U-I-344/94

Opravilna št.:
U-I-344/94
Objavljeno:
Ur. list RS, št. 41/95 in OdlUS IV, 54 | 01.06.1995
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1995:U.I.344.94
Akt:
Zakon o notariatu (Ur. list RS, št. 13/94 in 82/94) (ZN), 6. tč. 1. odst. 8. čl.
Izrek:
Določba petega odstavka 8. člena Zakona o notariatu se razveljavi v delu, po katerem pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena Zakona ne izpolnjuje, kdor je v kazenskem postopku.
Evidenčni stavek:
Omejitev ustavne pravice svobode dela oziroma svobodnega opravljanja poklica s predpisovanjem posebnih pogojev za opravljanje notariata je dopustna zaradi varovanja pravice drugih oseb, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja notar z znanjem, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. V skladu z Ustavo je, če je med takšne omejitve uvrščena tudi zahteva po izkazovanju javnega zaupanja za opravljanje notarske službe.

V nasprotju z domnevo nedolžnosti in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic je, če zakonodajalec odreče javno zaupanje zgolj na podlagi obstoja kazenskega postopka, ker s tem predpiše prepoved pridobitve poklica oziroma škodljive posledice kaznivega dejanja brez pravnomočne sodbe.

Ni pa v nasprotju z Ustavo, če zakon predpiše pravno posledico obsodbe za pridobitev notarskega poklica zaradi pravnomočne obsodbe za kazniva dejanja, zaradi katerih bi bil notarski kandidat nevreden javnega zaupanja, niti ni v nasprotju z Ustavo zahteva po ugotavljanju, ali je na podlagi prejšnjega življenja in ravnanja notarskega kandidata izkazano zaupanje, da bo notarski poklic opravljal vestno in pošteno.
Geslo:
Svoboda dela.
Pravica svobodnega opravljanja poklica.
Notariat, posebni pogoji za opravljanje - zahteva po izkazovanju javnega zaupanja.
Domneva nedolžnosti.
Prepoved nedopustnega omejevanja ustavnih pravic.
Pravna posledic obsodbe.
Upravni spor 157. čl. Ustave.
Retroaktivnost zakona.
Družbenopolitična primernost.
Moralnopolitična primernost - kvalitete.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava 1974, 2. odst. 285. čl.
Ustava, 1. odst. 49., 3. odst. 15., 27., 155., 157. čl.
Zakon o rednih sodiščih (ZRS), 65., 75., 83., 85. Zakon o sodiščih združenega dela (ZSZD), 31., 41. čl.
Zakon o javnem tožilstvu (ZJT), 31., 33. čl.
Zakon o javnem pravobranilstvu (ZJP) , 12., 17. čl.
Mednarodni pakt o državljanskih in človekovih pravicah, tč. c 25. čl.
Družbeni dogovor o uresničevanju kadrovske politike v SRS, 22., 24., 28. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 1. odst. 40. čl.
Opomba:
V obrazložitvi odločbe se ustavno sodišče sklicuje na sklep U-I- 110/77 z dne 2.4.1981.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-344/94-19
1.6.1995



O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Sergija Vladislava Majhna iz Maribora, na seji dne 1.6.1995

o d l o č i l o:

Določba petega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/94 in 82/94) se razveljavi v delu, po katerem pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena Zakona ne izpolnjuje, kdor je v kazenskem postopku.


O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Pobudnik izpodbija določbo petega odstavka 8. člena Zakona o notariatu (v nadaljevanju: ZN), ker meni, da ni v skladu z določbami 15., 49. in 155. člena Ustave. Pobudnik meni, da določba v delu, ki se nanaša na obnašanje, na podlagi katerega bi bilo mogoče sklepati o poštenem in vestnem opravljanju notariata, predstavlja ugotavljanje "moralnopolitične primernosti", pri čemer pa ni predpisan niti postopek niti ni predvidena javnost ugotavljanja obnašanja. Po mnenju pobudnika ni opredeljeno, kakšno obnašanje je mišljeno, negativna prognoza, ki jo vsebuje, pa naj bi bila vselej v službi dnevne politike, zaradi česar naj bi bilo omejevanje svobode dela na tak način nedopustno.

2. Del besedila izpodbijane določbe, ki se nanaša na kazenske obsodbe, je po mnenju pobudnika v nasprotju z Ustavo, ker ne navaja, od kdaj naj bi se upoštevale kazenske sodbe. Po mnenju pobudnika bi priznavanje pravnomočnih sodb iz obdobja SFRJ pomenilo priznanje, da je bila SFRJ pravna država. Zato naj bi bilo kršeno načelo uresničevanja in omejevanja pravic, kot ga določa 15. člen Ustave, ker naj bi se pravne posledice obsodb nelegitimnega režima in nepravne države raztezale na področje pravic in pravne države. Poleg tega pa naj bi se s tem priznala povratna veljavnost zakonov, čeprav ZN izrecno ne določa, da veljajo njegove določbe za nazaj. Po mnenju pobudnika bi ZN moral določati, da se lahko upoštevajo le kazenske sodbe od samostojnosti Slovenije ali od razglasitve Ustave ali pa od uveljavitve ZN. Pobudnik predlaga, da Ustavno sodišče ugotovi neskladnost izpodbijane določbe z Ustavo.

3. Državni zbor je na pobudo odgovoril. Meni, da pojem javnega zaupanja ne pomeni ocenjevanja moralnopolitične primernosti kandidata, ampak ocenjevanje njegove osebnosti v smislu poštenosti. Bodoči notar naj bi s svojim ravnanjem izkazal, da bo stranka varna, da bo notar pošteno ravnal in da mu bo zato lahko zaupala. Zaradi ocenjevanja kandidatovega prejšnjega življenja na podlagi dokazljivih dejstev naj bi zakonodajalec v izpodbijani določbi določil kriterije, po katerih naj bi bilo mogoče oceniti, ali je kandidat vreden javnega zaupanja. Po mnenju Državnega zbora pri tem ne gre za ugotavljanje oziroma dokazovanje kazenske odgovornosti, ampak zgolj za podlago presoji, ali je z zakonom določeni pogoj izpolnjen ali ne.

Zaradi tega naj ne bi bilo mogoče povezovati izpodbijane določbe z ustavnim načelom domneve nedolžnosti, ki se po mnenju Državnega zbora lahko nanaša samo na kazensko odgovornost oziroma na kazenski postopek zoper konkretno osebo, obdolženo kaznivega ravnanja.

B.

4. Ustavno sodišče je na seji dne 9.2.1995 sprejelo pobudo za oceno ustavnosti petega odstavka 8. člena ZN in do te odločitve zadržalo izvršitev dela navedene določbe, po katerem pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN ne izpolnjuje, kdor je v kazenskem postopku.

5. ZN v prvem odstavku 8. člena določa pogoje, ki jih mora izpolnjevati oseba, ki kandidira za zasedbo notarskega mesta, med njimi tudi pogoj, da je kandidat vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata (6. točka). V petem odstavku 8. člena pa je ta pogoj razčlenjen s tremi elementi, katerih izpolnjenost privede do ugotovitve, ali oseba pogoj izpolnjuje. Ti trije elementi so: a) kdor je v kazenskem postopku (za kaznivo dejanje, zaradi katerega bi bil moralno nevreden za opravljanje notariata), b) kdor je bil obsojen za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden za opravljanje notariata in c) kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal notariata.

6. Notariat je javna služba, katere izvrševanje je namenjeno varnosti v pravnem prometu. To je pomembna splošna dobrina, zaradi katere je dovoljeno - v skladu z načelom sorazmernosti - omejevati ustavno zagotovljeno pravico do dela, v tem primeru pravico do svobodnega opravljanja dela oziroma poklica (prvi odstavek 49. člena). Ustava določa v tretjem odstavku 15. člena, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pravica do svobodnega opravljanja notarskega poklica je omejena s pravicami drugih, da uživajo pravno varnost v pravnem prometu, ki jo zagotavlja notar z znanjem, izkušnjami in osebnostnimi lastnostmi. Tudi za poklic notarja velja svobodna izbira poklica, vendar je ta svoboda omejena na pravico, da je javna služba vsakomur dostopna pod enakimi pogoji (točka c 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in človekovih pravicah; Uradni list SFRJ, št. 7-35/71), da mu pod temi pogoji ne more biti prepovedana oziroma da vanjo tudi ne more biti prisiljen.

Zakonodajalec je upravičen za poklic, ki se izvršuje kot javna služba, določiti omejitvene pogoje tako objektivne (n. pr. poslovni prostor) kot subjektivne narave. Med slednje sodijo tudi osebne značajske lastnosti, osebna primernost, ki daje določena jamstva za pošteno in vestno izvrševanje javne službe in zoper zlorabo poklica na račun strank. Te omejitve so določene za posamičen poklic, zato takšna ureditev ni v neskladju z Ustavo, če in kolikor so posamezne omejitve ali pogoji določeni na način, ki omogoča sodno preverjanje, kajti odločitev o tem, ali oseba izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje službe, pomeni odločitev o njeni pravici, določeni v tretjem odstavku 49. člena Ustave in že citirani določbi Mednarodnega pakta. Zato določitev pogoja javnega zaupanja za opravljanje notariata sama po sebi ni v neskladju z Ustavo, kolikor je določena v skladu z gornjimi usmeritvami, pa tudi ne more predstavljati kriterija moralnopolitične neprimernosti. Ta je bil v prejšnjem sistemu opredeljen tako, da je omogočal privilegiranje ali diskriminacijo glede na svetovnonazorsko oziroma politično prepričanje in aktivnost.

7. Institut "družbenopolitične primernosti" je bil v prejšnjem totalitarnem sistemu ključen in nepogrešljiv instrument represije za ohranjanje oblasti monopolne politične partije. Pri postopkih odločanja o dostopnosti do delovnih mest in do javnih položajev so morali kandidati obvezno izkazovati svojo usposobljenost glede na "družbenopolitične kriterije". Družbeni dogovor o uresničevanju kadrovske politike v SR Sloveniji (Uradni list SRS, št. 20/79) je postavil načela in merila kadrovanja za opravljanje najodgovornejših funkcij v telesih družbenopolitičnih organizacij, v družbenopolitičnih skupnostih, v temeljnih organizacijah združenega dela in v delovnih skupnostih, v samoupravnih interesnih skupnostih, krajevnih skupnostih, družbenih organizacijah in društvih ter v vseh drugih organizacijah in skupnostih (22. člen). Iz tega člena je razvidno, da je ta dogovor obravnaval praktično vse organizirane oblike dejavnosti v družbi. Pri izbiri kadrov je bilo treba zlasti upoštevati, da kandidati s svojim delom dokazujejo idejnopolitično opredeljenost za socializem, za uresničitev zgodovinskih interesov socialističnega demokratičnega sistema, da imajo pozitiven odnos do socialistične revolucije, uresničevanja koncepta družbene samozaščite, in da so dokazali ustvarjalno zavzetost pri graditvi socialističnega samoupravnega sistema (24. člen). Posamezna aktualna vprašanja in predloge konkretnih kadrovskih rešitev ter opredelitev širšega družbenega interesa pri konkretni kadrovski rešitvi je obravnaval in usklajeval koordinacijski odbor za kadrovska vprašanja pri predsedstvih republiške, občinske, mestne in obalne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva Slovenije (28. člen).

Podobno kot je vsebino pojma družbenopolitične primernosti opredelil navedeni družbeni dogovor, je to vsebino ob odločanju o pobudi Ota Vilčnika, ki je izpodbijal ustavnost Družbenega dogovora o temeljih kadrovske politike na območju ljubljanskih občin (Uradni list SRS, št. 11/76), opredelilo tudi Ustavno sodišče Socialistične Republike Slovenije v obrazložitvi sklepa št. U-I-110/77-18 z dne 2.4.1981, da pobude ne sprejme. V obrazložitvi je navedlo, da so družbena merila eden od elementov usmerjanja kadrovske politike. Med njimi je navedlo tudi odnos kandidata do socialistične revolucije, do bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov in narodnosti in zavzetost za razvijanje samoupravnih odnosov in delitve po delu. Ta merila so imela po mnenju sodišča osnovo v temeljnih ustavnih načelih in sicer v prvem in drugem oddelku temeljnih načel tedanje ustave.

8. Ustava Socialistične Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 6/74) je v drugem odstavku 285. člena za izvolitev sodnikov rednih sodišč zahtevala pri postopku izvolitve zagotovitev moralnopolitične primernosti za opravljanje sodniške funkcije.

