U-I-243/96

Opravilna št.:
U-I-243/96
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 39/96, Uradni list RS, št. 70/98 in OdlUS VII, 159 | 17.09.1998
ECLI:
ECLI:SI:USRS:1998:U.I.243.96
Akt:
Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Uradni list RS, št. 35/96) (ZPOGD-B), 7., 12. a, 12. b in 12. c čl.
Izrek:
Člen 7. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov v delu, ki se nanaša na 12.a člen (razen njegovega prvega odstavka), 12.b in 12.c člen, ni v neskladju z Ustavo.
Evidenčni stavek:
Ni kršeno načelo enakosti, če je zakonodajalec terjatve bank uredil drugače kot terjatve drugih upnikov. Dejavnost bank so samo finančni posli, banke pa imajo v obdobju tranzicije poseben pomen za narodno gospodarstvo. Banke so tudi večinski upniki in se ne morejo primerjati s t.i. "sivim trgom" oziroma dobavitelji, katerih delež je v primerjavi z bankami minimalen. Načela enakosti pred zakonom ni mogoče pojmovati kot splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj. Različnosti dejanskih stanj ustreza normativna različnost.

Obvezen odpis terjatev bank upnic predstavlja poseg v zasebno lastnino po 33. členu Ustave, vendar pa le-ta ni nedopusten, če je: 1. primeren za dosego zaželenega ustavno dopustnega cilja, 2. nujen, v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega, in 3. sorazmeren z navedenim ciljem. Obvezen odpis terjatev je zato bil najmilejši ukrep države za dosego legitimnega cilja - socialne varnosti državljanov in gospodarske blaginje države.

Ustavno načelo svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave) zagotavlja gospodarskim subjektom veliko svobodo, hkrati pa nalaga državi skrb za spremljanje tržne igre in dolžnost za zagotavljanje ravnovesja med podjetniško svobodo in socialnimi načeli. Ustava zakonodajalcu nalaga, da oblikuje gospodarsko politiko in ga pooblašča za sprejem ukrepov, s katerimi bo zagotovil uresničevanje ciljev te politike.

Arbitražna komisija ni ne sodni ne upravni organ. Postopek arbitražne komisije in njena odločba šteje kot predhodni postopek, ki je predpostavka morebitnemu kasnejšemu sodnemu postopku.
Geslo:
Načelo enakosti.
Pravica do zasebne lastnine.
Načelo svobodne gospodarske pobude.
Načelo pravne države.
Arbitraža.
Načelo delitve oblasti.
Načelo enakosti pred zakonom.
Varstvo zasebne lastnine.
Pravica do zasebne lastnine in dedovanja.
Načelo neodvisnosti sodnikov.
Sodišča, ureditev in pristojnosti.
Sodišča, sodniki, trajnost sodniške funkcije.
Podjetja, način in postopek restrukturiranja dolgov.
Republika Slovenija, poroštvo pri restrukturiranju dolgov podjetij.
Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje ustavnega sodnika.
Pravna podlaga:
Ustava, 2., 3., 14., 33., 67., 74., 125., 126., 129. čl.
Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), 6. čl.
Zakon o pravdnem postopku (ZPP), 485. čl.
Zakon o Ustavnem sodišču (ZUstS), 21. čl.
Opomba:
V obrazložitvi svoje odločitve se Ustavno sodišče sklicuje na svoje zadeve št. U-I-140/95 z dne 13. 6. 1996 (OdlUS V,96), št.
U-I-60/98 z dne 16. 7. 1998, št. U-I-137/93 z dne 2. 6. 1994 (OdlUS III,62), št. U-I-145/95 z dne 9. 11. 1995 (OdlUS IV,113), št. U-I-1/96 z dne 4. 4. 1996 (OdlUS V,34), št. U-I-13/94 z dne 21. 1. 1994 (OdlUS III,8).

K obravnavani zadevi je bila s sklepom Ustavne sodišča z dne 3. 10. 1996 pridružene zadeve št. U-I-258/96 zardi skupnega obravnavanja in odločanja.
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
U-I-243/96
11.7.1996


S K L E P


Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude Banke Celje d.d., Celje, ki jo po generalnem pooblastilu zastopa Bojan Salobir, Slovenske zadružne kmetijske banke d.d. Ljubljana, Ljubljana, ki jo zastopa direktor Milan Kneževič, Gorenjske banke d.d. Kranj, Kranj, ki jo po pooblastilu direktorja Zlatka Kavčiča zastopa Senka Šifkovič - Vrbica, Dolenjske banke d.d.
Novo mesto, Novo mesto, ki jo zastopa namestnik direktorja Josip Škoberne, in Abanke d.d. Ljubljana, Ljubljana, ki jo zastopa po pooblastilu generalnega direktorja Miroslava Kerta Lidija Šimenko Ožura, na seji dne 11. julija 1996

s k l e n i l o:

1. Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti 7. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Uradni list RS, št. 35/96) se v delu, ki se nanaša na 12.a člen (razen njegovega prvega odstavka), 12. b in 12. c člen, sprejme.

2. Izvrševanje izpodbijanih določb iz prve točke izreka se do končne odločitve začasno zadrži.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Pobudniki v vlogi z dne 8.7.1996 navajajo, da je dosedanja ureditev po Zakonu o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Uradni list RS, št. 69/94 in 13/95 - v nadaljevanju: ZPOGD) temeljila na sporazumu med podjetjem dolžnikom, bankami upnicami in državo, ki na podlagi zakonske določbe s pogodbo prevzema poroštvo za izpolnjevanje dela obveznosti podjetja dolžnika po pogodbi o restrukturiranju dolga, ki jo pred tem po postopku, ki ga določa zakon, sklenejo podjetje dolžnik in banke upnice. V izreku navedeni zakon (v nadaljevanju: ZPOGD-B) pa v izpodbijanem 7. členu določa nov način in postopek restrukturiranja dolgov podjetij in sicer omogoča prisilen in obvezen način restrukturiranja dolga, ki ob določenih predpostavkah prisili upnike v sklenitev pogodbe. Dosedanja ureditev, ki je predvidevala možnost sklenitve pogodbe o poroštvu Republike Slovenije za del restrukturiranega dolga (na podlagi javnega razpisa in v okviru razpoložljivih sredstev, po odločitvi Vlade na predlog Ministra za gospodarske dejavnosti), je v vsakem primeru predpostavljala sporazum med dolžnikom in njegovimi upniki o restrukturiranju dolga. Restrukturiranje naj bi (po zakonu) namreč predpostavljalo delen odpis dolga, konverzijo dela dolga v lastniški delež, za plačilo preostanka pa odobritev novega kredita pod posebnimi zakonsko določenimi ugodnimi pogoji. Banke se (po zakonu) pri restrukturiranju tudi odpovedo dotedanjim oblikam zavarovanja svojih terjatev, te pa zavarujejo s poroštveno pogodbo (ki pa krije le del restrukturiranega dolga), za katero je porok Republika Slovenija. Iz nove izpodbijane določbe pa naj bi izhajalo, da se na javni razpis za pridobivanje poroštev Republike Slovenije lahko prijavljajo tudi podjetja - dolžniki, ki s svojimi upniki soglasja o restrukturiranju dolga niso dosegla. V tem primeru naj bi na podlagi z izpodbijano določbo dodanih členov o restrukturiranju dolga odločala arbitražna komisija, ki lahko s svojo odločbo, ki ima po navedenem členu tudi moč izvršilnega naslova, prisilno nadomesti sporazum med upnikom in dolžnikom, in oba zavezuje pod pogojem, da bo pridobljeno poroštvo Republike Slovenije za del arbitražno določenega restrukturiranega dolga, ki ga zopet določi arbitražna komisija. Z zakonom določen najvišji obseg poroštev naj bi bil 80% restrukturiranega dolga.

2. Pobudnice navajajo, da so upnice v takšnih vrstah pravnih razmerij, kot so predmet urejanja izpodbijanega zakona, in prilagajo kopije listin, s katerimi to izkazujejo, zato menijo, da je njihov pravni interes podan.

3. Pobudnice v obširno utemeljeni vlogi navajajo kršitve Ustave, ki naj bi jih nova izpodbijana ureditev vsebovala.

Menijo, da je izpodbijana ureditev v nasprotju s svobodo podjetništva po 74. členu Ustave, ker naj bi bila v nasprotju z načelom avtonomije strank (dispozitivnostjo in svobodo urejanja obligacijskih razmerij), kar izčrpno teoretično utemeljujejo ter izpodbijani odločbi na tej osnovi očitajo, da implicitno vsebuje kontrahirno dolžnost (dolžnost sklenitve pogodbe o restrukturiranju dolga). Če upnice sporazuma z dolžnikom o restrukturiranju ne sklenejo, ga namreč lahko nadomesti arbitražna odločba. Ta kontrahirna dolžnost pa naj bi bila v nasprotju s 74. členom Ustave. Izpodbijana določba naj bi bila v nasprotju s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom), ta neenakost naj bi nastala na strani upnikov. Podjetja naj bi se bila zadolževala tudi pri drugih upnikih, izpodbijana ureditev pa je naperjena zgolj proti bankam, kar naj bi pomenilo diskriminacijo in neenak položaj banke upnice nasproti drugim upnikom. Podana naj bi bila tudi kršitev 126. in 3. člena Ustave, ker naj bi imela arbitražna komisija, ki jo ustanavlja izpodbijana določba, pristojnost avtoritativnega poseganja v obstoječa pravna razmerja. Značilnost arbitražnega reševanja sporov naj bi bila, da lahko nadomesti sodno reševanje s pogojem, da s tem soglašajo stranke spornega razmerja. Tako ima z izpodbijanim zakonom predvidena arbitraža pravzaprav atribut sodišča, ki pa naj ga tudi ne bi bilo mogoče šteti za specializirano sodišče v smislu Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94). Zato naj bi se z izpodbijano ureditvijo pravzaprav ustanavljalo izredno sodišče, kar naj bi bilo po Ustavi prepovedano. Izpodbijana določba naj bi posegala tudi v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), pri čemer naj bi šlo za ustavno prepovedan prekomeren poseg v to pravico - pravzaprav za konfiskacijo premoženja brez odškodnine. Pobudniki se tudi sklicujejo na kršitev načel pravne varnosti (člen 2. Ustave), saj pobudniki ne bi bili sklepali pravnih poslov z dolžniki, če bi bili vedeli, da ne bodo deležni običajne pravne varnosti. Pri tem se tudi sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča U-I-13/94 z dne 21.1.1994. Zato pobudniki predlagajo razveljavitev izpodbijanega dela določbe.

4. Pobudniki zatrjujejo nastanek težko popravljivih posledic v primeru izvrševanja zakonskih določb. Banke naj bi bile namreč povsem negotove v svojih pričakovanjih, ali se bodo njihove dosedanje terjatve po volji arbitražne komisije spremenile ali ne - pri čemer niti ne vedo, kakšne premoženjske posledice jim lahko nastanejo. Gotovo pa naj bi bilo, da premoženjske posledice lahko nastanejo. Banke naj bi bile tudi povsem negotove glede svojega bodočega ravnanja s potencialnimi dolžniki. V vsakem primeru naj bi bile prisiljene sredstva vložiti ali vsaj rezervirati, kar zmanjšuje njihov likvidnostni položaj ter konkurenčno sposobnost. Negotovost glede višine terjatev ter obsega zavarovanja naj bi onemogočala tudi jasno bonitetno sliko posamezne banke, prav to pa naj bi bila tudi posledica, ki jo bo najteže odpraviti. Pobudniki zato predlagajo začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe do končne odločitve Ustavnega sodišča.

B.

5. Ustavno sodišče je pobudo sprejelo. Pri ocenjevanju ustavnosti izpodbijane določbe bo moralo zlasti ugotoviti, ali izpodbijana ureditev glede na navedbe pobudnika posega v katerega od členov 2., 3., 14., 33., 74. in 126. Ustave.

6. Predlog za začasno zadržanje je utemeljen. Iz vloge in prilog je razvidno, da imajo banke tovrstne terjatve, ki so predmet urejanja izpodbijanega zakona, ter da gre za visoke zneske.

Izpodbijana ureditev omogoča z odločbo arbitraže (določene po ZPOGD-B) proti volji upnika občutno zmanjšanje njegove terjatve, kar lahko povzroči pobudnicam, ki so upnice, občutno premoženjsko škodo. Ustavno sodišče sicer ni prezrlo (česar pobudnice ne navajajo), da ZPOGD-B v izpodbijanem dodanem 12. c členu v njegovem 3. odstavku omogoča bankam upnicam, da lahko v roku 15 dni po vročitvi odločitve arbitražne komisije, s katero se njene terjatve zmanjšujejo ali drugače
restrukturirajo, vložijo tožbo za razveljavitev takšne odločitve in vzpostavitev prejšnjega stanja, če je očitno, da pogoji, ki jih določa prvi odstavek tega člena, niso izpolnjeni ali če je smiselno podan kateri od razlogov, iz katerih je mogoče v skladu z zakonom o pravdnem postopku zahtevati razveljavitev razsodbe sodišča, vendar ocenjuje, da ta določba sama ne more preprečiti nastanka škodljivih posledic, ki bi z nadaljnjim izvrševanjem izpodbijane ureditve pobudnicam lahko nastale. Po drugem odstavku 12. c člena je namreč odločitev arbitražne komisije izvršilni naslov in nadomešča sporazum o restrukturiranju dolgov, sklenjen med bankami upnicami ter dolžnikom. Banke bi po izpodbijani ureditvi z izvršljivo arbitražno odločbo (kar v nadaljevanju pomeni sklenitev poroštvene pogodbe) lahko izgubile vse dotedanje vrste zavarovanja dotedanje terjatve, saj je opustitev vseh zastavnih in drugih pravic, s katerimi je zavarovana izpolnitev dolžnikovih dolgov po 4. členu ZPOGD, sestavni del restrukturiranja, v zameno pa bi s poroštveno pogodbo pridobile jamstvo države za po 5. členu ZPOGD-B poljubni del (od 0% do 80%) proti njihovi volji z odločbo arbitražne komisije restrukturirane (zmanjšane) terjatve in še to le za primer stečaja ali prisilne poravnave podjetij dolžnikov (7. člen ZPOGD). Za nedoločljivi del dosedanjih terjatev torej lahko pobudnice izgubijo vsako zavarovanje, medtem ko imajo ostali možni upniki lahko svoje terjatve še naprej v celoti zavarovane in s tem prednost pri možnem poplačilu svojih terjatev. Ker je po izpodbijani ureditvi arbitražna odločba izvršilni naslov, torej možna sprožitev sodnega postopka (zaradi zaostankov rednih sodišč predvidljivo dolgega) v celoti nastanka škodljivih posledic ne bo mogla več sanirati. Ob teh ugotovitvah se Ustavnemu sodišču niti ni bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem možnih posledic, ki bi jih izpodbijana ureditev lahko imela na boniteto pobudnic. Zadržanje izpodbijanih določb po oceni Ustavnega sodišča ne posega v pridobljene pravice dolžnika, saj je dosedanja ureditev restrukturiranja morala biti skladna s pričakovanji dolžnika, temelječimi na posojilnih pogodbah z upniki ter splošnih pravilih civilnega materialnega prava ter civilnega postopka, kot tudi s samim smislom instituta poroštva (zavarovanje terjatve v korist upnika). Nasprotno, izpodbijana ureditev uvaja novosti na tem področju, za katere se je Ustavno sodišče s sprejemom pobude odločilo, da bo preverilo njihovo skladnost z Ustavo. Ustavno sodišče se je zato odločilo za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanega dela 7. člena ZPOGD-B do končne odločitve.

C.

7. Ustavno sodišče je ta sklep sprejelo na podlagi tretjega odstavka 26. člena in na podlagi 39. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Tone Jerovšek in sodniki dr. Peter Jambrek, mag. Matevž Krivic, mag. Janez Snoj, dr. Janez Šinkovec, dr. Lovro Šturm, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Boštjan M. Zupančič. Sklep je sprejelo soglasno.


P r e d s e d n i k :
dr. Tone Jerovšek


U-I-243/96
17.9.1998


O D L O Č B A

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo Banke Celje d.d., Celje, in drugih bank ter Nove Ljubljanske banke d.d., Ljubljana, in drugih bank, na seji dne 17. septembra 1998

o d l o č i l o :

Člen 7. Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Uradni list RS, št. 35/96) v delu, ki se nanaša na 12.a člen (razen njegovega prvega odstavka), 12.b in 12.c člen, ni v neskladju z Ustavo.

O b r a z l o ž i t e v

A.

1. Banka Celje d.d., Celje, in druge banke so dne 8.7.1996 vložile pobudo za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve 7. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o poroštvih RS za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (v nadaljevanju: ZPOGD-B) takoj po tem, ko je le-ta stopil v veljavo. Predlagale so tudi začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane ureditve. Kasneje so povsem enako pobudo s predlogom za začasno zadržanje vložile tudi Nova Ljubljanska banka d.d., Ljubljana, in druge banke. Obe pobudi je Ustavno sodišče zaradi skupnega obravnavanja in odločanja združilo.

2. Pobudnice so izpodbijale 7. člen ZPOGD-B v delu, ki se nanaša na člene 12 a (razen njegovega prvega odstavka), 12 b in 12 c. Pobudnice navajajo, da je dosedanja ureditev po Zakonu o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov (Uradni list RS, št. 69/94 in 13/95 - v nadaljevanju: ZPOGD) temeljila na sporazumu med podjetjem dolžnikom, bankami upnicami in državo, ki na podlagi zakonske določbe s pogodbo prevzema poroštvo za izpolnjevanje dela obveznosti podjetja dolžnika po pogodbi o restrukturiranju dolga, ki jo pred tem po postopku, ki ga določa zakon, sklenejo podjetje dolžnik in banke upnice. ZPOGD-B pa v izpodbijanem 7. členu določa nov način in postopek restrukturiranja dolgov podjetij in sicer omogoča prisilen in obvezen način restrukturiranja dolga, ki ob določenih predpostavkah prisili upnike v sklenitev pogodbe. Dosedanja ureditev, ki je predvidevala možnost sklenitve pogodbe o poroštvu Republike Slovenije za del restrukturiranega dolga (na podlagi javnega razpisa in v okviru razpoložljivih sredstev, po odločitvi Vlade na predlog Ministra za gospodarske dejavnosti), je v vsakem primeru predpostavljala sporazum med dolžnikom in njegovimi upniki o restrukturiranju dolga. Restrukturiranje naj bi predpostavljalo delen odpis dolga, konverzijo dela dolga v lastniški delež, za plačilo preostanka pa odobritev novega kredita pod posebnimi, z Zakonom določenimi ugodnimi pogoji.

Banke se pri restruktruriranju ne odpovedo dotedanjim zavarovanjem svojih terjatev in jih še dodatno zavarujejo s poroštveno pogodbo (ki pa krije le del restrukturiranega dolga), za katero je porok Republika Slovenija. Iz izpodbijane določbe naj bi izhajalo, da se na javni razpis za pridobivanje poroštev Republike Slovenije lahko prijavljajo tudi podjetja - dolžniki, ki s svojimi upniki soglasja o restrukturiranju dolga niso dosegla. V tem primeru naj bi na podlagi z izpodbijano določbo dodanih členov o restrukturiranju dolga odločala arbitražna komisija. Ta lahko s svojo odločbo, ki ima po navedenem členu tudi moč izvršilnega naslova, prisilno nadomesti sporazum med upnikom in dolžnikom. Odločba je zavezujoča pod pogojem, da bo pridobljeno poroštvo Republike Slovenije za del arbitražno določenega restrukturiranega dolga, ki pa ga zopet določi arbitražna komisija. Z zakonom določen najvišji obseg poroštev naj bi bil 80% restrukturiranega dolga.

3. Pobudnice navajajo, da so upnice v takšnih vrstah pravnih razmerij, kot so predmet urejanja izpodbijanega zakona, in prilagajo kopije listin, s katerimi to izkazujejo, zato menijo, da je njihov pravni interes podan.

4. Pobudnice v svoji vlogi navajajo kršitve Ustave, ki naj bi jih nova izpodbijana ureditev vsebovala. Menijo, da je izpodbijana ureditev v nasprotju s svobodo podjetništva po 74. členu Ustave, ker naj bi bila v nasprotju z načelom avtonomije strank (dispozitivnostjo in svobodo urejanja obligacijskih razmerij). Izpodbijane določbe naj bi implicitno vsebovale kontrahirno dolžnost (dolžnost sklenitve pogodbe o restrukturiranju dolga). Če upnice sporazuma z dolžnikom o restrukturiranju ne sklenejo, ga namreč lahko nadomesti arbitražna odločba. Ta kontrahirna dolžnost pa naj bi bila v nasprotju s 74. členom Ustave. Izpodbijana določba naj bi bila tudi v nasprotju s 14. členom Ustave (enakost pred zakonom).

Podjetja naj bi se bila zadolževala tudi pri drugih upnikih, izpodbijana ureditev pa velja zgolj za banke, kar naj bi pomenilo diskriminacijo in neenak položaj banke upnice nasproti drugim upnikom. Podana naj bi bila tudi kršitev 126. in 3. člena Ustave, ker naj bi imela arbitražna komisija, ki jo ustanavlja izpodbijana določba, pristojnost avtoritativnega poseganja v obstoječa pravna razmerja. Značilnost arbitražnega reševanja sporov naj bi bila, da lahko nadomesti sodno reševanje s pogojem, da s tem soglašajo stranke spornega razmerja. Tako ima z izpodbijanim zakonom predvidena arbitraža pravzaprav atribut sodišča, ki pa naj ga ne bi bilo mogoče šteti za specializirano sodišče v smislu Zakona o sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94).

Zato naj bi se z izpodbijano ureditvijo pravzaprav ustanavljalo izredno sodišče, kar naj bi bilo po Ustavi prepovedano.

Izpodbijana določba naj bi posegala tudi v ustavnopravno zavarovano pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave), pri čemer naj bi šlo za ustavno prepovedan prekomeren poseg v to pravico - pravzaprav za konfiskacijo premoženja brez odškodnine. Pobudniki se tudi sklicujejo na kršitev načel pravne države (2. člen Ustave), ker ne bi bili sklepali pravnih poslov z dolžniki, če bi bili vedeli, da ne bodo deležni običajne pravne varnosti. Pri tem se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-13/94 z dne 21.1.1994 (OdlUS III, 8). Zato pobudnice predlagajo razveljavitev izpodbijanega dela ZPOGD-B.B.

5. Državni zbor v odgovoru na pobudo meni, da očitki pobudnic niso utemeljeni. V zvezi z očitanimi kršitvami 74. člena in 33. člena v povezavi s 67. členom Ustave pa navaja, da gospodarskim dejavnostim, prav tako pa tudi uživanju lastnine, Ustava ne zagotavlja absolutne in neomejene svobode. Zaradi tega se trditve pobudnic omejujejo zgolj na odločitev o tem, ali gre, kolikor se njihova dejavnost nanaša na primere, ki jih urejajo izpodbijane zakonske določbe, za gospodarsko dejavnost, ki nasprotuje javnim koristim (74. člen Ustave), oziroma na uživanje lastnine v nasprotju z njeno socialno funkcijo (67. člen Ustave). Ti določbi sta povezani, zato je gospodarska dejavnost, ki je v nasprotju z določeno gospodarsko in socialno funkcijo lastnine, tudi v nasprotju z javno koristjo. Prav tako naj bi ne bil utemeljen očitek pobudnic o diskriminaciji bank.

Res se izpodbijana ureditev nanaša samo na banke in ne na druge upnike, vendar pa so banke posebne gospodarske organizacije, ki jih zakon posebej in drugače ureja kot druge gospodarske družbe. Njihov predmet poslovanja so samo finančni posli in, ker gre za njihovo posebno funkcijo, ki ima zlasti v obdobju tranzicije poseben pomen za narodno gospodarstvo, jih tudi izpodbijani zakon posebej ureja, drugače kot druge upnike, zvečine s t.i. "sivega" denarnega trga. Izpodbijani zakon to ureja na način, ki omogoča poleg stečaja oziroma prisilne poravnave še možnost ureditve razmerja s pomočjo arbitražne komisije. Zato je po mnenju Državnega zbora umestno tudi vprašanje, kdo je v takem primeru v slabšem položaju: banke ali drugi upniki. Prav tako po mnenju Državnega zbora postopek pred arbitražno komisijo ne nasprotuje določbam Ustave o delitvi oblasti (3. člen) in ureditvi in pristojnosti rednih sodišč (126. člen), saj Zakon ne izključuje postopka pred rednim sodiščem.

B.- I.

6. Ustavno sodišče je pobudo s sklepom št. U-I-243/96 dne 11.7.1996 sprejelo in ugodilo predlogu za začasno zadržanje.

7. Iz zakonodajnega gradiva (EPA 880 - prva obravanava, Poročevalec, št. 40/94, EPA 968 - skrajšanji postopek, Poročevalec, št. 3/95, EPA 1504 - skrajšani postopek, Poročevalec, št. 19/96 in EPA 110/97 - II- skrajšani postopek, Poročevalec, št. 8) je razvidno, da sta med pomembnejšimi nalogami, ki si jih je zastavila država, prestrukturiranje realnega in bančnega sektorja. Povzeto iz navedenega gradiva:

Sanacija bančnega sektorja je končana, vendar pa je njegova dokončna ozdravitev odvisna predvsem od tega, kako zdrav je realni sektor. Posledice prilagoditev podjetij v tranziciji tržnim pogojem poslovanja in še posebej posledice pretrganja gospodarskih vezi z nekdanjimi trgi postavljajo pred ta podjetja nepremostljive ovire. Nemalo podjetij še vedno bremenijo dolgovi iz poslov, ki zaradi političnih blokad, vojne ali embarga OZN niso bili plačani. Stroški financiranja, ki bremenijo potencialno perspektivna podjetja, v mnogih primerih predstavljajo ključno oviro za dokončno prestrukturiranje teh subjektov in njihov dolgoročni obstoj. Relativno visoki stroški financiranja so posledica nenormalnih obrestnih mer ali pretirane zadolžitve podjetij, ki izvira iz nedokončanih preteklih poslov in neracionalnega poslovanja. S tega vidika se kot imperativ zastavlja potreba po ukrepih države, ki bi bili usmerjeni k zniževanju stroškov financiranja nekaterih večjih podjetij, ki niso bila deležna nekaterih dosedanjih ukrepov prestrukturiranja s strani države, agencij ali skladov.

Predlagani zakon je namenjen podjetjem, ki so sposobna izvajati samosanacijo in ki s svojo velikostjo (zaposleni, obseg proizvodnje) lahko pomembneje vplivajo na gospodarsko aktivnost v določeni regiji. Predpostavka ob predlaganem zakonu je tudi ta, da so banke kapitalsko dovolj močne za izvedbo reprograma obstoječih obveznosti podjetij in s tem sposobne prispevati svoj delež k finančnemu restrukturiranju potencialno perspektivnih komitentov.

8. Zakon v prvotno predlagani obliki ni zaživel, saj banke niso pokazale pripravljenosti pristopiti k sporazumnemu načinu restrukturiranja terjatev, zato je zakonodajalec predlagal spremembe zakona, ki uvajajo alternativen postopek za restrukturiranje terjatev bank, če se subjekta ne moreta sporazumeti - restrukturiranje terjatev se lahko izvede tudi brez privolitve vsake posamezne banke, če tako odloči arbitražna komisija. S predlaganimi spremembami je zakonodajalec želel prekiniti pasivnost bank in agonijo podjetij. Banke je postavil pred odločitev, da bodisi začno stečajni postopek nad podjetjem (v tem primeru do prisilnega restrukturiranja terjatev ne pride) ali pa v zadevo poseže arbitražna komisija, ki o zadevi odloči z odločbo, ki je izvršilni naslov. Kljub temu je bankam še vedno dana možnost izpodbijanja arbitražne odločbe pred sodiščem, če restrukturiranje ne more zmanjšati škode, ki bi nastala ob dolžnikovem stečaju.

B. - II.

9. Načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) ni mogoče pojmovati kot enostavno splošno enakost vseh, pač pa kot enako obravnavanje enakih dejanskih stanj.

Različnosti dejanskih stanj ustreza normativna različnost. Po ustaljeni praksi Ustavnega sodišča načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da bi predpis - kadar podlaga za različno urejanje niso okoliščine iz prvega odstavka 14. člena - ne smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa, da tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga (glej sklep št. U-I-140/95 z dne 13.6.1996 - OdlUS V, 96).

Zakonodajalec je z zakonom uredil samo banke. Te so, kot navaja, posebne gospodarske organizacije, ki jih zakon posebej in drugače ureja kot druge gospodarske družbe. Njihov predmet poslovanja so samo finančni posli, banke pa imajo tudi posebno funkcijo, ki ima zlasti v obdobju tranzicije poseben pomen za narodno gospodarstvo. Banke so tudi večinski upniki in se ne morejo primerjati s t.i."sivim trgom" oz. dobavitelji, katerih delež kot upnikov je v primerjavi z bankami minimalen. Da je zakonodajalec način razreševanja terjatev bank do podjetij uredil z zakonom, se pravi na drugačen način, kot pa se bodo le- te razreševale v primerih, ko upnik ni banka, je imel stvarne in razumne razloge. Dejstvo je, da pretežni del zadolženosti podjetij predstavlja njihova zadolženost do bank in s tem povezana obremenjenost (zastava) premoženja podjetij. Z navedenim zakonom oziroma načinom je zakonodajalec želel vzpodbuditi na eni strani aktivnost bank pri razreševanju njihovih terjatev do podjetij, po drugi strani pa premakniti podjetja s točke, ko zaradi preobremenjenosti svojega premoženja, bodisi z dolgovi bodisi z zastavami, ne morejo več poslovati. Ker je zakonodajalec imel stvarne in razumne razloge za razlikovanje med bankami in drugimi upniki, z izpodbijanimi zakonskimi določbami ni bilo kršeno načelo enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave).

10. Z izpodbijano določbo ZPOGD-B tudi ni bila kršena pravica do zasebne lastnine (33. in 67. člen Ustave). Ustave demokratičnih držav varujejo lastninsko pravico kot posebno obliko materialnega varstva človekove svobode, ki naj skupaj z drugimi ustavnimi pravicami zagotavlja možnost svobodnega življenja, zadovoljevanja življenjskih potreb in osebnostni razvoj v družbi. Hkrati pa se v teh pravnih sistemih uveljavlja spoznanje, da posameznikova svoboda na premoženjskem področju ne more biti neomejena, vezana le na posameznika - lastnika, ampak da se morajo pri izvrševanju te pravice upoštevati tudi interesi drugih članov skupnosti.

11. Navedena spoznanja so upoštevana tudi v slovenski Ustavi.

Lastnina je ustavno določena kot temeljna človekova pravica v 33. členu. Člen 67. Ustave, ki govori o njeni gospodarski, socialni in ekološki funkciji lastnine, vsebuje hkrati tudi pooblastilo zakonodajalcu, da določi vsebino lastninske pravice, vendar v okviru teh njenih funkcij. Zato sta določbi 33. in 67. člena neločljivo povezani, kar je zakonodajalec pri konkretizaciji vsebine lastninske pravice dolžan upoštevati (odločba št. U-I-60/98 z dne 16.7.1998, Uradni list RS, št. 56/98).

12. Ustavno sodišče ne sledi trditvam pobudnic, da je z uzakonitvijo navedenih določb prišlo do prekomernega posega v zasebno lastnino po 33. členu Ustave, to je do odvzema premoženja (obvezen odpis terjatev) brez odškodnine. Že v nekaj odločbah je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da so posegi v ustavne pravice dopustni, če so v skladu z načelom sorazmernosti. Po določbi tretjega odstavka 15. člena Ustave so človekove pravice lahko omejene, če za omejitev ni izrecne ustavne podlage, samo s pravicami drugih. Na tej podlagi je treba z uporabo stroge ustavnosodne presoje preizkusiti, ali je poseg v ustavno pravico iz 33. člena Ustave v skladu z načelom sorazmernosti. V skladu s tem je poseg dopusten, če je 1. primeren za dosego zaželenega, ustavno dopustnega cilja, 2. nujen v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči z nobenim blažjim posegom v ustavno pravico ali celo brez njega, in 3. sorazmeren v ožjem pomenu (odločba št. U-I-137/93 z dne 2.6.1994, OdlUS III, 62).

