Up-258/15

Opravilna št.:
Up-258/15
Objavljeno:
Neobjavljeno | 30.11.2017
ECLI:
ECLI:SI:USRS:2017:Up.258.15
Akt:
Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 51451/2011 z dne 22. 1. 2015
Izrek:
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 51451/2011 z dne 22. 1. 2015 se zavrne.
Evidenčni stavek:
Instančno sodišče ne krši pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave, če se ne opredeli do strankinih očitno neutemeljenih pravnih argumentov.
Geslo:
1.5.51.2.6 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Vrste odločitev Ustavnega sodišča - V postopku odločanja o ustavni pritožbi - Zavrnitev ustavne pritožbe.
5.3.13.17 - Temeljne pravice - Državljanske in politične pravice - Procesna jamstva, pravica do obrambe in poštenega sojenja „(19, 20, 21, 22, 23, 24, 25, 26, 27, 28, 29, 30, 31)“ - Obrazložitev.
1.5.5.1 - Ustavno sodstvo - Odločbe - Ločena mnenja članov - Pritrdilna mnenja.
Pravna podlaga:
Člen 22, Ustava [URS]
Člen 59, Zakon o Ustavnem sodišču [ZUstS]
Opomba:
¤
Dokument v PDF obliki:
Polno besedilo:
Up-258/15-17
30. 11. 2017
 
 
 
 

ODLOČBA

 
Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Mirko Ratej, odvetnik v Sevnici, na seji 30. novembra 2017
 
 

odločilo:

 
Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 51451/2011 z dne 22. 1. 2015 se zavrne.
 
 

OBRAZLOŽITEV

 
 
A.
 
1. Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po drugem in prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08 – KZ-1). Iz pravnomočne sodbe izhaja, da je pritožnik svojega pastorka med drugim silil k delu v hlevu, ki ni bilo primerno njegovi starosti, da je nanj kričal in ga žalil ter da ga je večkrat pretepel. Izrečena mu je bila pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen enega leta zapora, ki ne bo izrečena, če pritožnik v preizkusni dobi treh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Pritožbeno sodišče je pritožnikovo pritožbo zoper navedeno sodbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je zavrnilo njegovo zahtevo za varstvo zakonitosti.
 
2. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča zaradi kršitve 22., 23. in 25. člena Ustave, 8. člena Splošne deklaracije človekovih pravic (Človekove pravice, Zbirka mednarodnih dokumentov, I. del, Univerzalni dokumenti, Društvo za ZN za Republiko Slovenijo, Ljubljana 1995, str. 1) in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Trdi, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na njegove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, s katerimi je uveljavljal, da je obrazložitev pritožbenega sodišča glede njegove krivde sama s seboj v nasprotju.
 
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-258/15 z dne 18. 9. 2017 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 51451/2011 z dne 20. 1. 2015 sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Krškem št. II K 51451/2011.
 
 
B.
 
4. Ustavno sodišče je pritožnikove očitke, da Vrhovno sodišče ni odgovorilo na navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti, presojalo z vidika 22. člena Ustave. Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[1] Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti. Dolžnost opredelitve velja tako glede dejanskih navedb strank kot tudi glede njihovih pravnih argumentov. Sodišče sicer ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, dolžno pa se je opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna.[2]
 
5. Pravica do obrazložene sodne odločbe mora biti zagotovljena tudi v postopkih z rednimi in izrednimi pravnimi sredstvi. Ni sicer nujno, da je obrazložitev odločb instančnih sodišč tako obširna kot obrazložitev sodišča prve stopnje in da je odgovor na navedbe stranke vedno izrecen. Mora pa biti iz sodbe instančnega sodišča razvidno, da se je sodišče seznanilo z argumenti stranke in da jih je obravnavalo.[3]
 
6. Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti med drugim uveljavljal, da niso podani subjektivni znaki očitanega mu kaznivega dejanja. Trdil je, da oškodovancu nikoli ni hotel škodovati, temveč je vzgojne ukrepe uporabljal zato, da bi oškodovanec izpolnjeval šolske obveznosti. Nadalje je trdil, da je pritožbeno sodišče glede obsojenčevega naklepa do dejanja navedlo razloge, ki so sami s seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče naj bi namreč navedlo, da se je pritožnik zavedal znakov kaznivega dejanja, po drugi strani pa naj bi trdilo, da pritožnika ne more razbremeniti krivde dejstvo, da si je vedno prizadeval za dobro oškodovanca in da mu nikoli ni hotel škodovati, da je skrbel zanj ob odsotnosti njegove matere in več let hodil v šolo na roditeljske sestanke. Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti opozoril, da je krivda očitka in kazenske sankcije vreden subjektiven odnos do ravnanja, zato ni mogoče trditi, da pritožnik oškodovancu nikoli ni hotel škodovati, hkrati pa pritožniku očitati, da je ravnal z neprimernim, celo kaznivim, subjektivnim odnosom, četudi bi ravnal objektivno neprimerno. Pritožnik je trdil tudi, da se pritožbeno sodišče pri utemeljevanju storilčevega odnosa do dejanja povsem neustrezno sklicuje na ugotovitve izvedenke, saj je ta podala mnenje le o odnosu oškodovanca do odrejenega dela, ne pa tudi o odnosu pritožnika. Pritožnik je poudaril, da je za presojo njegove krivde bistveno, kako je primernost dela subjektivno ocenjeval on sam; če je bil prepričan, da je odrejeno delo v otrokovo korist oziroma da mu ni v škodo, potem ni mogoče govoriti o njegovi krivdi. Pritožnik je uveljavljal tudi, da z dejstvom, da za svojega sina ni uporabljal enakih vzgojnih ukrepov kot za oškodovanca, ni mogoče utemeljevati njegove krivde, saj sta bila otroka v času izvršitve očitanega ravnanja različnih starosti.
 
7. Vrhovno sodišče je v zvezi s pritožnikovo krivdo navedlo, da je vprašanje, ali je obsojenec želel za oškodovanca le najboljše, vprašanje pravilno ugotovljenega dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati (8. točka sodbe Vrhovnega sodišča). S tem je Vrhovno sodišče zavrnilo pritožnikove očitke, s katerimi je uveljavljal, da njegova krivda ni dokazana. Iz sodbe Vrhovnega sodišča pa ne izhaja, da bi se Vrhovno sodišče opredelilo tudi do pritožnikovega očitka o nasprotujočih si navedbah pritožbenega sodišča glede krivde. Vrhovno sodišče je sicer v sklepnem delu sodbe pojasnilo, da je zahteva za varstvo zakonitosti v pretežni meri vložena iz razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, vendar zgolj na podlagi te navedbe ni mogoče sklepati, da je Vrhovno sodišče pritožnikove očitke glede nasprotujočih si razlogov pritožbenega sodišča ocenilo kot uveljavljanje zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.
 
8. Povzeti očitki, ki jih je pritožnik uveljavljal v zahtevi za varstvo zakonitosti in do katerih se Vrhovno sodišče ni opredelilo, so dovolj obrazloženi, da bi jih Vrhovno sodišče lahko presojalo. Iz njih jasno izhaja, da pritožnik uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14 in 66/17– v nadaljevanju ZKP). Ker se nanašajo na obrazložitev razlogov, ki utemeljujejo pritožnikovo krivdo, torej na obrazložitev odločilnih dejstev, so za odločitev tudi pomembni. Če bi se izkazalo, da so pritožnikovi argumenti utemeljeni, bi Vrhovno sodišče moralo na podlagi prvega odstavka 392. člena ZKP sodbo pritožbenega sodišča razveljaviti. Vendar pa Ustavno sodišče ocenjuje, da so pritožnikovi očitki glede kontradiktorne obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča, do katerih se Vrhovno sodišče ni opredelilo, do te mere neutemeljeni, da Vrhovno sodišče s tem, ko nanje ni decidirano odgovorilo, ni kršilo pritožnikove pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.
 
9. Po presoji Ustavnega sodišča razlogi pritožbenega sodišča niso sami s seboj v nasprotju. Za pravilno razumevanje besedila je treba vselej upoštevati njegov kontekst. V konkretnem primeru je pritožbeno sodišče za pritožnika sporno obrazložitev podalo v kontekstu opredeljevanja do pritožnikovih pritožbenih trditev, s katerimi je skušal utemeljiti, da oškodovancu nikoli ni hotel škodovati. Pritožnik je v pritožbi navajal več konkretnih primerov, ki naj bi utemeljevali, da si je vedno prizadeval za dobro oškodovanca. Pritožbeno sodišče je na te navedbe med drugim odgovorilo: "Dejstvo, da si je obtoženec vedno prizadeval za dobro otroka in mu ni nikoli hotel škodovati, skrbel zanj ob odsotnosti njegove matere in več let hodil na roditeljske sestanke, ga ne razbremeni krivde za kaznivo dejanje." Upoštevajoč kontekst celotne sodbe je s tem stavkom pritožbeno sodišče zgolj poudarilo, da ne izključuje resničnosti pritožbenih navedb, da si je pritožnik na splošno oziroma v številnih drugih življenjskih situacijah prizadeval za otrokovo korist, da pa to še ne pomeni, da v konkretnem primeru ni zavestno ravnal v njegovo škodo. Ta stavek ni sam s seboj v nasprotju niti ni v nasprotju s preostalimi razlogi sodbe.
 
10. Pritožnikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti glede kontradiktorne obrazložitve sodbe pritožbenega sodišča so torej očitno neutemeljene, zato Vrhovno sodišče s tem, ko nanje ni odgovorilo, ni kršilo pritožnikove pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.
 
 
C.
 
11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Rajko Knez, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar in dr. Marijan Pavčnik. Sodnik Marko Šorli je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnici Jadek Pensa in Sovdat ter sodnik Jaklič. Sodnik Accetto je dal pritrdilno ločeno mnenje.
 
 
dr. Jadranka Sovdat
Predsednica
 
[1] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10 (8. točka obrazložitve).
[2] Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108 (9. točka obrazložitve) in številne kasnejše.
[3] Tako na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-373/97 (9. točka obrazložitve), št. Up-590/05 z dne 17. 4. 2008, Uradni list RS, št. 53/08, in OdlUS XVII, 30 (6. točka obrazložitve), in št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009, Uradni list RS, št. 80/09 (5. točka obrazložitve).
 
 
 
Up-258/15-18           
18. 12. 2017
 
 
Pritrdilno ločeno mnenje sodnika dr. Mateja Accetta 
 
 
 
1. Ključno vprašanje pričujoče zadeve in tega mnenja se nanaša na prvo poved 7. točke obrazložitve sodbe Višjega sodišča:
 
Dejstvo, da si je obtoženec vedno prizadeval za dobro otroka in mu ni nikoli hotel škodovati, skrbel zanj ob odsotnosti njegove matere in več let hodil na roditeljske sestanke, ga ne razbremeni krivde za storjeno kaznivo dejanje.
 
So te ugotovitve sodišča same s seboj v nasprotju? Je nemogoče v isti sapi trditi, da je obtoženec sicer otroku hotel dobro, a je vseeno kriv storitve kaznivega dejanja zanemarjanja otroka in surovega ravnanja po 192. členu KZ-1?
 
2. Po moji presoji je sicer prepričljiva ugotovitev iz odločbe, da je bil prvi del povedi očitno mišljen kot splošna ugotovitev in ne neposredno povezan s konkretnim ravnanjem (siljenjem k neprimernemu delu, kričanjem in žaljenjem ter občasnim tepežem), ki je bilo podlaga za ugotovitev kazenske odgovornosti iz drugega dela povedi. (Tako bi denimo težko sprejel sklep, da je omemba obiskovanja roditeljskih sestankov, navedena kot zadnja izmed teh splošnih ugotovitev, že teoretično sploh lahko kakorkoli neposredno povezana s samo možnostjo obstoja konkretnega kaznivega ravnanja.)
 
3. V tem mnenju pa želim dodati svoje stališče, da tudi v nasprotnem primeru ne bi šlo nujno za nezdružljivi ugotovitvi sodišča oziroma da krivda pritožnika po moji presoji ne bi bila avtomatično izključena niti v primeru, ko bi sodišče s prvim delom povedi merilo prav neposredno na konkretno kaznivo ravnanje. Z drugimi besedami, da bi sodišče tudi ob analizi nekega konkretnega ravnanja, tu denimo siljenja otroka k neprimernemu delu, lahko zapisalo, da je določeni storilec sicer otroku želel vse dobro, a ga to ne razbremenjuje krivde za očitano kaznivo dejanje, pa s tem še ne bi bilo samo s seboj v nasprotju.
 
4. Pot do tega sklepa me vodi prek dveh spoznanj o naravi krivde in storilčevi zavesti o protipravnosti njegovega ravnanja. Prvo je tudi v slovenski doktrini in zakonodaji sprejet zasuk glede pojmovanja zmote o protipravnosti od teorije naklepa k teoriji krivde, po kateri zavest o protipravnosti ni več nujna sestavina naklepa, temveč samostojna sestavina krivde, ki slednjo izključuje le, če je neizogibna.[1] To po mnenju doktrine nikakor ne more biti sporno pri inkriminacijah mala in se, ki posegajo v integriteto druge osebe: "Če nekdo na primer oderuško izrablja stisko drugega ali pa brutalno trpinči svojega otroka, njegova krivda ni manjša, četudi na protipravnost svojega ravnanja še pomisli ne."[2]
 
5. Povedano drugače in v luči pričujoče zadeve, mogoče si je denimo zamisliti osebo, ki je "ostala za časom" ter morda celo iskreni meni, da je njeno ravnanje pravno dopustno in da otroku kot nekakšen vzgojni prijem vsaj na dolgi rok koristi, a bi se glede na okoliščine mogla in morala zavedati, da temu ni (več) tako. Taka oseba bo kljub (izogibni) zmoti o protipravnosti kazensko odgovarjala, bo pa lahko deležna omilitve kazni.
 
6. Drugo spoznanje pa je upoštevnost razlikovanja med (dejansko) zmoto o biti inkriminacije in (pravno) zmoto o protipravnosti, ko gre za zakonske znake opisa kaznivega dejanja. Načeloma namreč druga, če je izogibna, storilčeve krivde ne izključuje, prva pa. V primeru kaznivega dejanja siljenja mladoletne osebe k delu, ki ni primerno njeni starosti, bi to razliko lahko skušali opredeliti kot razliko med storilčevo zmoto o tem, ali je njegovo ravnanje v nasprotju s pravnim redom (pravna zmota o protipravnosti), in njegovo zmoto o tem, ali je naloženo delo neprimerno za otrokovo starost (dejanska zmota o biti inkriminacije). Vendar pa gre pri zakonskem znaku "neprimernosti" po mojem mnenju za primer normativnega zakonskega znaka, ki daje "vrednostni pečat celotni inkriminaciji", pri takih znakih pa se postavlja težavno vprašanje, ali jih obravnavati kot del (zavesti o) biti inkriminacije ali kot del (zavesti o) protipravnosti.[3] Kot ugotavlja Ambrož, je pri takih "vrednostnih" normativnih zakonskih znakih večinsko sprejeta rešitev, da dejanske okoliščine veljajo za del biti inkriminacije, njihovo vrednotenje pa za del protipravnosti, temu ustrezno pa se nato presoja tudi storilčeva zmota.[4]
 
7. V okoliščinah, kakršne so podane v pričujoči zadevi, se mi tako ne bi zdelo že samo po sebi nerazumno oziroma kontradiktorno stališče sodišča, ki bi ugotovilo, da je storilec sicer ravnal z najboljšimi nameni, a da je vseeno kriv očitanega mu kaznivega dejanja, ker je bil v izogibni zmoti tako glede protipravnosti svojega ravnanja kot tudi glede vrednotenja "neprimernosti" kot vrednostno obremenjenega normativnega zakonskega znaka tega kaznivega dejanja. Sodišče mora seveda v takih primerih presojati izogibnost tovrstne zmote o protipravnosti glede na okoliščine zadeve, ki bi storilca mogle voditi do spoznanja o protipravnosti njegovega ravnanja, prav tako pa tudi izogibno zmoto lahko upošteva pri omilitvi kazni. Krivde pa storilca taka zmota o protipravnosti ne razbremenjuje.
 
 
 
                                                                                                     dr. Matej Accetto
                                                                                                            Sodnik
 
 
[1] Glej M. Ambrož, Kaznivo dejanje in njegove vrednostne prvine, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani, Ljubljana 2007, str. 138–141. V tem mnenju na splošno prav iz te monografije črpam doktrinarno podporo svojim ugotovitvam.
[2] Prav tam, str. 139.
[3] Prav tam, str. 56–57, kjer Ambrož sicer kot primer navaja zakonski znak "grozovit način" iz 1. točke drugega odstavka 127. člena KZ (sedaj 1. točka prvega odstavka 116. člena KZ-1).
[4] Prav tam, str. 57.
 
Vrsta zadeve:
ustavna pritožba
Vrsta akta:
posamični akt
Vlagatelj:
A. B., C.
Datum vloge:
14.04.2015
Datum odločitve:
30.11.2017
Vrsta odločitve:
odločba
Vrsta rešitve:
zavrnitev
Dokument:
US31310