Ustavno sodišče je v tej zadevi odločalo o zahtevah Okrožnega sodišča v Mariboru za oceno ustavnosti drugega odstavka 155. člena Zakona o pravdnem postopku s človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Predlagatelj se ni strinjal s popolno vezanostjo sodišča na Odvetniško tarifo, kot jo zapoveduje izpodbijana zakonska določba, v primerih odločanja o povračilu stroškov v pravdi uspešni tožeči stranki v sporih (izjemno) majhne vrednosti. Ustavno sodišče ni delilo mnenja predlagatelja. Odločilo je, da drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku ni v neskladju z Ustavo v delu, po katerem se izračuna odvetniška nagrada za namen povrnitve potrebnih pravdnih stroškov nasprotni stranki v sporih majhne vrednosti.

Ustavno sodišče je navedlo, da je drugi odstavek 155. člena Zakona o pravdnem postopku temelj za določanje višine redistribucije premoženja od ene pravdne stranke k drugi v primeru, ko je to v pravdi zastopal odvetnik, saj je temelj za izračun višine določene vrste pravdnih stroškov, ki jih mora v sporu (tudi majhne vrednosti) neuspešna stranka povrniti nasprotni stranki. Vendar po presoji Ustavnega sodišča to še ne pomeni, da ta določba posega v človekovo pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave v pravdi neuspešne stranke. Sestavni del vsebine človekove pravice do zasebne lastnine je tudi skupek dolžnosti lastnika, da iz svojega premoženja nudi kompenzacijo osebi, katere premoženje je bilo zmanjšano zaradi njegovega ravnanja ali opustitev. Zato se po presoji Ustavnega sodišča z navedeno določbo – tudi kolikor se uporablja v sporih (izjemno) majhne vrednosti – ureja način izvrševanja človekove pravice do zasebne lastnine. V takem primeru Ustavno sodišče preizkuša le, ali je imel zakonodajalec za določitev takšnega načina izvrševanja pravice razumen razlog.

Po oceni Ustavnega sodišča presojani ureditvi ni mogoče očitati nerazumnosti, saj na njeni podlagi stranka, ki je v pravdi (čeprav z nizko vrednostjo spornega predmeta) uspela, dobi povrnjen denarni znesek, ki ga je sama plačala svojemu odvetniku, ali vsaj znesek, ki se temu znesku mnogo bolj približa, kot bi se mu približal po presoji sodišča v posamičnem primeru ustrezen manjši, višini uveljavljane terjatve sorazmeren denarni znesek, kot je v svoji zahtevi predlagalo sodišče.