13. Ustavno sodišče je v obravnavani zadevi moralo najprej presojati, ali je izpodbijana zakonska omejitev (obvezen odpis terjatev) primeren ukrep za dosego zasledovanega cilja in ali je taka omejitev nujna (neizogibna). Pri tej presoji je upoštevalo razloge, ki so navedeni v zakonodajnem gradivu in ki so že povzeti v tej odločbi pod točko 9 ter pri tem ocenilo, da je izpodbijana ureditev primeren ukrep za dosego ustavno dopustnega cilja.

14. Ustavno sodišče nadalje ocenjuje, da zakonodajalec svojega namena ne bi mogel doseči z milejšim ukrepom. Dejstvo je, da banke pri izterjavi velikega dela terjatev do sedaj niso bile uspešne. Vzroki neuspešne izterjave so lahko bodisi na strani bank (pasivnost bank) ali na strani dolžnika (terjatve bank so res zavarovane s hipotekami, ki pa jih je težko realizirati).

Banke same pa tudi redko sprožajo stečajne postopke nad podjetji dolžniki. Tako je nastala situacija, ko banke v svojih bilancah povečujejo terjatve do podjetij, do poplačila le-teh pa ne pride in tudi verjetnost, da bi do poplačila prišlo, se zmanjšuje.

Zato se utemeljeno postavlja vprašanje, kolikšna je tudi dejanska vrednost teh terjatev, prav gotovo pa je le-ta znatno nižja od njihove nominalne vrednosti. Poleg tega se zakonska ureditev, ki jo izpodbijajo pobudnice, uveljavi samo v primeru, ko dolžniku grozi stečaj, ki pa ga je mogoče preprečiti z zmanjševanjem in odlogom njegovih obveznosti do bank. Tako je stvar ocene banke, kako se bo odločila in ocenila, kaj ji prinaša višje poplačilo - restrukturiranje terjatev, kot ga določa izpodbijani zakon, stečaj dolžnika ali morebitna prodaja terjatev na trgu. Banke se namreč lahko izognejo "prisilnemu" restrukturiranju, če se nad dolžnikom začne stečajni postopek, saj tedaj državnega poroštva ni mogoče dati. Ustavno sodišče ugotavlja, da odpis terjatev, ki jih imajo banke upnice do podjetij, v resnici pomeni poseg v njihovo ustavno varovano pravico do lastnine. Vendar pa glede na zgoraj navedene okoliščine ta poseg opravičujeta legitimna cilja socialne varnosti državljanov in gospodarske blaginje države, ki ju zasleduje ustavno izpodbijana zakonska določba. Zato je Ustavno sodišče moralo tudi oceniti, ali je bil sporni poseg države v ustavno pravico pobudnic sorazmeren z navedenim ciljem. Po presoji Ustavnega sodišča je država izbrala sorazmerno najmilejši ukrep za dosego svojega cilja, ki je hkrati do njega v razumnem razmerju in ne predstavlja nesorazmerne obremenitve bank. Sklepno je bilo torej potrebno ugotoviti, da je bil poseg, se pravi odpis terjatev, ustavno dopusten.

15. Po povedanem tudi ne gre za kršitev podjetniške svobode oziroma svobodne gospodarske pobude po 74. členu Ustave. Ustava namreč ne prepušča gospodarstva pravilom trga neomejeno. Ustavno sodišče je že zavzelo stališče, da ustavno načelo svobodne gospodarske pobude zagotavlja gospodarskim subjektom veliko svobodo, da pa hkrati nalaga državi skrb za spremljanje tržne igre in dolžnost za zagotavljanje ravnovesja med svobodo in socialnimi načeli. Ustava zakonodajalcu nalaga, da oblikuje gospodarsko politiko in ga pooblašča za sprejem ukrepov, s katerimi bo lahko zagotovil uresničevanje ciljev te politike (odločbi št. U-I-145/95 z dne 9.11.1995 - OdlUS IV,113 in št. U- I-1/96 z dne 4.4.1996 - OdlUS V, 34). Pri tehtanju med varovano vrednoto (posameznikovo svobodo ravnanja) na eni in splošno koristjo na drugi strani je poseg zakonodajalca v ustavno varovano pravico upravičen in ustavno dopusten.

16. Iz istih razlogov se pobudnice tudi ne morejo sklicevati na kršitev načela pravne države (2. člen Ustave). (Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-13/94 z dne 21.1.1994 - OdlUS III, 8, na katero se sklicujejo pobudnice, ni v povezavi s predmetno zadevo in je Ustavno sodišče ob presoji le-te ni upoštevalo).

Res pogodbene stranke ob sklenitvi pogodbe računajo na njeno popolno realizacijo, vendar pa takšni ali drugačni razlogi lahko preprečijo njeno izpolnitev oziroma popolno izpolnitev. Na določene razloge (razpad države in s tem povezani dogodki), ki bodo otežili realizacijo pogodb, pogodbene stranke niso mogle računati in jih ob sklepanju teh pogodb niti upoštevati. Da se pogodbe niso realizirale, je očitno. Vendar pa so nove razmere pripeljale do situacije, ko bi banke in podjetja glede na dano stanje morale poiskati pot za razrešitev te situacije. Ker banke kot ekonomsko močnejši partner v odnosu do podjetij niso pokazale tega interesa oziroma pripravljenosti, je v zadevo posegel zakonodajalec. Podaljševanje agonije dolžnika, ki ni več sposoben plačevati svojih obveznosti, predstavlja ravnanje, ki je v nasprotju z javno koristjo. To pa povzroča poleg ostalega tudi povečevanje dolžnikovih neporavnanih obveznosti do delavcev, dobaviteljev, proračuna, itd. Na ta način se, vsaj posredno, neizogibno zmanjšuje tudi plačilna sposobnost drugih oseb in s tem povečuje obseg neporavnanih obveznosti v celotnem gospodarskem sistemu, kar povzroča škodo za celotno narodno gospodarstvo.

B. - III.

17. Zakon v izpodbijanih členih med drugim določa, da arbitražna komisija ugodi dolžnikovemu predlogu, če utemeljeno meni: - da dolžnik brez restrukturiranja dolgov ne bi mogel poravnavati vseh svojih obveznosti do bank in mu zato grozi stečaj,

- da bo dolžnik po restrukturiranju dolgov sposoben redno poravnavati vse svoje finančne obveznosti in

- da bodo banke upnice zaradi restrukturiranja utrpele manjšo škodo, kot bi jo utrpele ob stečaju.

