagi vsebuje izpodbijana določba dve zapovedi: upoštevanje odredbe policista o obvezni izvedbi preizkusa s posebnimi sredstvi oziroma napravami ali strokovnega pregleda in upoštevanje odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje. Kršitev odredbe o prepovedi nadaljnje vožnje je sankcionirana v 127. členu ZVCP, za kršitev prve odredbe, tj. za odklonitev preizkusa, pa je sankcija določena v sedmem odstavku 120. člena ZVCP. Tretji odstavek 120. člena, ki predpisuje podobna pravila ravnanja za primer, ko se ugotavlja, ali ima udeleženec v cestnem prometu v organizmu alkohol, sicer izrecno določa, da udeleženec v cestnem prometu "mora" ravnati po odredbi policista. Prepovedano ravnanje v petem odstavku 120. člena je opredeljeno na drugačen način, vendar dovolj jasno, da udeleženec v prometu ve, kaj je sankcionirano.

B. - III.

30. Prvi odstavek 215. člena ZVCP se glasi: "Če se pojavi dvom, ali je lastnik oziroma imetnik uporabe vozila v času storitve prekrška vozil vozilo, in če se o tem ne želi izjaviti, se kaznuje za storjeni prekršek, kot da je vozil sam, razen če iz posebej upravičenih razlogov ni mogel vedeti, kdo je vozil vozilo." Izpodbijana določba predpisuje domnevo, da je lastnik oziroma imetnik pravice uporabe vozila storilec prekrška.

Domnevo je mogoče izpodbiti na dva načina tako da bodisi obdolženec obremeni sebe ali tretjega bodisi se ugotovi, da obdolženec "iz posebej upravičenih razlogov ni mogel vedeti, kdo je vozil vozilo". Določba je v nasprotju z 22. členom v zvezi z drugo in četrto alineo 29. člena Ustave.

31. Že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99 in OdlUS VIII, 126) je bilo sprejeto stališče, da morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je raven zagotovljenih pravic lahko v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Bistveno je, da so obdolžencu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z določbo 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku.

32. Ena možnost za izpodbitje domneve iz prvega odstavka 215. člena ZVCP je, da se obdolženec ne brani z molkom, temveč da obremeni nekoga drugega. Po življenjski izkušnji bo to v pretežnem številu primerov oseba, ki sodi v krog obdolženčevih bližnjih. V teh primerih se mora torej obdolženec, ki se želi razbremeniti, ne le odpovedati pravici do molka, temveč tudi obremeniti svojega bližnjega. Pravica, da ne izpove zoper svoje bližnje, je eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka. Obdolženec s tem dobi možnost, da se brani.

Izpodbijana določba je v delu, v katerem mu to možnost odvzema, v nasprotju z 22. členom v zvezi s četrto alineo 29. člena Ustave. Poleg tega iz določbe ne izhaja, kdaj se obdolženec razbremeni: ali zadostuje že zgolj zatrjevanje, da je prekršek storil tretji, ali mora to izkazati z nižjo stopnjo verjetnosti, ali pa mora to dokazati z gotovostjo, ki je potrebna za kaznovanje tretjega. Določba ureja specifično situacijo, ki je ZP kot splošni predpis ne pozna. Zato primerjava z instituti ZP in s pravili dokazovanja v teh primerih ni mogoča. Ker obdolženec ne ve, kako naj se brani, je določba v nasprotju z 22. členom v zvezi z drugo alineo 29. člena Ustave.

33. Drugi primer, ko se obdolženec lahko razbremeni odgovornosti za domnevno storjeni prekršek, je, če se ugotovi, da obdolženec "iz posebej upravičenih razlogov ni mogel vedeti, kdo je vozil vozilo". Zakonsko besedilo sicer omogoča sklep, da gre za razloge, zaradi katerih lastnik oziroma imetnik pravice uporabe ni imel oziroma ni mogel imeti vozila pod nadzorom, vendar pa ni jasno, kateri izmed teh razlogov so posebej upravičeni.

Izpodbijana določba postavlja obdolženca v položaj, ko se sicer sme braniti, vendar ne ve, kako. Ker ni jasno, kakšni so tisti "posebej upravičeni razlogi", ki obdolženca razbremenjujejo odgovornosti za prekršek, je določba prvega odstavka 215. člena ZVCP v nasprotju z drugo alineo 29. člena v zvezi z 22. členom Ustave.

34. Po mnenju več pobudnikov in predlagateljev je prvi odstavek 215. člena tudi v nasprotju z domnevno nedolžnosti (27. člen Ustave). Ker je kot je bilo že zgoraj navedeno določba nejasna, se je Ustavno sodišče pri presoji tega očitka omejilo na tisti del določbe, ki je nedvoumen.

35. Prvi odstavek 215. člena ZVCP določa izjemo od pravila, da je v dvomu treba obdolženca oprostiti (načelo in dubio pro reo), in zato posega v domnevo nedolžnosti (tako tudi v odločbi št. U- I-18/93 z dne 11. 4. 1996, Uradni list RS, št. 25/96 in OdlUS V, 40). Kot je bilo že navedeno, se obdolženec, ki izkoristi pravico do molka v lastni zadevi oziroma da ne izpove zoper svoje bližnje, odgovornosti za storjeni prekršek lahko razbremeni le, če iz posebej upravičenih razlogov ni mogel vedeti, kdo je vozil vozilo. Za odgovornega za prekršek je lahko obdolženec spoznan kljub temu, da obstaja dvom, ali je sploh storilec prekrška, oziroma celo, če je dokazano, da prekrška ni storil. Zaradi tega izpodbijana določba posega v domnevo nedolžnosti.2

36. Po ustaljeni ustavnosodni presoji so omejitve ustavnih pravic dopustne, če so v skladu z načelom sorazmernosti. To pomeni, da mora biti omejitev primerna in nujna za dosego zasledovanega ustavno legitimnega cilja ter v sorazmerju s pomembnostjo tega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave).

Obravnavani poseg v domnevo nedolžnosti ni dopusten.

37. Določba prvega odstavka 215. člena naj bi zagotovila, da bi bili storilci prekrškov v cestnem prometu tudi dejansko kaznovani. Ob upoštevanju nizke stopnje varnosti v prometu, na katero se je zakonodajalec odzval z obravnavanim zakonom, zasledovani cilj ni le ustavno legitimen, ampak tudi zaželen.

Podana je tudi razumna zveza med posegom in zasledovanim ciljem. Z vzpostavitvijo domneve, da je storilec prekrška lastnik oziroma imetnik vozila, je zasledovani cilj mogoče doseči. Na ta način je zakonodajalec zmanjšal verjetnost, da bi se obdolženec razbremenil zgolj z zanikanjem tega, da je on v času storitve prekrška vozil svoje vozilo. Obstaja tudi razumna zveza med dejstvom, ki se dokazuje, in domnevanim dejstvom. Domneva, da vozilo vozi njegov lastnik oziroma imetnik, je namreč verjetna.

38. Predpisana domneva lahko privede do položaja, ko v trenutku odločanja ne le obstaja dvom o tem, da je storilec prekrška res obdolženec (npr. verjeten alibi), ampak je celo dokazano, da obdolženec to ni (npr. dokazan alibi). V teh primerih poseg ni nujen. Krog kaznovanih oseb je preširok, ker so v njem tudi dokazano nedolžne osebe. Zasledovani cilj, tj. kaznovanje storilcev prekrškov, je mogoče doseči z milejšim sredstvom, na primer z določitvijo domneve, ki je izpodbita v vsakem primeru, ko se dokaže nasprotno. V drugih primerih, tj. ko v času odločanja ostane dvom o tem, ali je obdolženec storilec prekrška, je poseg nujen, ni pa mogoče presoditi, ali je teža posega v sorazmerju z zasledovanim ciljem. Težo posega je namreč mogoče oceniti le, če je znano, v katerih primerih se obdolženec razbremeni. To pa, kot je bilo že zgoraj navedeno, iz izpodbijane določbe ne izhaja.

39. Ker je izpodbijana določba v nasprotju s pravico do obrambe (druga alinea 29. člena v zvezi z 22. členom Ustave), deloma pa tudi v nasprotju z domnevo nedolžnosti (27. člen Ustave), jo je Ustavno sodišče razveljavilo. Ker je drugi odstavek 215. člena, ki ni bil predmet presoje, povezan s prvim odstavkom, je bilo treba obseg razveljavitve omejiti, kot je razvidno iz 1. točke izreka te odločbe. Razveljavitev prvega odstavka 215. člena ZVCP pa ne pomeni, da bi bila tudi vsaka drugačna določba, ki bi zasledovala isti cilj, tj. poskušala preprečiti izogibanje odgovornosti za prekršek, v nasprotju z Ustavo. Taka odločitev pomeni samo to, da je treba legitimen cilj doseči z ustavno dopustnim sredstvom. Če se bo zakonodajalec odločil za novo določbo, bo moral določno opredeliti, kako se obdolženec v postopku lahko razbremeni, nato pa tehtati pomembnost zasledovanega cilja in težo posega. Veljavna določba se nanaša na široko paleto prekrškov od najlažjih, kot so na primer kršitve določb o parkiranju, do takih, ki tako glede na posledice kot glede na predpisano kazen sodijo med hujše (npr. povzročitev prometne nesreče z veliko materialno škodo, visoka prekoračitev hitrosti, vožnja mimo ustavljenega vozila, namenjenega za prevoz otrok). Različne so tudi možnosti za odkritje storilcev teh prekrškov. Pri presoji o teži posega pa je pomembno na primer tudi to, ali se obdolženec razbremeni že v primeru, ko vzpostavi razumen dvom glede dejstva, ali je on storilec, ali šele v primeru, ko dokaže, da to ni.

