Ustavno sodišče je poudarilo, da je po njegovi ustaljeni presoji za opredelitev podzakonskega akta za predpis ključna njegova vsebina, in ne naziv ali subjekt oziroma postopek sprejemanja. Po presoji Ustavnega sodišče je v konkretnem primeru za oceno, ali pomeni izpodbijana točka Dogovora, ki ureja razgovor policije oziroma Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD) z otrokom kot žrtvijo nasilja v prostorih vzgojno-izobraževalnih zavodov (v nadaljevanju VIZ) po vsebini predpis ali ne, ključno, ali sporna določba zaradi usklajenega delovanja policije, CSD in VIZ le strnjeno povzema vsebino različnih zakonskih določb ali, nasprotno, na izviren način ureja pravice otroka pri tem razgovoru – bodisi tako, da zakonske norme dopolnjuje, bodisi tako, da v nasprotju z njimi celo omejuje pravice otroka pri tem razgovoru. 
 
Po oceni Ustavnega sodišča dejstvo, da v Dogovoru ni posebej omenjena možnost oziroma celo dolžnost postavitve pooblaščenca oziroma zagovornika mladoletni žrtvi nasilja že v fazi prvega razgovora s policijo oziroma CSD, glede na veljavno zakonsko ureditev ne pomeni, da Dogovor v nasprotju z zakonom omejuje procesne pravice mladoletne žrtve nasilja. Drugače pa je po oceni Ustavnega sodišča z določbo Dogovora, da je lahko poleg policije in/ali strokovnega delavca CSD zaradi čustvene podpore otroku pri razgovoru navzoč še strokovni delavec VIZ. Z vidika zakonske pravice mladoletne žrtve do zaupnika ta določba po oceni Ustavnega sodišča deluje omejujoče že zato, ker ne določa, da si lahko otrok to osebo brez omejitev (z izjemo tistih, ki jih predvideva zakon) sam izbere. Zato je Ustavno sodišče poudarilo, da bi moral biti ta del Dogovora predpis, ko gre za uresničevanje človekovih pravic, celo zakon. Po oceni Ustavnega sodišča Dogovor na izviren način ureja tudi vprašanje navzočnosti zakonitega zastopnika mladoletne žrtve nasilja pri razgovoru, in sicer, kolikor določa, da predstavnik CSD opravi razgovor z otrokom brez vnaprejšnje vednosti oziroma brez prisotnosti staršev, in kolikor ne določa, da ima otrok v primeru, ko ga starši zaradi navzkrižja interesov ne morejo zastopati, pravico do kolizijskega skrbnika. Zato bi moral biti tudi ta del Dogovora predpis.
 
Po oceni Ustavnega sodišča torej pretežni del 7. točke Dogovora po vsebini pomeni predpis. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da 7. točka Dogovora, ker ta ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije, ni začela veljati in se tudi ne sme uporabljati. Poudarilo je še, da se zato, ker izpodbijani predpis ni začel veljati in ni postal del veljavnega pravnega reda, ni moglo spustiti v oceno njegove skladnosti z Ustavo.
Ustavno sodišče je na pobudo mladoletnega pobudnika presojalo, ali je po vsebini predpis 7. točka Dogovora v zvezi z opravljanjem nalog za zaščito otrok, ki izhajajo iz Zakona o preprečevanju nasilja v družini št. 1224-125/2013/5 z dne 5. 12. 2013 (v nadaljevanju Dogovor), ki so ga na podlagi 10. člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) in na njegovi podlagi izdanih podzakonskih predpisov izdali Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport ter Ministrstvo za notranje zadeve. Dogovor ni bil objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije.