Ustavno sodišče je na zahtevo Računskega sodišča presojalo ustavnost in zakonitost več občinskih aktov. V času odločanja je v veljavi ostal zgolj Odlok o izdajanju občinskega glasila “Glasilo občanov” Občine Trebnje (v nadaljevanju Odlok). Ta je političnim strankam omogočal brezplačno objavo oglasov v času običajnega poslovanja stranke in v času volilne oziroma referendumske kampanje (drugi in tretji odstavek 3. člena Odloka). Predlagatelj je menil, da ta ugodnost političnim strankam omogoča financiranje, ki je v nasprotju z Zakonom o političnih strankah in Zakonom o volilni in referendumski kampanji.

Predlagatelj je v času odločanja Ustavnega sodišča končal postopke revizije pravilnosti poslovanja več političnih strank. V skladu s svojim preteklim odločanjem bi moralo Ustavno sodišče takšno zahtevo predlagatelja zavreči. Vendar je ponovno ocenilo položaj Računskega sodišča v ustavnem redu ter je spremenilo razumevanje postopkovnega pogoja, da lahko Računsko sodišče vlaga zahteve v zvezi s primeri, ki jih vodi. Ugotovilo je, da je Računsko sodišče najvišji organ kontrole državnih računov, državnega proračuna in celotne javne porabe ter da mu je Ustava namenila pomembno nadzorno funkcijo pri porabi javnih financ. Računsko sodišče nadzoruje državne organe vseh treh vej oblasti, hkrati pa jim zagotavlja neodvisne in objektivne podatke o javni porabi in jim s tem pomaga pri medsebojnem nadzoru. Sicer ni neposredno udeleženo v sistemu zavor in ravnovesij, vendar pomembno prispeva k njegovemu delovanju ter k spoštovanju ustavnega načela delitve oblasti. Zato je Računsko sodišče v ustavnem redu ključni organ za varovanje javnega interesa na področju javnih financ. Ustavno sodišče je odločilo, da je zakonodajalec Računskemu sodišču pristojnost za vlaganje zahtev podelil predvsem zato, da lahko kot varuh javnega interesa na področju javnih financ zahteva presojo ustavnosti predpisov s tega področja. Zato se je Ustavno sodišče odločilo, da Računskemu sodišču dovoli vlagati zahteve, če izkaže, da je sporni predpis moralo uporabiti v postopku revizije, za izvedbo katerega je bilo pristojno, in če je zahtevo vložilo v času, ko revizijski postopek še ni bil zaključen. Ker je Računsko sodišče ta pogoj v obravnavi zadevi izpolnilo, je Ustavno sodišče opravilo vsebinsko presojo zahteve.

Ustavno sodišče je odločalo o vprašanju, ali občina lahko sprejme predpis, s katerim političnim strankam omogoča brezplačno objavo politično oglaševalskih sporočil v lokalnem glasilu, ki ga izdaja občina. Pojasnilo je, da lahko občina na podlagi prvega odstavka 140. člena Ustave sprejema predpise, s katerimi ureja pravice in obveznosti pravnih subjektov, vendar pri tem ne sme preseči ustavnega okvirja in posegati v državne pristojnosti. Če je urejanje posameznega področja v pristojnosti države, pa je treba iz namena zakonodajalca ugotoviti, ali je želel to področje urediti izključno (izčrpno), ali pa je dopustil možnost, da občina področje dopolnilno uredi. Če tega ni predvidel, je urejanje občine v nasprotju z načelom zakonitosti iz tretjega odstavka 150. člena Ustave.

Ustavno sodišče je ocenilo pravno ureditev financiranja političnih strank pri rednem poslovanju (ureja ga Zakon o političnih strankah) in v času volilne oziroma referendumske kampanje (ureja ga Zakon o volilni in referendumski kampanji). Ugotovilo je, da je bil v obeh primerih namen zakonodajalca, da področji izključno uredi. Ustavno sodišče je določilo, da je sprejetje predpisa, ki političnim strankam omogoča brezplačno storitev političnega oglaševanja v lokalnem javnem mediju v nasprotju s splošno prepovedjo financiranja s strani organov lokalnih skupnosti iz obeh zakonov. Sprejelo je stališče, da gre za posredno financiranje iz javnih sredstev, saj občina strankam omogoča opravljanje politično oglaševalske dejavnosti, ne da bi te utrpele zmanjšanje svojega premoženja. Takšno financiranje mora biti dovoljeno z zakonom, drugače je prepovedano. Zakon o političnih strankah in Zakon o volilni in referendumski volilni kampanji takšnega sredstva ne predvidevata. Zato je Občina Trebnje s sprejetjem drugega odstavka 3. člena Odloka (ki je brezplačno oglaševanje omogočal pri rednem poslovanju strank) in s sprejetjem tretjega odstavka 3. člena Odloka (ki je to omogočal v času volilne in referendumske kampanje) uvedla novo sredstvo za financiranje političnih strank in prekoračila svoje pristojnosti. Ustavno sodišče je odločilo, da je ravnala nezakonito in protiustavno ter razveljavilo navedeni določbi Odloka v delu, ki se nanaša na financiranje političnih strank.