Up-2414/08

Opravilna št.:
Up-2414/08
Objavljeno:
Uradni list RS, št. 75/2010 | 08.07.2010
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2010:Up.2414.08
Akt:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5703/2007 z dne 18. 6. 2008 in 6. točka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3981/2006 - I z dne 18. 10. 2007
Izrek:
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5703/2007 z dne 18. 6. 2008, kolikor se nanaša na nepremičnini parc. št. 754/3 in 754/4 k. o. Stožice, vpisani v Zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani, in 6. točka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3981/2006 - I z dne 18. 10. 2007 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Iz obrazložitve izpodbijanih sodb ni razvidno, da bi sodišče vzelo na znanje, pretehtalo upoštevnost in se opredelilo do tistih navedb pritožnice, ki so bile glede na stališče, ki ga je zavzelo, pomembne za odločitev. Zato je kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-2414/08-21
8. 7. 2010
 
ODLOČBA
 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Bojane Kozak, Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Kotlušek in Pavčič, o. p., d. n. o., Ljubljana, na seji 8. julija 2010
 
odločilo:
 
Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 5703/2007 z dne 18. 6. 2008, kolikor se nanaša na nepremičnini parc. št. 754/3 in 754/4 k. o. Stožice, vpisani v Zemljiško knjigo Okrajnega sodišča v Ljubljani, in 6. točka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3981/2006 - I z dne 18. 10. 2007 se razveljavita in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. 
 
Obrazložitev
 
 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice za stanovanje v etažni lastnini in pripadajoč solastniški delež na parceli številka 754/2 ter na zgradbi, zavrnilo pa je pritožničin tožbeni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah s parcelnima številkama 754/3 in 754/4 k. o. Stožice. Pritožbo pritožnice je Višje sodišče zavrnilo. Sodišči sta zahtevek zavrnili na podlagi ugotovitve, da sporni nepremičnini nista bili predmet ne zavezovalnega pravnega posla ne zemljiškoknjižnega dovolila. Zahtevka za ugotovitev, da med pravdnima strankama obstaja razmerje po prodajni pogodbi in sporazumu glede stanovanja in parkirnih mest, je sodišče zavrglo, zahtevke za plačilo različnih denarnih zneskov pa zavrnilo.
 
2. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper odločitev o zavrnitvi zahtevka za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice za parkirni mesti, tj. zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s 6. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. Zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in kršitev pravice do poštenega sojenja (6. člen Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Sodbi naj bi bili v izpodbijanem delu očitno napačni, v očitnem nasprotju s podatki in z listinami v spisu ter z navedbami nasprotne stranke. Iz pogodbe in sporazuma med pravdnima strankama naj bi namreč jasno izhajalo, da sta predmet pogodbe tudi sporni parceli. Pritožnica pojasnjuje, da je bila pogodba sklenjena v času, ko je v zvezi z nepremičnino, ki je bila predmet pogodbe, tekel geodetski parcelacijski postopek, a še preden so bile novonastale nepremičnine kot samostojne vknjižene v zemljiški knjigi. Zato sta stranki kot predmet prodaje določili idealni solastniški delež do ene četrtine na celotni takrat obstoječi zemljiški parceli, v pogodbi in sporazumu pa sta jasno določili, da bosta po parcelaciji, razdružitvi solastnine in ustanovitvi etažne lastnine pritožnici poleg stanovanja pripadali še novonastali parceli s številkama 754/3 in 754/4. Pritožnica še poudarja, da nasprotna stranka zahtevku za izstavitev zemljiškoknjižne listine za sporni nepremičnini sploh ni nasprotovala. Sodišči naj se ne bi opredelili do njenih pomembnih trditev, obrazložitev Višjega sodišča pa naj bi bila v nasprotju sama s seboj, saj naj bi to potrdilo odločitev o zavrženju vmesnega ugotovitvenega zahtevka, s katerim je pritožnica uveljavljala, da se ugotovi obstoj razmerja po pogodbi in po sporazumu, na podlagi katerega je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v last in posest nepremičnini na dvorišču stanovanjske stavbe, ker naj to razmerje ne bi bilo sporno. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami pritožnica opozarja na odločbe Ustavnega sodišča št. Up-232/00 z dne 10. 5. 2001 (Uradni list RS, št. 45/2001, in OdlUS X, 114), št. Up-201/01 z dne 6. 11. 2003 (Uradni list RS, št. 117/2003, in OdlUS XII, 110), št. Up-232/02 z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 134/2003, in OdlUS XII, 113), št. Up-829/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 43/2004) in št. Up-1262/05 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/2006), v katerih naj bi Ustavno sodišče ugotovilo podobne kršitve, kot jih zatrjuje sama. Pritožnica navaja, da je imela kršitev zanjo hujše posledice in da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-2414/08 z dne 3. 9. 2009 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Višje sodišče je bilo v skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZUstS) obveščeno o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni udeleženki v pravdnem postopku, ki na navedbe v ustavni pritožbi ni odgovorila.
 