Zakon o rednih sodiščih (Uradni list SRS, št. 10/77, 4/82, 37/82, 7/86, 41/87 in 24/88) je realiziral ustavno določilo tako, da je kot obvezen pogoj za izvolitev sodnika določil družbenopolitično primernost (65. člen). Sodnika je bilo mogoče razrešiti pred potekom mandata, če se je ugotovilo, da je moralnopolitično neprimeren (75. člen). Tudi za izvolitev sodnikov porotnikov je bil obvezen pogoj njihova moralnopolitična primernost (83. člen). Če so postali družbenopolitično neprimerni, jih je bilo mogoče razrešiti (85. člen). Povsem identične pogoje je določal Zakon o sodiščih združenega dela (Uradni list SRS, št. 38/74, 7/86 in 41/87) za izvolitev za sodnike tega sodišča (31. člen) in za njihovo predčasno razrešitev (41. člen), Zakon o javnem tožilstvu (Uradni list SRS, št. 10/77, 7/86 in 41/87) za javne tožilce (31. člen) in za njihovo predčasno razrešitev (33. člen), Zakon o javnem pravobranilstvu (Uradni list SRS, št. 19/76 in 31/84), za imenovanje javnega pravobranilca (12. člen) in njegovo predčasno razrešitev (17. člen), če omenimo le nekatere najpomembnejše javne pravne funkcije.

9. Prikazana normativna ureditev, ki je "moralnost spremenila v orodje politike" in "idealizem izničila na raven institucionalizirane hinavščine" (gl.: Zbigniew Brzezinski, Izven nadzora, Ljubljana, 1995, str. 56.), je pomenila delno direktno, delno zakrito obliko permanentnega ogrožanja človekovih pravic. V nobenem pogledu je ni mogoče enačiti s kriteriji, splošno uveljavljenimi v demokratičnih državah, ki jih morajo izpolnjevati osebe na javnih položajih, ki naj bi jim ljudje zaupali. Zato so tudi neprepričljive trditve pobudnika, da gre za ponovno uvajanje nekdanjih kriterijev o družbenopolitični (ne)primernosti, saj je iz navedenega jasno razvidna vsebinska in pravnonormativna razlika med obema pojmoma v njunem družbenem kontekstu.

10. Pri notarju pa gre za zahtevo po vestnosti in poštenju. Ta zahteva se izraža v obliki generalne klavzule, saj gre za splošno sprejete vrednostne predstave, ki se konkretizirajo v posameznem primeru. Ne gre za zaključen katalog vrednot, ampak se njihova vsebina napolnjuje s prakso. V pravnih razmerjih gre za vzpostavitev uresničljivih, zakonitih in moralno sprejemljivih pravnih poslov, preprečitev škode udeležencem pravnih poslov in zlorabe pravic, zagotavljanje uravnoteženja interesov med interesi pogodbenikov. Notar ni zastopnik stranke, ampak oseba, ki naj bi ji zaupali obe pogodbeni stranki (zato zahteva po "javnem" zaupanju). V skladu z navedenim morajo biti določeni tudi posamični elementi, ki vežejo pristojni organ pri ugotavljanju pogojev za notarja pri oceni, ali je podan tak pogoj.

11. Določitev, da ne izpolnjuje tega pogoja, kdor je v kazenskem postopku, zahteva od organa, ki je pristojen ugotavljati pogoj vrednosti zaupanja, da vsakemu, ki je v kazenskem postopku v času postopka imenovanja, odreče možnost, da se z drugimi poteguje za zasedbo notarskega mesta. Namen te zakonske določbe naj bi bil zagotoviti varstvo ljudi, ki zaupajo notarjevemu poslovanju. Če bi vzdržala ureditev, da že sam kazenski postopek vzpostavi nevrednost za opravljanje notarske službe, bi bilo mogoče kasneje ugotoviti, da lahko nevrednosti sploh ni bilo, ker bi se izkazalo, da je bila v kazenskem postopku v resnici nedolžna oseba. S tem bi že sam kazenski postopek učinkoval kot pravna posledica v smislu omejevanja ustavnih pravic, v tem primeru pravice kandidirati pod enakimi pogoji z drugimi za javno službo.

12. Domneva nedolžnosti nedvomno določa predvsem položaj obdolženega v kazenskem postopku, vendar ima vpliv tudi na druge postopke, ki predhodno zadenejo na vprašanje storjenega kaznivega dejanja, v tem smislu, da pred pravnomočnostjo sodbe za posameznika ne morejo nastati nobene škodljive posledice, še zlasti pa ne takšne, ki bi zunaj primerov tretjega odstavka 15. člena Ustave lahko pomenile omejevanje ustavnih pravic.

Določitev kazenskega postopka kot negativnega pogoja za obstoj javnega zaupanja je glede na navedeno v nasprotju z domnevo nedolžnosti, določeno v 27. členu Ustave, in prepovedjo nedopustnega omejevanja ustavnih pravic iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, zato je bilo treba izpodbijano določbo v tem delu razveljaviti. V preostalem delu pa izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo.

13. Izpodbijana določba v delu, navedenem v točki b) 5. odstavka te obrazložitve, predstavlja pravno posledico obsodbe, ki je v tem, da pomeni prepoved pridobitve določenega poklica.

Uzakonitev takšne pravne posledice je iz že navedenih razlogov ustavno dopustna in zato ni v neskladju niti z 49. členom niti s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Določba tudi ni v nasprotju s 155. členom Ustave o prepovedi povratne veljavnosti predpisa, ker ne gre za pravno posledico, ki bi imela naravo kazenske sankcije, ampak za pogoj, ki ga mora izpolnjevati oseba, ki se poteguje za opravljanje javne službe. Ta presoja torej ne zadeva vprašanja kaznovanja za storjeno dejanje, ampak vprašanje vrednostne presoje osebnostne primernosti in (ali) vestnosti in poštenja tistega, ki se mu poveri skrb za varnost pravnega prometa.

14. Načelo vestnosti in poštenja pri opravljanju notariata je eno od temeljnih načel, po katerih se mora ravnati notar.

Jamstvo za njegovo pošteno in vestno opravljanje notarskega poklica je zato treba ugotavljati pred imenovanjem za notarja.

To jamstvo pa se lahko opre samo na notarjevo življenje in ravnanje v določenem času pred presojo kandidature, da bi bilo mogoče vzpostaviti zaupanje v času imenovanja. Če se bo kasneje izkazalo, da ti pogoji niso več podani, bo notar razrešen na podlagi 7. točke prvega odstavka 19. člena ZN.

15. Pogoj vestnosti in poštenja nedvomno sodi med pogoje za opravljanje poklica notarja kot tudi drugih poklicev, pri katerih je zaradi varovanja splošnih dobrin ali varstva širšega kroga pravic tretjih dovoljeno predpisovanje takih pogojev za pridobitev poklica. Sposobnost in zanesljivost, vestnost in poštenost pri opravljanju določenih poklicev so kriteriji, ki se tudi v drugih državah zahtevajo za opravljanje takšnih poklicev, kot so notar, odvetnik, davčni svetovalec, revizor ipd. Po pravu Evropske unije se spoštujejo ugotovitve državnih organov države o teh kriterijih tudi v drugi državi in se ne ugotavljajo ponovno. To ni kriterij, ki bi ga lahko istovetili z moralnopolitično primernostjo, kot jo je poznal prejšnji pravni sistem in ki se je lahko uporabljala kot politični kriterij kadrovske selekcije. Zagotovljeno sodno varstvo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave in v ustavni pritožbi je jamstvo, da se uporaba kriterija vestnosti in poštenja ne bo zlorabljala na škodo človekovih pravic.

