Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo skupine poslancev Državnega zbora, presojalo več členov Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). O izpodbijanih členih je Ustavno sodišče odločilo s tremi delnimi odločbami.

V prvi delni odločbi (št. U-I-144/19 z dne 17. 2. 2022; Uradni list RS, št. 35/22) je Ustavno sodišče presojalo ustavno skladnost druge povedi prvega odstavka 216. člena ZKP (hišna preiskava brez navzočnosti imetnika ali njegovega vnaprej postavljenega pooblaščenca) in presodilo, da določba ni v neskladju z Ustavo. Z drugo delno odločbo (št. U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022; Uradni list RS, št. 2/23) je presojalo del zahteve, ki se nanaša na 150.a člen ZKP (uporaba IMSI lovilca), in odločilo, da se 1. točka prvega odstavka 150.a člena ter drugi, četrti, peti, šesti in sedmi odstavek 150.a člena ZKP, kolikor se nanašajo na ukrep uporabe IMSI lovilca, razveljavijo.

Ustavno sodišče je s to, tretjo delno odločbo odločilo še o preostalih izpodbijanih določbah. V tem sklopu je tako odločalo o skladnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena, 149.c ter 149.č člena ZKP z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov, ki izhaja iz 2. člena Ustave, o skladnosti 149.b in 149.c člena ZKP s pravico do komunikacijske zasebnosti, ki jo zagotavlja prvi odstavek 37. člena Ustave, ter o skladnosti 149.c člena in petega odstavka 156. člena ZKP s pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Gre za določbe ZKP, ki se nanašajo na predkazenski postopek oziroma na prikrite preiskovalne ukrepe, potrebne za preiskavo ali preprečitev kaznivih dejanj. Izpodbijani določbi tretjega in sedmega odstavka 148. člena ZKP urejata pristojnost policije, da v zvezi s sumom, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, od oseb zbira obvestila in podatke ter jih lahko tudi zasliši. Vsebini 149.b in 149.c člena ZKP se nanašata na pridobivanje t. im. prometnih podatkov v zvezi s komunikacijo osumljenca, oškodovanca ali druge osebe, za katero je mogoče utemeljeno sklepati, da bi lahko privedla do podatkov v zvezi z osumljencem ali drugo osebo, zoper katero je bil odrejen pripor, hišni pripor, tiralica ali odredba za privedbo, pa je pobegnila ali se skriva, in policisti z drugimi ukrepi teh podatkov ne morejo pridobiti oziroma bi bilo to povezano z nesorazmernimi težavami.

149.č člen ZKP določa podlago za pridobitev naročniških podatkov (npr. osebno ime oziroma firma naročnika, naslov, naročniška številka, davčna številka fizične osebe oziroma matična številka za pravno osebo idr.) o lastniku oziroma uporabniku določenega komunikacijskega sredstva ali storitve informacijske družbe, peti odstavek 156. člena ZKP pa podlago za pridobitev podatkov o imetniku ali pooblaščencu določenega ali določljivega plačilnega računa, hranilne vloge oziroma drugih določenih finančnih podatkov neposredno od zavezancev (npr. bank, hranilnic, družb za izdajo elektronskega denarja idr.) brez sodne odredbe.

*

Glede jasnosti in pomenske določljivosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena, 149.c ter 149.č člena ZKP je Ustavno sodišče ugotovilo, da je njihovo vsebino mogoče določiti z ustaljenimi metodami razlage, zato izpodbijane določbe niso v neskladju z načelom jasnosti in določnosti iz 2. člena Ustave.

Pri presoji 149.b člena in 149.c člena ZKP ter petega odstavka 156. člena ZKP z vidika človekovih pravic do komunikacijske zasebnosti oziroma do informacijske zasebnosti je Ustavno sodišče upoštevalo, da navedeni človekovi pravici nista neomejeni in absolutni ter da je, skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo, njuna omejitev zaradi varstva pravic drugih in v primerih, ki jih določa Ustava, mogoča, pri čemer pa morajo biti omejitve v skladu s splošnim načelom sorazmernosti.