Vsaka banka upnica lahko v 15 dneh po vročitvi dokončne odločitve arbitražne komisije, s katero se njene terjatve zmanjšujejo ali drugače restrukturirajo, vloži (zoper dolžnika) tožbo za razveljavitev takšne odločitve in vzpostavitev prejšnjega stanja, če očitno niso izpolnjeni pogoji iz zgoraj navedenih alinej ali če je smiselno podan kateri od razlogov, iz katerih je mogoče v skladu z Zakonom o pravdnem postopku zahtevati razveljavitev razsodbe razsodišča.

18. Trditev pobudnic, da z izpodbijanim zakonom predpisana arbitražna komisija ne predstavlja arbitraže, ker da je predpogoj za njeno ustanovitev svobodna volja in dogovor pogodbenih strank, je utemeljena. Ni pa utemeljen njihov očitek, da bi bila določba Zakona o arbitražni komisiji v nasprotju s 3. in 126. členom Ustave. Ustavno sodišče je pri presoji, ali je izpodbijana zakonska ureditev arbitražne komisije v nasprotju z Ustavo, predvsem poskušalo odgovoriti na vprašanje, kakšen organ pravzaprav arbitražna komisija je.

19. Arbitražna komisija je očitno obvezna, saj je predvidena kot organ odločanja v primeru, da se dolžnik ne more sporazumeti z bankami upnicami o restrukturiranju terjatev. Obvezna arbitraža (arbitrage obligatoire, compulsory arbitration, Zwangsschiedsgericht) po povsem soglasnem mnenju pravne teorije seveda ni dogovorna arbitraža, ki je v našem pravnem sistemu zaenkrat še vedno urejena v Zakonu o pravdnem postopku in sicer v posebnem 31. poglavju v členih 469-487.

20. Ker je arbitražna komisija obvezna (banka upnica je ne sme odkloniti) in ker je obenem odločba te arbitražne komisije izvršilni naslov, bi bila lahko arbitražna komisija ali sodišče ali pa upravni organ. Ker pa arbitražna komisija postopa na podlagi "smiselne uporabe določb ZPP," se ponuja stališče, da pri njej ne gre za upravni organ, temveč za neko vrsto specializiranega sodišča. Sodno funkcijo pa po naši Ustavi opravljajo neodvisni sodniki (125. člen Ustave), ki jih voli Državni zbor (129. člen Ustave). Arbitri arbitražne komisije po določbah12.b člena očitno niso sodniki. Zato arbitražna komisija ne more biti specializirano sodišče, saj ne izpolnjuje ustavnih kriterijev za tako institucijo. Seveda se zastavlja vprašanje, ali je zaradi tega ureditev arbitražne komisije v celoti v nasprotju z Ustavo ali pa je mogoče postopek arbitražne komisije in njeno odločbo obravnavati kot predhoden postopek, ki je predpostavka morebitnemu kasnejšemu sodnemu postopku, saj je v skladu z določbami četrtega in petega odstavka 12. c člena Zakona mogoče odločbo arbitražne komisije izpodbijati pred rednim sodiščem.

21. Evropsko sodišče za varstvo človekovih pravic je v nekaj svojih odločbah zavzelo stališče, da izpolnjujejo pogoje "neodvisnega in nepristranskega tribunala" vojaški ali zaporniški disciplinski organi, profesionalna razsodišča, organi, pristojni za odobritev pogodb o prodaji zemljišč, arbitraže, pristojne za odločanje o odškodnini v primeru nacionalizacije ipd. Vendar pa je Evropsko sodišče ob tem tudi poudarilo, da mora način imenovanja članov takega organa zagotavljati neodvisnost, njegova organizacija in pristojnosti pa morajo biti določeni z zakonom. Res arbitražna komisija, opredeljena v izpodbijanem zakonu, nekaterim od teh zahtev ne zadosti, vendar pa je Evropsko sodišče zavzelo stališče, da je zagotovljeno ustrezno sodno varstvo pravic in obveznosti tudi tedaj, kadar o civilnih pravicah sicer odloča organ, ki ne ustreza kriterijem iz prvega odstavka 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, če je predvidena naknadna kontrola s strani organa, ki tem kriterijem ustreza.

22. Arbitražna komisija torej ni ne sodni ne upravni organ, sodno varstvo pa je zagotovljeno s tem, da na zahtevo banke sodišče meritorno odloča o obstoju pogojev za restrukturiranje terjatev.

23. Postopek pred rednim sodiščem je izrecno predpisan in omogoča bankam upnicam presojo tako materialnih kot procesnih vprašanj, o katerih je odločila arbitražna komisija. Vsaka banka upnica lahko po vročitvi odločbe arbitražne komisije, s katero se njene terjatve zmanjšujejo ali drugače restrukturirajo, vloži tožbo na razveljavitev in vzpostavitev prejšnjega stanja ter v tej tožbi zahteva ponovno meritorno presojo pogojev za restrukturiranje, opredeljenih v 1. odstavku 12. člena, procesne kršitve pa uveljavlja v okviru razlogov, iz katerih je mogoče v skladu z Zakonom o pravdnem postopku zahtevati razveljavitev razsodbe razsodišča (določba 485. člena ZPP). V tem sodnem postopku pa so obema strankama ob meritorni presoji zagotovljene tudi vse procesne pravice po ZPP.

C.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94) v sestavi: predsednik dr. Lovro Šturm ter sodnici in sodniki dr. Miroslava Geč - Korošec, dr. Peter Jambrek, dr. Tone Jerovšek, mag. Matevž Krivic, Franc Testen, dr. Lojze Ude in dr. Dragica Wedam Lukić. Odločbo je sprejelo soglasno, razen v delu, ki se nanaša na 12.c člen, kjer sta sodnika Krivic in Ude glasovala proti. Sodnik Ude je dal ločeno mnenje.



P r e d s e d n i k :
dr. Lovro Šturm



Delno pritrdilno in delno odklonilno ločeno mnenje sodnika dr. Udeta 


1. Strinjam se z odločitvijo, da so določbe 12.a, 12.b in večji del tudi določbe 12.c člena v skladu z Ustavo iz razlogov, navedenih v odločbi z dne 17.9.1998. Glasoval pa sem proti odločitvi, da je v skladu z ustavo tudi tisto besedilo četrtega odstavka 12.c člena ZPOGD - B, ki se glasi: "... ali če je smiselno podan kateri od razlogov, iz katerih je mogoče v skladu z Zakonom o pravdnem postopku zahtevati razveljavitev razsodbe razsodišča".

Za mene je torej v nasprotju z Ustavo določba, da je mogoče zaradi procesnih kršitev zahtevati razveljavitev odločbe arbitražne komisije o restrukturiranju dolgov le iz razlogov, zaradi katerih je mogoče po ZPP zahtevati razveljavitev razsodbe razsodišča. Po mojem mnenju omejevanje izpodbijanja iz procesnih razlogov (v čem je ta omejitev bom pojasnil v naslednji točki ločenega mnenja) ni v skladu z Ustavo.

2. Besedilo četrtega odstavka 12. člena Ustave tudi jaz razumem tako kot večina. Vsaka banka upnica lahko po vročitvi odločitve arbitražne komisije, s katero se njene terjatve zmanjšujejo ali drugače restrukturirajo, vloži tožbo na razveljavitev in v tej tožbi uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava, ki se nanašata na ugotovitve o obstoju pogojev za restrukturiranje dolgov, opredeljene v prvem odstavku 12.c člena, medtem ko lahko procesne kršitve uveljavlja le v okviru razlogov, iz katerih je mogoče v skladu z Zakonom o pravdnem postopku zahtevati razveljavitev razsodbe razsodišča (določbe 485. člena ZPP).

Po taki interpretaciji pa je seveda preizkus odločbe arbitražne komisije s strani sodišča glede kršitev postopka pred arbitražno komisijo omejen. Uveljavljati je mogoče le tiste procesne kršitve, ki so obenem obnovitveni razlog (tč. 7 člena 485 ZPP v zvezi s tč. 1, 2, 3 in 7 čl. 421 ZPP), torej procesne kršitve pravil o izločitvi arbitra (ki uveljavljajo ustavno načelo nepristranosti), kršitev načela obojestranskega zaslišanja (načela kontradiktornosti kot bistva ustavnega principa poštenega sojenja), kršitev procesnih predpostavk sposobnost biti stranka in procesna sposobnost ter kršitev procesne predpostavke pravnomočno razsojene stvari. Po posebni določbi pete točke 485. člena ZPP je mogoče uveljavljati tudi procesno kršitev, da je izrek razsodbe nerazumljiv ali sam s seboj v nasprotju.

Tak preizkus pa je seveda v procesnem pogledu izredno omejen, saj izključuje uveljavljanje vseh relativnih bistvenih kršitev postopka, ki so vplivale ali bi mogle vplivati na odločanje, in nekaterih absolutnih bistvenih kršitev postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP. Res je sicer, da so najpomembnejše absolutne kršitve zajete med razlogi za izpodbijanje arbitražne odločbe (to velja tudi za nepravilno sestavo arbitražne komisije), tako da lahko v praksi izpodbijanje zaradi drugih absolutnih kršitev (na primer zaradi kršitve načela javnosti, kršitve pravil o uporabi lastnega jezika, kršitev pravil o nezakonitem razpolaganju itd.) pride le redkeje v poštev.

Mnenja pa sem, da je omejen sodni preizkus neke odločbe, ki predstavlja izvršilni naslov, iz načelnih razlogov nedopusten in da predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS.

3. Večina se je sicer skušala izogniti temu vprašanju z opredelitvijo, da ni postopek arbitražne komisije ne upravni ne sodni postopek oziroma, da arbitražna komisija ni ne upravni ne sodni organ (specializirano sodišče), temveč da je postopek pred arbitražno komisijo nek predhoden postopek, ki je predpostavka morebitnemu kasnejšemu sodnemu postopku, v katerem pa sodišče meritorno odloča o obstoju pogojev za prestrukturiranje. Zaradi tega po mnenju večine omejeno izpodbijanje odločbe arbitražne komisije ne predstavlja kršitev pravice do sodnega varstva.

Vendar je po mojem mnenju treba za odgovor na vprašanje o ustavnosti določbe, ki omejuje preizkus odločbe arbitražne komisije z vidika procesnih kršitev, oceniti dve določbi zakona, ki je predmet tega ustavnega postopka: določbo tretjega odstavka 12.c člena, da je odločitev arbitražne komisije izvršilni naslov, in določbo petega odstavka 12.b člena, da arbitražna komisija za svoje poslovanje smiselno uporablja določbe Zakona o pravdnem postopku. Sodni preizkus neke odločitve, ki predstavlja izvršilni naslov, mora po mojem mnenju zajeti vse pravne kršitve, ne le kršitve materialnega prava, temveč tudi kršitve procesnega prava. Kolikor pravna ureditev tega izhodišča ne upošteva, ni mogoče trditi, da je proti taki odločitvi zagotovljeno sodno varstvo, ki ga naša Ustava ureja v 23. členu. Procesne kršitve so pogosto za pravni red celo pomembnejše kot kršitve materialnega prava. Pravni postopki, v katerih organi sprejemajo meritorne odločitve, morajo biti z vseh procesnih vidikov korektni, obema strankama morajo biti dane enake možnosti, spoštovati pa morajo vsa ustavna načela (na primer tudi načelo o uporabi lastnega jezika). Prav korektnost postopkov je v bistvu test za oceno obstoja pravne države. Iz zgodovine so znani primeri, ko so se nekorektni postopki opravičevali z vsebino sprejetih odločitev. Zaradi tega nikoli ne zadostuje preverjanje neke odločitve le z vidika pravilne uporabe materialnega prava, temveč je nujno potrebno preverjati tako odločitev tudi z vidika korektnosti izpeljanega postopka.

Po mojem mnenju omejevanje izpodbijanja odločbe arbitražne komisije iz razlogov kršitve postopka ni v skladu z Ustavo. Res je sicer v kasnejšem sodnem postopku mogoče uveljavljati vse pravne kršitve in napake pri ugotavljanju dejanskega stanja.

Vendar pa je mogoče vse procesne kršitve preizkušati le v okviru samega sodnega postopka. Pritožbeno sodišče lahko preizkuša le, ali je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutne in relativne bistvene kršitve postopka. Nobeno od sodišč pa ne more preizkušati odločbe arbitražne komisije z vidika relativnih bistvenih kršitev postopka in z vidika tistih absolutnih bistvenih kršitev, ki niso razlog za izpodbijanje razsodbe razsodišča. Ne v samem sodnem postopku, temveč v postopku preizkusa odločbe arbitražne komisije pa bi moralo biti zagotovljeno polno izpodbijanje.


dr. Lojze Ude
Vrsta zadeve:
ocena ustavnosti in zakonitosti predpisov in drugih splošnih aktov
Vrsta akta:
zakon
Vlagatelj:
Banka Celje d.d., Celje in druge banke
Datum vloge:
08.07.1996
Datum odločitve:
17.09.1998
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
ugotovitev – ni v neskladju z Ustavo/zakonom
Dokument:
US19083