Ustavno sodišče je na podlagi več vloženih pobud presojalo ureditev prvega stavka drugega odstavka 86. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja. Po tej določbi se zasebnim osnovnim šolam, ki izvajajo javno veljavne programe osnovnošolskega izobraževanja, za izvedbo programa zagotavlja petinosemdeset odstotkov sredstev, ki jih država ali lokalna skupnost zagotavlja za izvajanje programa javne šole. Pobudniki menijo, da bi moralo biti zagotovljeno stoodstotno javno financiranje programa zasebnih osnovnih šol.

Izpodbijano zakonsko določbo je Ustavno sodišče že presojalo. Z odločbo št. U-I-269/12 z dne 4. 12. 2014 je ugotovilo njeno neskladje z drugim odstavkom 57. člena Ustave v delu, ki se nanaša na javno financiranje tistega dela programa, ki v zasebnih osnovnih šolah s pridobljenim javno veljavnim programom ustreza vsebinam obveznega dela programa javne šole. Ureditve financiranja jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka v zasebnih osnovnih šolah s pridobljenim javno veljavnim programom Ustavno sodišče v takratni odločbi ni presojalo.

Državni zbor bi se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-269/12 moral pravočasno odzvati s sprejetjem ustreznega zakona. Tega ni storil. Zakonodajna neodzivnost Državnega zbora pomeni kršitev načel pravne države (2. člen Ustave) in načela delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave).

Ustavno sodišče je štelo, da je treba pobudo v delu, ki se nanaša na javno financiranje tistega dela programa s pridobljeno javno veljavnostjo, ki v zasebni osnovni šoli ustreza vsebinam obveznega dela programa javne osnovne šole, šteti za ponovno pobudo. Presodilo je, da vsi razlogi, zaradi katerih je bila z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-269/12 ugotovljeno neskladje izpodbijane zakonske določbe z drugim odstavkom 57. člena Ustave, še vedno obstajajo. Ustavno sodišče izpodbijane zakonske določbe še vedno ne more razveljaviti. To bi veljalo tudi ob morebitni ugotovitvi protiustavnosti te določbe z vidika drugih ustavnih določb. Za določitev načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-269/12 se Ustavno sodišče tudi tokrat ni odločilo, zakonodajalca pa je opozorilo, da mora skladno z ustavnimi zahtevami brez odlašanja poskrbeti za odpravo ugotovljene protiustavnosti. Ustavno sodišče je pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane ureditve v delu, ki se nanaša na javno financiranje jutranjega varstva, podaljšanega bivanja in dopolnilnega pouka v zasebnih osnovnih šolah z javno pridobljenim programom, je Ustavno sodišče štelo za novo pobudo. Ugotovilo je, da izpodbijana ureditev v tem delu ni v neskladju z drugim odstavkom 57. člena Ustave, po katerem mora država v zasebni osnovni šoli v celoti javno financirati le tisti del programa s pridobljeno javno veljavnostjo, ki ustreza vsebinam obveznega dela programa javne osnovne šole. Jutranje varstvo, podaljšano bivanje in dopolnilni pouk so namreč prostovoljni.

Kot neutemeljene je Ustavno sodišče zavrnilo tudi očitke pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve s prvim odstavkom 14. člena Ustave. Pojasnilo je, da obiskovanje zasebne osnovne šole z javno pridobljenim programom ni osebna okoliščina v smislu te ustavne določbe. Ustavno sodišče je presodilo, da izpodbijana ureditev ni v neskladju z načelom enakosti. Presodilo je, da sta položaja primerjanih skupin že ustavnopravno različna. Z vidika zatrjevanega neskladja izpodbijane ureditve – v delu ki zagotavlja le delno javno financiranje dopolnilnega pouka v zasebnih osnovnih šolah s pridobljenim javno veljavnim programom – z načelom socialne države (2. člen Ustave), je Ustavno sodišče pojasnilo, da je pravico do posebne zaščite otrok, ki so z vidika izobraževanja ranljivi, ustavodajalec uredil v drugem in tretjem odstavku 52. člena Ustave, v okviru načela socialne države pa kroga upravičencev ni mogoče širiti. Z vidika očitkov pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve, v delu ki zagotavlja le delno javno financiranje jutranjega varstva in podaljšanega bivanja v zasebnih osnovnih šolah s programom z javno veljavnostjo, z določbo o pravicah in dolžnostih staršev (54. člen Ustave), pa je Ustavno sodišče odločilo, da ta člen ne zagotavlja javnega financiranja teh vsebin.

Pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 138. člena Zakona o financiranju vzgoje in izobraževanja je Ustavno sodišče zavrglo.