Ustavno sodišče je odločilo o zahtevi za oceno ustavnosti devetega odstavka v zvezi s 1. točko drugega odstavka 112. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Navedeni podlagi v povezavi s 108. členom ZFPPIPP določata obvezen suspenz upravitelja v primeru pravnomočne obtožnice ali na podlagi obtožnega predloga razpisane glavne obravnave za katerokoli uradno pregonljivo naklepno kaznivo dejanje ter za določena kazniva dejanja, ki so izvršena iz malomarnosti.

Ker upravitelj na podlagi izpodbijane ureditve svojega dela neodvisno od lastne volje ne more več opravljati do pravnomočne ustavitve kazenskega postopka oziroma do pravnomočnosti zavrnilne ali oprostilne sodbe v ustreznem kazenskem postopku, po presoji Ustavnega sodišča izpodbijana ureditev posega v njegovo pravico do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena Ustave v zvezi s prosto izbiro zaposlitve iz drugega odstavka navedenega člena Ustave.

Zagotavljanje zaupanja v delovanje upraviteljev in objektivno integriteto postopkov insolventnosti, ki ju je z izpodbijano ureditvijo zasledoval zakonodajalec, po presoji Ustavnega sodišča sicer pomenita ustavno dopusten cilj za omejitev navedene pravice. Z izpodbijano ureditvijo je zakonodajalec uzakonil neizpodbojno domnevo, da neodvisno od konkretnih okoliščin primera upravitelj nikoli ne more zadostiti vrednosti javnega zaupanja, kadar je v zvezi s kataloškim kaznivim dejanjem obtožnica pravnomočna oziroma je na podlagi obtožnega predloga razpisana glavna obravnava. Navedeno velja neodvisno od vrste, teže in okoliščin očitane storitve kataloškega kaznivega dejanja, ki ga je upravitelj utemeljeno osumljen, in ni omejeno le na primere, ko bi bilo že na prvi pogled z vidika zasledovanega cilja nadaljevanje upraviteljevega dela popolnoma očitno nevzdržno (na primer kazniva dejanja v povezavi z zlorabo funkcije upravitelja).

Ustavno sodišče je pri odločitvi upoštevalo položaj upraviteljev v postopkih insolventnosti in poseben pomen načela hitrosti vodenja tovrstnih postopkov, a izpodbijana ureditev preizkusa vrednosti javnega zaupanja glede na navedene okoliščine ne predvideva niti v razumno strnjeni in časovno osredotočeni obliki. Zato po presoji Ustavnega sodišča ni sorazmerna zasledovanemu cilju in ni v skladu s pravico do svobode dela iz prvega odstavka 49. člena Ustave v zvezi s prosto izbiro zaposlitve iz drugega odstavka navedenega člena Ustave.