Ustavno sodišče je na pobudo več posameznikov in Društva za pravice invalidov Slovenije presojalo ustavno skladnost zakonskih ukrepov pozitivne diskriminacije za uresničevanje aktivne volilne pravice invalidov, urejenih v Zakonu o volitvah v Državni zbor (v nadaljevanju Zakon). Ključen očitek pobudnikov je bil, da je zakonodajna opustitev glasovalnih naprav v neskladju z Ustavo.

Pravica do nediskriminacijskega obravnavanja invalidov zahteva, da se uresničevanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin za invalide čim bolj približa običajnemu uresničevanju teh pravic. Za zagotovitev uresničevanja volilne pravice mora država s sprejetjem ukrepov pozitivne diskriminacije zagotoviti dostopnost volilnega postopka za invalide v najširšem pomenu besede. Pri aktivni volilni pravici mora zakonodajalec zagotoviti, da lahko invalidi pravico v največji možni meri in na čim bolj enak način kot ostali volivci uresničujejo osebno, samostojno, tajno in po možnosti na volišču, ni pa dolžan sprejeti ukrepov, ki bi pomenili nesorazmerno ali nepotrebno breme (primerna prilagoditev).

Ustavno sodišče je ugotovilo, da veljavna zakonodaja zapoveduje fizični dostop vseh volišč za invalide, poleg tega pa invalidom omogoča glasovanje s prilagojenimi glasovnicami, po pošti, s pomočjo druge osebe oziroma na domu pred volilnim odborom. Glede glasovanja s prilagojenimi glasovnicami je ocenilo, da morajo biti na voljo na vseh voliščih, da morajo biti na voljo vsaj slepim in slabovidnim volivcem ter da je treba pojem prilagojene glasovnice razumeti v najširšem pomenu besede, kar vključuje tudi različne pripomočke (šablone, lupe in ipd.). Glede glasovanja po pošti je ugotovilo, da Zakon omogoča široko uporabo take oblike glasovanja in da gre za ukrep, ki invalidom v veliki meri zagotavlja dejansko enakopravno obravnavo. Glede glasovanja s pomočjo druge osebe je Ustavno sodišče presodilo, da je pomočnik zgolj podaljšana roka invalida pri izražanju njegove svobodne volje in da mora tudi zanj veljati dolžnost varovanja tajnosti glasovanja in prepoved klicanja na odgovornost. Glede glasovanja na domu pred volilnim odborom pa je ugotovilo, da Zakon to obliko glasovanja sicer povezuje z boleznijo in ne izrecno z invalidnostjo, vendar je treba po argumentu analogije zakonsko besedilo razložiti na način, da je takšna možnost glasovanja omogočena tudi invalidom. Ustavno sodišče je še ocenilo je, da je zakonodajalec s sprejetjem zadnje novele Zakona opravil pomemben napredek pri olajšanju uresničevanja pravice do osebnega, samostojnega in tajnega glasovanja ter dejansko enakopravnega vključevanja invalidov v družbo.

Dodatno pozornost je Ustavno sodišče namenilo invalidom, ki bi za osebno, samostojno in tajno glasovanje potrebovali tehnološko pomoč ter so volilno pravico v preteklosti lahko uresničevali s pomočjo glasovalnih naprav. Ugotovilo je, da lahko ti invalidi na vseh voliščih, po pošti in na domu pred volilnim odborom glasujejo s pomočjo druge osebe. Presodilo je, da je takšno glasovanja ustrezno tako z vidika pravice do osebnega, samostojnega in tajnega glasovanja (drugi odstavek 43. člena Ustave) kot z vidika pravice do nediskriminacijskega obravnavanja (prvi odstavek 14. člena Ustave). Pri tem je poudarilo, da mora biti pomoč druge osebe omejena na tehnično pomoč pri izpolnitvi oziroma oddaji glasovnice, odločitev o glasovanju pa mora sprejeti in izraziti volivec sam. Izpostavilo je pomembnost zaupnega razmerja, ki mora biti vzpostavljeno med invalidom in pomočnikom, pri čemer mora biti invalidu omogočeno, da se svobodno odloči, komu bo podelil vlogo pomočnika, tega pa zavezuje dolžnost spoštovanja svobodne odločitve invalida in dolžnost varovanja tajnosti te odločitve.  Ustavno sodišče je tako odločilo, da opustitev glasovalnih naprav, upoštevajoč ureditev drugih ukrepov pozitivne diskriminacije kot celote, ne posega v pravico invalidov do nediskriminacijskega obravnavanja v zvezi z uresničevanjem volilne pravice ter da zato zakonska ureditev ni neskladna z Ustavo.