V ustavni pritožbi je pritožnik med drugim trdil, da mu je bila kršena njegova pravica iz 22. člena Ustave, ker odredba Okrožnega državnega tožilstva, s katero so bili kot prvi dovoljeni prikriti preiskovalni ukrepi proti soobdolženemu, ni obrazložena in iz nje ne izhajajo utemeljeni razlogi za sum, ki so zakonski pogoj za odreditev takih ukrepov. Kot sadeži zastrupljenega drevesa naj bi bili posledično nezakonite tudi vse nadaljnje odredbe o prikritih preiskovalnih ukrepih proti vsem soobdolžencem ter vsi dokazi, pridobljeni z njihovim izvrševanjem, ki bi zato morali biti izločeni.

Ustavno sodišče je ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo zoper sodbo Vrhovnega sodišča. Po pravnomočni zavrnitvi pritožnikovega predloga za izločitev dokazov, pridobljenih s prikritimi preiskovalnimi ukrepi, je očitke pritožnika o neobrazloženosti odredbe ter nezakonitosti in protiustavnosti pridobljenih dokazov, zavrnilo tudi vrhovno sodišče. Sprejelo je stališče, da lahko izrecno zakonsko zahtevo po predhodno obrazloženi sodni odredbi in odredbi državnega tožilca  za prikrito preiskovalno dejanje nadomesti naknadna (sodna) presoja, ali so bili pogoji za odreditev preiskovalnega ukrepa izpolnjeni. Vrhovno sodišče je menilo, da se tako sodna odločba ne dokaze, pridobljene s tem preiskovalnim dejanjem, ne bi mogla opreti le v primeru, če se zaradi pomanjkljive obrazložitve odredbe, predloga in predloženih dokumentov ne bi dalo sklepati o obstoju utemeljenih razlogov za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Presodilo je, da dokazi, pridobljeni na podlagi odrejenih preiskovalnih ukrepov, niso nedovoljeni, zaradi česar jih ni treba izločiti iz spisa.

Ustavno sodišče je izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča razveljavilo v delu, ki se nanaša na pritožnika in zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri odločanju je izhajalo iz ustaljene ustavnosodne presoje, po kateri morajo biti v sodni odredbi, s katero se odredi preiskovalno dejanje (npr. hišna preiskava), jasno obrazloženi, torej konkretizirani in določno izraženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postope. V obravnavani situaciji pa je šlo za primer, ko je odredbo izdal okrožni državni tožilec in ne sodišče. Zato je moralo Ustavno sodišče najprej oceniti, ali tudi za tako odredbo veljajo zahteve iz 22. člena Ustave.

Ustavno sodišče je menilo da:
1 ) odreditev in posledično izvedba prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu, tajnega delovanja po 155.a členu in enkratnega navideznega odkupa po 155. členu Zakona o kazenskem postopku pomenijo poseg v ustavno varovano sfero zasebnosti, najmanj v splošno pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in
2) ko gre za odločanje o dovolitvi preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu, tajnega delovanja po 155.a členu in enkratnega navideznega odkupa po 155. členu Zakona o kazenskem postopku nastopa državni tožilec kot državni organ, ki odloča o dovoljenosti posega v posameznikovo človekovo pravico in kot vsak državni organ mora zato državni tožilec ravnati tudi v skladu z Ustavo.

Ocenilo je, da za odredbo državnega tožilca, s katero ta dovoli prikrite preiskovalne ukrepe v skladu z določbami 149.a, 155.a in 155. člena Zakona o kazenskem postopku, veljajo enake ustavne zahteve glede obrazloženosti kot za sodne odredbe. Zato mora tudi obrazložitev takega akta ustrezati jamstvom iz 22. člena Ustave. Sprejelo je stališče da mora v obrazložitvi odredbe o izvedbi prikritih preiskovalnih ukrepov tajnega opazovanja po 149.a členu, tajnega delovanja po 155.a členu in enkratnega navideznega odkupa po 155. členu Zakona o kazenskem postopku državni tožilec navesti dejstva in okoliščine, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepanje o obstoju utemeljenih razlogov za sum, oziroma mora navesti dejstva in okoliščine, ki bi bili podlaga za sum še pred posegom v pravico posameznika do zasebnosti. S tem naj bi državni tožilec opravljal tudi nadzor nad delom policije. Poudarilo je, da je obrazložitev namenjena tudi temu, da lahko kasneje sodnik preizkusi, ali je bilo odločanje o obstoju pogojev za poseg v pravico posameznika v skladu z Ustavo.

Ob navedenih izhodiščih je Ustavno sodišče zato ocenilo, da je stališče Vrhovnega sodišča, po katerem ni pomembno, ali je bila odredba državnega tožilca obrazložena v skladu z ustavnimi zahtevami, dokler lahko Vrhovno sodišče naknadno ugotovi, ali so bili izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, kršilo pravico pritožnika iz 22. člena Ustave.

Pritožnik je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ. Izrečena mu je bila kazen zapora. Vrhovno sodišče je zahtevo pritožnika in njegovega zagovornika zavrnilo.