Vsebini 149.b člena in 149.c člena ZKP se nanašata na pridobivanje prometnih podatkov, torej kakršnih koli podatkov, ki se obdelujejo zaradi prenosa komunikacij v elektronskem komunikacijskem omrežju ali zaradi njegovega obračunavanja. Gre za, na primer, podatke o partnerjih, času in trajanju komunikacije; podatke, ki naj bi nakazovali izvor (telefonska številka, IP-naslov ali podobna identifikacija komunikacijske enote, ki jo ponudnik storitev nudi), cilj (destinacija, ki ji je komunikacija namenjena), pot, čas, datum, obseg, trajanje ali vrsto storitve (prenos podatkov, elektronska pošta itd.). Ti podatki ne omogočajo vpogleda v vsebino komunikacij, je pa iz njih mogoče izpeljati številne ugotovitve o mnogih vidikih zasebnega življenja zadevnih oseb, kot so vsakodnevne navade, kraj prebivališča, dnevne ali druge poti, dejavnosti, družbeni odnosi in okolja, ki jih obiskujejo, in podobno.

Prvi odstavek 149.b člena ZKP omogoča pridobivanje komunikacijskih prometnih podatkov od osumljenca, oškodovanca ali z zakonom opredeljenih drugih oseb za nazaj, prvi odstavek 149.c člena ZKP pa ureja zavarovanje in pridobivanje podatkov operaterja oziroma ponudnika storitev informacijske družbe o prometu v zvezi s komunikacijo teh oseb v realnem času, torej v trenutku izvajanja ukrepov in za naprej. Tretji odstavek 149.c člena ZKP ureja zavarovanje in posredovanje podatkov, ki se nanašajo na lokacijo komunikacijskega sredstva ali uporabnika.

Vse tri določbe po oceni Ustavnega sodišča pomenijo poseg v človekove pravice, in sicer določbi prvega odstavka 149.b člena in prvega odstavka 149.c člena ZKP posegata v pravico do komunikacijske zasebnosti iz prvega odstavka 37. člena Ustave, določba tretjega odstavka 149.c člena ZKP pa v lokacijsko zasebnost, varovano z informacijsko zasebnostjo iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Po mnenju Ustavnega sodišča je zakonodajalec sicer z vsemi tremi določbami, zapisanimi v prvem odstavku 149.b člena ter prvem in tretjem odstavku 149.c člena ZKP, zasledoval ustavno dopusten cilj, tj. učinkovito izvedbo kazenskega postopka, vendar pa je Ustavno sodišče pri vseh treh ukrepih, ne da bi se spuščalo v presojo, ali so nujni in primerni za zagotovitev zasledovanega cilja, presodilo, da so ti prekomerni in ne prestanejo testa sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Ustavno sodišče je ob tem izpostavilo neustrezno nizek dokazni standard razlogov za sum, odsotnost časovne omejitve posameznega izpodbijanega ukrepa ter preširok nabor kaznivih dejanj, pri katerih je mogoče posamezni ukrep uporabiti. Ustavno sodišče je ocenilo, da je teža posledic za človekove pravice, do katerih bi prišlo z izvajanjem posamezne izmed izpodbijanih določb, večja od koristi, ki bi nastale zaradi zasledovanja sicer ustavno dopustnega cilja.

Ustavno sodišče je glede na ugotovljeno nesorazmernost posega iz prvega odstavka 149.b člena ZKP v pravico do komunikacijske zasebnosti, določbo razveljavilo, obenem pa je razveljavilo tudi drugi do peti odstavek 149.b člena ZKP, saj so ti neposredno povezani s prvim odstavkom 149.b člena ZKP in nimajo samostojnega pomena. Ustavno sodišče je tako 149.b člen ZKP razveljavilo v celoti.

Glede na ugotovljeno nesorazmernost ukrepov iz prvega in tretjega odstavka 149.c člena ZKP, ki posegata v pravici do komunikacijske oziroma informacijske zasebnosti, je Ustavno sodišče razveljavilo tudi prvi odstavek 149.c člena in tretji odstavek 149.c člena ZKP, kolikor omogoča pridobivanje lokacijskih podatkov. Ker so preostali del tretjega odstavka 149.c člena in preostali odstavki 149.c člena ZKP (drugi, četrti, peti odstavek 149.c člena ZKP) neposredno povezani s prvim in tretjim odstavkom tega člena v razveljavljenem obsegu in nimajo samostojnega pomena, je Ustavno sodišče razveljavilo 149.c člen ZKP v celoti.