C.

16. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 40. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Krivic in Zupančič, ki sta dala odklonilno ločeno mnenje. Sodnika Šinkovec in Ude sta dala pritrdilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k
dr. Tone Jerovšek


Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta,  
ki se mu pridružuje sodnik dr. Šinkovec 


Glasoval sem za odločitev, da se določba petega odstavka 8. člena ZN razveljavi v delu, po katerem pogoja iz 6. točke prvega odstavka 8. člena Zakona ne izpolnjuje, kdor je v kazenskem postopku.

Strinjam se tudi z večjim delom obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča. Ne strinjam pa se v celoti z obrazložitvijo odločbe pod B. točke 7-9, ki se nanašajo na elaboriranje in oceno kriterija moralnopolitične primernosti kot pogoja za pridobitev funkcij v državnih organih in v organizacijah in skupnostih. Za svoje nestrinjanje s tem delom obrazložitve navajam naslednje razloge: 1. Brez dvoma drži, da v prejšnjem sistemu uveljavljenega pogoja moralnopolitične primernosti ni mogoče enačiti s pogojem osebnih značajskih lastnosti in osebne primernosti, ki v sedanjem demokratičnem sistemu daje določena jamstva za pošteno in vestno opravljanje javne službe. Tako tudi pogoja iz 8. člena ZN, da mora izpolnjevati oseba, ki kandidira za zasedbo notarskega mesta, med drugim tudi pogoj, da ni bila obsojena za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevredna za opravljanje notariata, in da se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njenega ravnanja utemeljeno sklepati, da bo pošteno in vestno opravljala notariat, ni mogoče enačiti z moralno-politično primernostjo kot pogojem za pridobitev pomembnih javnih funkcij v prejšnjem sistemu. Dejansko tudi drži, da je bil institut moralnopolitične neprimernosti oziroma družbenopolitične primernosti v prejšnjem sistemu instrument za ohranjanje oblasti oziroma monopola oblasti komunistične partije. Točni so tudi citati vsebine družbenega dogovora o uresničevanju kadrovske politike v SR Sloveniji in zakonov, ki so določili družbenopolitično primernost kot pogoj za pridobitev funkcij v pravosodju.

Mnenja pa sem, da je povzemanje in elaboriranje ureditve v prejšnjem sistemu ter njeno kritično obravnavanje v odločbi Ustavnega sodišča, ko to sodišče ocenjuje skladnost veljavnega zakona z Ustavo, odveč. Kolikor pa jo odločba Ustavnega sodišča kljub temu vsebuje, taka ocena ne sme biti parcialna oziroma take ocene sodišče ne bi smelo napraviti na podlagi samo nekaterih predpisov in na podlagi posploševanja. Če odločba Ustavnega sodišča neko oceno političnega dogajanja vsebuje, naj bo ta ocena celovita in tudi časovno determinirana.

2. Dejstvo je, da je Ustava Socialistične Republike Slovenije v drugem odstavku 285. člena določala kot pogoj za izvolitev sodnikov moralnopolitično primernost za opravljanje sodniške funkcije. Isto so določali tudi pravosodni zakoni.

Dejstvo pa je tudi, da se je že v osemdesetih letih vrednotenje tega pogoja za pridobitev nekaterih funkcij in delovnih mest spreminjalo in demokratiziralo. Že Zakon o usmerjenem izobraževanju je moralnopolitično primernost, ki so jo v začetku poenostavljeno izenačevali z članstvom v komunistični partiji oziroma kasneje ZK, nadomestil s kriterijem "zavzemanja za razvoj socialističnega samoupravljanja in s tem še posebej za razvoj humanih odnosov". To je Zakon o usmerjenem izobraževanju (Uradni list SRS, št. 18/80, 6/83, 25/89 in 35/89) določal v 182. členu. Tudi praksa pri izvolitvah na funkcije sodnikov in na druge funkcije v pravosodnih organih se je v osemdesetih letih spreminjala. Tudi za sodnike Vrhovnega sodišča so bili izvoljeni posamezniki, ki niso bili člani ZK in ki so bili politično docela neangažirani. To seveda ne pomeni, da v številnih primerih še vedno ni prihajalo do uveljavitve moralnopolitičnih kriterijev pri kandidiranju in izvolitvi za javne funkcije in nekatera pomembna delovna mesta. Dejstvo je tudi, da so še vedno funkcionarji v pravosodju večji del "izpolnjevali" pogoj moralnopolitične primernosti v smislu lojalnosti do obstoječe oblasti. Pa vendarle se je odnos do tega kriterija vsebinsko spreminjal in je postajal demokratičnejši.

3. Tudi v formalnem pogledu je koncem osemdesetih let prišlo do globljega zasuka pri urejanju pogojev za pridobitev določenih javnih funkcij tudi v pravosodju. Zlasti je v tem pogledu pomembna 3. točka amandmaja LIX k Ustavi Socialistične Republike Slovenije iz leta 1989. Omenjena točka amandmaja je namreč nadomestila prejšnji drugi odstavek 285. člena Ustave SRS iz leta 1974, po kateri so se sodniki rednih sodišč volili in razreševali na način, pod pogoji in po postopku, ki so zagotavljali strokovno sposobnost in moralnopolitično primernost za opravljanje sodniške funkcije in neodvisnost sodnikov pri sojenju. Nova 3. točka amandmaja LIX pogoja moralnopolitične primernosti ni več vsebovala. Kasneje je bil ta pogoj izločen tudi iz vseh zakonov.

S svojim pritrdilnim ločenim mnenjem želim torej le poudariti, da osebno ne štejem za potrebno in primerno vnašati v odločbo Ustavnega sodišča ocene pravnih aktov iz prejšnjega političnega sistema, kolikor seveda niso predmet ustavne presoje ti pravni akti sami, oziroma kolikor ustavna presoja sedanjih predpisov ni deloma odvisna od ocene predpisov iz prejšnjega sistema, oziroma drugače povedano, kolikor ocena predpisov in pravnih institutov prejšnjega sistema ni v funkciji ustavne presoje veljavnih predpisov. V primeru, kadar je za ustavno presojo potrebno poseči tudi v zgodovino, naj bo taka ocena v potrebnem obsegu popolna.


dr. Lojze Ude
 
dr. Janez Šinkovec
 
 

Odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Zupančiča 


V predmetni zadevi sem glasoval proti odločbi večine iz naslednjih razlogov.

