Slika prikazuje notranjost Ustavnega sodišča

Ustavno sodišče je na pobudo več pobudnikov, ki so večinoma dimnikarske družbe, ki na podlagi dovoljenja opravljajo dimnikarske storitve, odločalo o ustavnosti več določb Zakona o dimnikarskih storitvah (v nadaljevanju ZDimS).

Pobudnikom, ki so dimnikarske družbe, je priznalo pravni interes za izpodbijanje petega odstavka 19. člena ZDimS, ki določa, da najvišjo ceno izvajanja dimnikarskih storitev, določeno v EUR na časovno enoto dela, določa Vlada (če dimnikarska družba sklepa Vlade glede cene dimnikarskih storitev ne upošteva gre za prekršek). Hkrati je priznalo pravni interes tudi za izpodbijanje tretjega in dela sedmega odstavka 19. člena ZDimS, ki sta z njim tesno in neločljivo povezana, saj prav tako urejata način določanja cene dimnikarskih storitev. Tudi nekatere druge izpodbijane določbe (6. člen, deveti in deseti odstavek 7. člena, prvi odstavek 15. člena, tretja alineja 16. člena in sedmi odstavek 33. člena ZDimS) učinkujejo tako, da zavezujejo k določenemu ravnanju in k upoštevanju strokovnih standardov ter nalagajo obveznosti vsaki dimnikarski družbi, ki je imetnik dovoljenja za opravljanje dimnikarskih storitev. Ker te določbe v pravni položaj pobudnikov tudi posegajo neposredno, jim je Ustavno sodišče prav tako priznalo pravni interes.

Ustavno sodišče je izpodbijane določbe ZDimS, za katere je priznalo pravni interes, presojalo predvsem z vidika skladnosti s pravico do svobodne gospodarske pobude.

Najprej je Ustavno sodišče presojalo utemeljenost navedb pobudnikov, da ZDimS z nalaganjem obveznosti dimnikarskim družbam, ki naj bi bile po mnenju pobudnikov značilne za koncesijski sistem, v licenčnem sistemu nesorazmerno posega v pravico dimnikarskih družb do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Ustavno sodišče je presodilo, da zgolj sprememba sistema opravljanja dimnikarskih storitev iz koncesijskega v licenčni sistem očitno ni v neskladju s pravico iz prvega odstavka 74. člena Ustave.

Ustavno sodišče je presodilo, da pomenijo nekatere izpodbijane določbe (6. člen, deveti in deseti odstavek 7. člena ter tretja alineja 16. člena ZDimS) le način izvrševanja pravice do svobodne gospodarske pobude, za določitev katerih je imel zakonodajalec razumen razlog, zato te določbe niso v neskladju z Ustavo.

Izpodbijani tretji in peti odstavek ter del sedmega odstavka 19. člena ZDimS (kolikor določa, da minister predpiše časovne normative za posamezne storitve in sklope storitev), ki omejujejo cene dimnikarskih storitev, ki so jih uporabnikom upravičene zaračunati dimnikarske družbe (z določitvijo najvišje dovoljene cene na uro in normativnega števila časovnih enot dela posameznih dimnikarskih storitev ter vključitvijo tudi potnih stroškov v ceno storitev, kadar je uporabnik oddaljen 25 kilometrov ali manj, in nemožnostjo zaračunavanja stroškov porabe časa na poti), pomenijo omejitev pogodbene svobode glede bistvene sestavine pogodbenega razmerja, tj. cene dimnikarskih storitev v širšem smislu. Zato ta ureditev pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. V nadaljevanju je moralo Ustavno sodišče presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist.

S cilji varstva okolja, varovanja zdravja in premoženja, požarne varnosti in energetske učinkovitosti je nedvomno izkazan obstoj javne koristi za določitev zakonske obveznosti uporabnikov, da zagotovijo izvedbo dimnikarskih storitev, ki je zanje obvezna. Ustavno sodišče pa je moralo odgovoriti še na vprašanje, ali obstaja javna korist tudi za omejitev cene dimnikarskih storitev v širšem smislu. Zakonodajalec je s tem, ko je vzpostavil obveznost uporabnikov po periodični izvedbi dimnikarskih storitev, v nekaterih primerih tudi štirikrat v kurilni sezoni, ki ni le v korist uporabnika, temveč tudi drugih oseb ter v javnem interesu, lahko utemelji potrebo po posebnem varstvu v smislu javne koristi. Glede na navedeno obstaja upoštevna vez med omejitvijo cene dimnikarskih storitev in navedenimi cilji ter s tem javna korist za omejitev cene dimnikarskih storitev.

Z izpodbijanim ZDimS je zakonodajalec pri dimnikarskih storitvah vzpostavil regulirani trg v okviru licenčnega sistema. Zakonodajalec je z vzpostavitvijo obveznosti uporabnikov, da morajo obvezno omogočiti izvedbo dimnikarskih storitev, posegel v tržni mehanizem ponudbe in povpraševanja na način, da je bistveno povečal povpraševanje uporabnikov. Zaradi povečanega povpraševanja na strani uporabnikov, ki ne izvira iz njihove svobodne odločitve, ali želijo izvedbo teh storitev, pa je po presoji Ustavnega sodišča vsaj dopustno, če ne celo nujno, da je zakonodajalec tudi na strani ponudbe dimnikarskih družb posegel v svobodo teh družb pri določanju cene dimnikarskih storitev na način, da je omejil najvišjo ceno dimnikarskih storitev v širšem smislu. S tem je uporabnikom omogočil predvidljivost cen, zato da jim omogoči izpolnitev njihove zakonske obveznosti zagotoviti izvajanje dimnikarskih storitev. Četudi omejitev cen dimnikarskih storitev (v povezavi s kontrahirno dolžnostjo) lahko povzroči, da dimnikarska družba pri posameznem uporabniku ne ustvari dobička, ustvari nižji dobiček ali v izjemnih primerih ne pokrije stroškov izvedene storitve, pa je bistveno, da na ravni vseh izvedenih storitev pri vseh uporabnikih še vedno omogoča, da svoje poslovanje organizirajo tako, da lahko poslujejo z dobičkom. Ustavno sodišče zato ocenjuje, da je s tehtanjem med cilji na eni strani in intenzivnostjo omejitve cene dimnikarskih storitev na drugi strani zadoščeno zahtevi po sorazmernosti posega. Tretji in peti odstavek ter del sedmega odstavka 19. člena ZDimS zato niso v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave.