Up-320/15

Opravilna št.:
Up-320/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 19.01.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:Up.320.15
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 87/2013 z dne 19. 2. 2015
Izrek:
Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 87/2013 z dne 19. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
Evidenčni stavek:
Ker ugotovitve Vrhovnega sodišča po eni strani predpostavljajo obstoj obveznosti plačila denarnega zneska iz naslova kupnine pred določenim dnem, obstoj te pogodbene obveznosti pred tem dnem pa je na drugem mestu izpodbijane sodbe zanikan, temelji odločitev Vrhovnega sodišča na medsebojno nasprotujočih si razlogih. Zato je bila pritožniku kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost.
Geslo:
1.5.51.2.10 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Razveljavitev/odprava izpodbijanega akta in vrnitev v novo odločanje.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
1.5.5.2 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Odklonilna mnenja.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja (19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31) - Obrazložitev.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59.1, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-320/15-22
19. 1. 2017
 
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ladislava Urigelja, Novo mesto, ki ga zastopa Matjaž Medle, odvetnik v Novem mestu, na seji 19. januarja 2017
 

odločilo:

 
Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 87/2013 z dne 19. 2. 2015 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
A.
 
1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov tožbeni zahtevek, s katerim je od kupca zahteval plačilo kupnine na podlagi pogodbe o prodaji nepremičnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pritožnik kljub pogodbenemu določilu, da mora kupec kupnino plačati na roke prodajalcu, od kupca ni prejel kupnine, vendar pa je pritožnik še pred podpisom spornega pogodbenega določila vedel, da je kupec celotno kupnino že plačal posredniku, in to takrat z izročitvijo ključev nepremičnine tudi odobril. Zato naj bi bila kupčeva obveznost plačila kupnine na podlagi drugega odstavka 280. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ) veljavno izpolnjena, čeprav pritožnik kasneje kupnine od posrednika ni prejel. Odločitev je potrdilo sodišče druge stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo, vendar se v obrazložitvi ni sklicevalo na institut poznejše upnikove odobritve izpolnitve tretjemu, temveč na institut navidezne pogodbe iz 50. člena OZ. Presodilo je, da je pogodbeno določilo, ki je urejalo način izpolnitve kupčeve obveznosti, navidezno, ker sta tako prodajalec kot kupec ob podpisu prodajne pogodbe vedela, da je bila kupnina v celoti pred tem že plačana posredniku, s čimer sta se oba tudi strinjala. Zato je med strankama veljal njun ustni dogovor, ne pa navidezno pogodbeno določilo.
 
2. V ustavni pritožbi pritožnik zatrjuje kršitev 22., 23. in 25. člena Ustave. Navaja, da med strankama ob podpisu pogodbe ni bilo sporno, da prodajalec kupnine še ni prejel in da se akt plačila kupnine šele mora zgoditi. Zato naj bi bil očitno napačen zaključek Vrhovnega sodišča, da sta se stranki takrat strinjali glede tega, da je bila kupnina že pred podpisom pogodbe v celoti plačana. Pritožnik poudarja, da je izpodbijana sodba izrazito arbitrarna in pristranska. Odločitev Vrhovnega sodišča naj bi učinkovala tako, da prodajalec nosi tveganje zaradi kupčevega napačnega ravnanja. Pritožnik nadalje navaja, da pomeni izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča zanj sodbo presenečenja. Vrhovno sodišče naj bi pravo pogodbeno voljo strank o načinu plačila kupnine ugotavljalo sámo in naj mu ne bi dalo možnosti, da se o fiktivnosti pogodbenega določila izjavi, zato naj bi mu bila kršena pravica do izjave, posledično pa tudi pravica do pravnega sredstva. Ker naj bi bila izpodbijana sodba pristranska v korist toženca, naj bi bila pritožniku kršena tudi pravica do sodnega varstva.
 
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-320/15 z dne 31. 3. 2016 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka, ki je nanjo odgovorila. Nasprotna stranka iz pravdnega postopka (kupec) navaja, da je že od vsega začetka želela kupiti pritožnikovo nepremičnino brez posrednika in mu je tudi takoj hotela nakazati celotno kupnino, vendar jo je pritožnik ostro zavrnil, naj se glede nepremičnine obrača izključno na posrednika, ki ga je prej sam izbral in ga je bil zato dolžan tudi nadzirati. Nasprotna stranka poudarja, da je pritožnik ves čas vedel, da posredniku kupnino plačuje po obrokih.
 
4. Odgovor nasprotne stranke iz pravdnega postopka je Ustavno sodišče poslalo pritožniku, ki nanj ni odgovoril.
 
5. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Krškem št. I P 22/2011 in v spis Okrajnega sodišča v Sevnici št. P 7/2009, ki se nanaša na isti historični dogodek.
 
 
B.
 
 
6. V danem primeru pritožnik (prodajalec) ni uspel s tožbenim zahtevkom, s katerim je uveljavljal izpolnitev obveznosti iz prodajne pogodbe, to je plačilo kupnine (za izročene nepremičnine) v znesku 31.500,00 EUR. Spor sicer izvira iz dejstva, da je toženec (kupec) ta znesek izročil nepremičninskemu posredniku in ne pritožniku.
 
7. Nosilna stališča izpodbijane sodbe (1) utemeljujejo v prvem delu zmotno uporabo 280. člena OZ v sodbah sodišč prve in druge stopnje, po katerem je izpolnitev obveznosti veljavna tudi, če je opravljena tretjemu, če jo je upnik pozneje odobril ali če jo je izkoristil, (2) v drugem delu pa se nanašajo na presojo neučinkovitosti 2. člena pisne prodajne pogodbe (ki opredeljuje obveznost plačila kupnine na roke pritožniku v roku treh dni od dne notarske overovitve pisne pogodbe) zaradi navideznosti in ugotovitev resnične vsebine prodajne pogodbe v tem delu. Nosilni stališči prvega dela izpodbijane sodbe sta, da podpis pogodbe dne 22. 3. 2008 ne pomeni poznejše konkludentne odobritve izpolnitve obveznosti plačila kupnine posredniku, ker je ta obveznost nastala šele s podpisom (pisne) pogodbe. Nosilna stališča drugega dela izpodbijane sodbe pa so, da je prodajna pogodba v 2. členu navidezna, zato med strankama nima učinka, saj sta "tožnik in toženec […] ob podpisu pogodbe dne 22. 3. 2008 vedela, da je bila kupnina v celoti že pred tem plačana posredniku, s čimer sta se oba tudi strinjala"; in ker sta se strinjala s plačilom kupnine posredniku, velja tak njun ustni dogovor.[1] Pritožnik zatrjuje, da je povsem napačno in brez razumne pravne obrazložitve stališče, da sta se stranki strinjali, da je bila kupnina že pred podpisom pogodbe v celoti plačana. S tem uveljavlja kršitev 22. člena Ustave.
 
8. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.[2]
 
9. Vrhovno sodišče šteje, da je obveznost plačila kupnine nastala šele s podpisom pogodbe dne 22. 3. 2008 (glej 9. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), in obenem ugotavlja, da je bila celotna kupnina že pred tem dnem plačana posredniku, s čimer sta se obe stranki strinjali (10. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vrhovno sodišče torej na eni strani zanika nastanek in s tem sam obstoj pogodbene obveznosti plačila kupnine pred podpisom pogodbe dne 22. 3. 2008, na drugi strani pa ugotavlja, (i) da je bila celotna kupnina posredniku plačana že pred 22. 3. 2008, (ii) o čemer obstaja soglasje volj pogodbenih strank. Ker slednji ugotovitvi vsebujeta ugotovitev obstoja obveznosti plačila denarnega zneska iz naslova kupnine pred 22. 3. 2008, obstoj te pogodbene obveznosti pa je pred 22. 3. 2008 v izpodbijani sodbi na drugem mestu zanikan, temelji odločitev na medsebojno nasprotujočih si razlogih. Gre za očitno protislovnost v razlogih, ki se logično ne izide. Iz navedenega izhaja, da iz odločitve Vrhovnega sodišča ni mogoče razbrati razumnih razlogov zanjo.[3] Zato je Vrhovno sodišče pritožniku že iz tega razloga kršilo pravico iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče upoštevati razloge iz te odločbe in odpraviti navedeno protislovje.
 
10. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo že zaradi kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni spuščalo.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, Marko Šorli in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s sedmimi glasovi proti dvema. Proti sta glasovala sodnica Mežnar in sodnik Šorli. Sodnica Mežnar je dala odklonilno ločeno mnenje, sodnik Zobec pa je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 

[1] V skladu s prvim odstavkom 50. člena OZ navidezna pogodba nima učinka med pogodbenima strankama. V skladu z drugim odstavkom 50. člena velja pogodba, ki jo navidezna pogodba prikriva, če so izpolnjeni pogoji za njeno pravno veljavnost.
[2] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-645/13 z dne 3. 3. 2016 (Uradni list RS, št. 24/16), ki se sklicuje na primerjavo s 5. točko obrazložitve odločbe št. Up-572/06 z dne 8. 11. 2007 (Uradni list RS, št. 107/07, in OdlUS XVI, 112) in s 5. točko obrazložitve odločbe št. Up-680/12 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 24/13).
[3] Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-981/08 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 78/09).
 
 
Up-320/15-23           
1. 2. 2017
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika Jana Zobca, ki se mu pridružuje sodnica dr. Dunja Jadek Pensa
 
 
1.) Čeprav soglašam tako z odločitvijo – izrekom odločbe kot obrazložitvijo, želim s pritrdilnim ločenim mnenjem opozoriti na dilemo, ki jo skriva obravnavana zadeva. Gre namreč za vprašanje, katero ustavno procesno jamstvo, zajeto v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, je Vrhovno sodišče kršilo: je ravnalo zoper prepoved sodniške samovolje, ali zoper prepoved sodbe presenečenja. Pritrjujem večini, da je šlo tu za kršitev prepovedi sodniške samovolje.
 
2.) Kot je navedeno v 8. točki obrazložitve te odločbe, je prepoved sodniške samovolje kršena takrat, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev. Sodniška samovolja torej sama po sebi, kot taka, ni neposredno zaznavna. O njej je mogoče samo sklepati na podlagi tega, kar je v utemeljitev svoje odločitve navedlo sodišče.[1]
 
3.) Primer, kakršen je obravnavani, je verjetno najbolj značilen in izrazit, čeprav ne obenem tudi klasičen primer sodniške samovolje.[2] Značilen je zato, ker je Vrhovno sodišče kot podlago svoje odločitve navedlo dvoje nosilnih razlogov, ki se medsebojno izključujeta, nato pa odločilo na podlagi enega od njiju, ne da bi drugega demantiralo. Povedano drugače: ob dveh enako veljavnih stališčih, ki pa se medsebojno izključujeta, se je odločilo na podlagi enega, ne da bi se odpovedalo (in za to navedlo razloge) drugemu. Gre torej za kršitev fizikalnega (Paulijevega izključitvenega) zakona v pravu, ko dvoje med seboj izključujočih se nosilnih stališč biva hkrati in enako veljavno v isti sodbi. Tako kot dva predmeta ne moreta istočasno zasedati istega prostora, tudi dvoje medsebojno izključujočih se stališč ne more istočasno utemeljevati odločitve o istem predmetu spora. Kadar se to zgodi, je odločitev samovoljna. Samovoljna zato, ker pomeni, da se je sodišče kljub dvema medsebojno izključujočima podlagama za svojo odločitev odločilo za eno, pri tem pa drugo pustilo "v veljavi". To pomeni, da bi bila ob taki obrazložitvi lahko (in v resnici tudi je) enako utemeljena nasprotna odločitev – v konkretnem primeru odločitev, da je tožnikov (prodajalčev) zahtevek za plačilo kupnine zoper toženca (kupca) utemeljen. Iz tega logično sledi, da je tisto, zaradi česar je sodišče odločilo tako kot je, onkraj prava, torej v sferi samovolje. 
 
4.) Ker je torej sodišče svojo odločitev oprlo na dve med seboj izključujoči podlagi, je sodba obremenjena s kršitvijo prepovedi sodniške samovolje. Ko je tako, sodišču (še) ni mogoče očitati kršitve prepovedi sodbe presenečenja in s tem kršitve pritožnikove pravice do izjavljanja. Tak očitek je mogoče nasloviti le zoper sodbo, ki je koherentna, neprotislovna in ki je oprta na razumne pravne argumente. Sodba, ki temelji na med seboj izključujočih se podlagah je sicer lahko presenetljiva. Vendar ne v pomenu nove in za pritožnika presenetljive pravne podlage, zaradi česar bi bila kršena njegova pravica do odziva na tako podlago, predvsem pravica navajati dejstva, ki jih narekuje uporaba take nove in presenetljive pravne podlage. Tudi če je ena od med seboj izključujočih se pravnih podlag, ki jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo Vrhovno sodišče, nova in za pritožnika presenetljiva (gre za podlago, ki je navedena v 10. točki izpodbijane sodbe), prav zaradi protislovnosti razlogov ne moremo govoriti o sodbi presenečenja. Če torej sklenem: Nerazumna, očitno napačna in protislovna sodba ne more biti sodba presenečenja. Nova in presenetljiva pravna podlaga, na kateri temelji sodba presenečenja, je namreč lahko samo taka, na katero se ima smisel odzvati. Taka pa je podlaga, ki ni očitno napačna, nerazumna ali protislovna.
 
                                                                                                                                                                                                          Jan Zobec
                                                                                             Sodnik
 
dr. Dunja Jadek Pensa
Sodnica
 
[1] Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09) in št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Ur. l. RS, št. 83/10). Iz obeh izhaja, da je šele iz obrazložitve odločbe sodišča mogoče ugotoviti, ali je zato, ker temelji na nerazumnem, očitno napačnem stališču, samovoljna.
[2] Ustavno sodišče je arbitrarno odločitev največkrat definiralo kot odločitev brez razumnih pravnih argumentov. Gl. T. Šorli, Standard obrazloženosti sodnih odločb v civilnih zadevah (s poudarkom na praksi Ustavnega sodišča Republike Slovenije), magistrska naloga, Pravna fakulteta v Ljubljani, Ljubljana 2015, str. 88.
 
 
Up-320/15-24           
31. 1. 2017
 
 
Odklonilno ločeno mnenje sodnice dr. Špelce Mežnar, ki se mu pridružuje sodnik Marko Šorli
 
 
Drugače kot večina sem glasovala iz dveh razlogov.
 
Prvič, pritožnik je v svoji ustavni pritožbi uveljavljal kršitev pravice do izjave iz 22. člena Ustave. Trdil je, da je Vrhovno sodišče za zavrnitev zahtevka uporabilo drugačno pravno podlago kot nižji sodišči, s tem pa povzročilo t. i. sodbo presenečenja. Ustavna pritožba ne vsebuje trditev, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov. Iz pritožnikovih argumentov na štirih straneh zelo kvalitetne ustavne pritožbe (utemeljeno) izhaja, da je Vrhovno sodišče s svojim presenetljivim pravnim naziranjem, glede katerega strankama ni ponudilo možnosti, da se o njem izjavita oziroma navedeta ustrezna dejstva, zagrešilo kršitev pravice do izjave, ki je ena temeljnih pravic, ki jih zagotavlja Ustava v 22. členu. S tem, ko je večina v ustavni pritožbi videla razlog, ki ga pritožnik ni uveljavljal, je po mojem mnenju prekršila načelo dispozitivnosti, ki velja tudi v postopku pred Ustavnim sodiščem.[1]
 
Drugič, ne morem se strinjati z očitkom, da je odločitev Vrhovnega sodišča že na prvi pogled očitno napačna, torej brez razumnih razlogov, samovoljna in arbitrarna. Odločitev Vrhovnega sodišča je morda "presenetljiva" (t. i. sodba presenečenja), ni pa očitno nerazumna. Vrhovno sodišče je namreč zaključilo, da je bila ob podpisu pogodbe ustno izražena volja strank drugačna od pisno izražene, zaradi česar je pisna pogodbena klavzula (o načinu plačila kupnine) navidezna, torej nična. Takšnemu stališču sama ne morem pripisati potrebne mere nerazumnosti, ki bi upravičevala poseg Ustavnega sodišča. Ni namreč vsaka nerazumna (napačna) sodba že ustavnopravno sporna; kršitev Ustave je podana šele, če je stališče sodišča "očitno" napačno, torej tako, da ni več mogoče razbrati, ali sploh temelji na pravnih razlogih. Menim, da je primernejši previdnejši in bolj zadržan pristop Ustavnega sodišča do uporabe "očitne napačnosti" kot razloga za kršitev 22. člena Ustave.[2]
 
                                                                                  dr. Špelca Mežnar
                                                                                           Sodnica
 
                                                                                        Marko Šorli
                                                                                            Sodnik
 
[1] J. Sovdat, Ustavno procesno pravo, Praktikum, 2. izdaja, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, Ljubljana 2016, str. 60.
[2] Glej tudi A. Galič, Meje presoje ustavne pritožbe: o razmejitvi med protiustavnostjo in protizakonitostjo, Odvetnik, št. 75 (2016), str. 14.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
Ladislav Urigelj, Novo mesto
Datum vloge:
11.05.2015
Datum odločitve:
19.01.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
razveljavitev ali odprava
Dokument:
US31089