Up-237/97

Opravilna št.:
Up-237/97
Objavljeno:
OdlUS VII, 105 | 12.03.1998
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1998:Up.237.97
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1146/95 z dne 4.6.1997 Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 362/D-108/93 z dne 30.9.1997
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča se odpravi. Odločba Ministrstva za okolje in prostor se odpravi.
Evidenčni stavek:
Ustavno sodišče je odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča, ker je njegovo pravno mnenje, na katerega so upravni organi vezani (tretji odstavek 60. člena Zakona o splošnem upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97), v nasprotju s 25. členom Zakona o denacionalizaciji. Na podlagi takega pravnega mnenja bi prišlo do obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka in s tem do posega v lastninsko pravico ustavnih pritožnikov (33. člen Ustave).

Najemnik lahko uveljavlja pravico do nakupa stanovanja na podlagi 125. člena Stanovanjskega Zakona šele po končanem denacionalizacijskem postopku in zato iz tega razloga nima položaja stranke v denacionalizacijskem postopku in s tem pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Le v primeru, ko je bil najemnik sam investitor in je postal lastnik stanovanja na podlagi 116. člena Stanovanjskega Zakona, je izkazan pravni interes, da se udeležuje denacionalizacijskega postopka kot stranka, če je bilo stanovanje zajeto v denacionalizacijo oziroma v skladu z zakonom zahteva obnovo denacionalizacijskega postopka.
Geslo:
Varstvo lastninske pravice.
Denacionalizacija.
Nepremičnina (podržavljena stavba), povečanje vrednosti zaradi novih investicij.
Pravice najemnikov denacionaliziranega stanovanja.
Denacionalizacija, položaj stranke v denacionalizacijskem postopku.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 33. čl.
Stanovanjski zakon (SZ), 113., 116., 125. čl.
Zakon o upravnih sporih (ZUS), 60. čl.
Zakon o denacionalizaciji (ZDen), 16., 24., 25., 60. čl.
Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP), 249., 254. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-119/94 z dne 21. 3. 1996 (OdlUS V,32).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-237/97
12.3.1998


O D L O Č B A


Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi J. P. iz L. in M. P. iz B., ki ju zastopa P. S.-Z., odvetnica v L. na seji dne 12. marca 1998

o d l o č i l o :

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1146/95 z dne 4.6.1997 se odpravi.

2. Odločba Ministrstva za okolje in prostor št. 362/D-108/93 z dne 30.9.1997 se odpravi.

3. Zadeva se vrne v novo odločanje Vrhovnemu sodišču.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo priznalo položaj stranke v upravnem postopku imetniku stanovanja, čeprav Zakon o denacionalizaciji ne določa, da so stranke v denacionalizacijskem postopku tudi najemniki stanovanj ali poslovnih prostorov. Z odločbo Sekretariata za občo upravo in razvoj krajevnih skupnosti Občine Ljubljana Moste - Polje z dne 28.5.1992 je bila nepremičnina, v kateri je posestnik podstrehe M. M., vrnjena ustavnima pritožnikoma. S tem ko je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo priznalo M. M. kot posestniku stanovanja položaj stranke v postopku in iz tega razloga odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor ter tako omogočilo obnovo denacionalizacijskega postopka, naj bi bila kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Prav tako naj bila kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, saj Vrhovno sodišče v številnih svojih odločitvah ni priznalo statusa stranke v denacionalizacijskem postopku najemnikom stanovanjskih in poslovnih prostorov. Nadalje še navajata, da je iz upravnega spisa razvidno, da M. M. ni nikoli vlagal svojih sredstev v prenovo podstrešja, ampak je vložila sredstva Samoupravna stanovanjske skupnost Moste - Polje.

2. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo sprejel v obravnavo na seji dne 24.2.1998. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list R, št.15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

B.

3. Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 362/d - 108/93 z dne 5.6.1995. Ministrstvo je s to odločbo odpravilo prvostopno odločbo št. 362-0069/92-05/TČ z dne 21.3.1994 o zavrnitvi predloga M. M. za obnovo denacionalizacijskega postopka, pravnomočno končanega z odločbo št. 362-69/92-05/TČ z dne 28.5.1992, in njegov predlog za obnovo postopka zavrglo. Iz izpodbijane sodbe je razvidno, da je Vrhovno sodišče izjemoma odločilo, da ima najemnik stanovanja pravni interes in zato pravico udeleževati se denacionalizacijskega postopka, čeprav najemnik stanovanja praviloma ni stranka v denacionalizacijskem postopku. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi M. M. (tožniku v upravnem sporu) priznalo pravni interes in s tem pravico podati predlog za obnovo končanega denacionalizacijskega postopka. Svojo odločitev Vrhovno sodišče utemeljuje z naslednjim stališčem:" če je bila investitor spornega stanovanja občina, tožnik pa le najemnik tega stanovanja, bi v takem primeru imel tožnik pravico do nakupa stanovanja po SZ.