 
B.
 
4. Pritožnica trdi, da je odločitev sodišč, da pritožnica ni uspela dokazati, da sta bili predmet pogodbe tudi nepremičnini na dvorišču stanovanjske stavbe, očitno napačna, protislovna in v očitnem nasprotju s podatki in z listinami v spisu. S temi navedbami pritožnica uveljavlja kršitev 22. člena Ustave, zato je Ustavno sodišče presojo opravilo v tem obsegu.
 
5. V pravdnem postopku je pritožnica (med drugim) postavila dva ugotovitvena in dva dajatvena zahtevka. Zahtevala je, naj sodišče najprej ugotovi obstoj razmerja po prodajni pogodbi in sporazumu, na podlagi katerih ji je tožena stranka dolžna izročiti v last in posest stanovanje v etažni lastnini in na solastniškem deležu na stavbi in na parceli številka 754/2 ter dve parceli na dvorišču stanovanjske stavbe, nato pa toženi stranki naloži izstavitev zemljiškoknjižnih listin za vpis lastninske pravice na stanovanju in za vpis lastninske pravice na nepremičninah s parcelnima številkama 754/3 in 754/4. Ugotovitvena zahtevka je sodišče zavrglo. Po presoji Višjega sodišča bi bil vmesni ugotovitveni zahtevek dopusten, če bi bilo pravno razmerje, ki naj se z njim ugotavlja, sporno, ta pogoj pa ni izpolnjen. Za presojo Ustavnega sodišča je stališče o nespornosti razmerja pomembno zlasti, kolikor se nanaša na zahtevek za ugotovitev obstoja razmerja "po prodajni pogodbi in sporazumu, ki sta ju stranki sklenili dne 24. 2. 2006, iz naslova katere je tožena stranka dolžna tožeči stranki izročiti v last in posest nepremičnini parc. št. 754/3 – dvorišče 6 m² in parc. št. 754/4 – dvorišče 5 m², […]". Kljub ugotovitvi o nespornosti obstoja pogodbenega razmerja tako glede stanovanja v etažni lastnini kot glede parcel na dvorišču stanovanjske stavbe je sodišče nato ugodilo le dajatvenemu zahtevku za izdajo zemljiškoknjižne listine za vpis lastninske pravice na stanovanju v etažni lastnini ter na solastniškem deležu na stavbi in na parceli številka 754/2, zavrnilo pa je dajatveni zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine za nepremičnini s parcelnima številkama 754/3 in 754/4.
 
