Up-121/94

Opravilna št.:
Up-121/94
Objavljeno:
OdlUS VII, 112 | 14.05.1998
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1998:Up.121.94
Akt:
Ustavna pritožba dr. V. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-50/96 z dne 10.12.1996 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp-46/95 z dne 1.2.1996 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-1079/94 z dne 2.12.1994
Izrek:
Ustavna pritožba dr. V. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani se zavrne kot neutemeljena.
Evidenčni stavek:
Ne Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ne na njegovi podlagi sprejete izpodbijane odločbe pritožniku ne jemljejo njegovih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznanih pri pristojnem nosilcu zavarovanja v tuji državi. Pritožniku z izpodbijanimi odločbami ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom niti pravica do socialne varnosti. Je v povsem enakem položaju kot vsi tisti nekdanji vojaški zavarovanci, ki ne izpolnjujejo (niso izpolnili) pogojev, predpisanih za pridobitev specifične pravice do akontacije vojaške pokojnine.

V času do ustrezne zakonske ureditve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev pa mora biti tudi pritožniku zagotovljeno uživanje enakih pravic do socialne pomoči oziroma drugih oblik zagotavljanja socialne varnosti v smislu 50. člena Ustave, kot drugim državljanom katerih pravni in dejanski položaj je enak ali v bistvenih elementih podoben kot njegov.
Geslo:
Vojaške pokojnine, akontacija.
Pokojninsko in invalidsko zavarovanje, pravica, urejanje pravic. Načelo enakosti pred zakonom.
Pravica do socialne varnosti.
Svoboda gibanja.
Načelo usklajenosti pravnih aktov.
Veljavnost predpisov in njihovo objavljanje.
Prepoved povratne veljave pravnih aktov (prepoved retroaktivnosti).
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 14., 32., 50. čl.
Ustavni zakon za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (UZITUL), 14., 18., 21. čl.
Zakon o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ), 14. čl.
Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ), 171., 254. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. U-I-147/94 (OdlUS IV,118), št. U-I-70/92 (OdlUS I,77), št. U-I-137/92 (OdlUS II,38), št. U-I-89/93 (OdlUS III,7), št. U-I-63/92 (OdlUS I,60), št. U-I-2/93 (OdlUS II,8).

K obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavnega sodišča z dne 25. 3. 1997 pridružena zadeva št. Up-56/97 zaradi skupnega obravnavanja in odločanja.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-121/94
14.5.1998


O D L O Č B A


Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi dr. V. P. iz L., ki ga zastopajo dr. P. Č., R. Č. in A. Č., odvetniki v G. na seji dne 14. maja 1998

o d l o č i l o :

Ustavna pritožba dr. V. P. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips-50/96 z dne 10.12.1996 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Psp-46/95 z dne 1.2.1996 in sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Ps-1079/94 z dne 2.12.1994 se zavrne kot neutemeljena.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pritožnik je z vlogo z dne 28.12.1994 izpodbijal sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Psp-31/94 z dne 21.7.1994, s katerim je bila razveljavljena (za pritožnika ugodna) odločba socialnega sodišča prve stopnje. Smiselno je uveljavljal razlog napačne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično napačne uporabe materialnega prava. S tem naj bi bila kršena njegova pravica do socialne varnosti iz 50. člena Ustave.

2. Z vlogo z dne 6.1.1995 je pritožbo razširil na zavrnilno sodbo, izdano v ponovljenem postopku, pri čemer je smiselno uveljavljal iste razloge. Z vlogo z dne 17.10.1995 pa je ustavno pritožbo razširil še z zatrjevano kršitvijo pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja po 23. členu Ustave. Višje delovno in socialno sodišče v Ljubljani je 1.2.1996 pritožbo pritožnika zavrnilo, zaradi česar je pritožnik svojo ustavno pritožbo ponovno dopolnil z vlogo z dne 16.2.1996. Vložil pa je tudi revizijo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno s sodbo z dne 10.12.1996.

3. Ustavno pritožbo zoper revizijsko sodbo je vložil pooblaščeni odvetnik dne 12.2.1997. V njej ponavlja pritožnikova stališča glede dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v sodnem postopku ter glede uporabe materialnega prava. Zatrjuje kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin iz 14., 22., 33., 50. in 51. člena Ustave ter neskladje izpodbijanih sodb z načelom o pravni in socialni državi po 2. členu Ustave. Navaja, da je vse življenje plačeval prispevke za svojo pokojnino. Država pa mu je ne da zato, ker je ob nepravem času opravljal poklic oficirja nekdaj skupne armade. Medtem ko imajo vsi drugi delavci, ki so plačevali prispevke, možnost pridobiti pokojnino z enostavno vložitvijo zahteve na pristojnem zavodu, morajo nekateri bivši oficirji uveljavljati svoje pravice na poseben način, v dolgoletnih postopkih pred različnimi sodišči. V posledici izpodbijanih odločitev je pritožnik brez vseh sredstev za preživljanje in brez pravic do zdravstvenega varstva in do socialne varnosti.

B.- I.

4. Glede na to, da je pritožnik izčrpal vsa pravna sredstva, je izpolnjena procesna predpostavka za začetek postopka iz 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS).

5. Navedeno v prejšnji točki seveda ne velja enako tudi za ustavno pritožbo v tistem delu, kjer je pritožnik zatrjeval kršenje ustavne pravice do odločanja brez nepotrebnega odlašanja. Pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave pomeni pravico vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče.

Podobna pravica je zagotovljena tudi s prvim odstavkom 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7/94 - v nadaljevanju: EKČP). Za varstvo pravice do sodnega varstva brez nepotrebnega odlašanja je v našem pravnem sistemu na voljo le sodno varstvo v upravnem sporu zoper dejanja ali opustitve po drugem odstavku 157. člena Ustave. Ustavna pritožba bi bila praviloma dopustna šele, ko bi bilo izčrpano to pravno sredstvo (prvi odstavek 51. člena ZUstS). Pritožnik ne izkazuje, da bi tako sodno varstvo uveljavljal.

B. - II.

6. Republika Slovenija se je z Ustavnim zakonom za izvedbo Temeljne ustavne listine (Uradni list RS, št. 1/91 z dne 25.6.1991 - v nadaljevanju: UZ) obvezala:

- da bo aktivnim vojaškim osebam in civilnim osebam v službi v JLA zagotavljala statusne, socialne in druge pravice, pridobljene do 25.6.1991 po zveznih predpisih, če nadaljujejo delo kot pripadniki TO oziroma nadaljujejo službo v TO (14. člen ustavnega zakona),

- da bo uživalcem vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: RS) zagotavljala varstvo pravic v obsegu in pod pogoji, ki so jih do 25.6.1991 določali predpisi SFRJ (18. člen ustavnega zakona).

Normativno je na podlagi 21. člena UZ izvedbo sprejete obveznosti uredil odlok Izvršnega sveta. Najprej je bil to Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 21/91 z dne 31.10.1991), ki ga je nato nadomestil Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 z dne 25.1.1992). Meddržavni sporazum o vojaških pokojninah je bil doslej sklenjen le z Republiko Hrvaško (o njegovi skladnosti z Ustavo je Ustavno sodišče odločilo v zadevi U-I-147/94 - OdlUS IV,118).

7. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je Ustavno sodišče doslej presojalo že petkrat:

a) V zadevi U-I-70/92 (OdlUS I, 77) je Ustavno sodišče odpravilo (izrecno izpodbijano) določbo, ki je kot pogoj za izplačevanje akontacije vojaške pokojnine določala stalno prebivališče v RS.

