Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o zahtevah Okrožnega sodišča v Mariboru za oceno ustavnosti šestega odstavka 109. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), ki določa, da se sklep o priznanju tuje sodne odločbe o razvezi zakonske zveze ne vroči nasprotni stranki, če je oseba, ki zahteva priznanje, državljan Republike Slovenije, nasprotna stranka pa nima stalnega oziroma začasnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da izpodbijana ureditev načenja samo bistveno jedro človekove pravice do izjavljanja oziroma do sodelovanja v delibacijskem postopku, in s tem posega ne le v pravico nasprotnega udeleženca iz 22. člena Ustave, ampak tudi v njegovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča takšen poseg v človekovi pravici iz 22. in 25. člena Ustave sicer zasleduje ustavno dopusten cilj pospešitve delibacijskega sodnega postopka, in je tudi primeren in nujen za dosego zasledovanega cilja, vendar ne prestane preizkusa sorazmernosti v ožjem pomenu. Koristi izpodbijane ureditve namreč ne pretehtajo nad težo posledic, ki jih ima ta ureditev za prizadetega posameznika z vidika pravice do sodelovanja v delibacijskem postopku. Nasprotni udeleženec ni le nedopustno prikrajšan za pravico do izjave pred sodiščem prve stopnje, ampak odločitve sodišča prve stopnje tudi ne more izpodbijati pred pritožbenim sodiščem. S tem mu je v celoti onemogočeno vplivati na odločitev delibacijskega sodišča, ki zaradi omejenih spoznavnih možnosti zgolj na podlagi vpogleda v predloženi overjeni prevod tuje sodne odločbe ne bo nujno seznanjeno niti z okoliščinami, ki bi lahko vplivale na preizkus tistih procesnih predpostavk za priznanje tuje sodne odločbe, na katere mora to sodišče paziti po uradni dolžnosti (kot so obstoj pridržka procesnega ter materialnega javnega reda po 100. členu ZMZPP in obstoj pridržka res iudicata po 99. členu ZMZPP). Poleg tega nemožnost sodelovanja nasprotnega udeleženca v delibacijskem postopku tega prikrajša tudi za ugovore, na katere sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (denimo za ugovor neprimerne pristojnosti iz 98. člena ZMZPP). Ustavno sodišče je zato izpodbijani šesti odstavek 109. člena ZMZPP razveljavilo.