Ustavno sodišče je odločalo o zahtevi za oceno ustavnosti Višjega sodišča, ki je prekinilo postopek odločanja o pritožbi dolžnika zoper sklep sodišča prve stopnje, da se zavrne njegov predlog za preusmeritev izvršbe, ki je bila dovoljena na nepremičnino, ki je dolžnikov dom, na drugo sredstvo izvršbe. Ustavno sodišče je odločilo o ustavni skladnosti drugega stavka tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ki izključuje pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje o predlogu dolžnika za tako preusmeritev – in sicer ne glede na to, ali gre za pritožbo dolžnika ali za pritožbo upnika.
Ustavno sodišče je učinek zakonske ureditve, da se Višje sodišče o tem, ali so bili izpolnjeni zakonski pogoji za preusmeritev izvršbe na drugo sredstvo ali predmet, nikoli ne more izreči, štelo za močno zožujočega za človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je v izpodbijani določbi prepoznalo poseg v to človekovo pravico.
Po oceni Ustavnega sodišča za ta poseg obstaja ustavno dopusten cilj poseg pa je tako nujen kot tudi primeren za dosego tega cilja. Izključitev pritožbe zoper sklep sodišča prve stopnje o predlogu dolžnika za preusmeritev izvršbe prispeva k večji hitrosti in učinkovitosti izvršbe. Enako močnih pozitivnih učinkov ni mogoče zagotoviti z blažjim posegom v pravico do pritožbe.
Vendar Ustavno sodišče ni moglo spregledati, da presojana zakonska določba strankam izvršilnega postopka v celoti odvzame pritožbo. Teža takega posega v človekovo pravico iz 25. člena Ustave je očitno večja od njegovih koristi za potek izvršilnega postopka. Ustavno sodišče je zato zaradi nesorazmernosti v ožjem smislu razveljavilo drugi stavek tretjega odstavka 169. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju.