Kolikor pa je bil investitor stanovanja sam tožnik in izpolnjuje pogoje po 116. členu SZ, bi ta postal z dnem njegove veljavnosti lastnik stanovanja".

4. Ustavno sodišče ugotavlja, da prvi del navedenega stališča "če je bila investitor spornega stanovanja občina, tožnik pa le najemnik tega stanovanja, bi v takem primeru imel tožnik pravico do nakupa stanovanja po SZ" ni v skladu s 25. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen). Osnovno načelo ZDen je, da se upravičencem vrne podržavljeno premoženje v naravi; le če to ni mogoče, pripada upravičencem odškodnina v obliki nadomestnega premoženja, vrednostnih papirjev ali v denarju.

Tudi če je podržavljena nepremičnina v času podržavljenja pridobila na svoji vrednosti, je pravtako predmet
denacionalizacije in jo ima upravičenec pravico dobiti vrnjeno v naravi. Zakonodajalec je v prvem odstavku 25. člena ZDen sprejel stališče, da se nepremičnina, katere vrednost se po podržavljenju ni bistveno povečala, vrne brez poračunavanja razlike v vrednosti, če so izpolnjeni tudi drugi pogoji (npr.: omejitev glede kmetijskih zemljišč). V drugem odstavku 25. člena ZDen je urejen primer, ko se je vrednost nepremičnine zaradi novih investicij bistveno povečala. Upravičencu do denacionalizacije (ne zavezancu) je dal tri možnosti. Prva možnost je, da upravičenec ne zahteva vrnitve, ampak zahteva odškodnino za podržavljeno nepremičnino, druga možnost je, da zahteva vzpostavitev lastninskega deleža do višine prvotne vrednosti nepremičnine in tretje možnost je, da zahteva vrnitev, vendar pod pogojem, da za razliko v vrednosti plača odškodnino.

Ustavno sodišče je že odločalo o ustavnosti navedene določbe in ugotovilo, da navedena določba ni v neskladju z Ustavo (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-129/95 z dne 4.7.1996, Uradni list RS št. 44/96, OdlUS V, 108).

5. Zgraditev podstrešnega stanovanja v podržavljeni stavbi, katere lastnica je postala občina na podlagi drugega odstavka 113. člena SZ, predstavlja torej investicijo, ki jo je potrebno obravnavati na podlagi 25. člena ZDen. Predmet denacionalizacije je podržavljena stavba kot celota, skupaj s podstrešnim stanovanjem. Najemnik takega stanovanja je zavarovan v okviru 24. člena Zden, ki določa, da vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja in da teh razmerij zaradi vrnitve stvari ni mogoče odpovedati pred potekom pogodbenega roka. Najemnik takega stanovanja torej ne more preprečiti vrnitve nepremičnine v denacionalizacijskem postopku v naravi kot celote oziroma kakorkoli vplivati, da se nepremičnina ne bi vrnila v naravi. Ima pa najemnik kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice pravico, da uveljavlja pravico do nakupa stanovanja na podlagi 125. člena SZ. To svojo pravico do nakupa pa lahko uveljavlja šele po končanem denacionalizacijskem postopku in to šele potem, ko je bila nepremičnina že vrnjena upravičencu do denacionalizacije. O ustavnosti določbe 125. člena SZ je Ustavno sodišče odločilo s svojo odločbo št. U-I- 119/94 z dne 21.3.1996 (Uradni list RS, št. 24/96-OdlUS V, 32).

6. Iz navedenega izhaja, da najemniku oziroma tožniku v upravnem sporu M. M. iz naslova pravice do nakupa stanovanja na podlagi SZ ni mogoče priznati položaja stranke v denacionalizacijskem postopku in s tem pravnega interesa za vložitev predloga za obnovo denacionalizacijskega postopka.

Pravno mnenje Vrhovnega sodišče je v tem delu v nasprotju z navedenimi določbami ZDen. Ker so upravni organi vezani na pravno mnenje sodišča (tretji odstavek 60. člena Zakona o upravnem sporu - Uradni list RS, št. 50/97), bi na podlagi navedenega pravnega mnenja prišlo do obnove pravnomočno končanega denacionalizacijskega postopka in s tem do posega v lastninsko pravico ustavnih pritožnikov (33. člen Ustave), ki sta jo pridobila s pravnomočno denacionalizacijsko odločbo in je tudi že vpisana v zemljiško knjigo. Zato je Ustavno sodišče odpravilo izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča. Ker je bila na podlagi izpodbijane sodbe že izdana odločba upravnega organa - Ministrstva za okolje in prostor št. 362/D-108/93 z dne 30.9.1997, s katero je, upoštevajoč navedeno mnenje Vrhovnega sodišča, odpravilo odločbo prvostopnega organa o zavrnitvi predloga za obnovo postopka M. M. in zadevo vrnilo v ponovno odločanje, je bilo potrebno odpraviti tudi navedeno odločbo Ministrstva.

7. Odločitev Ustavnega sodišča v tej zadevi ne pomeni, da najemnik stanovanja a priori ne more biti stranka v denacionalizacijskem postopku. Pomeni le, da mora najemnik izkazati pravni interes, da ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka, kar izrecno tudi določa prvi odstavek 60. člena ZDen. To pomeni, da bi najemnik lahko zahteval tudi obnovo denacionalizacijskega postopka, kolikor bi izkazal svoj pravni interes, da je imel za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka.

8. Zato Ustavno sodišče ugotavlja, da je drugi del pravnega mnenja ("Kolikor pa je bil investititor stanovanja sam tožnik in izpolnjuje pogoje po 116. členu SZ, bi ta postal z dnem njegove veljavnosti lastnik stanovanja") v skladu z ZDen (tretji odstavek 16. člena) in da na podlagi takega mnenja ne more priti do kršitve ustavne pravice pritožnikov do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Sporno stanovanje namreč ne more biti predmet denacionalizacije, če je bil tožnik sam investitor, ker je postal lastnik spornega stanovanja na podlagi 116. člena SZ . V takem primeru tožnik nedvomno izkazuje pravni interes in kolikor ni bil udeležen v denacionalizacijskem postopku, ima pravico zahtevati obnovo postopka. Vendar pa mora v skladu z 254. členom Zakona o splošnem upravnem postopku v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, in okoliščine, da je bil predlog podan v zakonskem roku.

9. Pritožnika v ustavni pritožbi izpodbijata, da predlagatelj teh okoliščin ni izkazal in da je Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi upoštevalo le okoliščine, ki jih je navedel pritožnik v tožbi, ni pa upoštevalo drugih dokazil v spisu, na katere se tudi sklicujeta pritožnika v ustavni pritožbi (odločbo o dodelitvi stanovanjske pravice Samoupravne stanovanjske skupnosti Občina Ljubljana Moste - Polje št. 728/83 z dne 17.12.1984 in gradbeno dovoljenje Samoupravni stanovanjski skupnosti Občina Ljubljana Moste - Polje za prezidavo, adaptacijo in spremembo namembnosti podstrešja v stanovanje v Ulici V. P. 14). Ustavno sodišče je v tej zadevi presojalo le pravno mnenje Vrhovnega sodišča, ki ga morajo upravni organi pri ponovnem odločanju obvezno upoštevati. Glede na to, da je Ustavno sodišče odpravilo izpodbijano odločbo in vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje, postopek glede dovolitve obnove zaradi razloga iz 9. točke 249. člena ZUP še ni pravnomočno končan in zato pritožnikoma tudi ni bila kršena nobena ustavna pravica. Ali je predlagatelj obnove izkazal verjetnost okoliščin, na katere opira predlog za obnovo, bo torej presojalo Vrhovno sodišče pri novem odločanju.

C.

10. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm in sodniki dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema.
Proti sta glasovala sodnika Krivic in Testen. Sodnik Testen je dal odklonilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm


Odklonilno ločeno mnenje sodnika Testena

Glasoval sem proti odpravi izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča in odločbe Ministrstva za okolje in prostor. Ne soglašam namreč z nosilnim argumentom sprejete odločitve Ustavnega sodišča. Po mnenju večine naj bi namreč ne bilo v skladu s 25. členom Zakona o denacionalizaciji stališče Vrhovnega sodišča, da bi imel (pri)tožnik pravico do nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu, če je bila investitor spornega stanovanja občina, tožnik pa le najemnik v njem. Ker bi v tem primeru pritožnik po mnenju večine ne imel takšne pravice, naj bi mu tudi ne pripadal položaj stranke v denacionalizacijskem postopku.

Takšno stališče pa je napačno. Člen 25 ZDen med drugim res ureja tudi položaj, ko se je vrednost nepremičnine po podržavljenju zaradi novih investicij bistveno povečala. Vendar pa 25. člena ZDen ni mogoče uporabiti v primerih, ko je z investiranjem nastala nova nepremičnina. Ustavno sodišče je že izreklo, da so način in obseg vračanja premoženja in uporaba 25. člena ZDen lahko odvisni tudi od tega, ali gre pri predmetu vračanja za eno ali za več nepremičnin. Tako je bilo skladno s stališčem Ustavnega sodišča, izraženim v sklepu, sprejetem v zadevi Up- 61/94, na primer potrebno v postopku denacionalizacije ugotavljati, ali sta z nadzidavo in izgradnjo prizidka k podržavljenemu hotelu nastali novi nepremičnini, ali pa se je le bistveno povečala vrednost podržavljene nepremičnine. V prvem primeru bi novih nepremičnin v postopku denacionalizacije ne bilo potrebno "vrniti", v drugem primeru pa bi bilo treba vrniti nepremičnino in uporabiti 25. člen ZDen.

V primeru, ki ga obravnava odločitev, h kateri dajem to ločeno mnenje, naj bi bilo s preureditvijo skupnih prostorov na podstrešju podržavljene hiše z vlaganjem občine nastalo novo stanovanje. Zato sodim, da bi bilo v postopku denacionalizacije treba ugotoviti, ali ni s tem nastala nova nepremičnina, ki je bila že po Zakonu o pravicah na delih stavb (Uradni list SRS, št. 19/76 - člen 2) in je tudi po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91 - člen 12) lahko samostojen predmet lastninske in drugih stvarnih pravic - etažna lastnina. Da je bilo že po prejšnji ureditvi stanovanje v večstanovanjski hiši (samostojna) stvar v pravnem prometu, izhaja tudi iz določb drugega odstavka 9. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 6/80). Z investiranjem, na podlagi katerega je nastalo novo stanovanje, torej ni prišlo do povečanja vrednosti (iste) nepremičnine, ampak je nastala nova nepremična stvar. Če je v nastanek takšne nepremičnine ob izpolnjevanju pogojev iz 72. oziroma pozneje 68. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih vlagala fizična ali civilna pravna oseba, je ta po samem zakonu pridobila lastninsko pravico na tako ustvarjenem stanovanju (21. člen ZTLR). Kadar v takšnem primeru "občani" še niso pridobili lastninske pravice na stanovanju, so jo originarno pridobili na podlagi 116. člena Stanovanjskega zakona. Kadar pa je bila investitor v takšno preureditev skupnih prostorov družbena pravna oseba (torej tudi občina), je po tedanjem ZSR in Zakonu o stanovanjskem gospodarstvu (Uradni list SRS, št. 3/81 s spremembami), tako nastalo stanovanje pripadlo v (družbena) sredstva takšne družbene pravne osebe. Sporno stanovanje je torej pripadalo občini, v njena sredstva pa ni prišlo na podlagi podržavljenja, ampak kot nova stvar, ustvarjena z vlaganjem sredstev v družbeni lastnini, zato tudi ne obstaja pravna podlaga za njegovo "vrnitev" v postopku denacionalizacije.

Izkaže se torej, da je pritožnik imel pravni interes, da se udeležuje postopka denacionalizacije. Če bi uspel izkazati, da je stanovanje, v katerem je najemnik, lahko predmet etažne lastnine, nastalo pa je z vlaganjem družbenih sredstev občine, bi to pomenilo, da stanovanje lahko odkupi, takšna pravna opcija pa nedvomno predstavlja njegovo pravico oziroma pravno korist, ki bi jo moral imeti možnost varovati v upravnem postopku (49. člen Zakona o upravnem postopku).

Franc Testen
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
21.07.1997
Datum odločitve:
12.03.1998
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US18843