6. Sodišče je odločitev o zavrnitvi zahtevka glede nepremičnin s parcelnima številkama 754/3 in 754/4 obrazložilo s tem, da je bila predmet pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila le ena četrtina nepremičnine s parcelno številko 754 in da napovedi v uvodnih določbah, da bosta pritožnici poleg stanovanja pripadali še parceli na dvorišču stanovanjske stavbe, ni mogoče šteti za veljaven zavezovalni pravni posel. Besedilo istega dne sklenjenega sporazuma, da ena četrtina nepremičnine s parcelno številko 754 v naravi pomeni "stanovanje […] ter lastninsko pravico tudi na nepremičnini številka 754/3 – dvorišče v izmeri 6 m² in 754/4 – dvorišče v izmeri 5 m² […]", pa je štelo za nerazumljivo. Kljub dejstvu, da je kot predmet pogodbe in zemljiškoknjižnega dovolila navedena ena četrtina nepremičnine s parcelno številko 754, je sodišče glede stanovanja ugotovilo, da pritožnica s tožbo, s katero zahteva zemljiškoknjižno listino za stanovanje in solastniški delež na stavbi in na parceli 754/2, vendarle zahteva izdajo zemljiškoknjižne listine za isto nepremičnino, kot je navedena v pogodbi, saj je bila med pravdnim postopkom na nepremičnini, katere solastniški delež je bil predmet pogodbe, ustanovljena etažna lastnina. Zavrnitev zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine za nepremičnini s parcelnima številkama 754/3 in 754/4 pa sta sodišči zagovarjali z utemeljitvijo, da je kot predmet pogodbe v pogodbi naveden solastniški delež na nepremičnini s parcelno številko 754. Pri tem pa iz obrazložitve ni videti, da bi se, tako kot pri stanovanju, ukvarjali z vprašanjem, ali sta nepremičnini s parcelnima številkama 754/3 in 754/4 v času sklepanja pogodbe že obstajali ali pa sta nastali šele kot rezultat zaključenega geodetskega parcelacijskega postopka in kot taki morda sodita v prodani solastniški delež. Iz izpodbijanih sodb namreč izhaja, da sta stranki sklepali prodajno pogodbo in sporazum v času, ko je na nepremičnini, katere del je predmet pogodbe in sporazuma, obstajala solastnina. Vzporedno sta tekla postopek za ustanovitev etažne lastnine in postopek parcelacije. V takšnih okoliščinah, ki sta jih izčrpno opisali v uvodnih določbah pogodbe, sta stranki poleg pogodbe sklenili še sporazum, s katerim sta podrobneje opredelili predmet pogodbe, tako da sta zapisali, da ena četrtina nepremičnine s parcelno številko 754 v naravi obsega stanovanje in bodoči nepremičnini s parcelnima številkama 754/3 in 754/4.
 
7. Ob izhodiščni ugotovitvi, da pogodbeno razmerje, kolikor se nanaša na nepremičnini številka 754/3 in 754/4, med pravdnima strankama ni sporno, pritožnica upravičeno opozarja, da se ob odsotnosti podrobnejše obrazložitve zdi tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine za navedeni nepremičnini sama s seboj v nasprotju.
 
8. Takšna obrazložitev ne zadosti procesnim jamstvom, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo sodišča zaradi ugotovljene kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se ni spuščalo še v presojo pritožničinih navedb o drugih kršitvah te človekove pravice in pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP.
 
 
C.
 
9. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik Jože Tratnik ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, mag. Marija Krisper Kramberger, mag. Miroslav Mozetič, Jasna Pogačar, mag. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Pogačar in sodnik Zobec. Sodnik Zobec je dal odklonilno ločeno mnenje.
 
 
 
Jože Tratnik
Predsednik
 
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca 
 
 
1. Čeprav sem glasoval proti odločbi, pritrjujem večini v dveh pogledih. Prvi je dejanski (in jasno izražen v 5. in 6. točki obrazložitve), drugi pa pravni (ta je manj jasno izražen, vendar razberljiv iz podteksta 7. in 8. točke obrazložitve). Tudi sam menim, da je odgovor sodišč na (dejansko) vprašanje, kaj sta se stranki prodajne pogodbe dogovorili, neprepričljiv, upam si reči celo nelogičen. Vendar je tak vtis mogoč samo, če imamo pred očmi celotno zadevo, se pravi celotno trditveno in dokazno gradivo, ob tem pa še druge odločbe (ne samo izpodbijano), ki so bile izdane v tej zadevi. Sama obrazložitev dokazne ocene pa po sebi ni niti nerazumljiva niti kako drugače pomanjkljiva, vsaj ne toliko, da je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Je pa nerazumna, vendar šele, ko dokazno oceno primerjamo z ostalim gradivom. In tu pride do prvih težav ter mojih razhajanj z večino. Menim namreč, da je Ustavno sodišče v 5. in 6. točki (s katerima se vsebinsko vsekakor strinjam) storilo to, kar je naloga "rednih" sodišč – in še to samo tistih, ki so pristojna izrekati se o dejanskih vprašanjih. Ustavno sodišče za odločanje o dejanskih vprašanjih nikakor ni pristojno – niti prek prepovedi sodniške samovolje. Lahko nadzoruje obstoj in razumljivost obrazložitve spodnje premise, ker ti lastnosti sodnih odločb sodita v okvir jamstev poštenega postopka (stranki zagotavljata, da izve, zakaj in na podlagi česa je sodišče odločilo, kakor je odločilo) – ni pa pristojno za nadzor njene razumnosti, ki sodi v vsebinsko kakovost odločanja sodišč. Tudi če je dokazna ocena sodišč nerazumna ali nelogična in če se zaradi tega zdi arbitrarna ali samovoljna, Ustavnemu sodišču kot taka neposredno (čeprav sicer v preobleki očitne napačnosti, ki naj bi kazala na sodniško samovoljo) ni dostopna. Nepravilna ugotovitev dejanskega stanja je lahko le "postranska" škoda kršitve drugih vidikov poštenega postopka (npr. pravice do dokaza, prepovedi vnaprejšnje dokazne ocene, obveznosti sodišča do opredelitve itd.), medtem ko je z ustavnega vidika sama po sebi povsem nezanimiva. Jamstva poštenega postopka so navdahnjena tudi z zahtevo po učinkovitosti postopka, ki pomeni, da morajo biti pravila postopka taka, da zagotavljajo varstvo resničnim nosilcem civilnih pravic. Pošten postopek bi zato moral pripeljati do pravilne odločitve o tožbenem zahtevku (take, ki temelji na ʺresničniʺ spodnji premisi). Prim. odločbo št. U-I-164/09 z dne 4. 2. 2010 (Uradni list RS, št. 12/10), kjer je (v 15. točki obrazložitve) poudarjen prav ta vidik poštenega postopka: "[…] da zgradba in struktura pravdnega postopka v okvirih dispozitivnega in razpravnega načela sodišču čim bolj omogočata in lajšata pravilno in popolno ugotovitev pravno pomembnih dejstev življenjskega primera ter pravilno uporabo materialnega prava, s tem pa izdajo pravilne in zakonite sodne odločbe".
 
2. Zato pozdravljam odločitev večine, ki je odklonila razširitev "očitne napačnosti" na področje dejanskega. To je bilo storjeno v zadevi št. Up-347/96 z dne 13. 10. 1999. Vendar je šlo tam za procesnopravni dejanski stan (vprašanje obstoja pooblastilnega razmerja) – take napake pa se v civilnem postopku praviloma uvrščajo v okvir pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (več o tem gl. L. Ude, A. Galič, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2010, str. 316). V tej zadevi se očitna napačnost ugotovitve dejanskega stanja nanaša na odločitev o zahtevku (na materialnopravni konkretni dejanski stan). Iz 7. in 8. točke obrazložitve namreč izhaja, da je razlog, zaradi katerega je ugodilo ustavni pritožbi, to, da sta sodišči ravnali zoper tisti vidik pravice do poštenega postopka, po katerem morajo sodišča svoje odločbe obrazložiti. V 7. točki obrazložitve je namreč zapisano,"[…] da se ob odsotnosti podrobnejše obrazložitve zdi tudi odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine za navedeni nepremičnini sama s seboj v nasprotju". Tak sklep je še vedno boljši, kot da bi očitno napačno ugotovitev dejanskega stanja razglasilo za kršitev prepovedi sodniške samovolje. Oporo ima tudi v sodbi ESČP v zadevi Hirvisaari proti Finski z dne 27. 9. 2001, kjer je v 33. točki poudarjen prav ta vidik dolžnosti sodišča do opredelitve: "Taking into account what was at stake for the applicant, the Court considers that the prima facie contradictory reasoning by the Pension Board and the subsequent approval of such inadequate reasoning by the Insurance Court as an appellate body failed to fulfil one of the requirements of a fair trial." V tej zadevi je pokojninski organ pritožniku priznal samo delno invalidsko pokojnino, čeprav je pred tem prejemal polno pokojnino, njegovo zdravstveno stanje pa se je medtem celo poslabšalo. Sklicevanje pokojninskega organa na poslabšanje pritožnikovega zdravstvenega stanja je pri pritožniku povzročilo določen občutek nejasnosti. Glede na te okoliščine taka obrazložitev ni zadostna. Podobno ESČP tudi v zadevi H.A.L. proti Finski (sodba z dne 27. 1. 2004).
 
3. Vendar je njegov glavni problem v tem, da nima podlage v ustavni pritožbi. Ustavna pritožnica namreč sodiščema nikjer ne očita, da svojih dejanskih ugotovitev ne bi zadostno obrazložili, ali da se ne bi opredelili do njenih dokaznih argumentov. Njena kritika gre samo v smeri očitkov, da sodišči nista upoštevali toženkinega neoporekanja trditvi, da sta bili predmet prodaje tudi sporni parceli, da sta se zato sodišči postavili v vlogo zastopnikov interesov nasprotne stranke, da je pritožnica na to zaman opozarjala že v pritožbi zoper sodbo prve stopnje (pritožbeno sodišče se do tega njenega očitka sploh ni opredelilo) ter da je dokazna ocena nelogična in protislovna (ker nasprotuje listinskemu dokaznemu gradivu in ugotovitvi sodišča druge stopnje, da obstoj pravnega razmerja po prodajni pogodbi, na podlagi katere mora toženka tožnici izročiti kupljeno nepremičnino v last in posest, ni sporno).
 
4. Poleg tega je dokazna ocena, kot je prepričljivo pojasnjeno v 5. in 6. točki obrazložitve, res očitno napačna (čeprav se ta očitnost pokaže šele po branju celotne odločbe pritožbenega sodišča – in ne samo izpodbijane sodbe). Zato se mi zdi (že logično) težko sprejemljivo dopuščati možnost, da bi "podrobnejša obrazložitev" zmogla odpraviti očitano protislovje. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine za parceli številka 754/3 in 754/4 je namreč po mnenju večine sama s seboj v nasprotju zato, ker po "[…] izhodiščni ugotovitvi […] pogodbeno razmerje, kolikor se nanaša na nepremičnini številka 754/3 in 754/4, med pravdnima strankama ni sporno". Zato se sprašujem, ali bi bilo z odločitvijo ustavno vse v redu, če bi sodišči izpodbijani sodbi podrobneje obrazložili. V resnici bi moralo to storiti le pritožbeno sodišče – kajti to je potrditev sklepa o zavrženju vmesnega ugotovitvenega zahtevka utemeljilo z ugotovitvijo, da je pogodbeno razmerje med strankama nesporno. Ali drugače: v čem je tu povezava med opisanim notranjim protislovjem (da je zahtevek za izdajo zemljiškoknjižne listine za parceli 754/3 in 754/4 zavrnjen kljub izhodiščni ugotovitvi, da je pogodbeno razmerje, kolikor se nanaša na ti nepremičnini, med pravdnima strankama nesporno) in podrobnejšo obrazložitvijo? Bi bila podrobnejša obrazložitev izpodbijane sodbe (in ne morda sklepa o zavrnitvi pritožbe zoper sklep o zavrženju vmesnega ugotovitvenega zahtevka – ta je namreč ostal nedotaknjen) sposobna ozdraviti to protislovje? Mislim, da ne. Neprepričljivosti ugotovitve dejanskega stanja tudi sicer ne bi bilo mogoče odpraviti. Da je dejansko stanje zmotno ugotovljeno, namreč izhaja iz celotnega procesnega gradiva – tega pa ni več mogoče dopolnjevati z novotami (navedbami o dejstvih in z novimi dokaznimi predlogi), ki bi morda odstranile ugotovljeno protislovje. Kajti tisto, kar bi morda odpravilo protislovje, je kvečjemu dopolnitev obrazložitve zavrženja vmesnega ugotovitvenega zahtevka; recimo s pojasnilom, da se nespornost nanaša na sámo dejstvo, da sta stranki sklenili prodajno pogodbo, ne pa tudi na to, kaj je njen predmet, saj je vprašanje, ali je toženka prodala tudi sporni parceli, pridržano izključno odločanju o zahtevku, o katerem je bilo odločeno z izpodbijano sodbo. Da po tem, ko pridobijo zunanje učinke, sodnih odločb ni več mogoče dopolnjevati, ni treba posebej utemeljevati in razčlenjevati.
 
5. Tako preostane samo druga možnost: uskladitev dokazne ocene s sugestijami Ustavnega sodišča, torej ugotovitev drugačnega dejanskega stanja (naravnost povedano: ugotovitev, da sta bili predmet prodaje tudi sporni parceli). Ta rešitev je še slabša. Pomeni namreč prikrito razširitev "očitne napačnosti" (kot dokaza o kršitvi ustavnega jamstva prepovedi sodniške samovolje) na spodnjo premiso, kar ima lahko daljnosežne posledice – tako zaradi nezdružljivosti z načelom materialnega izčrpanja (s tem bi se odprlo vprašanje, ali to pomeni, da bi morala zaradi očitne napačnosti dokazne ocene stranka z ustavno pritožbo izpodbijati že sodbo pritožbenega sodišča tudi takrat, ko bi imela možnost vložiti revizijo, ali pa, da bi morala očitno napačnost dokazne ocene uveljavljati v reviziji – čeprav Vrhovno sodišče nikoli ne presoja pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja) kot zaradi zamegljevanja pristojnosti Ustavnega sodišča in rednih sodišč, predvsem z vidika razmerja med Ustavnim in Vrhovnim sodiščem in nevarnosti spreminjanja Ustavnega sodišča (s poudarjeno precedenčno vlogo) v sodišče, ki bi sodilo tudi o dejanskih vprašanjih.
 
6. Menim, da bi se zoper nepravilno ugotovljeno dejansko stanje pritožnica lahko "borila" samo posredno – s pravnimi razlogi: tako, da bi z artikulacijo svojih pogledov na dokazno oceno sodišči "prisilila" izreči se o njenih argumentih glede vprašanja, ali sta bili predmet prodaje tudi sporni parceli. Če na svoje obrazložene očitke, kritike in pomisleke, ki se tičejo dejanskega stanja, ne bi dobila odgovora, bi bila podana kršitev njene pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice iz 22. člena Ustave. Vendar ni kršitve te pravice, če na take očitke, kritike in pomisleke stranka ne dobi zadovoljivega odgovora. Dolžnost sodišča do opredelitve ne pomeni pravice stranke zahtevati določeno in konkretno opredeljeno obrazložitev Tako Ustavno sodišče v odločbah št. Up-2/94 z dne 8. 5. 1997, OdlUS VI, 78, št. Up-50/94 z dne 2. 1. 1998, OdlUS VII, 99, št. Up-2/99 z dne 15. 3. 2001, OdlUS X, 111. – táko, ki bi ustrezala njenim stališčem, pogledom in prepričanjem. Pravica do poštenega postopka nikoli ne vključuje tudi pravice dobiti stranki všečen ali vsaj prepričljiv (pravilen) odgovor na njene dokazne argumente. In tudi ne vključuje pravice do pravilne sodne odločbe.
 
Jan Zobec
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Bojana Kozak, Ljubljana
Datum vloge:
10.09.2008
Datum odločitve:
08.07.2010
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US29220