Ocenilo je, da je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom (14. člen Ustave) norma, ki omejuje državljanu ustavno pravico do pokojnine glede na njegovo bivališče. V obrazložitvi je posebej navedeno: "Napadena določba je v nasprotju z določbami 14. člena v zvezi z 32. členom (svoboda gibanja) posegla v pravico iz 50. člena Ustave (pravica do socialne varnosti)".

b) V zadevi U-I-137/92 (OdlUS II, 38) Ustavno sodišče ni sprejelo pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti 2. člena Odloka. Ocenilo je, da ne krši ustavnega načela enakosti pred zakonom, saj ne dela razlik med osebami, ki so bile v enakem položaju, ampak samo natančneje določa, komu naj se izplačujejo akontacije vojaške pokojnine, pridobljene na podlagi predpisov o pokojninskem zavarovanju vojaških zavarovancev, na podlagi 18. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

c) V zadevi U-I-89/93 (OdlUS III, 7), kjer se je postopek začel na predlog Sodišča združenega dela RS, je Ustavno sodišče ugotovilo, da Odlok ni v neskladju z Ustavo. Ocenilo je, da Odlok ne ureja same pravice do pokojnine in pogojev za njeno pridobitev, temveč ureja le način določanja akontacij in njihovega izplačevanja upravičencem, ki so to postali po določbah zakona.

č) V zadevah U-I-63/92 (OdlUS I, 60) in U-I-2/93 (OdlUS II, 8)

Ustavno sodišče ni sprejelo pobud za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. člena Odloka, ki določa višino in valuto akontacij. Ocenilo je, da je v tem delu odlok skladen z 18. členom Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS.

B.- III.

8. Določba 18. člena UZ zagotavlja varstvo pravic uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v RS v obsegu in pod pogoji, ki so jih določali predpisi SFRJ. Tako zakonodaja o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev kot zakonodaja, ki ureja obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pri ZPIZ, ločita pojem zavarovanca in uživalca pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Kdor je prenehal biti vojaški zavarovanec in je ob prenehanju izpolnjeval z zakonom predpisane pogoje, pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja - postane torej uživalec pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (14. člen ZPIZVZ). Smiselno enako določa npr. prvi odstavek 171. člena veljavnega ZPIZ.

9. Določba 18. člena UZ, uveljavljena dne 25.6.1991, je zagotovila varstvo pravic le uživalcem vojaških pokojnin, ne pa tudi vojaškim zavarovancem. Samo nekaterim vojaškim zavarovancem je UZ zagotovil varstvo statusnih, socialnih in drugih pravic, pridobljenih do 25.6.1991 po zveznih predpisih.

Po določbi 14. člena UZ so to tiste aktivne vojaške osebe, vojaki po pogodbi in civilne osebe v službi v JLA, ki nadaljujejo delo kot pripadniki TO oziroma ki nadaljujejo službo v TO. Vendar bodo te osebe tudi sicer pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja lahko uveljavljale pri ZPIZ kot njegovi zavarovanci (prvi odstavek 254. člena ZPIZ).

10. Odlok o izplačevanju vojaških pokojnin, ki je pričel veljati 31.10.1991 (Uradni list RS, št. 21/91), je razširil pravico do akontacij vojaških pokojnin na tiste osebe, ki so bile na dan 25.6.1991 še vojaški zavarovanci, pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja pa so uveljavile najpozneje do 18.7.1991 (drugi odstavek I. točke). Veljavni Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin pa je pravico do akontacij priznal še tistim vojaškim zavarovancem, ki so bili po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu, so pa do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev (druga alinea prvega odstavka 2. člena), ter tistim, ki so pristopili k TO in so do 1.2.1992 izpolnili pogoje za pridobitev pravice do pokojnine po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (tretja alinea prvega odstavka 2. člena).

11. Ob upoštevanju določbe prvega odstavka 3. člena Odloka je pojem "uveljavile pravico" iz prve alinee prvega odstavka 2. člena Odloka razumeti tako, da gre v teh primerih za tiste vojaške zavarovance, ki jim je bila do 18.7.1991 že izdana odločba o odmeri pravic. Odlok v tem delu tako pomika datum uveljavitve 18. člena UZ na 18.7.1991. Za nekatere pa ta datum pomakne na 18.10.1991 s tem, da zanje tudi ne zahteva izdane odločbe v tem roku, ampak le, da so vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine po predpisih o PIZVZ (torej ne glede na to, kdaj jim je bila izdana odločba o odmeri pravice oziroma ali jim je bila sploh izdana s strani SPIZVZ).