B. - IV.

40. Sankcija, predpisana v petem odstavku 117. člena, v prvem in v drugem odstavku 119. člena ter v sedmem odstavku 120. člena ZVCP naj bi bila v nasprotju z 2., 8., 14., 66., 153. in 155. členom Ustave. Zaradi tega, ker je predpisana sankcija prestroga, pa naj bi bila v nasprotju z 2. in s 14. členom Ustave. Očitki niso utemeljeni.

41. Izpodbijane določbe predpisujejo sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za vožnjo z več kot 1,5 grama alkohola na kilogram krvi (peti odstavek 117. člena), vožnjo z več kot 1,1 grama alkohola na kilogram krvi oziroma za vožnjo pod vplivom mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo sposobnost za vožnjo, in hkratno povzročitev prometne nesreče (prvi in drugi odstavek 119. člena), neupoštevanje odredbe policista o izvedbi preizkusa s posebnimi sredstvi ali napravami oziroma o strokovnem pregledu (sedmi odstavek 120. člena).

Sankcija je bila v sistem prekrškov uvedena z novelo ZP. V izpodbijanih določbah je predpisana kot obvezna stranska kazen.

Olajševalne in oteževalne okoliščine, ki se po splošnih določbah ZP (30. člen) upoštevajo pri odmeri kazenske sankcije, lahko sodnik upošteva v okviru predpisanega razpona glavne kazni, tj. denarne kazni, in sicer od 90 000 do 150 000 tolarjev. Določbe o omilitvi kazni, ki omogočajo izrek denarne kazni pod predpisanim minimumom, omogočajo znižanje denarne kazni do 1 000 tolarjev (31. člen ZP). Po ugotovitvi, da je bil storjen prekršek, sodniku ni treba izreči prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le v primeru, če so izpolnjeni pogoji za izrek opomina (33. člen ZP). Ob prvem prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja se oseba izloči iz prometa za obdobje šestih mesecev, v nadaljnjih primerih pa za obdobje enega leta.

Nova pridobitev vozniškega dovoljenja je pogojena s ponovnim opravljanjem vozniškega izpita za vozila tiste kategorije, s katerimi je bil oziroma so bili storjeni prekrški (sedmi odstavek 124. člena ZVCP). Če so izpolnjeni pogoji za izrek varstvenega ukrepa prepovedi vožnje motornega vozila, je storilca prekrška mogoče izločiti iz prometa še za dodatno obdobje od enega meseca do enega leta.

42. Že v odločbi št. U-I-183/96 z dne 16. 7. 1998 (Uradni list RS, št. 56/98 in OdlUS VII, 146) je bilo sprejeto stališče, da je ustavnosodna presoja zakonodajalčeve odločitve o vrsti kazenske sankcije in njeni višini zadržana. Izbrana kazenska sankcija je v nasprotju z Ustavo, če krši načelo zakonitosti (28. člen Ustave) ali če zakonodajalec za njeno določitev ni imel razumnega in stvarnega razloga (drugi odstavek 14. člena Ustave). Posledice prepovedanega ravnanja in posledice predpisane sankcije, ki jih omenjajo pobudniki, niso edini preudarek, relevanten pri odločanju o vrsti kazenske sankcije in njeni višini. Predpisana kazenska sankcija je odvisna še od pomena varovane dobrine, pogostnosti določenega ravnanja, stopnje njegove nezaželenosti ipd., pomembno pa vpliva nanjo tudi zakonodajalčeva odločitev o namenu(ih) kaznovanja tako nasploh kot v posameznem primeru.

43. Ni treba posebej dokazovati ali utemeljevati, da je premikajoče se motorno vozilo (smrtno) nevarna stvar, množična vsakodnevna uporaba te stvari pa pogoj za normalno življenje.