Prvič, vztrajam pri svojem stališču, ki sem ga izrazil že, ko je bil pred nami Zakon o sodniški službi oziroma tretji odstavek njegovega osmega člena. Če namreč gre za kandidaturo za javno funkcijo, je to privilegij in se mi ne zdi sprejemljivo, da bi tak privilegij lahko bil predmet spora. Notar je oseba javnega zaupanja. Kdor kandidira za tako funkcijo, ne more dokazovati, da je oseba javnega zaupanja. Osmi člen Zakona o notariatu povsem jasno pravi, da je za notarja lahko -- ne pa da ima pravico| -- imenovan tisti, ki izpolnjuje še dodatne pogoje naštete v tem členu.

Drugič, določba zadnjega odstavka osmega člena, po kateri ni vreden javnega zaupanja tisti, ki je v kazenskem postopku za kaznivo dejanje, zaradi katerega je moralno nevreden (turpitudo) je (a) zgolj dodatni negativni pogoj, ki ga je treba razumeti kot izključitev zgolj možnosti ("Za notarja je lahko imenovan...") iz prvega odstavka in (b) vzpostavitev utemeljenega suma, da je nekdo storil tako kaznivo dejanje, predstavlja že tolikšno verjetnost specifičnega, artikuliranega in konkretnega kaznivega dejanja, da ne vidim v intenciji zakonodajalca prav nič protiustavnega.

V enajsti točki obrazložitve večina navaja, da že sam začetek kazenskega postopka ne more vzpostaviti nevrednosti za notarsko službo, ker bi se kasneje lahko izkazalo, da je bila v kazenskem postopku v resnici nedolžna oseba. Čeprav je seveda res, da bi taka oseba, potem ko bi bila oproščena, lahko ponovno kandidirala za notarsko mesto, je bistveno tudi to, da mora kazensko sodišče osebo oprostiti tudi, če prav na podlagi predpostavke nedolžnosti ni z gotovostjo, popolnoma in pravilno dokazano, da je oseba kriva.

Kriteriji krivde (in nedolžnosti) v kazenskem postopku so brez dvoma ostreje postavljeni, saj tam je predmet spora svoboda obdolženega posameznika --, pri notarski službi pa prav ti kriteriji ne morejo biti odločilni.

Če bi bili za vse potrebe države in družbe meritorno nedolžni vsi, ki so bili v kazenskem postopku oproščeni -- to je, če učinki domneve nedolžnosti ne bi bili omejeni na kazenskopravne sankcije --, bi bili kriteriji nedolžnosti v družbi in državi nesprejemljivo znižani. To, kar velja za oprostilno sodbo, velja mutatis mutandis za domnevo (kazenskopravne) nedolžnosti tudi v teku samega kazenskega postopka. Večina sicer priznava, da "domneva nedolžnosti nedvomno določa predvsem položaj obdolženega v kazenskem postopku", vendar naj bi imela "vpliv tudi na druge postopke, ki predhodno zadenejo na vprašanje storjenega kaznivega dejanja v tem smislu, da pred pravnomočnostjo sodbe za posameznika ne morejo nastati nobene škodljive posledice..." Toda ta logika po mojem ni dosledna, zato ker ne ločuje med škodljivimi pravnimi posledicami naprimer kazenske sodbe na eni ter učinki, ki jih lahko ima celo oprostilna sodba na situacije, kjer ne gre za kaznovanje --, ampak za privilegij. Ali bi na primer nekoga, ki je bil v dvomu na temelju predpostavke nedolžnosti oproščen obtožbe hudega kaznivega dejanja, smeli imenovati za notarja?

Tretjič, če je ustavno sprejemljivo, da ni vreden javnega zaupanja nekdo, ki "se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal notariata" --, potem imamo tu opravka z "dokaznim standardom", povzetem v sintagmi "je mogoče utemeljeno sklepati". Mar na podlagi utemeljenega suma, da je oseba storila kaznivo dejanje moralne nevrednosti, ni še toliko bolj mogoče "utemeljeno sklepati" -- še zlasti ker to sklepanje opravi redno sodišče in ne pravosodni minister oziroma notarska zbornica --, da oseba ne bo pošteno in vestno opravljala notariata? Mar je mogoče, da so dokazni standardi kazenskega postopka manj rigorozni kot omenjeni nerazdrugačeni standard iz zadnjega odstavka osmega člena Zakona o notariatu?

Toda v temelju sloni moje odklonilno ločeno mnenje na izhodišču, da ni mogoče določati (v smislu načela zakonitosti) istih strogih pravnih kriterijev za privilegije kot za zakonito določene kazni. Že zakonodajalec je po mojem povsem brez potrebe specificiral kriterije vrednosti javnega zaupanja za opravljanje notariata. Diskrecija, ki bi bila ustavno povsem nesprejemljiva, če bi šlo za kaznovanje, je po mojem povsem sprejemljiva, če gre za privilegij, kakršnega notarska služba brez dvoma predstavlja.


Dr. Boštjan M. Zupančič


Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 

I.

S sprejeto odločitvijo se nisem mogel strinjati: 1) ker je bil z njo peti odstavek 8. člena Zakona o notariatu (ZN) razveljavljen le delno - namesto v celoti, in 2) ker je po mojem mnenju tudi formulacija 6. točke prvega odstavka 8. člena (da mora biti kandidat "vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata") v neskladju z ustavno zagotovljeno pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), kar naj bi se v izreku odločbe ugotovilo (z rokom za odpravo ugotovljene neustavnosti).

II.

Kot je to razčlenjeno v 5. točki obrazložitve, vsebuje peti odstavek 8. člena ZNot tri elemente. Poleg prvega, ki ga odločba razveljavlja, bi bilo po mojem mnenju treba razveljaviti tudi drugega in tretjega. V drugem formulacija o moralni nevrednosti pomeni ustavno nedopustno vrednotenje oziroma stigmatiziranje osebnosti kandidata (nedopusten poseg v pravico do osebnega dostojanstva), tretji element poleg drugih slabosti, zaradi katerih je v nasprotju z načeli pravne države (več o tem pod III.), zahteva od pristojnih organov ustavno nedopustno sklepanje iz kandidatovega dosedanjega ravnanja, da tudi v bodoče ne bo pošteno in vestno ravnal[1] - poleg tega pa je v nasprotju z načeli pravne države tudi povsem nejasno razmerje med drugim in tretjim elementom, zaradi česar obstaja resna nevarnost arbitrarnega presojanja njunega obstoja (tudi o tem več pod III.).