12. Ustavno sodišče je v zadevah OdlUS II, 38 in OdlUS III, 7 že odločilo, da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo. Presodilo je, da niti 18. člen UZ niti Odlok ne urejata pravic vojaških zavarovancev in tudi ne vprašanja njihovega upokojevanja.

Vojaški zavarovanci niso bili zavarovanci obveznega zavarovanja v RS, pač pa zavarovanci posebne skupnosti vojaških zavarovancev. Do ureditve sukcesije držav, naslednic bivše SFRJ, urejata v obliki akontacij le socialni položaj uživalcev vojaških pokojnin in vojaških zavarovancev do določenega roka.

Pri tem je izhajalo iz temeljnega pravila pokojninskega zavarovanja, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država plačevali prispevke za določene zavarovance.

13. Z Odlokom o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin je Republika Slovenija "prevzela izplačevanje pokojnin" upravičencem iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji. Sredstva za ta izplačila zagotavlja proračun, ob upoštevanju tudi načela o sukcesiji držav, da bo morala Republika Slovenija prevzeti obveznosti iz tega zavarovanja po kriteriju pripadnosti zavarovane osebe državi naslednici (bodisi po državljanstvu bodisi po stalnem prebivališču). V skladu s prevzetimi obveznostmi do vojaških zavarovancev bo pripadal Republiki Sloveniji ustrezen del premoženja, s katerim je upravljal izvajalec tega zavarovanja. To pa bo predmet sporazuma med državami naslednicami nekdanje SFRJ.

14. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin ne ureja pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Te pravice ureja in lahko ureja le zakon. V primeru vojaških zavarovancev je bila to zakonodaja nekdanje skupne države. Izplačevanje pokojnin in drugih dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja je obveznost nosilca takega zavarovanja. Sporni odlok v to obveznost (in v pravico zavarovanca, da tako izplačilo terja od nosilca zavarovanja) ne posega ne za naprej in ne za nazaj. "Pravica do akontacije pokojnine" ni pravica iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ampak posebna, specifična pravica, ki temelji na prostovoljno prevzeti obveznosti države in ne na obveznosti nosilca zavarovanja. Odlok jo ureja na podlagi UZ in za vse upravičence od 1.11.1991 dalje.

15. Pravice bivših vojaških zavarovancev iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bo urejal poseben zakon, ki je že v zakonodajnem postopku (prva obravnava-Poročevalec št. 46/95; druga obravnava-Poročevalec 32/96; tretja obravnava-Poročevalec št. 9/98). Do takrat pa je država dolžna zagotavljati socialno varnost vsem svojim državljanom enako (14. in 50. člen Ustave).

Ustavno sodišče je že v svoji odločbi OdlUS III, 7 navedlo: "Kolikor pa vojaški zavarovanci, slovenski državljani s stalnim prebivališčem v Sloveniji, niso pridobili pravice do akontacije pokojnin po 18. členu UZ in se jim ne izplačuje akontacija po Odloku ter nimajo nujnih sredstev za preživljanje, uživajo enake pravice do socialne pomoči kot drugi državljani v smislu prvega odstavka 50. člena Ustave".

B. - IV.

16. V sodnem postopku je bila pravilno upoštevana pravnomočna odločba Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev v Beogradu št. 096326-UP-1-5102/91 z dne 24.12.1991. Sodišče je bilo na to odločbo vezano in je v postopku za priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine ni moglo spreminjati. Zato tudi ni moglo ponovno preverjati dejstev, na podlagi katerih je pristojni organ pritožniku priznal pravico do starostne pokojnine. Iz navedene odločbe pa nedvomno izhaja, da pritožnik do 18.10.1991 še ni izpolnil pogojev za starostno upokojitev. Da je bila pokojninska doba pritožnika pravilno upoštevana, izhaja tudi iz delovne knjižice, ki jo je pritožnik sam predložil ZPIZ v letu 1997. V delovno knjižico je s potrditvijo vojaškega organa vpisana pokojninska doba, kot je bila upoštevana v odločbi o odmeri pokojnine.