Sodoben promet lahko poteka samo ob popolnem zaupanju v odgovorno ravnanje udeležencev. Z izrekom sankcije prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je za določen čas onemogočena udeležba v prometu tistim osebam, ki so z vožnjo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi izkazale, da tega zaupanja, ki ga vsi udeleženci v prometu uživajo in ki ga morajo zato tudi vsi opravičevati, niso vredne. Izpodbijana sankcija predstavlja več kot razumen odziv zakonodajalca na splošno znane podatke o velikem številu prometnih nesreč s hudimi posledicami. Iz pojasnil Vlade in Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da je prav vožnja pod vplivom alkohola med najpogostejšimi vzroki za te nesreče. V obrazložitvi Predloga Zakona o varnosti cestnega prometa (Poročevalec Državnega zbora, št. 5/95, str. 14) je navedeno, da je psihofizično stanje voznikov med petimi najpogostejšimi vzroki prometnih nesreč. Ne glede na to, da bo izrek sporne sankcije lahko imel hujše posledice za osebe, ki potrebujejo vozniško dovoljenje za opravljanje dela, očitek Sindikata cestnega prometa Slovenije o nedopustnem neenakem obravnavanju ni utemeljen. Glede na zasledovani ustavno dopustni namen, tj. za določen čas preprečiti udeležbo v prometu osebam, ki so izkazale, da niso vredne zaupanja, je določitev enake sankcije za vse udeležence v prometu utemeljena. Zakonodajalec je imel tudi dobre razloge za to, da predpiše enako stransko kazen tako za osebe, ki so povzročile prometno nesrečo zaradi alkoholiziranosti ali vpliva psihoaktivnih snovi, kot za osebe, ki "le" vozijo pod vplivom alkohola ali psihoaktivnih snovi oziroma ki "le" odklonijo preizkus tega, ali so pod vplivom navedenih učinkovin. V prvem primeru je dal večji poudarek preprečitvi posledic. Stroga kazen za odklonitev preizkusa pa naj bi preprečila izogibanje sankcijam za vožnjo pod vplivom alkohola in psihoaktivnih snovi.

44. Sporna sankcija je očitno primerna, da doseže zasledovani namen. Zakonodajalec je resda imel možnost izbrati sankcijo, ki bi storilce prekrškov prizadela v manjši meri (pobudniki predlagajo varstveni ukrep prepovedi vožnje, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja le za kategorijo vozil, s katerim je bil storjen prekršek ipd.), vendar pa je kot je bilo že povedano ta odločitev stvar zakonodajalčeve presoje in z vidika Ustave ni sporna. Tudi dejstvo, da KZ ne pozna take sankcije, samo po sebi ne utemeljuje, da bi bila izpodbijana sankcija brez razumnega razloga. V veljavni pravni ureditvi sta sistem prekrškov in sistem kaznivih dejanj dve relativno samostojni pravni področji in je zato zakonodajalec smel določiti tudi dva relativno samostojna sistema sankcij. Zato ni nujno, da bi uvedbi nove sankcije v enem sistemu sledila ustrezna sprememba v drugem. Zakonodajalec sme na primer preizkusiti posledice nove sankcije na določenem področju in jo kasneje bodisi uvesti še na drugo področje bodisi spremeniti ali sploh opustiti. Poleg tega je lahko taka uvedba nove sankcije, ki pomeni spremembo kaznovalne politike, preudarek pri odmeri kazenske sankcije v posamičnih primerih na drugem področju. Prav tako ni utemeljen očitek, da je sporna sankcija v nasprotju z Ustavo zaradi tega, ker je v KZ, ki naj bi določal težje oblike kaznivih ravnanj, ukrep s podobnimi posledicami predpisan le kot varstveni ukrep, v ZP pa kot kazen. Izločitev osebe iz prometa je v kazenskem postopku mogoče doseči z zaporno kaznijo, s stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila (za čas treh mesecev do enega leta) in z varnostnim ukrepom odvzema vozniškega dovoljenja (za čas od enega do petih let). V postopku o prekršku je poleg kazni prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja (za šest mesecev oziroma za eno leto) mogoče izreči še varstvena ukrepa začasnega odvzema motornega vozila (za čas od enega do šest mesecev) oziroma prepovedi vožnje motornega vozila (za čas od enega meseca do enega leta). Predpisane kazenske sankcije so primerljive. Poleg tega tudi ni mogoče reči, da z uvedbo izpodbijane kazni zakonodajalec očitno ne sledi več enemu izmed temeljnih vodil pri razlikovanju med prekrški in kaznivimi dejanji, ki izhaja iz veljavne ureditve in po katerem so za kazniva dejanja kot hujše oblike kaznivih ravnanj predpisane strožje kazenske sankcije. Na kakšen način naj bi sankcija, predpisana v izpodbijanih določbah, onemogočala učinkovitost obrambe v postopku o prekršku, pa ni jasno. Prav tako tudi ni utemeljen očitek skorajda vseh pobudnikov, da gre za nedopusten poseg v pridobljene pravice. Z Ustavo skladno predpisovanje novih sankcij in zaostrovanje kaznovanja ne predstavlja posega v pridobljene pravice. Vozniško dovoljenje daje pravico upravljati z nevarnim sredstvom v prometu in ga pravno ni mogoče enačiti z izobrazbo.

45. Predpisana sankcija ni v neskladju z načelom enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) niti zaradi tega, ker jo sodnik za prekrške v nekaterih primerih mora izreči.

