Up-295/97

Opravilna št.:
Up-295/97
Objavljeno:
OdlUS VIII, 294 | 13.10.1999
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1999:Up.295.97
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1759/94 z dne 20. 6. 1997 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/7-XVII-309.137 z dne 4. 11. 1994
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča in odločba Ministrstva za notranje zadeve se odpravita. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Zakon ali del zakona, ki ga Ustavno sodišče razveljavi, se po določbi 44. člena Zakona o Ustavnem sodišču ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno.

To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.
Geslo:
Načelo varstva zaupanja v pravo.
Državljanstvo, sprejem v državljanstvo, izjemna naturalizacija, merila, nevarnost za javni red, varnost ali obrambo države.
Učinki odločb Ustavnega sodišča.
Pravnomočnost.
Načelo enakega varstva pravic.
Pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 158., 161. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 44., 1. odst. 59. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svojo zadevo št. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 59/99).
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-295/97
13. 10. 1999



O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B., odvetnica v Z. na seji dne 13. oktobra 1999

o d l o č i l o :

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. U 1759/94 z dne 20. 6. 1997 in odločba Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/7-XVII-309.137 z dne 4. 11. 1994 se odpravita.

2. Zadeva se vrne Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje.

O b r a z l o ž i t e v
 
A.

1. Pritožnik izpodbija sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila v upravnem sporu zavrnjena njegova tožba zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ). Z njo je bila pritožnikova vloga za sprejem v državljanstvo zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I, 38/92, 61/92 - odlUS in 13/94 - v nadaljevanju: ZDRS). Navaja, da je ob vložitvi vloge izpolnjeval vse pogoje po določbi prvega odstavka 40. člena ZDRS in je že s tem pridobil pravico do državljanstva. Naknadno sprejeti tretji odstavek 40. člena po njegovem mnenju odpravlja že pridobljene pravice, kar pomeni grobo kršitev načela zaupanja v pravo in načela enakega varstva pravic. Če bi upravni organ izdal odločbo v zakonsko določenem roku, bi namreč pridobil pozitivno odločbo kot mnogi drugi, ki jim je upravni organ odločbo izdal pravočasno, še pred uveljavitvijo novele.

Poleg tega naj bi bila izpodbijana odločba pomanjkljivo obrazložena. Upravni organ naj bi zgolj citiral, kolikokrat je bil pritožnik obravnavan in kaznovan, ne da bi obrazložil, v čem predstavlja sprejem pritožnika v državljanstvo nevarnost za javni red. Ker naj bi takšno oceno in sklep sprejelo šele sodišče v upravnem sporu, ki naj bi tudi samo opredelilo odločilna dejstva, je bila po pritožnikovem mnenju s tem kršena določba 22. člena Ustave.

2. MNZ je v izpodbijani odločbi ugotovilo, da je bil pritožnik šestkrat pravnomočno obsojen za kazniva dejanja in štirikrat za prekrške zoper javni red. Citiralo je pravnomočne sodbe in navedlo, da razen dveh prekrškov zaradi kršitve Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, vse ostale kazni izhajajo iz nasilniškega obnašanja pritožnika. Na podlagi tega je ocenilo, da sprejem pritožnika v državljanstvo predstavlja nevarnost za javni red in je njegovo vlogo zavrnilo.

3. Vrhovno sodišče je potrdilo odločitev upravnega organa. V izpodbijani sodbi je navedlo: "Izpodbijana odločba je nevarnost za javni red konkretizirala z navedbo določb kazenskega zakona za kaznivo dejanje in prekrške, glede katerih sta sodišče oziroma sodnik za prekrške pravnomočno odločila s svojimi odločbami.... Kaznivo dejanje in prekrški so okoliščine, ki utemeljujejo po prostem preudarku sprejeto odločitev tožene stranke. Pri oceni nevarnosti za javni red se namreč ocenjuje odnos prizadetega, v tem primeru tožnika, ne samo do določb predpisov, ki se nanašajo na javni red in mir, ampak tudi do pravnega reda Slovenije.". Na pritožnikov ugovor, da naj bi MNZ določbe Zakona o dopolnitvi ZDRS uporabilo retroaktivno, je Vrhovno sodišče odgovorilo, da morajo upravni organi o stvari odločiti po zakonitih predpisih, ki veljajo na dan upravne odločbe in ne na dan predložitve vloge stranke upravnemu organu. Ker je v pritožnikovem primeru dopolnitev zakona začela veljati pred končanim upravnim postopkom, ne gre za retroaktivno odločanje, temveč za odločitev v skladu z zakonitimi predpisi.

