Skupina poslancev (v nadaljevanju predlagatelj) je zahtevala presojo ustavnosti tretjega in sedmega odstavka 148. člena ter 149.b, 149.c, 149.č, 150.a in 156. člena ter druge povedi prvega odstavka 216. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). O ustavni skladnosti druge povedi prvega odstavka 216. člena ZKP je Ustavno sodišče že odločilo z delno odločbo z dne 17. 2. 2022, s tokratno delno odločbo pa je odločilo o skladnosti 150.a člena ZKP z načelom jasnosti in pomenske določljivosti iz 2. člena Ustave in s pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena Ustave. Nedokončan ostaja še postopek za oceno ustavnosti preostalih izpodbijanih določb ZKP.

Izpodbijana določba 150.a člena ZKP ureja namen uporabe posebnih tehničnih sredstev za nadzor signala mobilne telefonije (tudi IMSI lovilec, angl. IMSI catcher), pogoje za njihovo uporabo, vsebino zapisnika o njihovi uporabi, ravnanje z osebnimi podatki tretjih oseb, prepoved uporabe IMSI lovilca za prestrezanje vsebine komunikacije za osebe, ki niso osumljenci in obdolženci, ter izločitev dokazov.

Ustavno sodišče je presodilo, da je z ustaljenimi metodami razlage mogoče ugotoviti vsebino izpodbijane določbe, zato določba ni v neskladju z 2. členom Ustave.

Pri odločanju o skladnosti z 38. členom Ustave pa je navedlo, da pomeni uporaba IMSI lovilca in pridobitev podatkov z njim poseg v pravico do informacijske zasebnosti (prvi odstavek 38. člen Ustave), v zvezi s katerim je nato presojalo, ali ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj in ali je omejitev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. Ustavno sodišče je glede na navedbe predlagatelja s tega vidika presojalo zgolj uporabo IMSI lovilca za pridobitev IMSI in IMEI številke (ne pa tudi za pridobitev podatka o lokaciji storilca). Gre za številki komunikacijskega sredstva in elektronskega komuniciranja, ki opredeljujeta uporabo vsake mobilne naprave oziroma komunikacijskega sredstva.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da ureditev zasleduje ustavno dopusten cilj (učinkovitost (pred)kazenskega postopka). V okviru testa sorazmernosti je presojalo zgolj sorazmernost v ožjem smislu. Ugotovilo je, da Policija na podlagi sodne odredbe uporabi IMSI lovilec in pregleda podatke, zbrane z njim. Zaradi načina delovanja IMSI lovilca ter širine njegovega delovanja je pomembno, da ima preiskovalni sodnik možnost, da na podlagi zbranega gradiva opravi temeljit naknadni sodni nadzor. Sodni nadzor mora predvsem omogočiti kontrolo nad dejansko uporabo IMSI lovilca in z njim pridobljenih podatkov. Preiskovalni sodnik mora biti zato seznanjen s tehničnimi lastnostmi uporabljenega IMSI lovilca, omogočeni pa mu morata biti tudi primerjava obsega pridobivanja podatkov, kot jo je začrtala sodna odredba, z dejansko izvedbo ukrepov ter primerjava obsega vseh zbranih podatkov s tistimi, ki so zabeleženi v zapisniku iz četrtega odstavka 150.a člena ZKP. Zato mora imeti preiskovalni sodnik možnost vpogleda v to, kdaj, kolikokrat, kako in s kakšnim razlogom se je IMSI lovilec uporabil, saj to omogoči tudi preverjanje povezave med izdano sodno odredbo in uporabo IMSI lovilca v konkretnem primeru. To omogoča po eni strani sodni nadzor nad možnimi ukrepi, ki jih naprava omogoča, oziroma nad njenimi tehničnimi zmožnostmi ter po drugi strani nad dejansko izvedenim ukrepom in pridobljenimi dokazi, pri čemer je bistvena tudi tehnična sledljivost ukrepa in naprave.

V skladu z izpodbijano določbo 150.a člena ZKP preiskovalni sodnik naknadno sodno kontrolo uporabe in pregleda IMSI lovilca izvaja na podlagi gradiva, ki ga zbere in pripravi policija. Na splošno velja, da mora Policija po prenehanju uporabe prikritega preiskovalnega ukrepa celotno gradivo, zbrano z njim, predati državnemu tožilcu. V primeru uporabe in pregleda IMSI lovilca mora v takem primeru temu gradivu priložiti tudi zapisnike po četrtem in petem odstavku 150.a člena ZKP. Državni tožilec celotno gradivo preda preiskovalnemu sodniku, ki preizkusi, ali so se ukrepi izvajali na način, kot so bili odobreni. V primeru uporabe in pregleda IMSI lovilca sta bistvena dela tega gradiva zapisnika po četrtem in petem odstavku 150.a člena ZKP, a brez osebnih podatkov tretjih oseb (peti odstavek 150.a člena ZKP). Te podatke namreč izbriše že policija takoj po uporabi in pregledu IMSI lovilca.

V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče presodilo, da je preiskovalnemu sodniku po taki zakonski ureditvi onemogočena učinkovita naknadna sodna presoja uporabe in pregleda IMSI lovilca ter s tem učinkovita naknadna sodna presoja ustavnih in zakonskih pogojev za poseg v pravico do informacijske zasebnosti. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da je 1. točka prvega odstavka 150.a člena ZKP, ki določa pravno podlago za tak poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave, v neskladju z zahtevo po zagotavljanju sorazmernega ravnovesja med težo posledic posega v informacijsko zasebnost osebe, zoper katero je ukrep odrejen (in tretjih oseb) ter koristmi, ki bi zaradi tega nastale. Ta določba ZKP je tako v neskladju s pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave in Ustavno sodišče jo je ob upoštevanju obsega ustavnosodne presoje razveljavilo.

Ker so drugi in četrti do sedmi odstavek 150.a člena ZKP, kolikor se nanašajo na ukrep iz 1. točke prvega odstavka 150.a člena ZKP, neposredno povezani s to določbo in nimajo samostojnega pomena, je Ustavno sodišče razveljavilo tudi te določbe.