Izpodbijane določbe sodnikom ne preprečujejo, da bi ne mogli upoštevati olajševalnih in oteževalnih okoliščin, pomembnih za odmero kazni (30. člen ZP), niti ne preprečujejo uporabe določb o omilitvi kazni (31. člen ZP). Posledica izpodbijanih določb je le to, da je polje presoje pri izbiri in odmeri kazni manjše kot v primeru, ko je izrek stranske kazni predpisan fakultativno.

Del presoje o odmeri kazni je torej opravil zakonodajalec. Kljub uveljavljenosti t. i. načela individualizacije kazenskih sankcij tako v domačem kot tudi v primerjalnem kaznovalnem pravu taka zakonska rešitev ni neobičajna. Pristojnost za uresničitev tega načela je tako v teoriji kot v pozitivnem pravu razdeljena med zakonodajalca in sodišče. Znane so tudi absolutno določene kazni, še pogosteje pa zakonodajalec kot absolutno predpiše spodnjo mejo kazni. Za oženje polja presoje sodišč ima lahko zakonodajalec utemeljene razloge. Velik razpon predpisane kazni lahko povzroči, da se zakonodajalčeva namera po strožjem kaznovanju izjalovi. Poleg tega manjši razponi predpisanih kazni omogočajo enotnejšo kaznovalno politiko. Razlogi, navedeni v 43. in v 44. točki obrazložitve te odločbe, utemeljujejo, da je sankcija, predpisana v izpodbijanih določbah, v tipičnem primeru razumna. Pri tem je treba tudi upoštevati, da je eno skupino primerov, tj. povzročitev prometne nesreče zaradi vpliva alkohola ali psihoaktivnih snovi, pa so posledice prometne nesreče neznatne (tretji odstavek 119. člena ZVCP), zakonodajalec izločil iz skupine kršitev, za katere je predpisano obvezno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Tako si ni mogoče zamisliti kakšnega izjemnega primera, ko bi bila sporna sankcija ekscesna. Podobna sankcija je za primer storitve najtežjih kršitev v cestnem prometu, kot je na primer vožnja pod vplivom alkohola, predvidena v praktično vseh pravnih redih. Pojavlja se v dveh oblikah: kot odvzem vozniškega dovoljenja za določeno obdobje, predpisano z zakonom, oziroma kot prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja z možnostjo pridobitve novega po poteku določenega časa. Ponekod je predpisana sankcija tudi obvezna.3 Določbe, ki predpisujejo obvezen izrek sporne kazni, iz navedenih razlogov niso arbitrarne.

46. Peti odstavek 117. člena, prvi in drugi odstavek 119. člena ter sedmi odstavek 120. člena ZVCP po navedenem niso v neskladju z 2. in s 14. členom Ustave.

47. Neutemeljen je tudi očitek Jožeta Gornika o neskladnosti tretjega odstavka 120. člena ZVCP z 2. členom in z 22. členom Ustave. Iz namena sankcioniranja gole odklonitve preizkusa alkoholiziranosti, opisanega v 41. točki obrazložitve te odločbe, izhaja, da mora biti vozniku dana možnost, da preizkus alkoholiziranosti tudi dejansko opravi. To pomeni, da je treba razlikovati med primerom, ko oseba odkloni preizkus, in primerom, ko ga kljub potrebni skrbnosti ne uspe opraviti. V tem drugem primeru je pristojni organ podobno kot v primeru, ko so podani zdravstveni razlogi (tretji odstavek 120. člena ZVCP) dolžan odrediti strokovni pregled. Taka razlaga izhaja iz celote določb 116., 120. in 121. člena ZVCP, ki določajo način ugotavljanja, ali je voznik pod vplivom alkohola. V zakonu je torej že vse, kar bi po pobudnikovem mnenju moralo biti.

Neutemeljena je tudi navedba pobudnikov Oskarja Birse in Matjaža Vidmarja, da bi morala biti oseba poučena o posledicah odklonitve preizkusa, določenih v sedmem odstavku 120. člena ZVCP. Primerjava s poukom ob odvzemu prostosti v tem primeru ne vzdrži. Prav tako taka zahteva ne izhaja iz drugih določb Ustave. Udeleženci v prometu so bili ob sprejetju Zakona in tudi kasneje na različne načine seznanjeni z novimi pravili ravnanja v prometu. To pa seveda ne pomeni, da ni treba, da bi bil postopek izvedbe preizkusa opravljen v skladu z zakonom.

Pravilna izvedba tega postopka, o čemer se mora sodnik, ki odloča v postopku o prekršku, prepričati, je namreč pogoj za odločitev o obstoju prekrška iz sedmega odstavka 120. člena ZVCP.