B.

4. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo dne 7. 7. 1999 sprejel v obravnavo. Ustavna pritožba je bila na podlagi 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) poslana Vrhovnemu sodišču, ki nanjo ni odgovorilo.

5. Med postopkom o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-89/99 z dne 10. 6. 1999 (Uradni list RS, št. 59/99) odločilo, da se tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavi, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red, določen v 8. točki 10. člena tega zakona. Ugotovilo je, da je zakonodajalec z določitvijo dodatnega pogoja nevarnosti za javni red kršil načelo varstva zaupanja v pravo.

6. Učinke odločbe Ustavnega sodišča, s katero je bil razveljavljen zakon, v skladu s tretjim odstavkom 161. člena Ustave, določa 44. člen ZUstS. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, se po navedeni določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. To pomeni, da razveljavitev učinkuje le na pravna razmerja, o katerih do razveljavitve še ni bilo pravnomočno odločeno, medtem ko na pravna razmerja, ki so s pravnomočnimi odločbami že urejena, praviloma nima učinka, razen če je bila zoper posamični pravni akt pravočasno vložena ustavna pritožba.

Ustava v 158. členu, s katerim ureja pravni institut pravnomočnosti, določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Po ZUstS je tako sredstvo, ki se lahko uveljavlja proti pravnomočnim odločbam, ustavna pritožba. Prvi odstavek 59. člena ZUstS določa, da lahko Ustavno sodišče posamični akt v celoti ali deloma odpravi ali razveljavi in zadevo vrne organu, ki je pristojen za odločanje. Ker se z ustavno pritožbo lahko poseže v že pravnomočno urejena pravna razmerja, učinkuje razveljavitev torej tudi na vse tiste že pravnomočne posamične akte, zoper katere je bila na Ustavno sodišče pravočasno vložena ustavna pritožba in o njej do začetka učinkovanja razveljavitve še ni bilo odločeno.

7. Prav takšen je obravnavani primer. Izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča in odločba upravnega organa, ki temeljita na tretjem odstavku 40. člena ZDRS, sta postali pravnomočni še pred njegovo razveljavitvijo. Toda ker je pritožnik za zavarovanje svojih pravic v postopku izkoristil vse zakonite pravne poti in pravočasno vložil ustavno pritožbo, učinkuje razveljavitev tudi na odločitev o njegovi ustavni pritožbi.

8. Pritožnikova prošnja za sprejem v državljanstvo je bila zavrnjena na podlagi tretjega odstavka 40. člena ZDRS iz razloga, ker naj bi bil nevaren za javni red. Ustavno sodišče je tretji odstavek 40. člena ZDRS razveljavilo ravno v delu, kolikor se nanaša na razlog nevarnosti za javni red. V obrazložitvi odločbe je posebej navedlo, da se v primeru odločanja o sprejemu v državljanstvo po tretjem odstavku 40. člena ZDRS vloga ne sme zavrniti iz razloga nevarnosti za javni red. Ustavno sodišče je zato izpodbijani odločbi odpravilo in vrnilo zadevo v novo odločanje pristojnemu upravnemu organu.

Upravni organ bo moral pri odločanju upoštevati odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-89/99. To pomeni, da pritožnikove vloge ne bo mogoče zavrniti iz razloga nevarnosti za javni red.

9. Ker je Ustavno sodišče ustavni pritožbi ugodilo že zaradi tega, ker sta bili izpodbijani odločbi izdani na podlagi neustavnega predpisa, se v presojo o obstoju kršitev, ki jih je v ustavni pritožbi zatrjeval pritožnik, ni bilo treba spuščati.

C.

10. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Franc Testen in sodnice ter sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, dr. Miroslava Geč - Korošec, Lojze Janko, dr. Mirjam Škrk in dr. Dragica Wedam - Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Škrkova je dala pritrdilno ločeno mnenje.


P r e d s e d n i k :
Franc Testen
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnice dr. Škrk 


1. Strinjam se z odločbo, s katero je Ustavno sodišče odpravilo sodbo Vrhovnega sodišča št. U 1759/94 z dne 20. 6. 1997 in odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. 0011/7-XVII-309.137 z dne 4. 11. 1994, predmetno zadevo pa vrnilo Ministrstvu za notranje zadeve v novo odločanje. Menim pa, da je odločba Ustavnega sodišča v tej zadevi v toliko pomanjkljiva, ker ne upošteva v razlogih, torej v obrazložitvi pod tč. B dejstva, da gre pri pritožniku A. A. za osebo brez državljanstva oz. za apatrida.

2. "Oseba brez državljanstva" je posameznik, ki ga nobena država ne šteje za svojega državljana na podlagi učinkovanja njenih predpisov[1]. Pogodbena norma mednarodnega prava, ki zavezuje novonastalo državo, da mora državljanom države predhodnice obvezno podeliti svoje državljanstvo, če bi sicer ostali brez državljanstva, Slovenije formalno ne zavezuje[2]. Je pa vse močnejši trend v smeri razvoja mednarodnopravnih načel v sodobni praksi držav, naj nove države, ki potom nasledstva držav urejajo državljanstvo prebivalcev na svojem ozemlju, to uredijo na tak način oz. s takšnimi ukrepi, da ne prihaja pri tem pri državljanih nekdanje države do apatridnosti[3]. Ta trend razvoja je posledica obveznosti držav, ki izhajajo iz splošnega varstva človekovih pravic. V luči ustavnopravnega varstva in spoštovanja človekovih pravic ter temeljnih svoboščin je k takšnemu urejanju državljanstva v pogledu na njenem ozemlju prebivajočih državljanov nekdanje SFRJ, ki so domnevno ostali brez državljanstva, zavezana tudi Slovenija.

3. Upravni organ in sodišče so v postopku zavrnitve vloge pritožnika za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu ZDRS kršili načelo pravne države (2. člen Ustave), ker so pritožnika obravnavali kot državljana Republike Srbije in torej Zvezne republike Jugoslavije na temelju domneve iuris et de iure, glede na okoliščino, da je bil rojen v Z., V., Srbija, ZRJ. Pri tem očitno niso upoštevali, da je pred razpadom nekdanje SFRJ poglavitne elemente pristne zveze (stalno bivališče, evidenca vojaščine, EMŠO, potni list) imel vezane na kraj stalnega bivališča tj. Republiko Slovenijo in to v takšnem obsegu, da bi bil lahko vprašljiv njegov državljanski status druge nekdanje republike, tj. Srbije. Namesto tega so na temelju prostega preudarka zaključili, da ne izpolnjuje pogojev za slovensko državljanstvo zaradi sedaj s strani Ustavnega sodišča razveljavljene določbe 3. odstavka 40. člena ZDRS o javnem redu.V času postopka ustavne pritožbe je pritožnik predložil, ob siceršnjih formalno izpolnjenih pogojih za ustavno pritožbo še potrdilo št. 200-111-99 z dne 10. 2. 1999, izdano v ZRJ, Republika Srbija, SM Z., iz katerega izhaja, da pritožnik A. A. ni vpisan v knjigo državljanov ZRJ oziroma v knjigo državljanov Republike Srbije. Pri pritožniku gre torej v skladu z mednarodnopravno definicijo za osebo brez državljanstva (apatrida), rezultat tega njegovega osebnega stanja pa je očitno nastal zunaj njegove volje v času razpada SFRJ.