Če sprejmemo gornjo argumentacijo (podrobneje pod III.), da formulaciji "moralno nevreden" in ona druga (o utemeljenem sklepanju na bodočo nepoštenost|) nista ustavno dopustni, ker brez nujne potrebe in pregloboko posegata v ustavno pravico človeka do osebnega dostojanstva - in ne vidim upoštevnih protiargumentov zoper to argumentacijo - potem se je seveda treba vprašati tudi, ali ni morda ustavno sporna že formulacija 6. točke prvega odstavka 8. člena ZN - pogoj, da je kandidat "vreden javnega zaupanja za opravljanje notariata".

Bi šli s tem morda že predaleč: biti "moralno nevreden" je gotovo prehuda stigmatizacija kandidata, ki se ji je brez škode za hoteni cilj možno izogniti - ne biti "vreden javnega zaupanja" za določeno funkcijo pa morda vendarle ni tako huda oznaka za prizadetega posameznika? Saj tudi ni vsakdo vreden javnega zaupanja npr. za opravljanje funkcije predsednika republike, poslanca, ministra, sodnika itd. Toda - vsaj za prve tri od teh funkcij lahko vendarle kandidira (tudi formalno) vsakdo brez izjeme - in šele glasovanje (splošno ali v parlamentu) bo pokazalo, kdo od kandidatov je bolj "vreden javnega zaupanja" in kdo manj (in koliko manj). In ne biti izvoljen ni sramota - vnaprej biti izločen iz tekme zaradi uradno ugotovljene "nevrednosti", da se za položaj sploh poteguješ, pa najbrž je občuten in boleč poseg v človekovo osebno dostojanstvo.[2]

Kdor se poteguje za pomembnejše javne funkcije, morda sicer mora ob tem tvegati tudi kakšno škodo na osebnem dostojanstvu (v primeru, da je povsem napačno ocenil svojo "vrednost") - toda, ali je takšna "osramotitev" res vedno nujna ali pa bi se ji brez škode za javni interes dalo vendarle izogniti?

Konkretno v našem primeru vidim celo dve možnosti za to.

Ostrejša (radikalnejša) bi bila v tem, da bi 6. pogoj ("vreden javnega zaupanja") sploh izločili kot pogoj in ga s tem indirektno prenesli v presojo notarski zbornici, ki po svoji presoji "nevrednih" kandidatov pač ne bi predlagala ministru v imenovanje, ne da bi jih zato morala izrecno proglasiti za "nevredne" in s tem hudo stigmatizirati.[3]

Blažja možnost pa bi bila v tem, da bi tudi 6. točko prvega odstavka preformulirali, pojmovno ublažili (povsem brez škode za zaželeni rezultat): namesto, da mora biti kandidat "vreden javnega zaupanja" bi npr. zapisali, da "je glede na njegovo dosedanje ravnanje (in obnašanje?) možno pričakovati, da bo užival zadostno stopnjo javnega zaupanja". Namesto apodiktične "ugotovitve" (le odkod državi sposobnost in pooblastilo za kaj takega?), da nekdo je ali ni vreden javnega zaupanja, naj bi zakon pristojnim organom naložil manj pretenciozno nalogo: namesto gotovosti o tem, ali nekdo je nečesa vreden - to je naloga, ki presega ne le državne, ampak sploh človeške zmogljivosti - naj bi od njih zahteval le oceno verjetnosti ("ali je možno pričakovati"), da bo kandidat užival zadostno stopnjo javnega zaupanja - torej zaupanja javnosti, ne (le) države.

Res se sicer utegne zgoditi, da po tem, kar se je zgodilo ob primeru, ki je bil povod za to odločanje, zlepa ne bo več nikogar, ki bi sploh pomislil na to, da bi šel koga izločati zaradi "nevrednosti" - in s tega vidika bi bil ves ta moj napor, najti ustavnim pravicam ustreznejše zakonske formulacije, lahko videti celo kot povsem nepotrebno tratenje časa in energije.

Toda tudi v primeru, če pri imenovanju notarjev ta določba sploh nikoli več ne bo uporabljena, je njene ustavnopravne slabosti vredno analizirati in odpraviti - že za vzgled, kako bi se bilo takih delikatnih vprašanj treba lotevati na drugih področjih.

III.

Podrobnejšo argumentacijo svojih stališč glede razveljavitve drugega in tretjega elementa petega odstavka 8. člena ZN podajam kar v obliki besedila, ki je bilo (delno z mojim sodelovanjem) pripravljeno v strokovni službi sodišča pri pripravljanju končne odločitve (možna obrazložitev izreka, s katerim bi bila razveljavljena tudi omenjeni drugi in tretji element):

"" V preostalem delu pa je izpodbijana določba predpisana na način, ki ne omogoča njene jasne in nedvoumne uporabe. Negativni pogoj obsodbe za kaznivo dejanje, zaradi katerega je kdo moralno nevreden za opravljanje notariata, po svoji vsebini sicer ni ustavno sporen. Gre sicer za nedoločen pojem, toda uporabi takih pojmov se vedno pač ni mogoče izogniti in so dopustni, če mehanizem oz. postopek njegove uporabe daje zadostne garancije zoper morebitno arbitrarno uporabo. Sporna je le njegova formulacija o "moralni nevrednosti", saj bi se bilo tako hudemu negativnemu moralnemu vrednotenju kandidatove osebnosti, ki je gotovo poseg v njegovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva (34. člen Ustave), možno izogniti in isti cilj doseči z blažjo formulacijo, npr. s formulacijo "zaradi katere ne more uživati javnega zaupanja za opravljanje notariata". Vsekakor pa je sporna v povezavi s tretjim pogojem, ki ni določen tako, da bi jasno ločeval med osebnostno primernostjo, ki se presoja na temelju človekovega obnašanja (nezaupanje javnosti zaradi neprimernega obnašanja), in nezaupanjem javnosti zaradi nevestnega in nepoštenega ravnanja.

Pojma "obnašanje" in "ravnanje" namreč v običajni uporabi, s katero mora računati tudi zakonsko besedilo, nimata iste vsebine oziroma enakega pomena. Mogoče je npr. trditi, da obnašanje osebe, ki je zasvojena z alkoholom ali mamili, ne ustreza obnašanju, ki bi ga šteli za primerno nosilcu notarske službe.

Vestnost in poštenost osebe pa se presoja po drugih kriterijih, namreč ne po obnašanju ali vedenju, ampak po ravnanju posameznika, torej po njegovih dejanjih. Pa tudi tu - zaradi spoštovanja osebnega dostojanstva - ni dopustna zakonska formulacija, da je na podlagi preteklih ravnanj za kogarkoli možno "utemeljeno sklepati, da ne bo pošteno in vestno opravljal notariata". Isti, ustavno dopustni cilj (izbrati za notarje le ljudi nespornega javnega zaupanja) je gotovo možno doseči tudi s formulacijo, ki ne bi tako hudo posegala v osebno dostojanstvo kandidata, kot vsekakor posega pravno nedopustna prognoza, da nevestnemu ravnanju v preteklosti skoraj gotovo sledi tudi nevestno ravnanje v prihodnosti. Tak blažji poseg bi npr. lahko predstavljala formulacija, da pretekla ravnanja kandidata v določenem času pred tem ne zagotavljajo kandidatu javnega zaupanja, potrebnega za opravljanje notarske službe - ali kakšna podobna formulacija.

Na tej točki pa prihaja do nejasnega razmerja med drugim in tretjim elementom, ki jih vsebuje peti odstavek 8. člena ZN.

Oseba, ki je npr. storila kaznivo dejanje ponarejanja listin in bila zanj obsojena, ne more biti primerna za opravljanje notarskega poklica. Ali pa npr. oseba, za katero bi bilo ugotovljeno, da se zoper njo vodi izvršba za plačilo denarja več strankam, za katere je prejela denar kot njihov odvetnik, pa ga strankam zaradi malomarnega poslovanja ni izročila ipd., prav tako ne more biti primerna za opravljanje notarske službe.

Zakonodajalec pa je oba pojma združil v en pogoj z medsebojno povezavo "kdor se obnaša tako, da je mogoče na podlagi njegovega ravnanja sklepati", kar ne zagotavlja jasne razmejitve, očitek neprimernega obnašanja pa ne more pomeniti avtomatično tudi očitka nevestnosti ali nepoštenja.

Drugi pogoj, ki je vezan na storjeno kaznivo dejanje, pa je očitno mogoče hkrati upoštevati kot pogoj sam po sebi in hkrati tudi po kriteriju nepoštenega in nevestnega ravnanja. Pri tem na eni strani zakon zahteva, da se lahko upoštevajo samo sodbe, ki še niso izbrisane, izbrisni roki pa so glede na ustrezno ureditev v KZ lahko tudi izredno kratki. Tako izpodbijana določba na eni strani zavezuje, da je treba upoštevati obsojenost za kaznivo dejanje kot pravno posledico za čas do izbrisa kazni, na drugi strani pa je mogoče iz tretjega pogoja razbrati, da gre za generalno klavzulo vestnosti in poštenja, katere sestavni del je tudi presoja ravnanj v določenem obdobju pred kandidaturo, torej tudi kaznivih dejanj.

V tem smislu je izpodbijana določba nejasna in kot taka dopušča različne možne razlage in zato arbitrarnost pri presoji o tem, ali oseba sploh izpolnjuje z zakonom določene pogoje za opravljanje notarske službe. Takšna določba ne sodi v pravni red pravne države in je v nasprotju z 2. členom Ustave, nasprotuje pa tudi točki c 25. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ki določa, da morajo biti določeni "splošni enaki pogoji" za sprejem v javno službo. Če so pogoji določeni nejasno in ohlapno in dopuščajo arbitrarnost pri presoji njihovega obstoja, ni mogoče zagotoviti enake uporabe zakona za vse primere. Enaki pogoji pa morajo biti v fazi kandidiranja zagotovljeni za vse. Med kandidati, ki pogoje izpolnjujejo, se potem pristojni organ po prosti presoji odloča, koga izmed njih bo imenoval za notarja.

Niti zahteva po primernem obnašanju niti po dosedanjem vestnem in poštenem ravnanju niti po neobsojenosti za določena kazniva dejanja same po sebi niso v neskladju niti z 49. členom niti s tretjim odstavkom 15. člena Ustave, saj predstavljajo omejitve pravice do opravljanja poklica, ki so nujne zaradi varnosti pravnega prometa in varovanja pravic drugih oseb. Takšne zahteve tudi niso v nasprotju s 155. členom Ustave o prepovedi povratnega učinkovanja predpisa, ker ne gre za pravne posledice z naravo kazenske sankcije, ki bi morale biti zakonsko določene že v času storitve takih kaznivih dejanj, ampak za pogoj, ki ga mora izpolnjevati oseba, ki se poteguje za opravljanje javne službe. Ta presoja torej ne zadeva vprašanja kaznovanja za storjeno kaznivo dejanje, ampak vprašanje presoje, ali je oseba, ki se poteguje za opravljanje notarske službe, vredna javnega zaupanja (glede na svoje obnašanje in glede na poštenost in vestnost svojega dotedanjega ravnanja), pri čemer bi moral zakon natančneje določiti (po presoji vseh relevantnih ustavnopravnih vprašanj), ali se drugi od navedenih kriterijev lahko ugotavlja samo s kazenskimi obsodbami ali tudi na druge načine, oziroma, ali je v tem drugem primeru dopustno upoštevati tudi sodbe, ki so bile že izbrisane iz evidence.

Če bo zgoraj zahtevana analiza ustavnopravnih možnosti take ureditve pokazala, da je ugotavljanje pogoja "vrednosti javnega zaupanja" dopustno tudi na druge načine, ne le na podlagi kazenskih obsodb, torej tudi na podlagi ravnanj, ki niso povzročila kazenske obsodbe ali ki sploh niso kazniva (ne sodno in morda niti ne upravno), potem najbrž ne bo smiselno obsodbe (do izbrisa) navajati kot poseben primer. Če pa bo ta analiza morda pokazala nasprotno - da je torej ocena, da je nekdo nevreden javnega zaupanja, tako globok poseg v človekovo ustavno pravico do osebnega dostojanstva, da lahko tak poseg upravičuje samo pravnomočna kazenska sodba in to ne za katerokoli kaznivo dejanje - pa bo spet od obeh omenjenih dveh načinov ugotavljanja "nevrednosti javnega zaupanja" lahko ostal v zakonu samo eden.

Pri tem mora zakonodajalec navedene zahteve postaviti tako, da bo iz njih jasno razvidno, kaj je dolžan tisti, ki mu je dana pristojnost postavljanja notarja, presojati, in da bo v primeru njegove odločitve o tem, da posameznik katerega od pogojev ne izpolnjuje, tudi mogoče sodno preverjanje zakonitosti njegove odločitve. Jasna določitev pogojev je prvo jamstvo, da se navedene zahteve ne bodo zlorabljale na način, kot se je lahko v prejšnjem sistemu zlorabljal pojem moralnopolitične primernosti.

Glede na navedeno bi bilo treba izpodbijano določbo v tem delu razveljaviti z določitvijo ustreznega roka, ki naj zakonodajalcu omogoči predpisati kriterije, iz katerih bo jasneje razvidno, v katerih primerih posamezniku ni mogoče zaupati izvrševanja notarske službe.""


Matevž Krivic
 

Opombe:
[1] Očitanje storjenih kaznivih dejanj obsojencem z namenom zaničevanja je kaznivo - tu pa naj bi neki organi morali dajati "utemeljene prognoze", kdo od kandidatov za notarja v prihodnosti ne bo pošteno in vestno ravnal, kar je najbrž še hujše zaničevanje osebnega dostojanstva človeka, kot če nekdo obsojencu za tatvino javno zabrusi, da je tat.
[2] Ali taka vnaprejšnja "izločitev nevrednih iz tekme" ne izraža na neki način tudi nezaupanja do volilnega telesa (pri notarjih torej do notarske zbornice in ministra), da pri prosti izbiri med vsemi tekmujočimi ne bi znalo izločiti tistih, ki so nevredni javnega zaupanja|? Ali ne bi bila izločitev "nevrednih" v "prosti tekmi" mnogo manj boleča in sramotilna zanje kot vnaprejšnja stigmatizacija z žigom "nisi vreden"? Če ta "žig" daje, kot pri sodnikih, telo, ki je za to bolj kvalificirano od parlamenta kot volilnega telesa (namreč sodni svet na podlagi ocene personalnih senatov), potem je tam ta ureditev najbrž ustrezna - kaj pa pri notarjih, kjer bo odslej ta "žig" lahko dajala notarska zbornica, torej isto telo, ki bi neprimernega kandidata lahko izločilo tudi brez tega "žiga" - preprosto tako, da ga pač ne bi predlagala ministru v imenovanje|?
"Ljudski glas" utegne sicer reči: pa kaj ste tako v skrbeh za nepoštene ljudi, da jim morda ne bi bilo za las preveč oskrunjeno njihovo osebno dostojanstvo. Toda osebno dostojanstvo je že po 34. členu Ustave zajamčeno čisto vsem ljudem, poštenim in nepoštenim - po 21. členu pa "nepoštenim" (recimo, storilcem kaznivih dejanj) še posebej.
[3] Morda bi bilo treba v zakonu posebej rešiti le problem, kaj takrat, kadar bi se prijavil npr. samo en kandidat. Ta problem bi zakon lahko rešil npr. z določbo, da ne glede na število prijavljenih kandidatov (samo eden ali lahko tudi precej več) notarska zbornica lahko ne predlaga v imenovanje tudi nobenega, če presodi, da nihče od predlaganih ne ustreza v zadostni oziroma zaželeni meri (torej kvantitativno oz. relativno merilo namesto absolutnega: "nisi vreden").



Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Šturma 
 

Obrazložitev odločbe pod B v točkah 7 do 9, ki se nanašajo na razčlenitev in opredelitev kriterija moralno politične primernosti kot pogoja za dostopnost do delovnih mest v državnih organih in v delovnih organizacijah in skupnostih, s katero se v celoti strinjam, dopolnjujem z naslednjo razlago:

Imanentna naloga ustavnosodne presoje je, da se opredeljuje do zgodovinsko izkazanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin, do katerih je prihajalo v minulem totalitarnem sistemu. Tako se je npr. nemško zvezno ustavno sodišče več kot desetletje po preminutju totalitarnega sistema izrekalo o njegovih značilnostih in opredeljevalo njegovo nezdružljivost s sistemom svobodne demokratične ureditve. Podobno je ravnalo tudi portugalsko ustavno sodišče. V zgodovinsko poslanstvo slovenske Ustave je v preambuli k Temeljni ustavni listini o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije vgrajeno tudi njeno nasprotovanje dejstvu, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in da so se v njej hudo kršile človekove pravice. Zato je toliko bolj pomembno, da tudi ustavnosodna presoja jasno opredeli oblike kršenja človekovih pravic in sicer tako neposredne kot tudi posredne, zlasti če so bile te trajno prisotne in so pomenile nepogrešljiv sestavni del sistema monopolne komunistične partije za obvladovanje ljudi in njihovega življenja.

V obrazložitvi pod točko 8 so navedene določbe o zahtevi po moralnopolitični primernosti sodnikov, sodnikov združenega dela, javnih tožilcev in javnih pravobranilcev. Ker v obrazložitvi ni posebej navedeno, do kdaj so ti pogoji veljali, jo na tem mestu dopolnjujem. Ti zakonski predpisi so bili odpravljeni z novelami iz marca 1990 (Ur. list RS, št. 8 z dne 18. 3. 1990), to je že po razpisu svobodnih večstrankarskih volitev, ki so omogočile inavguracijo demokracije v Sloveniji. V širšem zgodovinskem kontekstu je do tega prišlo pol leta po padcu berlinskega zida in tri mesece po zlomu osovraženega režima v Romuniji, ko je bilo že popolnoma jasno, da je totalitarni komunistični sistem preminil. V navedenem Uradnem listu z dne 18. marca 1990 je poleg novel zakonov o javnem tožilstvu in o rednih sodiščih tudi poseben Zakon o spremembah določb zakonov, ki določajo pooblastila in naloge družbenopolitičnih organizacij, ukinil privilegije in pooblastila, ki so nekdanjim družbenopolitičnim organizacijam omogočali trajno možnost posrednega ali neposrednega kršenja in omejevanja človekovih pravic na področju javnega pravobranilstva, družbenega pravobranilstva samoupravljanja, sodstva združenega dela, samoupravnega sodstva, izvrševanja kazenskih sankcij, zdravstvenega varsva, socialnega skrbstva, usposabljanja in zaposlovanja invalidnih oseb, osnovnega šolstva, usmerjenega izobraževanja, vzgoje in izobraževanja, družbenega varstva otrok, vzgoje in varstva predšolskih otrok, otrok in mladostnikov z motnjami v razvoju, podelitev nagrad in priznanj Staneta Žagarja, knjižničarstva, kulturnoumetniških dejavnosti, založništva, naravne in kulturne dediščine, podelitev Prešernovih nagrad, varstva Triglavskega narodnega parka in spominskega parka Trebče, delovanja Restavratorskega centra SR Slovenije, raziskovalnih dejavnostih in raziskovalnih skupnostih, stanovanjskega gospodarstva, javnega obveščanja, društev, javnih shodov in javnih prireditev, notranjih zadev in iger na srečo.

Iz povedanega je jasneje razviden časovni okvir in celovit obseg in doseg kršenja človekovih pravic s strani nekdanjih družbenopolitičnih organizacij s pomočjo instituta družbenopolitične primernosti.


dr. Lovro Šturm
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Sergij Vladislav Majhen, Maribor
Datum vloge:
23.12.1994
Datum odločitve:
01.06.1995
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US17453