Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi Sodnega sveta za oceno ustavnosti drugega odstavka 74. člena in 76.a člen Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS). Ustavno sodišče je ugotovilo, da Ustava ne določa izrecno, kdaj sodnik nastopi sodniško funkcijo in kdaj mu ta preneha. Vendar pa iz 129. člena Ustave, njegove zgodovinske, namenske in sistematične razlage izhaja, da mora zakonodajalec določiti najmanj starostno mejo za izvolitev v sodniško funkcijo in starostno mejo za njeno prenehanje. Ustava torej od zakonodajalca zahteva, da uredi najvišjo starost, pri kateri sodniška funkcija preneha, če se sodnik pred tem ne upokoji. Ustavno sodišče je poudarilo, da sodnik lahko opravlja sodniško službo le takrat in do takrat, ko (še) ima sodniško funkcijo. Konec trajanja sodniške funkcije mora pomeniti tudi konec opravljanja sodniške službe. Ker je trajanje sodniške funkcije (sodniškega mandata) po Ustavi časovno omejeno do določene starostne meje (če se sodnik pred tem ne upokoji), je z istim trenutkom omejeno tudi trajanje sodniške službe.

Po presoji Ustavnega sodišča prvi odstavek 132. člena Ustave (“prenehanje in odvzem sodniške funkcije”) prepušča zakonodajalcu, da uredi razloge, ki povzročijo prenehanje sodniške funkcije. Vendar mora zakonodajalec pri tem smiselno spoštovati drugi odstavek 129. člena Ustave, ki kot razlog prenehanja sodniške funkcije določa starostno mejo, pri kateri se sodnik upokoji. Ta določba zahteva tudi zakonsko ureditev, po kateri sodniška funkcija preneha s sodnikovo upokojitvijo, najkasneje pa ob nastopu določene starosti. Določitev konkretne starostne meje sodi v prosto polje zakonodajalčeve presoje.

Glede na navedeno je Ustavno sodišče odločilo, da je drugi odstavek 74. člena ZSS, ki določa, da sodniku po zakonu preneha sodniška služba z upokojitvijo, vendar najpozneje, ko dopolni 70 let starosti, v očitnem nasprotju z drugim odstavkom 129. člena Ustave, saj vzpostavlja rešitev, po kateri sodniku v primeru upokojitve oziroma nastopa starosti (70 let) sodniška funkcija po zakonu ne preneha. Ker iz drugega odstavka 129. člena v zvezi s prvim odstavkom 132. člena Ustave izhaja, da mora zakonodajalec v zakonu izrecno predvideti najvišjo starost, pri kateri sodniška funkcija preneha, če se sodnik pred tem ne upokoji, je zakonska ureditev, ki tega ne predvideva, protiustavna.

Ustavno sodišče je odločilo tudi, da je zakonska ureditev, ki upokojenim sodnikom, kljub temu, da v skladu z drugim odstavkom 129. člena Ustave upokojitev pomeni prenehanje sodniške funkcije, omogoča, da do 70. leta starosti sodijo oziroma izvajajo sodno oblast, v neskladju z drugim odstavkom 129. člena Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča je v neskladju z drugim odstavkom 129. člena Ustave tudi ureditev, ki omogoča, da upokojeni sodniki brez starostne omejitve opravljajo službeni nadzor sodnikovega dela, izvršujejo naloge sodne uprave in kot dodeljeni sodniki vodijo službo za nadzor organizacije poslovanja pri ministrstvu za pravosodje. Čeprav ne pomenijo sojenja, so te naloge vezane na opravljanje sodniške funkcije oziroma mnoge med njimi na položaj oziroma funkcijo sodnika kot nosilca sodne oblasti, za katerega veljajo vse garancije sodniške neodvisnosti. Zato je Ustavno sodišče razveljavilo celoten 76.a člen ZSS, ki ureja možnost sojenja in drugih navedenih nalog po tem, ko se sodnik že upokoji.