4. 1. odstavek 40. člena ZDRS, ki določa pogoje, ob katerih so lahko zaprosili za slovensko državljanstvo državljani drugih republik nekdanje SFRJ in na podlagi katerega je zaprosil za državljanstvo tudi pritožnik A. A., ne bi vzdržal pravne razlage, da ta določba zanj ne velja, ker nima državljanstva Srbije oz. ZRJ in torej ni subjekt zaščite po tem predpisu, ker ni državljan druge republike. To določbo je treba v njegovem primeru razlagati tako, da so pod polje njene uporabe za pridobitev slovenskega državljanstva prišli v poštev državljani nekdanje SFRJ v času začetka veljavnosti zakona, ki so izpolnjevali druge tam določene pogoje, zlasti izkazano stalno bivališče v Sloveniji 23. 12. 1990. Glede uporabe 40. člena ZDRD so torej prišle v poštev tudi vse tiste osebe, državljani nekdanje SFRJ, ki ob izpolnjevanju sicer vseh ostalih zakonitih pogojev, iz kakršnega koli razloga zunaj njihove volje, niso imele državljanstva katere od drugih republik nekdanje razpadle države. V tej luči tudi mednarodni dokumenti osebe, državljane nekdanje države, ki stalno žive na ozemlju katere od naslednic in so subjekt zaščite v pogledu urejanja novega državljanstva, določajo kot "prizadete osebe"[4]. Pojmu "prizadete osebe" odgovarja tudi položaj pritožnika A. A.

5. Država naslednica, v tem primeru Republika Slovenija, kot pravna država (2. člen Ustave) na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5. člen Ustave, odločba Ustavnega sodišča U-I-371/96, 23. 9. 1998 - OdlUS VII/2, Ur.l. RS št. 68/98). Iz tega naslova je dolžna osebno okoliščino apatridnosti upoštevati pri posamezniku, ki sicer izpolnjuje pogoje za sprejem v njeno državljanstvo oz. k temu vodijo vsi elementi pristne zveze, v kolikor gre za odločanje v polju proste presoje državnega organa v obsegu, ki ga določa zakonodajalec. Iz tega naslova je pristojni organ (Ministrstvo za notranje zadeve), v kolikor se ugotovi v novem postopku, da so v primeru pritožnika A. A . podani vsi zakoniti pogoji za pridobitev slovenskega državljanstva, dolžan postopati brez nepotrebnega odlašanja. V pritožnikovem primeru gre namreč za osebo brez državljanstva z vsemi praktičnimi in pravnimi posledicami, ki iz tega slede. Postopek reševanja njegovega državljanstva traja že od novembra 1991, ko je v zakonitem roku vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva po 40. členu ZDRS, nadaljnji pritožbeni postopki pa praktično vse od 4. 11. 1994, ko je bila sprejeta prvostopna negativna odločba MNZ št. 0011/7-XVII-309.137. Zatorej bi nov postopek odločanja o njegovem državljanstvu moral, glede na dokaj verjetno izkazano stanje apatridnosti, potekati s posebno skrbnostjo in brez nepotrebnega odlašanja, da ne bo prišlo do novih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin.


dr. Mirjam Škrk


Opombe:
[1]Glej 1. člen Konvencije o položaju oseb brez državljanstva, sprejeta 28. 9. 1954.
[2]R. Slovenija ni pogodbenica Konvencije o zmanjšanju oseb brez državljanstva, sprejete 30. 8. 1961. Konvencija velja, a ima le 18 pogodbenic (Po Multilateral Treaties deposited with the Secretary General, Status as at 31 December 1996,UN, New York 1997).
[3]Besedilo osnutka členov o državljanstvu fizičnih oseb v odnosu na nasledstvo držav, sprejetih s strani Komisije za mednarodno pravo ob njenem drugem branju, 4. člen, Preprečevanje apatridnosti. International Law Commission, Report on the work of its fifty-first session (3 May- 23 July 1999), General Assembly, Official Records, Fifty-fourth Session, Supplement No. 10 (A/54/10), UN, New York 1999. Pri tem za državo ni predvidena obveznost rezultata, temveč ustreznega ravnanja (conduct), gl. komentar na str. 37-38.
[4]Ibidem, Osnutki členov..., tč. (f). 2. čl., Uporaba pojmov, str. 16. Prizadeta oseba je vsak posameznik, ki je imel na dan nasledstva držav državljanstvo države predhodnice in katerega državljanstvo je lahko prizadeto s tem nasledstvom.
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
drugi akti
Datum vloge:
10.10.1997
Datum odločitve:
13.10.1999
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US19697