17. Po 2. alinei prvega odstavka 2. člena Odloka so upravičeni do akontacije vojaške pokojnine tudi tisti vojaški zavarovanci, "ki so bili po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložili zahtevek in izpolnili pogoje za priznanje pravice do pokojnine oziroma do druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev". Gre torej za tri kumulativno predpisane pogoje: izpolnitev pogojev za pokojnino do 18.10.1991, vložitev zahtevka za upokojitev do 18.10.1991 in določen status po 18.7.1991. Tisti, ki do 18.10.1991 niso izpolnili pogojev za upokojitev, pogojev za priznanje akontacije vojaške pokojnine ne izpolnjujejo, ne glede na svoj status v času po 18.7.1991 in ne glede na dejstvo, da so do 18.10.1991 sicer vložili zahtevek za upokojitev na pristojnem Zavodu.

Sklicevanje na Dogovor, sklenjen 18.10.1991 med delegacijo RS in delegacijo ZSLO o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije, ne more spremeniti jasne določbe Odloka, sprejetega januarja 1992.

18. Pritožniku z izpodbijanimi odločbami ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom niti pravica do socialne varnosti. Je v povsem enakem položaju kot vsi tisti nekdanji vojaški zavarovanci, ki ne izpolnjujejo (niso izpolnili) pogojev, predpisanih za pridobitev specifične pravice do akontacije vojaške pokojnine. Ne Odlok ne na njegovi podlagi sprejete izpodbijane odločbe pritožniku ne jemljejo njegovih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, priznanih pri pristojnem nosilcu zavarovanja v drugi državi. V času do ustrezne zakonske ureditve pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev pa mora biti tudi pritožniku zagotovljeno uživanje enakih pravic do socialne pomoči oziroma drugih oblik zagotavljanja socialne varnosti v smislu 50. člena Ustave kot drugim državljanom, katerih pravni in dejanski položaj je enak ali v bistvenih elementih podoben kot njegov. Pri uveljavljanju teh pravic pa bo mogoče (in treba) upoštevati dejstvo, da je bilo pritožniku izplačevanje starostne pokojnine ustavljeno s sklepom Sklada za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev št. 96326 z dne 13.10.1994.

19. Z Zakonom o zagotavljanju socialne varnosti slovenskim državljanom, ki so upravičeni do pokojnin iz republik nekdanje SFRJ (Uradni list RS, št. 45/92 - v nadaljevanju: ZZSV) je določeno, da imajo slovenski državljani, ki so uveljavili pravico do pokojnine v republikah nekdanje SFRJ, pravico do dodatka do polne pokojnine iz sredstev, ki se zagotavljajo iz proračuna. Ustavno sodišče je v obrazložitvi odločbe OdlUS IV, 118, s katero je ugotovilo, da ni v neskladju z Ustavo določitev pogoja stalnega prebivališča za pridobitev te pravice, med drugim navedlo: "ZZSV zagotavlja socialno varnost slovenskim državljanom s stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki so uveljavili pravico iz pokojninskega zavarovanja v drugih republikah nekdanje SFRJ. Dodatek, ki gre upravičencem po tem zakonu, je pravica posebne vrste. Ne gre za pravico iz socialnega zavarovanja, ker so le-to dolžni zagotavljati le posamezni nosilci pokojninskega zavarovanja v republikah nekdanje SFRJ. Gre za pravico, ki je po svoji naravi še najbližja denarnim pravicam socialnega varstva (socialne pomoči), čeprav ni pogojena z dohodkovnim cenzusom.