48. Neutemeljen je tudi očitek več pobudnikov o neskladnosti izpodbijanih določb s 66. členom Ustave, po katerem država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo. Ta določba zakonodajalcu ne preprečuje, da s sankcijami za kazniva ravnanja, predpisanimi z zakonom, začasno omeji posameznikove možnosti za zaposlitev. Prav tako ni utemeljen očitek o neskladnosti izpodbijanih določb z ustavno določbo o enakem varstvu pravic. Pravice obdolženca v postopku o prekršku so urejene v ZP, ne pa v ZVCP. Ustavnost določbe ZP, ki osebam, ki jim je bila izrečena kazen prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, preprečuje vložitev zahteve za sodno varstvo (202. člen), je predmet posebnega postopka, ki teče pred Ustavnim sodiščem. V čem naj bi bile izpodbijane določbe v nasprotju z 8. členom, s 153. členom in s 155. členom Ustave, pa pobudniki niso utemeljili.

C.

49. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi 21. člena, 25. člena, drugega odstavka 26. člena in 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen ter sodnice in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč-Korošec, Lojze Janko, Milojka Modrijan, dr. Lojze Ude, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam-Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno, razen glede 2. točke izreka, ki jo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovali sodnici Geč-Korošec in Wedam-Lukić, ki sta dali odklonilni ločeni mnenji.


P r e d s e d n i k
Franc Testen



Opombe:
1Po medicinsko-psiholoških kriterijih, ki jih po navedbah Vlade uporabljajo nemška sodišča, predstavlja koncentracija 0,8 promila alkohola tisto mejo, pri kateri je oseba s povprečnimi navadami pitja alkohola že zelo prizadeta; koncentracija 1,1 promila predstavlja absolutno nevarnost za promet in je povod za sum na uživanje alkohola, ki je izven v družbi običajne mere; pri 1,3 promila naj bi že bila prekoračena meja socialnega pitja; 1,5 promila naj bi bil po kriterijih ameriškega National Council of Alcoholism že znak alkoholizma, čeprav še ni zunanjih znakov pijanosti.
2Po stališčih Vrhovnega sodišča Kanade gre za poseg v domnevo nedolžnosti, če zakonska določba omogoča obsodbo obdolženca kljub temu, da obstaja razumen dvom o njegovi krivdi. Tak poseg je dopusten, če prestane test sorazmernosti: podani morajo biti ustavno legitimen cilj, razumna zveza med ciljem in omejitvijo, nujnost omejitve za dosego cilja ter sorazmernost med učinkom ukrepa in ciljem (R. v. Chaulk, 1990, kjer je bila predmet presoje domneva prištevnosti). Podobno stališče je bilo zavzeto v zadevi R. v. Downey (1992). Izpodbijani zakon je določal domnevo, da se za osebo, ki živi s prostitutkami ali je običajno v družbi prostitutk, šteje, da ima koristi od prostitucije.
Vrhovno sodišče je odločilo, da je zakon v skladu z ustavnimi pravicami. Po stališču Vrhovnega sodišča je cilj, ki ga zasleduje izpodbijana določba (odkritje družbeno pomembnih kaznivih dejanj), dovolj pomemben, da utemeljuje poseg v domnevo nedolžnosti, določba pa je tudi skladna z načelom sorazmernosti. Domnevano dejstvo je težko ali sploh nemogoče ugotoviti brez sodelovanja prostitutk, te pa pogosto zaradi strahu niso pripravljene pričati. Poleg tega ne obstaja realna nevarnost, da bi določba prizadela nedolžne osebe; te se v tem primeru lahko razbremenijo tako, da navedejo dokaze, ki vzpostavijo razumen dvom o obstoju domnevanega dejstva. Zgolj navedba dokazov je milejše sredstvo, kot bi bilo pravilo o obrnjenem dokaznem bremenu, teža posega pa je sorazmerna z zasledovanim ciljem. Povzeto po Hogg, Constitutional Law of Canada, Vol. 2, Carswell, Ontario, 1992, str. 48-12 do 48-16.
3Tako Pradel, Droit penal compare, Dalloz, Pariz, 1995, str. 600.
Po avstrijskem Zveznem zakonu o vozniškem dovoljenju (Bundesgesetz uer den Fueerschein) se vozniško dovoljenje odvzame oziroma njegova veljavnost omeji, če se voznik izkaže za nezanesljivega za vožnjo (prvi odstavek 24). Za nekatere kršitve zakon predpisuje obdobje, za katerega se vozniško dovoljenje odvzame (npr. 26). Tako se na primer vozniško dovoljenje odvzame za najmanj tri mesece, če vsebnost alkohola v krvi znaša 1,2 g/l do 1,6 g/l oziroma 0,6 mg/l do 0,8 g/l v izdihanem zraku (prvi odstavek 26). Po francoskem Zakoniku o cestah (Code de la route) veljavnost vozniškega dovoljenja preneha, če se število točk zniža na nič, to pa se lahko zgodi tudi v primeru enkratne storitve določenih prekrškov (Art. L. 11-1). Po nemškem Zakonu o cestnem prometu (Strassenverkehrsgesetz) se podoben ukrep, tj. prepoved vožnje, v primeru storitve prekrška v cestnem prometu, lahko izreče, v primeru storitve določenih prekrškov (npr. vožnja kljub temu, da ima oseba v krvi 0,8 ali več promilov alkohola) in izreka denarne kazni zanje pa se praviloma izreče ( 25).



Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Wedam-Lukić, ki se ji pridružuje sodnica dr. Geč-Korošec 

Glasovala sem proti drugi točki izreka, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da peti odstavek 117. člena, prvi in drugi odstavek 119. člena ter sedmi odstavek 120 člena Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) niso v neskladju z Ustavo. Gre za določbe, ki za nekatere hujše kršitve predpisov o varnosti cestnega prometa določajo kot obvezno stransko kazen sankcijo prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Takoj na začetku naj poudarim, da se strinjam s stališčem, da mora biti ustavnosodna presoja zakonodajalčeve odločitve o vrsti in višini kazni zadržana, in tudi sama načelno nimam pomislekov proti temu, da zakonodajalec za najhujše kršitve cestnoprometnih predpisov določi stroge kazni. Celo sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja se mi sama po sebi ne ne zdi sporna, sporno se mi zdi to, kako je v ZVCP opredeljena in pod kakšnimi pogoji se lahko izreče.

Kaznovalno pravo je nedvomno eno od pravnih področij, kjer pride konflikt med posameznikom in državo najbolj do izraza. Zato zakonodajalec pri določanju kaznivih ravnanj in sankcij zanje ne sme ravnati samovoljno, temveč si mora prizadevati za vzpostavitev čim bolj uravnoteženega sistema v skladu z načelom sorazmernosti med težo in pomenom kršitve ter težo sankcije. V konkretnem primeru so pobudniki izpodbijanim določbam med drugim očitali prav nedoslednost in nesorazmernost v primerjavi s sankcijami, ki jih za kazniva dejanja zoper varnost javnega prometa določa Kazenski zakonik. Te navedbe je večinska odločba zavrnila z utemeljitvijo, da sta sistem prekrškov in sistem kaznivih dejanj dve relativno samostojni pravni področji in je zato zakonodajalec smel določiti tudi dva relativno samostojna sistema sankcij (44. točka obrazložitve). S tem se ne morem strinjati, saj menim, da je treba na sistem kaznovalnega prava gledati kot na celoto. Kljub razlikam med posameznimi sistemi kaznivih ravnanj je treba upoštevati, da so kot prekrški praviloma opredeljene blažje kršitve pravil ravnanja, kot kazniva dejanja pa hujše kršitve veljavnih družbenih zapovedi in prepovedi, zato so zanje predpisane hujše kazenske sankcije. Še zlasti pa mora to veljati takrat, kadar je razlika med prekrškom in kaznivim dejanjem samo kvantitativna, kot je to v primeru kaznivih ravnanj v prometu, ko je to, ali bo neko ravnanje kvalificirano kot prekršek ali kot kaznivo dejanje, je odvisno od posledic.

Sankcija prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je v ZVCP opredeljena kot obvezna stranska kazen za nekatere (naj)hujše kršitve cestnoprometnih predpisov. Poleg tega je v postopku za prekrške mogoče izreči še varstveni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila (39. člen Zakona o prekrških, Uradni list RS, št. 25/83 in nasl.). V Kazenskem zakoniku je prepoved vožnje motornega vozila opredeljena kot stranska kazen (39. člen KZ), ki jo sodišče izreče poleg glavne kazni storilcu kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa. Poleg tega pa je v Kazenskem zakoniku predviden tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja (68. člen KZ). Ta ukrep se sme izreči tedaj, kadar je voznik motornega vozila storil kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, pod pogojem, da sodišče ugotovi, da bi storilčeva nadaljnja udeležba v javnem prometu pomenila nevarnost za javni promet zaradi njegove nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Po prenehanju ukrepa sme storilec pridobiti vozniško dovoljenje na novo ob splošnih pogojih, ki so predpisani za pridobitev posameznih vrst vozniških dovoljenj.

