Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-129/19 z dne 1. julija 2020 odločilo, da 2. člen Rebalansa proračuna Republike Slovenije za leto 2019 (Rb2019) ni bil v neskladju z Ustavo, in da členi 1, 3, 5, 29 in 30 Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (ZIPRS1819) prav tako niso bili v neskladju z Ustavo. Čeprav so z iztekom proračunskega leta 2019 prenehali učinki Rb2019 in je prenehal veljati ZIPRS1819, se je Ustavno sodišče odločilo za vsebinsko presojo zahteve za oceno ustavnosti, v delu, v katerem zatrjuje protiustavnost omenjenih aktov. Tako se je odločilo zaradi potrebe po odgovoru na številna posebej pomembna precedenčna ustavnopravna vprašanja sistemske narave, na katera doslej ni imelo priložnosti dati odgovora. Ker v preostalem delu zahteva za oceno ustavnosti skupine poslank in poslancev takih vprašanj  ni odpirala, jo je Ustavno sodišče zavrglo v delu, v katerem je izpodbijala Rb2019 z vidika neskladja z Zakonom o fiskalnem pravilu (ZFisP) in v delu, v katerem je izpodbijala Odlok o okviru za pripravo proračunov sektorja država za obdobje od 2018 do 2020.

 V delu vsebinske presoje je Ustavno sodišče presodilo, da je državni proračun, kakor tudi njegov rebalans, pravni akt posebne vrste (sui generis). Je splošni in abstraktni pravni akt z eksternim učinkom, ki ima moč zakona. Zato mu je treba priznati pravno naravo predpisa s hiearhičnim položajem zakona, Ustavno sodišče pa je pristojno za presojo njegove skladnosti z Ustavo.

 Ustavno sodišče je pojasnilo, da ima demokratično izvoljeni parlament široko polje proste presoje pri sprejemanju proračuna, zato mora biti ustavnosodna presoja državnega proračuna zadržana.

Ustavno fiskalno pravilo je vsebovano v drugem odstavku 148. člena Ustave. Po oceni Ustavnega sodišča je bila v tej zadevi odločilna razlaga prvega stavka drugega odstavka 148. člena Ustave, ki vsebuje načelo srednjeročne uravnoteženosti. V tem okviru presoje je bilo treba predvsem odgovoriti na očitke predlagatelja, da je ZFisP dobil ustavnopravno vsebinsko kvaliteto in de facto postal del Ustave.

 Ustavno sodišče je opozorilo, da ustavni red Republike Slovenije ne omogoča obstoja zakonov, ki bi bili hierarhično enaki Ustavi ali nadrejeni navadnim zakonom. ZFisP ni akt o spremembi Ustave, po pravni moči ni enak Ustavi, in ni del Ustave. Tako je kljub temu, da je izvedbeni akt za ustavno fiskalno pravilo in se sprejema s kvalificirano večino.

 Ustavno sodišče je pomen ustavnega fiskalnega pravila razložilo brez neposrednega opiranja na zakonska fiskalna pravila iz ZFisP. S pomočjo splošno uveljavljenih metod pravne razlage, zlasti pa z zgodovinsko-namensko razlago, je ugotovilo, da drugi odstavek 148. člena Ustave zapoveduje racionalno in dolgoročno vzdržno javnofinančno politiko, ki po razumni strokovni presoji ne pelje države v nezmožnost financiranja lastnih funkcij. Namen ustavodajalca je bil na ustavni ravni zagotoviti dolgoročno vzdržno fiskalno politiko države in preprečiti pretirano zadolževanje in nastajanje visokih proračunskih primanjkljajev ter visokih ravni javnega dolga, kar bi lahko vodilo v nelikvidnost in insolventnost države, s tem pa tudi v nezmožnost države, da izpolnjuje svoje obveznosti zagotavljanja ustavno varovanih vrednot. Po presoji Ustavnega sodišča srednjeročnost iz ustavne določbe pomeni dolžnost takega fiskalnega upravljanja in načrtovanja, ki se osredinja na stanje javnih financ skozi celoten ekonomski cikel in ne samo na tekoče proračunsko leto in upošteva v vsakem letu trenutno stanje narodnega gospodarstva v ciklu.  Srednjeročno uravnoteženost proračunov države brez zadolževanja je mogoče doseči na več načinov, pri čemer Ustava izbiro prepušča zakonodajalcu.

 Predlagatelj svojih očitkov zoper Rb2019 ni podal na način, ki bi upošteval navedeno razlago ustavnega fiskalnega pravila in načela srednjeročne uravnoteženosti. Opiral se je izključno na kršitev zakonskega fiskalnega pravila. Ustavno sodišče ni moglo slediti njegovemu razumevanju ustavnega fiskalnega pravila, po katerem bi formule iz 3. člena ZFisP segale na ustavno raven ali pa bi bilo njihovo vsebino mogoče z razlago pritegniti na to raven in upoštevati kot neposredno merilo presoje ustavnosti državnega proračuna