Ustavno sodišče je ugotovilo, da je del Odloka o občinskem prostorskem načrtu Občine Bled (v nadaljevanju Odlok) v neskladju z Ustavo. Pobudo je vložil lastnik zemljišča, ki mu je bila z izpodbijanim odlokom spremenjena obstoječa namenska raba iz stavbnega v kmetijsko zemljišče.

 

Ustavno sodišče je Odlok presojalo z vidika načela zakonitosti (tretji odstavek 153. člena Ustave), ki zahteva, da so občinski splošni akti skladni z zakonom. Pri tem je Ustavno sodišče upoštevalo, da je ustavna omejitev, ki zavezuje pripravljavca prostorskega akta pri opredelitvi vsebine prostorskih aktov, tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

 

Ustavno sodišče je navedlo, da sprememba namenske rabe iz zazidljivega v nezazidljivo zemljišče intenzivno poseže v pričakovanja lastnika zemljišča in s tem tudi intenzivno na novo sooblikuje upravičenja, ki izhajajo iz lastninske pravice. Zato je ob upoštevanju sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice delno prilagodilo svoje dosedanja stališča pri presoji občinskih prostorskih aktih, s katerimi se obstoječa namenska raba zemljišča spreminja iz zazidljivega v nezazidljivo. Sprejelo je stališče, da tovrstna sprememba obstoječe namenske rabe zemljišča pomeni poseg v pravico do zasebne lastnine.

 

Lokalna skupnost ima široko polje proste presoje tako pri izbiri ukrepov, s katerimi bo dosegla namensko in smotrno izrabo zemljišč ter tudi pri oceni, ali so posledice ukrepa upravičene z vidika ciljev, ki jim lokalna skupnost sledi s pripravo prostorskega akta. Vendar pa lokalna skupnost ne sme popolnoma spregledati interesov posameznikov glede pravice do zasebne lastnine. Pri sprejemanju prostorskih aktov mora lokalna skupnost pretehtati, ali je izpolnjen pogoj pravičnega ravnovesja med interesi skupnosti in interesi posameznika. Ustavno sodišče je poudarilo, da zahtevanega ravnovesja ni mogoče doseči, če mora prizadeta oseba nositi pretirano individualno breme.

 

Učinkovito varstvo lastninske pravice v postopkih sprejemanja občinskih prostorskih aktov, ki spremenijo obstoječo namensko rabo zemljišča iz zazidljivega v nezazidljivo, zahteva že v fazi sprejemanja tega akta sodelovanje med lastniki zemljišča, občino in državnimi nosilci urejanja prostora. Lastnik zemljišča je dolžan že pred sprejetjem občinskega prostorskega akta občino seznaniti z vsemi konkretnimi okoliščinami, ki lahko vplivajo na pravico do zasebne lastnine. Občina mora že v postopku sprejemanja občinskega prostorskega akta konkretne ugovore lastnika zemljišč preučiti in se do njih opredeliti z vidika zahteve iskanja pravičnega ravnovesja med interesi skupnosti in interesi posameznika. Ustavna zahteva po ustreznem uravnoteženju interesov skupnosti in posameznikove pravice do premoženja pa zavezuje tudi državne nosilce urejanja prostora pri pripravi smernic in mnenj. Te zahteve so bile določene tudi v 7. členu in prvem stavku šestega odstavka 50.člena Zakona o prostorskem načrtovanju, ki je v času sprejema Odloka urejal postopek sprejema občinskega prostorskega akta.

 

Pobudnik je v postopkih javne razgrnitve podal pripombe o prekomernem posegu v njegovo lastninsko pravico. Občina se do teh navedb ni opredelila z vidika zahteve iskanja pravičnega ravnovesja med interesi skupnosti in interesi posameznika. Ustavno sodišče je ugotovilo, da Občina Bled v postopku sprejema Odloka ni spoštovala 7. člena in prvega stavka šestega odstavka 50. člena Zakona o prostorskem načrtovanju. Zato je presodilo, da je Odlok v neskladju s tretjim odstavkom 153. člena Ustave.

 

Ustavno sodišče je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka v delu, ki je spremenil obstoječo namensko rabo zemljišč iz gozdnih površin v gozd s posebnim pomenom, ker so očitki pobudnika očitno neutemeljeni.