Socialnovarstvene pravice pa praviloma zagotavlja država in ne nosilci socialnih zavarovanj. Namen pravice do dodatka iz ZZSV je zagotoviti socialno varnost določeni kategoriji oseb, ki so socialno ogrožene prav zato, ker stalno prebivajo v Sloveniji, pokojnino pa prejemajo iz držav - republik nekdanje SFRJ." Ali bi tudi pritožniku pripadal dodatek na podlagi ZZSV, je vprašanje, o katerem bodo morali odločiti pristojni organi, če bo vložil tak zahtevek.

20. Odlok o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin izhaja iz dejanskih okoliščin, v kakršnih je bil sprejet, zlasti uveljavitve osamosvojitvenih aktov in dogovora o dokončnem umiku JLA iz Republike Slovenije. V okviru teh dogovorov je tudi prenos izplačevanja pokojnin vojaškim upokojencem od Zavoda za socialno zavarovanje vojaških zavarovancev na slovenski ZPIZ s 1.11.1991. Odlok je pri tem med upravičence do vojaške pokojnine vštel tudi tiste, ki so jim bile v času od 25.6.1991 do 18.10.1991 odločbe o odmeri pokojnine že izdane, oziroma tiste, ki so v tem času vložili zahtevek za upokojitev in izpolnili zanjo tudi predpisane pogoje. Taka ureditev v pravice pritožnika v ničemer ne posega. Njegov dejanski in pravni položaj je namreč drugačen. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja je uveljavljal in uveljavil pri nosilcu zavarovanja izven Slovenije po poteku datumov, določenih z 2. členom Odloka.

21. Ustavno sodišče se ni spuščalo v ponovno presojo ustavnosti Odloka ali v presojo ustavnosti zakonske ureditve oziroma neureditve drugih socialnovarstvenih pravic posameznikov, ki so v enakem ali podobnem dejanskem in pravnem položaju kot pritožnik. V okviru postopka reševanja konkretne ustavne pritožbe lahko presoja le, ali so z izpodbijanimi odločbami morda pritožniku kršene zatrjevane človekove pravice ali temeljne svoboščine. Pritožnik je uveljavljal priznanje pravice do akontacije vojaške pokojnine po Odloku, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da je skladen z Ustavo.

C.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnika Krivic in Šturm. Sodnik Krivic je dal odklonilno, sodnik Testen pa pritrdilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm


Odklonilno ločeno mnenje sodnika Krivica 


Odločba je v svoji obrazložitvi povsem enaka odločbi št. Up- 82/94 z dne 17.4.1997 (OdlUS VI, 76), razen v točkah 16 in 17.Svojega nasprotovanja tej argumentaciji zato tu ne ponavljam, ampak prilagam svoje ločeno mnenje k omenjeni odločbi (objavljeno v zbirki OdlUS VI na str. 449-453). Še podrobnejšo utemeljitev mojih stališč je mogoče najti v mojih ločenih mnenjih k odločbam, na katere se ta odločba sklicuje.

Dodatno še posebej opozarjam na trditev v 18. točki obrazložitve, da pritožniku z izpodbijanimi odločbami ni bila kršena pravica do enakosti pred zakonom niti pravica do socialne varnosti, ker so bili po spornem Odloku vsi prizadeti obravnavani enako in ker da jim s tem niso bile odvzete njihove pokojninske pravice, "priznane pri pristojnem nosilcu zavarovanja v drugi državi". Zame je nesprejemljivo sploh govoriti o enakosti "pred zakonom", če to področje zakonsko sploh (še) ni urejeno. Enakost vseh prizadetih "pred zakonom" je samo v tem, da nihče od njih sploh ni bil obravnavan po zakonu, ampak vsi po spornem (zame očitno protiustavnem) Odloku. Če to ni kršitev pravice do enakosti pred zakonom, pa je prav gotovo huda kršitev pravice do socialne varnosti, saj 50. člen Ustave določa, da imajo državljani pravico do socialne varnosti "pod pogoji, določenimi z zakonom".