Ustavno sodišče je ob presoji ukrepa iz petega odstavka 156. člena ZKP, ki omogoča pridobitev določenih finančnih podatkov neposredno od zavezancev brez sodne odredbe, ocenilo, da gre pri tem za poseg v pravico do informacijske zasebnosti oziroma za poseg v pravico do varstva osebnih podatkov iz prvega odstavka 38. člena Ustave.

Ustavno sodišče je ob tem presodilo, da navedeni ukrep sicer zasleduje ustavno dopusten cilj (odpravljanje administrativnih in časovnih ovir pri preiskovanju pranja denarja in kaznivih dejanj, v katerih je bila pridobljena protipravna premoženjska korist, učinkovitejšega preiskovanja finančnih tokov, povezav in izvorov sumljivega premoženja prek drugih računov ter cilj učinkovitega (pred)kazenskega postopka v splošnem), vendar je tudi v tem primeru zaključilo, da je ukrep, kot ga določa peti odstavek 156. člena ZKP, prekomeren in ne prestane testa sorazmernosti v ožjem pomenu. Čeprav Ustava za poseg v osebne podatke, ki jih varuje 38. člen Ustave, sodne odredbe ne zahteva izrecno, gre za podatke, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji pomenijo eno od oblik človekove zasebnosti, varovano s 35. členom Ustave. Ustava pa v primeru, ko gre za hude posege v pravico do človekove zasebnosti, skladno z načelom sorazmernosti za njihovo odobritev zahteva vnaprejšnjo sodno odločbo.

Ustavno sodišče je tako tudi ob presoji ukrepa iz petega odstavka 156. člena ZKP ocenilo, da je teža posledic, glede na zaupnost, občutljivost in vsebinski pomen finančnih podatkov, ki jih predvideva ukrep, večja od koristi zasledovanega, sicer ustavno dopustnega cilja. Ker lahko v danem primeru zaupne podatke po petem odstavku 156. členu ZKP pridobita policija in državni tožilec neposredno od zavezancev brez predhodne sodne odredbe in brez jamstev, ki jih taka sodna kontrola zagotavlja, je Ustavno sodišče presodilo, da ukrep nesorazmerno posega v človekovo pravico do informacijske zasebnosti, zato ga je razveljavilo.

Ker je šesti odstavek 156. člena ZKP, kolikor se nanaša na ukrep iz petega odstavka 156. člena, neposredno povezan tudi s petim odstavkom tega člena in v tem obsegu nima samostojnega pomena, je Ustavno sodišče v tem obsegu razveljavilo tudi šesti odstavek 156. člena ZKP.

*

V skladu s prvim odstavkom 161. člena Ustave in 43. členom Zakona o Ustavnem sodišču začne razveljavitev zakona oziroma zakonske določbe učinkovati naslednji dan po objavi odločbe v Uradnem listu oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče.

Ker bo treba ureditev izpodbijanih ukrepov v celoti prilagoditi ustavnim zahtevam na način, zapisan v tej odločbi, in ker se z odločbo razveljavlja celotna ureditev teh ukrepov, ki jo bo treba tudi sistemsko uvrstiti v ureditev prikritih preiskovalnih ukrepov v ZKP, pri tem pa bo zakonodajalec moral upoštevati stališča iz te delne odločbe, delne odločbe št. U-I-144/19 z dne 1. 12. 2022 in iz siceršnje ustaljene ustavnosodne presoje, je Ustavno sodišče učinkovanje razveljavitve vseh razveljavljenih določb odložilo za čas enega leta od objave te odločbe v Uradnem listu RS.

Glede na kompleksnost potrebne ureditve je Ustavno sodišče zakonodajalcu s tem določilo najdaljši možni rok za uskladitev razveljavljene ureditve z Ustavo, kar obenem pomeni, da izpodbijana ureditev v tem delu še največ eno leto ostaja v veljavi.