Teorija opozarja, da je razlika med stransko kaznijo prepovedi vožnje motornega vozila in varnostnim ukrepom odvzema vozniškega dovoljenja v pravni naravi teh dveh vrst sankcij in v pogojih za njuno izrekanje. Temelj kazni prepovedi vožnje motornega vozila je krivdno ravnanje storilca v javnem prometu, ki je tako, da generalno in specialno preventivni razlogi zahtevajo, da se mu poleg glavne izreče še stranska kazen. Gre za storilca, ki je sicer sposoben za vožnjo, medtem ko gre pri varnostnem ukrepu za storilca, katerega nadaljnja udeležba v javnem prometu bi pomenila nevarnost za druge udeležence v prometu (Bavcon-Šelih, Kazensko pravo, Splošni del, Ljubljana 1996, str. 318). Čeprav je kratkoročni učinek obeh sankcij enak izločitev storilca iz javnega prometa, pa so posledice vendarle različne. Tisti, ki mu je bil izrečen ukrep prepovedi vožnje, sme po preteku časa, za katerega je bil ukrep izrečen, ponovno voziti motorno vozilo, v primeru odvzema oziroma prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa mora storilec ponovno izpolniti vse pogoje za pridobitev vozniškega dovoljenja.

Primerjava sankcij po Kazenskem zakoniku in ZVCP pokaže, da je ista posledica odvzem oziroma prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja po Kazenskem zakoniku opredeljena kot varnostni ukrep, po ZVCP pa kot stranska kazen. Menim, da takšnega različnega opredeljevanja posameznih sankcij ni mogoče opravičevati z razlikami med sistemom prekrškov in sistemov kaznivih dejanj, saj zanj ne vidim razumnih razlogov. Iz narave in namena kazni na eni, ter varnostnih oziroma varstvenih ukrepov na drugi strani pa izhaja, da je opredelitev po Kazenskem zakoniku pravilnejša. Odvzem vozniškega dovoljenja je po svoji naravi varnostni ukrep. V ZVCP je vključen v poglavje z naslovom "Psihofizično stanje udeležencev v cestnem prometu in prometne nesreče", pa tudi Državni zbor in Vlada pojasnjujeta, da naj bi bil namen ukrepa v tem, da se iz prometa izločijo udeleženci, ki so zaradi visoke stopnje alkoholiziranosti, ki kaže že na določeno stopnjo odvisnosti od alkohola, nevarni za promet. To pa so argumenti, ki se običajno navajajo kot razlogi za določitev in izrekanje varnostnih ukrepov. Po drugi strani pa ne vidim razumnega razloga za to, da bi nekoga zaradi enkratnega, pa čeprav zelo hudega prekrška kaznovali s ponovnim opravljanjem vozniškega izpita.

Nadaljnja posledica različne opredelitve navedenih sankcij v Kazenskem zakoniku in ZVCP je, da mora sodnik za prekrške za določeno kršitev, ki nima hujših ali sploh nobenih posledic in je zato samo prekršek, obvezno izreči ukrep prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. C11e zaradi iste kršitve nastanejo hujše posledice in je storilec obravnavan v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa, pa je izrek o odvzemu vozniškega dovoljenja odvisen od presoje, ali pomeni nadaljnja udeležba storilca v javnem prometu nevarnost za javni promet zaradi nesposobnosti za varno upravljanje z motornimi vozili. Pri tem se mi ne zdi pomembno, da lahko sodišče tudi v kazenskem postopku izreče ukrep, ki ima za storilca enake posledice, kot stranska kazen v postopku za prekrške, temveč je odločilno to, da ga v primeru prekrška mora izreči, v primeru kaznivega dejanja pa samo pod pogojem, da so izpolnjene nadaljnje predpostavke iz 68. člena Kazenskega zakonika. Na drugi strani pa je treba upoštevati, da nudi postopek za prekrške storilcu bistveno manj garancij kot kazenski postopek in da v postopku za prekrške dejstev, ki so predpostavka za izrek sankcije, praviloma niti ne ugotavlja sodnik za prekrške,temveč so predhodno ugotovljena že v postopku pred policistom, kjer je storilec v izrazito podrejenem položaju.

Menim, da Ustavno sodišče izpodbijanih določb ne bi smelo presojati izolirano, temveč v kontekstu sistema urejanja kaznivih ravnanj v prometu kot celoti. Širša presoja pokaže, da zakonodajalec pri opredeljevanju sankcij ni upošteval kriterijev, ki naj bi veljali za določanje kazni na eni, ter varnostnih oziroma varstvenih ukrepov na drugi strani glede na njihov namen in predvidene posledice. Takšna nedoslednost na področju kaznovalnega prava pa po mojem mnenju ne dosega standardov, ki izhajajo iz načel pravne države (2. člen Ustave). Ker zakonodajalec za bolj drastično obravnavanje storilcev prekrškov kot za obravnavanje storilcev kaznivih dejanj ni mogel imeti razumnih razlogov, pa je izpodbijana ureditev tudi v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.


dr. Dragica Wedam-Lukić

dr. Miroslava Geč-Korošec
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Jože Vuk, Ljubljana in drugi
Datum vloge:
20.05.1998
Datum odločitve:
16.03.2000
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US20028