Nezakonita zavrnitev izplačevanja akontacije pokojnine pa po mojem mnenju pomeni ne le kršitev ustavnih pravic (zlasti pravic iz 14., 22. in 50. člena Ustave), ampak hkrati tudi kršitev pravice iz 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, namreč pravice, da o njegovih civilnih pravicah (pravica do pokojnine je gotovo ena od njih) "pravično in javno ter v razumnem roku odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče". Pritožniku ni bilo zagotovljeno "pošteno sojenje" (fair trial) niti enakost pred zakonom, ker pojem poštenega sojenja po mojem mnenju izključuje sojenje o civilnih pravicah na podlagi vladnega odloka namesto na podlagi zakona, hkrati pa je s tem nasproti določeni kategoriji ljudi (vojaški upokojenci) storjena tudi nedopustna diskriminacija po 14. členu Konvencije; vsem se o njihovih pokojninah odloča na podlagi zakona, le vojaškim upokojencem še sedem let po osamosvojitvi ne - 14. člen Konvencije pa ne prepoveduje le diskriminacije npr. glede na narodnostni izvor (čeprav je ta element pri vojaških upokojencih tudi v veliki meri v ozadju), ampak prav tako glede na "kakšno drugo okoliščino".

Posebnost tega primera (št. Up-121/94) pa je v tem, da je pritožnik izpolnil pogoje za pokojnino 23.10.1991, torej glede na določbe Odloka pet dni prepozno. Ne gre za zakonski rok, ampak za rok, določen v (zame očitno protiustavnem) vladnem odloku. Ta rok (18.10.1991) je bil v tem odloku očitno določen kot datum, ki ga je Predsedstvo SFRJ določilo kot rok za umik JLA iz Slovenije. Ugodnosti Odloka, torej njegove "razširitve" kroga upravičencev od tistih, ki so se upokojili do 25.6.1991, na tiste, ki so pogoje za upokojitev (ob še nekaterih drugih, po mojem mnenju arbitrarno določenih pogojih) izpolnili do 18.10.1991, naj bi bili torej, vsebinsko gledano, deležni še vsi tisti vojaški upokojenci, ki so pogoje za upokojitev izpolnili do dne, ko se je JLA dokončno umaknila iz Slovenije - češ, od 25.6.1991 dalje JLA sicer ni bila več tudi slovenska vojska, je pa vendarle bila na ozemlju Slovenije še z njenim soglasjem in zato naj bi za tiste njene pripadnike, ki bi dokončali svojo delovno oziroma pokojninsko dobo v tem času, preden je JLA odšla drugam, Slovenija vendarle že takoj prevzela vsaj izplačevanje akontacij na tako pridobljene pokojnine. Toda prvotno določeni rok za umik (18.10.1991) je bil s posebnim dogovorom dne 18.10.1991 sporazumno podaljšan do 25.10.1991. V imenu Slovenije je ta dogovor sklenila in podpisala "delegacija Republike Slovenije".

Na pritožnikovo stališče, da bi bilo to treba upoštevati in šteti, da je pogoje za upokojitev torej izpolnil pravočasno, odgovarja obrazložitev v 17. točki le s stavkom, ki se glasi: "Sklicevanje na Dogovor, sklenjen 18.10.1991 med delegacijo RS in delegacijo ZSLO o dokončanju umika armade iz Republike Slovenije, ne more spremeniti jasne določbe Odloka, sprejetega januarja 1992." Če Vlada januarja 1992 pri določitvi roka 18.10.1991 ni upoštevala omenjenega sporazumnega podaljšanja umika JLA do 25.10.1991 (razlog za to Ustavnemu sodišču ni znan), to po mojem mnenju ne pomeni, da pri odločanju o ustavni pritožbi Ustavno sodišče ne bi moglo tega roka interpretirati po njegovi vsebini, ne po njegovi formalni, številčni določenosti (in to, ponavljam, ne v zakonu, ampak v tako in tako ustavno spornem vladnem odloku), in konkretnemu pritožniku priznati pravico do prejemanja akontacije vojaške pokojnine.

Naj to ločeno mnenje končam enako kot tisto k sklepu št. U-I- 137/92 z dne 8.4.1993 (objavljeno v OdlUS III na str. 660-663). "Če so vso ali skoraj vso delovno dobo služili državi, ki je bila naša skupna država, načela pravne in socialne države zahtevajo, tudi če do dogovora o sukcesiji sploh ne bi prišlo, da jim Slovenija izplačuje pokojnine, do katerih so si pridobili pravico (eventualno, kot že rečeno, z odbitkom za čas služenja v JLA, ko ta tudi pravno, ne le politično in moralno, ni bila več tudi naša vojska)." Če Slovenija svojim državljanom ne bi izplačevala pokojnin za celotno pokojninsko dobo, če so jo zadnjih nekaj mesecev "odslužili" že v JLA zunaj Slovenije (ali celo za vse mesece po 25.6.1991) in bi izplačevanje pokojnin zgolj za to sporno obdobje odložila do sklenitve sukcesijskega dogovora, ji tega ne bi mogel nihče resno očitati - sam pa ji resno očitam, da zaradi tistih nekaj mesecev ali v nekaterih primerih celo samo nekaj manjkajočih dni celo svojim državljanom, ki tudi živijo v Sloveniji, imajo tu svoje domove in družine, ne izplačuje sploh nobenih pokojnin. Res je, da jim zgolj "delnih pokojnin" (z odbitkom za sporno obdobje) zakonito ne more izplačevati, ker tega noben zakon tako ne ureja - toda naloga Ustavnega sodišča bi po mojem mnenju bila, da to neustavno stanje ugotovi in naloži zakonodajalcu, da ga takoj odpravi.

Matevž Krivic



Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Testena 


Soglašam z izrekom in z razlogi sprejete odločbe. Pritrdilno ločeno mnenje dajem k delu obrazložitve, kjer je sodišče navedlo, da "Sklicevanje na Dogovor, sklenjen 18.10.1991 med delegacijo RS in delegacijo ZSLO o dokončanju umika armade iz republike Slovenije, ne more spremeniti jasne določbe Odloka, sprejetega januarja 1992." S takšnim stališčem soglašam, ocenjujem, da je pravno strokovno neoporečno in da ne potrebuje dodatne podkrepitve. V razpravi o obravnavani zadevi pa je bilo zelo močno izraženo tudi stališče, da bi moralo sodišče rok, ki je v Odloku določen na 18.10.1991, interpretirati po njegovi vsebini, ne po njegovi formalni, številčni določenosti, in glede na dejanske okoliščine, ki so bile domnevno podlaga za njegovo sprejetje (čeprav so nastale in morale biti normodajalcu znane že prej), šteti(?), da je normodajalec zapisal 25, ne pa 18. Ob vsej pripravljenosti za široko razlago določb Odloka v korist upravičencem pa vendar ne vidim nobene možnosti za takšno "razlago". Če bi prevladalo stališče, da Ustavno sodišče sme interpretirati povsem jasno določbo Odloka v nasprotju z njenim nedvoumnim pomenom (kaj je lahko še jasnejše kot s številko določen dan, mesec in leto?), bi to v tem primeru sicer odpravilo trdoto, ki jo za pritožnika predstavlja naključje, da je pogoje izpolnil samo pet dni po izteku določenega roka. Vendar pa bi na drugi strani takšna odločitev povzročila popolno pravno negotovost in nepredvidljivost pri odločanju sodišč in drugih organov. Takšna "interpretacija" navedene določbe Odloka bi bila eventuelno možna, če bi bilo mogoče utemeljiti, da je Odlok v navedeni točki v neskladju z zakonom ali Ustavo in da bi bila edina možna z Ustavo in zakonom skladna ureditev tega vprašanja takšna, da bi bil datum namesto na 18. določen na 25. 10. Razlogov za morebitno takšno nezakonitost ali protiustavnost te določbe Odloka pa v razpravi o tej zadevi sodišče ni obravnavalo.

Franc Testen
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
28.12.1994
Datum odločitve:
14.05.1998
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US18943